06.01.2011
Ponovno nov odhod v našem trenutnem življenju. Ponovno zapuščamo ljudi, nova poznanstva, katera smo v kratkem času sprejeli za prijatelje, novi koščki za naš mozail življenja.
Okoli 12te ure smo pripravljenji, celotna bojna oprema v prtljažniku in na sedežih, mi pa nekje med vso to navlako iščemo kos prostora za naše riti.
Preden nas odloži na izvozu, nam še pokaže svoj SWINGER BAR, s čemer se preživlja in kjer je sam svoj šef. Zanimiva kombinacija starega pohištva, slik, se meša z pripomočki vseh sort in oblik.
Predvsem me navdušujejo erotične fotogratije iz 20ih in 30ih let prejšnega stoletja. Sicer pa, sem se že vedno navduševal nad črnobelo fotografijo in modo iz začetka prejšnega stoletja...
Najin današnji cilj je LAKE TAUPO, še bolje pa bi bilo če nama uspe priti v Turangi, kjer naju čaka novi KAUČ :).
Ob 13.10 pričneva najino odisejado, katera naju po 15min vožnje pripelje na novo križišče, kjer šele po ob 14.25 dobiva novo vožnjo a tokrat v enem kosu do Lake Taupo. Pobereta naju 2 mlada pubeca, katera zaključujeta počitnice in gresta domov v WELLINGTON (tam je tudi najin cilj, enkrat, kasneje) z vmesnim postankom pri Lake Taupo. Kombi rdeče barve (ista serija kot nasa Mitzi), elektronska glasba in kot pozdrav in spoznavanje med različnimi narodi, dobiva v roke pivo s čemer se ponovno razvije zanimiv pogovor.
Ob 16tih sva v Taupu, vmes naju dobi dež, zavlečeva se pod streho in grickava arašide, orehe in pijeva vodo, ter neprijazno gledava v nebo in upava na izboljšanje.
Jasno je, da je vreme neugodno za kampiranje, zatorej spremeniva plan in se odločiva, da v enem kosu prideva do Turange in toplega doma.
Preteče kar nekaj časa in še nekaj malo vode, preden dobiva novi prevoz. Pobereta naju, kaj pa drugega, 2 Izraelki na hitrem dopustu po NZ. 3 tedne, najet avto in vsaki dan kje drugje, naju brez problema zapeljeta v center, do hostla, od koder pošljeva sms Johanni in v roku pol ure že sediva pri njej doma, pijeva črni čaj z mlekom in jeva mesne zavitke (lepo sva nasedla, so namrec vegi zavitki, ampak tako dobro pripravljeni, da niti nisem občutil da ni mesa...kosmici,orehi,korencek,drobtine). Hvaliva in hvaliva, kot že tolikokrat na najini poti. Pogovarjamo se, pove nama svojo zgodbo in presenečeno ugotoviva, da za 66letno gospo, tako skače okoli in tako energično deluje, da se lahko marsikatera dečva pri 20 skrije. Koliko znanja o kuhi, o deželah, glasbi ter  vrtnariji. Noč bi bila prekratka, če bi hoteli vse predelat.


07.01.2011
Dobro jutro in vonj po sveže naloženem lesu v kaminu, me spravi iz postelje okoli 7mih. Sicer je oblačno, kar ni optimisitčno in ugodno za najin načrtovan 4 dnevni pohod po hribih, ampak je še en dan časa preden odrineva. Morbit bo jutri bolje.
Zbašemo se v avto, pse v prtljažnik in že drvimo proti termalnim vrelcem, kjer kot pravi turist fotkam in snemam. Fajn je videt te zadeve, katere so zastojn, zanimive in o katerih ti domačini lahko kaj povejo. Sicer Johanna originalno prihaja iz Nizozemske, ampak že od leta 1970 živi na Novi Zelandiji, zatorej se že dolgo šteje med domačine oz. KIWIJE. Mimogrede, za te izvire in vrelce bi par deset kilometrov višje plačal  kakšnih 20$ brez da bi mi kdo kaj razložil. Tolko o tem.
Nazaj grede skočimo do reke, psa se okopata in razgibata in že proti domu.
Učima se delat mesne zavitke, lomim na kilo orehov (nekaj jih konča v mojih ustih), pijemo domači sok, poslušamo Miles Davisa, kasneje berem knjigo THE HOBBIT pijem črni čaj in jem domače kekse.
Nekaj malega še postorim okoli hiše, da telo in duša ne zasmrdita, rad pomagam in delam, tolko da se premikam in da je na koncu viden nekakšen rezultat. Počistim plevel ob robovih betonirane poti za avto in od hiše do garaže. Poslušam glasbo na mp3 in mislim na prijatelje,dom zraven pa pijem WOODSTOCK.
Še malo in odrineva na velik pohod...
Sonce pripeka, nebo za mano je modro, pred mano, v hribih, pa črnina in zvok grmenja iz daljav. Prav magično. Poletne nevihte in vsa ta energija v zraku, pričakovanje bliskov, pihanje in tisti vonj v zraku, intenzivne barve in ljudje, kateri bežijo domov so eni najlepših poletnih trenutkov.


08.01.2011
D Day--> TONGARINO NORTHEN CIRCUIT.
3.dnevi pohajkovanja, 3 dnevi hoje po 8 in več ur z 13kg nahrbtniki (na srečo so vsaki dan lažji, saj hrana kopni), 3 dnevi za dušo in telo, 3 dnevi razgledov, ravnic do koder oko seže, 3 dnevi gor in dol po poti. 1 dan srečava 6 ljudi in hodiva 9 ur, naslednji dan pa srečava na prvih 2 urah pohoda več kot 100 ljudi. Drugi dan začneva namreč na najbolj popularnem pohodu NZ. TONGARINO ALPINE CROSSING. Traja sicer en dan, vsebuje pa pohod pod in možnost vzpona na MT DOOM (gora kamor sta potovala Frodo in Sam v trilogiji GOSPODAR PRSTANOV). Za vse tiste bolj komot in turiste, je to idealno, nama pa to ni odgovarjalo in sva ravno zato izbrala pohod okoli gore ter ga začinila z vzponom na MT. Ruapeho (najvišja gora S. otoka), da pokaževa iz kakšnega testa smo slo. gorski kozli. Kljub načrtovanim 4-5 dnevom, sva vse izpeljala v 3 dneh, a žal nisva dosegla vrha Ruapeha, saj je zjutraj slabo kazalo z vremenom in sva tako začela z vzponom šele okoli 10te ure. Seveda bi tudi to šlo, a mi2 morava še priti do izhodišča, nato prehoditi celotno pot, nato pa ponovno štopat in priti v dolino. Z prevozom gor in dol ni problema. Gor grede naju pobere poštar, nazaj grede pa zaposleni v športnem centru.
Dalje kot do grebena ne prideva, a sva vseeno zadovoljna, saj so razgledi enkratni, ponovno vidivca MT DOOM in tudi celotno pot od parkirišča do sem sva opravila peš, brez uporabe sedežnice. Turisteki plačajo, mi študentje pa raje pešačimo, grizemo kolena in preklinjamo, ker smo tako škrti, da si ne olajšamo garanja.
Kaj češ, taki smo. Pa tudi to ni slabo, vsaj za kondicijo in ego ne.
Nekaj mi sicer nagaja kita na stopalu, prvič v življenju, a glede na to, da je zadnji dan in da stisnem zobe ter da imam sila lahek nahrbtnik (ostalo kramo, sva skrila pod sno staro postajo sedežnice) se da tudi to preživet. Nazaj grede pa tako tečeva, saj je sipkega vulkanskega peska povsod dovolj in je sestop do prvih skal pravi užitek.
Še to, prvo noč sva prespala pod vznožjem MT. Doom-a in je bilo prav epsko, moram priznat. Spati pod goro, katera je bila uproabljena v filmu Gospodar prstanov in katera je bila tako pomembna za uničenje prstana ni kar tako in se ne zgodi vsaki dan. O tem kako je pihalo in kako svinjsko mrzlo je bilo, pa raje ne bi pisal. Izpostavljena planota, višina 1500m in nenehni vetrovi. Lahko si samo narišete sliko.
Drugi dan sva spala nekje med visoko travo, par metrov od sprehajalne poti in par 100 metrov od konca narodnega parka. To se edine možne lokacije kjer lahko kampiras in ne rabis nič plačat. Oficialno velja 500m od označene poti, ne v bližini koče in kamping prostora, kajti to se plača. In prekleto dragi so, tukaj na NZ.
To da sva šotor postavila na grmičevje in tako imela naravno žimnico je bilo sicer zanimivo a ker je bilo dno dvignjeno, se je prostor zmanjšal, s tem ko pa sva dodala še nahrbtnike v šotor, pa sva spala kot kakšna alpinista, pred vzponom na MT. Everest. Tesno in neudobno. No, vsaj prekletno mrzlo ni bilo, bilo je samo...mrzlo!
Zadnji dan pa sva spala nekje na poti med gorami in Turango ter imela v mislih mehko posteljo, topel obrok, čaj z keksi ter dobro knjigo...




11.01.2011

Vse kar si sedaj želim je pivo. Pivo po uspešni turi pa vedno prav pride. Pa še dejstvo, da nisva kupila nič piva za na vrh gore je najhujše alp. zlo. Ko se privlečeš na vrh, ko si izžet in skozi tebe teče tista pozitivna energija in mladostna moč ob pogledu po okolici, takrat sva 2 stvari ZAKON. 1. Stisk roke prijatelja s katerim si prišel na vrh
2. Odpreš pivo in ga deliš s prijateljem!


Najin prostor med jabolkami in limonami zamenjava za asfalt in kilometre proti Johanni. Današnji dan je posvečen uspešnemu zaključku ture in lenarjenju.
Johanno doseževa okoli 11te ure, vmes zalutava a splet okoliščin privede do tega, da se pelje mimo naju dveh, ravno ko se vrača domov, ter naju tako reši nadaljnih muk.
Pri njej sta zadnjih par dni bili tudi 2 sestri Kanadčanki, s katerima sva se kasneje še srečala. Oni2 sta za razliko od naju opravili, turistično prečenje in se že odpravljata po ovinkih proti New Plymouthu, kamor tudi mi2 hitiva...jutri.
Za kosilo skuhava kuskus, za prilogo prepraživa čebulo, dodava grah, paradižnik, 4 jajca. Solata pa je paradižnikova z koruzo. Jema kot volka, Johanna pa se smeji in hvali najino kuhanje. Ni slabo, ni slabo, ce to rece taka profesionalka. Johanna se obvlada moska hisna opravila. Delavnico ima bolje založeno kot marsikateri pravi dec. Tudi različna darila za vnukinje in vnuke dela sama iz lesa. Na odpadih pobere nove stvari, katere ljudje s preveč denarja pomečejo stran, jih očisti in naredi kakšno novo zadevo iz njih. Recimo kolesarske sedeže iz lesa v nizo. stilu za vnukinjo, ali pa otroško mizo. Sila sila pozitivna gospa, pametna, čila. Od takih se je trebsa učiti.
Ostala nama bo v sila lepem spominu.


12.01.2011

Norca kot sva, se na pot, proti 375km oddaljenemu New Plymothu odpraviva okoli 13te ure. Kaj češ, ko pa sva na dopusto. Saj se nikamor ne mudi, si misliva in optimistično drživa prst v zrak.
No, saj, optimističen sem bil še natančno 24 ur, preden sva svoje noge postavila na pločnik New Plymotha. Bi šlo tudi z manj kilometri, samo to bi pomenilo, štopanje na cesti imenovani LOST HIGHWAY, kamor sva sicer štopala prvo uro, a nama je domačin kar iz avta povedal, da naj raje štopava po glavni cesti proti jugu in nato nazaj proti zahodu. Veliki ovinek pač, a na POZABLJENI AVTOCESTI pelje 5 avtov na dan. Tolko o tem.

Prenočišče si najdeva v nekem malem mestecu ob obali, od koder po 2 urah štopanja ne dobiva nadaljnega prevoza in zatorej raje postaviva šotor se v svetlem kot pa v temi. Najin kotiček pod nebom, oz. rajši rečem pod streho od ovčje štale, dobiva na travniku ob hiši premožnejše gospe, katera naju takoj sprejme, kljub temu da ima na obisku celotno družino, a kakor hitro porečeva, da ne moreva iz mesta, da kaže na dež in da bi samo zasedla košček trave za čez noč. Tako dobiva štalco, namesto kravce 5 starejših ovčjih dam, namesto vode in nekaj arašidov, pa polno vrečko dobrot (keksi navadni, keksni čokoladni, velika tuna, sardine, zagozda sira, krekerji, 2 jabolki). Spim kot dojenček in zjutraj po svojem zajtkru odrineva, upajoč da prideva še danes. proti New Plymothu.




13.01.2011

Lep sončen in vroč dan. Za prevoz čakava pol ure in še to imava srečo saj naju odloži 40km pred najino končno destinacijo. 
Po uri in pol, Lukotovih mega 3kepicah sladoleda za 3$ (to pa sem res bil presenečen in skoraj na riti, tak poceni je bilo) ter nadaljnih prehodenih metrih ponovno držim prst v zrak.
Vreme in počutje je super zatorej se dosti smejiva, pogovarjava in planirava nove akcije.
2x še prestopiva in že sva na koncu te etape.
V prvi vožnji sta naju pobrala 2 pubeca. Eden je mehanik za ladijske motorje in traktorje, drugi pa, začuda, brijem z ušesi, gorski ranger. No, pripravniško dobo na MT. Taranakiu dela in tako izveza iz prve roke kako pa kaj glede najinega načrtovanega vzpona...
Drugi, kateri pa naju pobere in zapelje do končne destinacije, pa je res prav čudna in smešna kreatura.
Gospod, morda okoli 40 let, kmetovalec, deskar na vodi, učitelj deskanja na vodi (no, vsaj ponudil je uro deskanja za 50$. Bolj na črno, ampak čisto možno) nama razlaga svoje velike načrte o snemanju filma, o tem da bo film režiral Peter Jackson in za glavno vlogo bi najel Tom Crusa. Že že gospod, hvala za prevoz, ampak o vašem filmu, pa raje ne bi. Saj je rekel, ne rabi on Petra in Toma da sta v filmu, on rabi samo njuni imeni na postru za film in da dodata kakšno idejo in to je že pogoj da bo film BLOCKBUSTER.
Nekaj še flanca o drogah in alkoholu, ampak sam sem že odklopil in poslušam glasbo na mp3ju ter se veselim prihajajočih dnevov.
Ko naju odloži v centru, hitro najdeva hišo, navdušeno pregledava vse sobe in ugotoviva, da je stanovanje čisto po najinem okusu. Spominja na vsa tista študentska stanovanja doma, z usnjenimi zgaranimi kavči, starim pohištvom, barvnimi stenami, art fotografijami, filozofskimi, znanstvenimi in biografskimi knjigami in različnimi glasbili. Vesel sem da sva izbrala ta kavč in da bova tu preživela par dni.
Ključ pod predpražnikom, kot dogovorjeno, nama vlije še več zaupanja do ljudi pri katerih bova, saj če oni zaupajo nama, mi2 vsekakor zaupava njim + do sedaj še nisva imela slabih izkušenj.
Večer zaključimo ob hrani, pijači ter jazz koncertu v parku.




14.01.2011 

Rana ura slovenskih fantov grob. 5.40 me budilka vrže iz sanj in že hitim pripravljat zajtrk, Luka pa vstraja v poziciji gosenice.
Kljub temu, da smo večer raztegnili do 1nih zjutraj in kar nekaj popitih pivih, sem zahvaljujoč moji alpinistični karieri, zjutraj pripravljen na kakršen koli izziv. Luka, nevajen takšnega tempa, ima probleme in se lovi, išče to in ono, a na koncu le uspe, da zapustimo hišo ob 6.20. Piete naju zapelje do izhodišča (hvala lepa. Super človek. Takoj mu krijem hrbet, če bi prišlo do česarkoli) in po 5.50h sva nazaj, za nama pa 1600m visinske razlike in nekaj kilogramov vulkanskega peska v čevljih, hlačah, nosu in ušesih. Na vseh tablah je pisalo 8-10 ur za vrh in nazaj, a nekak se mi zdi, da smo mi, gorski kozli bolj vajeni hribov in vsekakor nam je to več kot rekreacija, zatorej nam tudi te turistične ure pohodov nekak ne gredo v račun. Mislila sva, kaki AV in BAV vzpon bo to, na koncu pa je bil čisto lep pohod. Fajn.
Nazaj do hiše štopava. Imava srečo in dobiva prevoz, nekje sredi poti od planinske koče proti vznožju, saj na poti iz gore še ni dosti ljudi, ura je komaj 2 popoldne in jih večina še hodi proti vrhu.
Zaposlena v koči gre v dolino in naju zapelje do vznožja, tam pa v roku 5min dobiva nov prevoz. Dan zaključimo na plaži z veselo družbo od včeraj, pivom in smehom.
Večer pa nadaljujemo pri Michelle in Pietu doma, kjer dobre hrane ne manjka, pa tudi različne pijače ne. Probam novo pijačo. NZ RUSKA zadeva--> limonin koncetrat, vodka, ingverjevo pivo in led. Kako že pravijo...mislim da nekakšen Rusko Zelandski morilec al nekako tako.



15.01.2011


Današnji dan namenjen vožnji z tradicionalnim havajskim/maorskim jadralnim čolnom WAKA. Cel dan na plaži, učim se jadranja, premikam svojo težo iz enega konca jadrnice na drugi konec. Sila zabavno in tesno. Ponovno nekaj novega za mojo nadaljno pot. Na plaži se zavlečem v senco in zaspim za urco ali dve. Nato imamo malco in ponovno vožnja z jadrnico. Veter končno konkretno zapiha zatorej uživam, ko reževa valove in se pogovarjava z Pietom o vsakdanjih zadevah.
Zvečer naredim nekaj posebnega za najine gostitelje. In sicer, ŠMOREN! Kaj takega. Niso še probali in prvč vidijo. Človek se vpraša. Šmoren izboljšamo z različnimi dodatki, od sladke sojine omake, do javorjevega sirupa, marmelade,lešnikov in kokosa. Vsak si da na krožnik kar želi, se vsede kjerkoli je pač prostor in pridno molči. To pove vse, kako dobro je bilo :))




16.01.2011

Jutro ponovno začnem kot prvi in se zatorej posvetim zajtrku, meditaciji in jogi, ter čakajoč na Pieta berem Freuda. Danes mu grem pomagat zaključit namestitev gips plošč v stanovanje njegove prve hčerke. Prejšno noč sva se menla o renovaciji in ugotovila, da sem si jaz podobno uredil sobo, kot jo je on njegovemu sinu. Rdeča bela kombinacija in gips plošče. Ne more verjet, da mladiči znamo kaj takega in zatorej sva se hitro zmenila, da mu bom pomagal.
Delava približno 2 uri, nato hčerka pripravi super malco (kruh,sunka,sir,namazi,solata) spijeva pivo in že hitiva po Luko in Michell ter na plažo lovit ribe. Izkupiček je žalosten, ribe pa ulovimo malo kasneje v supermarketu. Ponovno super večer z pečenimi ribami, kuskusom in zelenjavno prilogo...