18.02.2011

Od Wellingtona do Taupa. Kar lepi kos poti je pred nama. Ponovno imava srečo ali pa dobro karmo ali pa samo dejstvo, da se bliža konec potovanja, saj nama Tom (ta tip, je prišo po naju, ko sva prišla s trajektom ob 1.30AM v Wellington) priskrbi prevoz ob 7mih zjutraj. Nekaj gre sosedu pomagat, hišo renovirat, pa ker sva ga prosla, če naju lahko pol, ko konča z delom "zategne" do avtoceste, je kar hitro sosedu rekel, če naju zapelje.
Pa še na boljšo lokacijo sva dostavljenja, ker se avtocesta 1 začne takoj v mestu in ni nikjer prostora za štop. Običajno ljudje vzamejo vlak, do prvega mesta izven Wellingtona in tam štopajo.
No, kakorkoli, ob 8mih že štopava in tudi voziva se že čez pol ure. Mislim, da sva imela 5 različnih prevozov, ampak, POZOR, nama je uspelo priti v Taupo, pred 5to uro popoldan. Kot sem si rekel, v kolikor prideva mimo BULLSA (mesto usred ničesa) sva na dobri poti, da nam uspe.
No v Bullsu nisva obtičala, sva pa obtičala DEJANSKO USRED NIČESA! En caffe, in 4 hiše. Vzamem nazaj tisto o Bullsu, kajti tukaj pa res nič ni. Jaz že kar gledam in iščem prostor za spanje, čeprav je ura komaj 12 in sije sonček. Ampak sem že dovolj dolgo na poti, da vem kak pa kaj.
No, razen da pojeva lubenico medtem ko štopava, dobiva prevoz direktno do TAUPA. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Štopala sva 2 uri, sonce naju je kurlo, lubenice je zmanjkalo, 200 avtov je šlo mimo, a na koncu dobiva direktni prevoz.
Hvala gospa. Tek okoli Lake Taupa imajo, 160km v 18 etapah. Večina teče eno ali pa več etap, nato nadaljuje drugi iz skupine, redki pa tečejo celotno traso. No super, gospa bodo tekli enih par etap sredi noči. Vsaj polno luno imajo, a oblaki grozijo da bodo zakrili luno.
V Taupo, se stusirava, spoznava Terrenca in kavč surferko iz Estonije, katera je bila že večkrat pri Terrencu in je to njej drugi dom. Drugače študira v Palmerston North, pred tem pa je bila na izmenjavi v Londonu. Punca ima glavo na pravem mestu in kljub študiju, se vidi pol nekje na kmetiji kjer bi pridelovala različno zelenjavo, ali pa nekje v divjini z brunarico in velikim vrtom. Zgleda da smo si vsi backpackerji podobni.
Najdem knjigo OBALA (v filmski različici je igral vlogo glavnega junaka LEONARDO DiCAPRIO) in se kljub zavidljivim 400. stranem pogumno spravim brat. Hotel sem prebrat, samo par strani, da se malo spomnim o čem gre, a sem do odhoda prebral 300 strani. Mater, me je potegnila.

19.02.2011

Kaj bi počel danes? Ko sva bila nazadnje tukaj, je deževalo, bilo je mrzlo in nič kaj ni bilo volje, da bi raziskovala mesto. No, tokrat je čisto drugače, saj sije sonce, vroče je, turistekov pa kot na Hrvaškem.
Gremo raziskovat. Prvo kot dvojice, čez kako uro pa se nama pridruži Luka. Ne da se mu gniti doma. Prav ima.
Danes smo čisti turisteki z razliko, da smo turisti, kateri niso nikjer zaželjeni. Gledamo, prijemamo a nič ne kupimo. Knjigarne so spet na spisku, za obisk in ponovno najdem knjige, katere bi imel a jih v Slo. ne bom našel. Zapišem si par naslovov in si obljubim, da jih bom naročil preko AMAZON.com.
Sprehodimo se do jezera, ki je največje na Novi Zelandiji in se odločimo, da si bomo tačke zmočili. No, zmočili smo si vse, ker švoheci na ne bomo bili. Saj, ko si enkrat noter je voda tak fajn, pesek pa je bil tak prijetno topel, da sem samo stal v vodi in si zakopal stopala.

Kak fajn se je kopat v sladki vodi, ko si na otoku, obdan z vsem tem morjem, ti pa lepo plavaš v jezeru pa na ustnicah ne občutiš soli ampak samo sladko vodo. Pa še fajn je, ko se posušiš, pa te ne "špana" povsod, ker ni soli na telesu.
Nato v trgovino, NEBOKILLER time (to je najina specialiteta z Grgejem; v bistvu gre za sendvič, iz celega francoza, polnjen z kuhanim oz. pečenim pršutom, kumarcami, sirom. Ime pa pride iz tega, ker si skoraj vedno poškoduješ nebo v ustih zaradi ostrih krajcev) in domov na travo pojest tole čudo.
Tudi najina gostitelja dobita svojo porcijo in glede na tišino in mimiko obraza jima je bilo sila dobro.
Tak se to dela. Naj vidijo, kako doma, ko fizičarimo, dobimo energijo nazaj. Kot sendviči v stari Jugi. Pol pariškega kruha, not pa kurja klobasa in sir. Za delavce mora biti orenk hrana, kajti prazna vreča ne stoji pokonci.

20.02.2011

Današnji cilj je Hamilton in ponovno snidenje z Lo in Su. Na ta ponovni obisk, sva se že zelo dolgo veselila in končno je ta dan tukaj.
Da nama bo uspelo priti hitro in brez problema sploh ni dvoma, ker je do Hamiltona okoli 100km. Danes si privoščiva pozen odhod in štartava ob 10tih.
Hodiva ob avtocesti a ne najdeva primernega prostora, zato kar nadaljujeva peš.
Vsake toliko dvignem prst in kmalu naju pobere mlad fant v fancy terencu z navigacijo in vsemi potrebnimi in nepotrebnimi dodatki. Zapelje naju par kilometrov naprej, do prvega rondoja, kjer je prava lokacija za štopanje.
Zgleda, da je danes nekaj v zraku, saj nas štopa 6. Razvlečemo se po robu ceste in drug za drugim dobivamo prevoz.
Nama se uresniči ena izmed zadanih želja tega potovanja.
Prva želja je bila da naju pobere avtobus predelan v stanovanje. Hippy družina, katera potuje po NZ in je vedno nekje drugje. To je bilo značilno za 70'ta in 80'ta prejšnega stoletja
Druga želja pa je bila, da naju pobere nekdo z res NOBEL avtomobilom.
Prva želja se lahko gre solit, druga pa je sporihtana.
Pobere naju starejši gospod, očitno privatnik, z Bantleyem. Cena: 400.000$
Tolko o zaupanju. Mi2, boga popotnika z proračunom par 100 evrov, cela potna, zaprašena, v tem nevejretnem avtu, kateri je vreden več kot stanovanje oz. normalna hiša v Sloveniji. To je okoli 218.000€
Roke kar pustim v naročju, da slučajno kaj ne zlomim. Pomoje, še najmanjša stvar stane več kot je moj bil moj 3 mesečni proračun.
Ampak, se pa voziva kot kralja, to pa moram priznat. Med vožnjo se pogovarjamo, pove malo o svojem življenju, kako žena doma izbira in išče ponudbe za počitnice v Evropi, kako je tudi on dosti štopal, ko je bil mlad itd.
Ko si enkrat štopar in dosti preštopaš in ko veš kako si odvisen od dobrote voznikov, tudi sam stremiš k temu, da če je le možno pobereš štoparje.
Izstopiva v Cambridgu, nato pa hitro dobiva prevoz v Hamilton in moj zadnji teden NZ se lahko prične.
Ker ima Su, še danes mamo na obisku, nama Lu preko sms-a sporoči, da naj prideva do njenega kluba kjer bova preživela prvo noč.
Da je to Swinger klub, veva že od prvega obiska, ampak ker imava v glavi, da obratuje ob nedeljah, upava na pozitiven razplet dogodkov in greva pogumno novim dogodivščinam nasproti.
Hvalabogu, obratuje vsako drugo nedeljo in tako bova danes lepo zasedla 2 usnjena kavča in imela svoj mir. Prav prijeten ambient je ta klub in zaradi nežnih in temnih barv, deluje pomirujoče. Da visijo po stenah različni pripomočki in da so okoli naju različne naprave za dodaten užitek, pa naju ne moti in naredi celotno surfanje še bolj zanimivo.
Brooke (hčerka od Lo) danes naredi večerjo nato pa odpremo par steklenic belega in se prepustimo spominom in vsem zanimivim trenutkom, katere sva imela na tem potovanju.

21.02.2011

Pospravimo klub, posesam, Lo pomije tla in gremo k Su, kjer bova preživela naslednje 4 dni.
Ponovno v priljubljeni hiši, z biljard mizo in nama ljubimi ljudmi, čeprav se izkaže, da naju Amanda (hčerka od Su) sploh ni vesela in se obnaša kot 5 letni razvajen otrok, da je še mama jezna na njo. Sploh ko narediva domače štruklje, ona pa se obnaša kot, da sem ji dal na krožnik "kravji drek". Mislim, saj mi je vseeno, ker je meni pomembno kako se jaz počutim in da sem naredil hrano z ljubeznijo in da sem se maksimalno potrudil, ampak vsaj malo bontona in kulture obnašanja pa lahko nekdo pokaže. Eh, kaj čmo. Tudi taki ljudje obstajajo. Morda pa ima to kaj z Lukom zveze. Ker koliko vem sta bila skupaj, ko smo bili prvič v Hamiltonu. Bog si ga vedi.
Štruklji so uspeli, večina jih je navdušenih in hvalijo in še nekaj jih je ostalo za jutri. Jaz sem samo zadovoljen sam z sabo, da sedaj znam tudi štruklje delat in da sem osebno zrastel na tem potovanju. Zadovoljen sem, da sem šel za 3 mesece na drugi konec sveta.

22.02.2011

Nič kaj nimam  v planu danes. Hamilton je pač še eno večje mesto in raztegnjeno kot testo za pizzo. To je problem vseh NZ mest, da so razvlečena in da ni strogega centra. Zato nimaš veliko možnosti, da bi rekel, da greš v center, malo raziskovat.
Z Lo greva na sprehod okoli jezera, vzame nama kakšno uro. Debatirava, opazujeva živali na jezeru in se pogovarjava o hišah ob jezeru. Tudi sanje in želje si razodeneva in kje se vidiva v prihodnosti.
Luka, razen da je spal do 12tih, ostane doma in gleda TV. Mene že skrbi, da ima kronično utrujenost. Saj pa te ne moreš, iti spat ob 11tih, pa spat do 12tih. To je noro. Nisem še videl nobenega, ki bi tako dolgo drve žagal v postelji.
Ko pride Su iz službe, si natočimo vina, se vsedemo na teraso in čvekamo.
Danes večerja izostane in vsak si pripravi nekaj za sebe. Vedno se pa ne moremo basat z hrano. Kam to sploh vodi?

23.02.2011

Ja nič, Luka vleče dreto do 12te, jaz pa končno končujem prebiranje GOSPODARJA PRSTANOV. Ampak, ker se knjiga res ze vleče, se malo še posvetim študiranju VEGETERJANSKE KUHARSKE KNJIGE in si izpišem par preprostih in poceni receptov. Neverjetno, kakšne preproste ideje a sam nisem nikoi prišel gor, da bi si kdaj naredil takšen obrok...
Z Lo greva na sprehod ob reki, po kateri smo pluli z zračnicami, ko smo nazadnje bili v Hamiltonu. Zraven vzameva še vsak svojo knjigo in si poiščeva primeren kotiček, nato pa se vsak prepusti svoji stvari.
Jaz knjigo kar hitro zamenjam za glasbo. Vležem se na leseni pomol, noge mi bingljajo prosto po Prešernu, sam pa se prepustim glasbi. Opazujem nebo in poskušam prepoznati v oblakih kakšno znano obliko.
Je pa kar živahno na reki danes. Različne šole imajo trening veslanja in prav zanimivo je opazovat vse te drese, načine veslanja in tipe veslačev.
Danes delam domačo pizzo, kot sem obljubil preedvčerejšnim, ker Luka sanja o dobri domači pizzi, že zadnja 2 meseca.
Naj mu bo. Pa še končno se bom naučil testo naredit. Skočim v trgovino, nabavim stvari, Lo pa poskrbi za vino in stvari za na pizzo.
Na Kulinariki poiščem recept za testo in že se poln optimizma spravim delat testo.
Po 1 uri vshajanja, razvlečem testo po 2 pladnjih, nekaj testa roma v hladilnik, saj nimamo več pladnjev za peko, nato pa mi2 narediva svojo pizzo, ženske pa svojo. Slo. proti Nz.
Po 30min. so pizze gotove in z veseljem povem, da sta ostala le 2 kosa, ostalo pa smo zmazali brez problema. Moja prva HOMEMADE pizza je popolni uspeh in sedaj bom doma tudi delal večkrat pizzo. Sploh, da starše razveselim, ko bodo kdaj prišli s Tinja.
Rezultat? Jaz kar povem, da je najina bila boljša, saj je imela slanino in dosti sira, ženska pizza pa je bila vegi. Lahko bi rekel, lahka pizza za večerjo. Najina pa je bila orenk, moška pizza! Pizza kot se šika!

24.02.2011

Že 3 dan so prvi trije programi nacionalne televizije polni novic o potresu v Christchurchu. Prvo so ljudje mislili, da sploh ni tako grozno, saj je bil potres "samo" z močjo 6,3, tisti v sept. pa je imel moč 7,5, če se ne motim. A ker je že takrat dodobra poškodoval temelje in je še dosti hiš bilo v slabem stanju, je sedaj opravil svoje delo do konca. Od prvih 5 smrtnih primerov, se je v 2 dneh povzpela številka na 60, do danes pa do 120. Res sva imela srečo, da sva bila 2x tam, a niti enkrat ni treslo. Ok, enkrat je zatreslo za 2s, ampak to je bilo tak, da lahko rečeš da si čutil.
Res neugodno in upam da bodo hitro spet začeli normalno živet, a mesto je tako v razsulu, da bo trajalo par mesecev, da se vrnejo v normalo. Če še sledi prejšnega potresa niso odstranili, ko sva bila prvič v CHR. kaj šele sedaj, ko je center totalno razsut in eden izmed večjih hotelov grozi, da se bo zrušil saj ima temelje čisto popokane. Je pa sredi mesta, stisnjen med hiše.
Res pa je, da sem vesel da sta Amin in Waulter zapustila CHR. par dni preden je zatreslo mesto.
Sam pa sem imel plan v novembru, da bi letel iz CHR nazaj domov. Tolko o tem...


Danes se prepustim lenarjenju in sestavljanju 1000 puzlov. 1 uro rabim, da jih sploh razvrstim, nato pa naslednjo uro, da sestavim zgornji rob slike. Po 3 urah pospravim vse in grem prebrat zadnji 50 strani Gospodarja prstanov. Končno, sem jo prebral. Debela pa je tak, da jo lahko imaš kot utež za treninge, pa še vlekla se je na koncu kot ponedeljek, saj tam, kjer se v filmu konča zgodba, je v knjigi še kar par poglavji.

Zvečer gre Lo delat, Su,Luka in jaz pa pogledamo DIRTY DANCING nato pa ob 11tih spat.
Najin zadnji večer...

25.02.2011

Vstanem ob 6.00, kot že tolikokrat do sedaj. Vzamem si čas za zajtrk, jogo, meditacijo nato pa se z Su poslavljava 5min. Res smo postali prijatelji. Upam le, da jima uspe priti v Evropo naslednje leto, da bi se lahko ponovno videli.
Nato spakiram nahrbtnik, pospravim ščetko, zobno pasto, deodorant, pospravim posteljo in posteljnino lepo zložim na kavč. Zbudim Luko, sporočim Lo, da sva pripravljena in da ko bo zapustila klub mi naj sporoci.
Sedim na stopnicah, srkam tople sončne žarke in razmišljam o teh 3 mesecih, kateri so za mano.
Lo pride okoli 10te ure in naju zapelje malo ven iz mesta, saj bova tako dobila direkten prevoz do Aucklanda.
Danes samo jaz štopam, saj je to moje zadnje štopanje na tem potovanju in me malodaje žalost. Navsezadnje sem preštopal skoraj 4000km in vsekakor doživel nore stvari na cesti.
Pol ure štopanja in že imava prevoz.
Kot se izkaže, ponovno sreča na najini strani, dobiva direkten prevoz do Aucklanda.
122km in uro kasneje sva v Aucklandu. Metropoli NZ, turističnemu sesalcu in multikulti mestu.
Razen pohajkovanja po antikvarijatih in ogledu knjigarn nimava kaj početi v mestu in kar hitro se spraviva do zadnjega kavča tega potovanja.
Tukaj bom preživel zadnja 2 dneva in si nabavil še par knjig. No, to je bil načrt, saj nisem vedel, da bom jutri v takem stanju, kot da imam malarijo.
Za večerjo gremo v indijsko restavracijo, isto kot smo bili v decembru, nato pa naju Hamish uči bljuvanje ognja.
A ker se pač včasih zgodi, da pogoltneš malo tekočega parafina, kateri ti da drisko, se pač ne sekiraš in uživaš v igri z ognjem.
Zgleda da je meni kombinacija ind. hrane in popitega parafina totalno vrgla telo iz ravnovesja....

26.02.2011

Zbudim se taki, kot da imam 10 bolezni naenkrat. Ponoči sem se potil, nato me je zeblo kot pesa, zjutraj pa sem hodil kot 90 letni gospod. Trgalo me je v sklepih, pritisk v glavi, zeblo me je, bolele so me kosti, drisko sem mel, wc je bil moj drugi dom, premikal pa sem se z hitrostjo polža.
To bo neugodno, če bom jutri takšen šel na letalo. Ne bi bilo dobro 1 dan v takem stanju, preživet na tistem malem ozkem letalskem sedežu.
Odločim se, da bom dosti čaja spil, pozitivno razmišljal, si pravil, da to ni nič, da bo jutri boljše, da bo telo samo poskrbelo, da se "porihta".
Večino dneva prespim, nabiram nove zaloge energije, poslusšam glasbo in pogledam par filmov z BOGARTOM. Klasike vedno dvignejo počutje.:)
Proti večeru vročina popusti, pa tudi apetit dobim. Živalski apetiti po nečem sladkem. Odločim se za palačinke, a ker nimava mleka naredim veganske palačinke (spomnim se, da jih je nekoč gospa Zver prinesla in sploh niso bile slabe. Vedno je vse odvisno od predsotkov in kako si pripravljen sprobat nove stvari). Zanimivo, sploh niso slabe. Mislim, razlika se okusi, a naslednjič bom dodal več soli in bodo super. Zraven imava različne marmelade, javorjev sirup, topljenoi čokolado, mrvice. Kraljevo.
Na Tvju pa RIBA Z IMENOM WANDA.
Ob 11tih se spravim ovce štet.

27.02.2011

ZADNJI DAN my friends. Za mano je zajtrk, film z Bogartom in pomita posoda. Za kosilo greva v KFC, saj je to moja želja že od začetka mojega potovanja, oz. odkar sem bil mali, pa sem hotel pohano piško iz velike posode jesti :)). Predtem še skočim v trgovino za dom in vrt, da kupim eno veliko plastično vrečo, da bom lahko nahrbtnik, dal noter, saj nočem da mi česa zmanjka.
Nato bom pospravil stvari, se stusiral in ob 3.30 na letalisce...
So at last, here on the shores of Pacific, comes the end of 2 friends traveling NZ. Luka gre dalje, jaz pa se vračam v kraj, kjer sem doma in kjer imam ljudi kater me imajo radi in katere ne bi zamenjal za NIČ na svetu.
Spoznal sem, da jih imam še bolj rad, kot sem jih imel prej, saj ko si toliko časa, brez njih, dejansko vidiš koliko ti pomenijo...

Družina,prijatelji, sorodniki...
Upam, da ni bilo vedno dolgočasno brati moj Blog. Če vam je vsaj, kakšen dan izpadel kot zanimivo branje, sem zadovoljen in je moja naloga opravljena.
Sam si rečem BON VOYAGE in kmalu se VIDIMOOOOOOOOOOOOOO

13.02.2011

Polha vržem iz postelje, v trgovino z zelenjavo po 2 "kilci" paradižnika nato pa urediva nahrbtnike, dodam spalno podlago in čevljce in že sva perajt.
3$ za avtobus, postaja 100m od Lisine hiše.
Ponovno pri Aminu. Eden najbolj prijaznih in odprtih ljudi, kar jih poznam.
Pri njemu sva bila, ko sva prvič prišla v Christchurch in tokrat nimava srca, da se ne bi oglasla in da ponovno porečemo kakšno in kaj skupaj skuhamo.
Končno mu lahko narediva pravo "orenk" paradižnikovo solato, da vidi, kako se temu streže!
Pri njemu bova do torka, pol pa sem nama uspel uredit prevoz v Picton, kjer greva na trajekt za Wellington.
Dan preživimo ob čenčah, nogometu in nočni vožnji po Christchurchu z late night home made vročo čokolado in vanilijevim sladoledom.
Ne bi raje o  sladkorju/kalorijah ob takšni pozni uri. Telo bi me še sedaj teplo, če bi me lahko.
Samo, dobro pa je bilo.
Ko te zebe, pa ko se ti lušta čokolada. Pol pa si narediš takšno čokoladno bombo.
Moram ponoviti doma.


14.02.2011

Nič kaj. Zavlečem se v knjižnico in pišem prošnje za kavče v Wellingtonu in Taupu, ter prebiram novičke iz Slovenije.
Popoldne preživim ob knjigah, zvečer pa skupaj kuhamo. Pakistansko-Slovenska kombinacija. Recepti so že varno zapisani v moji knjigici.


15.02.2011

Končno en dan, ko greva na pot, a ne rabiva hiteti že ob zori.
Prevoz porihtan, samo še čakava da Jodie (USA) pride po naju. Okoli kosila, bi naj to bilo. Vse kar nama preostane je, da pridno jeva sladoled posipan z kakavom. Ko se razvaja, se razvaja!
Mimogrede, Jodie sva spoznala pri Lis, kjer je tudi ona uporabljala kavč. Med enim izmed pogovorov, je naneslo na opcijo, kjer se zadovžiš, da boš prepeljal avto iz enega kraja v drugega v zadanem času. Stroškov skoraj nimaš nič, je pa dobra opcija za hitro premikanje. Plačaš samo delno za gorivo.
Dobra stvar. Škoda, da tega ni v Evropi. Ali je?
No, kakorkoli, ob 1.30Pm odrinemo in po 4 urah in "ne-vem-koliko-kilometrih" smo v Pictonu, kjer kupiva karto za trajekt ob 10.30Pm
Dolgčas na zapuščenem terminalu. Kaj drugega kot čakat se pa ne da. Knjigo v roke, pa še to me mine. Gledam v steno, strop, grem na ogled, najdem časopis, berem, ponovno...

16.02.2011

Ob 2AM, hodiva, naložena z vso opremo, proti 2 uri oddaljeni hiši, kjer naju čaka žimnica in spanec. Ok, spanec naju je že čakal na trajektu, samo se mu za več kot uro nisem prepustil. Pa še vožnja je bila tako mirna, da sploh nisem imel občutka da plujemo.
Na najino presenečenje, naju 10min od terminala, pobere Tomy, Jeremyev cimer in tako, zahvaljajoč vsem angelom, ne rabiva hoditi.
In spet lahko "flancam" o prijaznosti in o gostoljubnosti. Ampak rajši ne bom. Porečem lahko le, da kljub temu, da smo bili domenjeni, da prideva peš in na kar sva tudi naravnala najini telesi, jim ni dalo miru, da bi sredi noči lutala po Wellingtonu in so rajši porihtali prevoz. Salute monami!
Zjutraj pa prazna hiša, veni sonček in ponovno toplo. Ja, severni otok, ponovno, končno.
Hopa v kratke hlače in v trgovino.
Za kosilo/večerjo vegi lazanja z mešano solato; paradižniki in špinača.
Ena najboljših lazanj, kar sem jih jedel. 4 vrsti sira, gobice, jajčevci, bučke...
Recept zapisan.
Še bolj zdravo se bo jedlo, ko pridem domov. MUAAA


17.02.2011

Glasba v ušesih in knjiga v nahrbtniku. Luka še spi, ko se odpravim v svet, brez cilja. Lutam, razmišljam, poslušam, na vrhu hriba posedim, gledam mesto, na odprto morje, letališče. 2 uri mineta.
Grem mimo ZOOja, opazujem živali skozi ograjo, vidim bore malo. Presneto dobro je bil skrit tale ZOO. SPloh nisem vedel, da ga imajo, tako, sredi mesta, zakamufliranega med zelenjem.
Malo v knjižnico, kjer dokočam knjigo ALEXANDER THE GREAT: The Conquer, ter nadaljujem s prebiranjem knjig WAFFEN SS LEIBSTANDARTE Adolf Hitler und Hitlerjugend (1944-1945)

31.01.2011

Grga ima roj. dan, mi2 pa sva raztrosena med muzejem, second hand book shopom, super marketom in Cadbury chocolate factory, mmmm nom nom.
Še glavno cerkvo si ogledava in zdolgočasena opraviva ogled v 3min. V primerjavi z evr. cerkvami, so te nove NZ sila siromašne. Kaj čmo, vse pa ne morejo imeti, tile kiwiji.
Nazaj v PSYCHO hiši se posvetim tuširanju in britju, ter meditaciji, knjigi in šahu. Zvečer naredimo skupno večerjo oz. po domače FISH&CHIPS v zdravi kiwi različici; namesto hektolitre olja, uporabiš drobtinice. Ne manjka niti solate, sira in vina.
Sledi pakiranje, sortiranje hrane in že je tukaj čas za spanje.


01.02.2011

Nov dan, nova dogodivščina in zadnji del STATE HIGHWAY 1, kateri se posvečava že od samega začetka S. otoka. Hvala ANN, da nama je zorganizirala prevoz proti Invercargillu in tako nama v tem deževnem in mrzlem dnevu, ostane prihranjeno prekrivanje nahrbtnikov z zaščito proti dežju.
Ker se že poznamo z voznikom iz sobotne zabave, je potovanje toliko lažje, pogledi in molitve ter pozitivna karma pa se vedno znova usmerjajo proti nebu in iščejo sledove sonca oz. modrine.
Skupaj se zapeljemo v Waikai, kjer lahko spet igrava turista in napolniva spominsko kartico na fotoaparatu. Tukaj si ogledamo fosilizirana drevesa na obalo (čudo narave), področje najredkejših pingvinov na svetu na drugi strani zaliva pa male morske delfine. Naštejemo 6 hrbtnih plavuti, preostale pa prepustimo da jih šteje Poseidon, saj piha kot da bi imel ventilator pred obrazom.
Par kilometrov nazaj proti Dunedinu in že izstopiva na križišču, sredi ničesa a vendar je ta kraj SCENIC VIEW zatorej računava na par turistov in usmiljenje.
Usmiljenja od nikoder, veter pa od vsepovsod in skozi vse odprtine v naju. Odpihne vse kar ni pritrjeno oz. kar ne drživa in tako se zgodi, da dobro drago sojino mleko obarva asfalt in Luka ostane brez zajtrka. Drugič pa razmišljaj, pa si z stopali primi embalažo, ko jo odpiraš. Bo lažje, pjeb!
Modra zimska kapa roma iz nahrbtnika na glavo, majca z dolgimi rokavi pa pod "frutko", kjer pogumno kljubuje vetru.
Vseskupaj najeda živce, moralo in voljo, zatorej sva 3min stran od odločitve, da zamenjava tole GOD FORSAKEN scenic view cesto, za glavno, ter se vrneva na HIGHWAY 1. S tem bi sicer izgubila 100km a konćala bi na glavni cesti, kjer bi imela več možnosti.
Zgleda da je to pomagalo, saj se naju usmilita dve deklini z nekako mešanico limuzine in kombija.Človek se vpraša. Avto pa nabasan do konca. En sedež je prost. Sedež za človeka z 20l. nahrbtnikom, nikakor pa za 2 človeka z 75l in 60l nahrbtnikoma. Kaj bomo stokali; kjer je volja je pot. Jaz grem na sedež, levo od mene moj veliki nahrbtnik zakriva še tisto malo, kar je bilo prej uporabno za poglede ven, pred mano je moj mali nahrbtnik, ob mojih nogah Luka izgleda kot kup nesreče, njegov nahrbtnik je romal k sovoznici, pod noge, na desni pa imam, sam bog ve kaj. Razločim zvočnike, pa neko omaro, pa popisane omare. Student stuff bi rekel. Celotno pot držim tale zvočnik, da ga ne izstreli skozi sprednjo šipo oz. da ga ne dobim v ranljiv center svojega telesa. Divje pa vozijo, "tote" ženske tu.
Rajši to, kot pa da ostanem na vetrovni cesti.
Mesto, kot že mnogo drugih, z razliko, da je še manj zanimivo, bolj vetrovno ter da knjižnica nima zastojn interneta. Nekakšen sr. vek. Piha pa tak, da me kljub popolni bojni opremi, premika levo. Bojna oprema sta obadva harbtnika.
Najdeva McDonalds, pošljem par prošenj, hitiva v knjižnico in se prepustiva knjigam. Najdem 2 novi, sveži iz tiskarne bi rekel. Prva je METALLICA: A PHOTOGRAPHIC HISTORY druga pa STEVEN ADLER Avtobiography. Naj veter kar piha, naj prekle padajo, mene ne briga nič. Imam 2 knjigi, pisani meni na kožo.
Dobro, zgleda da bo počakalo do naslednjič, saj dobiva sms in prenočišče za naslednje dni.
Charlie pravi da je in da ima luknjo za stanovanje. Pač hišo samca in da večino veni je. Tako da bo, kot bi v Stalingrad prišel, si mislim, glede na njegov opis.
Na koncu pa čista, prijetna, dišeča hiša in pesika, katera bi se samo cartala. Tolko o tem. Glasbeni okus; prva liga. Dnevna soba pa vse kar rabi povprečen fant sreid 30tih. Tv da ga ne objameš z rokami, hišni kino, poster z frazami za osvajanje deklin, glasbeni dvdji in filmi, kavč kot se šika ter 2 fotelja, katera se lahko raztegneta v ležalnik.
Gremo na ogled mesta, pravi Charlie, da vama malo turistične zadeve pokažem. Aha, si mislim. Že celo pot odkar sva na J otoku, naju ljudje začudeno sprašujejo, kaj bova delala v Invercargillu, katerega je še Bog zapustil. No ok, pa da vidimo. Vidim....nič. Še en park, še en botaničen vrt, še eno golf igrišče sredi mesta in parka, še en vodni stolp in še en most. Pa ok, za umret ni, za živet pa tudi ne.
Gremo nazaj, rečimo kakšno, naredimo si kaj za pod zob pa delimo razmišljanja.
Vse to pa še hudo "odpičen" film pogledamo z Johnny Deppom pol pa aja aja.


02.02.2011

Spal bom ko bom mrtev, zatorej sem lepo svojo počitniško spanje, nekje med 7 in 8mo uro zjutraj premaknil na med 6 in 6.30. Pa saj so poletna oz. jutra najlepša. Ko je mir, ko so ulice še bolj kot ne prazne, ko je svet umirjen in ko še ni vse nori cirkus kapitalizma in materializma.
Luka itak spi do dreka, jaz pa raje to opravim zjutraj in se nato posvetim knjigi ob pečki in raztegnjen na kavču. Kot šunka na palci.
Ko se gospod odloči da je bilo dost, je sonce že visoko, jaz pa pri tleh od dolgčasa.
Mesto, Pak N' Save, polne vrečke sadja, mleka, zelenjave, arašidov, brazilskih oreščkov, kosmičev in še česa, ogled mesta na poti v knjižnico.
Par urc se posvetiva branju in vmes pogrickava kakšno jabolko oz. jabolko.
Nazaj grede še do McDonaldsa, da preveriva pošto, odpošljeva nove prošnje in pogledava kaj dogaja v Sloveniji.
Po poznem kosilu si mečeva žogo, pesika pa ko nora leta in nabira kondicijo. Definicija telesa, tega psa je prav občudovanja vredna. Močan, suh in kitast pes. Pravi Rambo med psi.
Charlie pride z dela, vržemo na rit, naročimo pizzo, da vidim kako so temu kos tukaj, na tem koncu sveta in se pogovarjamo.
Rezultat: probam en kos in se odločim da še potrpim teh par tednov, pol pa na NAJBOLJŠE pizze daleč okoli. Slovenija je pravi naslov!


03.02.2011

Cesta, park, McDonalds, knjižnica, ure minejo, odgovor v obliki sms-a in veselje ob novem kavču v Queenstownu, adrenalinski meki in najbolj turističnemu kraju NZ, bi porekel. Kilogram zelja z krompirjem in kuhano koruzo, nama da potrebne vitamine in sila malo kalorij nato pa se, ko Charlie pride domov (dela od 7.00 do 20.00 4 dni, nato pa je 4 dni prost, plača pa taka da glava peče. To razloži pomanjkanje posode in prazen hladilnik. Fant 99% hrane konzumira zunaj ali pa si jo naroči domov. The American way?!?!) odpravimo do pristanišča, katerega so zgradili prvi naseljenci. Iz morja, po reki navzgor. Reka..po dolgem času ni samo morje, ampak celo reka. Reka, rekica...Drava..kmalu.

04.02.2011

Nič takega, da bi bilo vredno gulit tipkovnico. Očitno sila nezanimiv dan.


05.02.2011

Ob 6tih bujenje, ob 7.15 že držim prst pravokotno s telesom.
Smer: Bluff
Opis: Zadnje mesto J. otoka. Dobesedno NA KONCU SVETA, čeprav je Punta Arenas v Čilu še nižje. Ampak putimo malenkosti. Na tem koncu sveta, se nižje več ne da. Samo še Antartika in to je to!
Cesta pa tak prazna, da bi lahko organiziral maraton, brez skrbi za promet.
Ampak po tolko preštopanih km. sva že navajena in čas zapravljava s pogovori,  učenju o hranilni vrednosti hrane in zafrkavanjem. Smeh vedno skrajša štopanje.
Ob 8mih se fotografirava na koncu HIGWAY 1 in ponosno nastavljava obraz pred fotoaparat.
In hopa, lepo nazaj v nasprotno smer.
Sam Gospod skrbi za naju, tako izgleda, saj nama pošlje duhovnika v vlogi voznika. Gospod so bili tudi v Sloveniji. Lep kratek pogovor in prošnja da naju odloži na drugi strani Invercargilla. Ni problema, se da porihtat.
2 prevoza in že sva po 4ih urah ma, malo pred Queenstownom. Odločiva se, da teh piškavih 5km prehodiva v polni bojni opremi, a nama nekje sredi poti načrt prekriža Mike in naju pobere ob cesti. Da ne bova hodila preveč, kje pa sta to že videla. Tak je to ja, gostoljubje Kiwijev je edinstveno.
Dobiva najin kvartir; počitniško prikolico z predprostorom, spoznava družino in otroke in preden se dokončno spoznam z novo okolico in mojim domovanjem za naslednjih par dni, dobim v roko 750ml steklenico piva in sirno ploščo na mizo. Nekaj sem omenil gostoljubje...ne bom več. Zgleda da je to njihovo drugo ime.
Pivo, sir in krekerji ter prijeten pogovor, nato pa hitro trgovino in knjižnico poiskat, da se bo vedelo za naslednje dni. Kam in kako. Nabaviva osnovna živila za naslednjih 4 dni in nekaj zelenjave za danes in jutri, da naučiva Kiwije, da obstajajo tudi kosila brez mesa. Pri Miku in Jodie mi ni uspelo. Hardocore ljubitelj mesa in kot moj dedek, kateri je govoril, da ni kosila, če ni mesa!
Ob 4ih se zbere druščina, uničevanje piva je v polnem zamahu, sira se ne da uničit, toliko ga je, na grilu velikanskih dimenzij pa se peše in cvrči kar želodec poželi. To bi bilo za Grgeja. Oči bi se mu iskrile, kot otroku za roj. dan. 


06.02.2011

Nedelja. Ležerna, za lenuharjenje in za počitek. OPA, jok brate, ne v tem primeru. Opoldne odkurim na bližnji hrib in ugotovim, da dejansko hodim po "drugem" Pohorju. Končno, na koncu sveta sem našel svoj, tako opevan in ljubjen hrib; Pohorje. Morda bi lahko, končno, napisal nekakšno ODO POHORJU al pa nekakšno romantično poezijo. Glede na to, koliko ga opevam in hvalim.
Končno spet življenje v telesu, ko hitim proti vrhu. Ni lepše kot se dobro prepotit, vdihavat sveži zrak, uživat v tišini in hoditi po mehkih gozdnih tleh...
Ko pridem nazaj, so se polhi, komaj privlekli iz postelje (ura je 1 popoldne) in piknik se lahko nadaljuje. O zdravi prehrani, alkoholu in kaj se spodobi in kaj ne, sedaj ne bom debatiral. Lahko povem le, da je bilo veliko bolje kot včeraj, ko nisem bil v pravi volji. Danes pa akcija, in osvežilno pivo ko prideš z hribov. Ni lepšega! Pred tem seveda tuš in sveže "cunje" na telo. KOT PREROJEN!
Zvečer padejo prekle, ljudje se preselijo v hišo, sam pa grem v prikolico knjigo brat in se prepustiti glasbi.

07.02.2011

Ponovno na "Pohorje", tokrat se mi celo zaspane Luka pridruži, jaz pa podaljšam turo do proti naslednjemu hribu in končam nekje na sredi grebena s pogledi na levo in desno. Globoko diham, pijem vodo, poslušam Šifrerovo ZA PRIJATELJE in grickam energijsko ploščico. Prepoteno telo rahlo drgeta, ko potegne veter z okoliških vrhov, kateri so zaviti v goste sive oblake. Romantika.
Luka se je odločil, da gre z mano samo do zgornje postaje gondole, nato pa gre nazaj, tako da sem bil sam in užival v razgledih, glasbi in razmišljanju.
Končno se spet počutim odlično in delam to, kar najraje počnem. Hribi, gozdovi, skale, drevesa, gozdna potka, rosa na travi...
Knjižnica in veliko knjig, za katere imam veliko, VELIKO premalo časa, doma pa so mi nedosegljive v knjižnicah.
Odločim se za eno, vidim da ima 277 strani, mehke vezava in si zadam nalogo, da preberem kolikor bo šlo, preden odrineva dalje. Preostanek pa bom prebral v drugi knjižnici.
No, prebiral sem jo en dan, par ur in prišel do 160strani, nato pa se mi je začelo mešat od ang. besed in oči so začele boleti od umetne svetlobe. Imam idejo za knjižnice. Naj si naredijo še vrtove z točilnim pultom. Obstaja kaj boljšega, kot takšna knjižnica?
Grema v mesto, malo raziskovat. Knjigarna, različne turistične trgovinice, turisti kamor oko seže, mesto pa zgleda, kot kakšna modena turistična vasica nekje na Tirolskem.
Končno se odločim za nabavo razglednic, a ker sem tehtnica, izbira pa je velika, ostane le pri želji in odločitvi, da jih bom jutri nabavil.
Kupiva 10 koruz, vržemo jih na gril, naredimo solato in popolno pozno kosilo je "perajt".

08.02.2011

Dost imam Pohorja, danes grem na Queenstown Hill. Lep 3 urni sprehod po samotni poti, proti 900m visokem vrhu. Na poti table z zanimivi podatki, mušnic toliko, da če bi bile užitne, bi lahko bil preskrbljen za naslednji mesec in lepo vreme, katero kar kliče po izletih.
Današnji, predzadnji dan je namenjen wellnessu, zatorej, zahvaljen bodi Mike, se lahko posvetim svojemu sračjemu  gnezdu na glavi, kar pomeni STRIŽENJE, si umijem glavo se obrijem in kot se šika stopim pred obličje sveta.
Končno. Samo da sem se ostrigel, ostalo ni pol tako pomembno. Že takoj prvi dan, ko sem videl, da ima Mike lase postrižene na 2mm, sem ga povprašal, če ima morda mašinco za lase, ker dvomim, da hodi k frizerju vsaka 2 tedna da skrajša lase. Pameten pjeb je, tale Mike. Ima kar 2 mašinci. In nekako mi je uspelo, iz teh 2 naredit eno funkcionalno, katera je držala nastavek. Striženje z nastavkom 12mm, tam kjer bi rabil 18mm, pa je zgodba zase in improvizacija vredna nagrade :)
Dosti odlašanja. Tehtnica gor ali dol. Izberem 7 razglednic, porabim pol ure ter nekaj drobiža, za znamke pa konkretne dolarje in že si rezerviram 2 uri da napišem roman na vsako razglednico. To bo špasno ja.
Mislim, da sem res porabil nekje 2 uri, z vmesno pavzo za večerjo, saj se z praznim želodcem ne da delat.
Delo za mano, kartice na poti v Slo. jaz pa lahko samo še uživam ob ječmenovi kavi in se prepustim večeru.


09.02.2011


Danes je končno dan za zgoraj omenjeno knjigo. Od 11tih do 4ih popoldne sem v knjižnici in prebiram National Geographic, 160 strani Psycho Vertical (alp. knjiga) in  DAY D z uvodom Tom Hanksa.

Preostanek dneva so malenkosti.


10.02.2011

Ponovno na pot. Za odhod se je Luka že navadil, da se vstaja hitrje, saj so jutranje ure odločilne, ko ljudje hitijo po različnih opravkih.
Pospraviva, pripravina nahrbtnike, pojeva in že, ponovno, kot že tolikokrat, stojiva na željeni cesti proti novim ciljem.
Vračanje v Christchurch, se spremeni v 2 dnevno odisejado z novo sopotnico (neko deklino iz Nemcije), katera se je Lukeju zasidrala v oči in še sedaj nekaj žvrgoli o njej (čeprav se je včerajšni zmenek neuspešno zaključil. Čakam na celotno zgodbo), 2 Poljakoma v vlogi svetnikov in voznikov, nabito polnim avtom, mojim velikim rukzakom med nogami in celodnevno vožnjo da so me že kolki presneto boleli, 2 ledenikoma, spanjem nekje ob cesti sredi ničesar, vlago in hladnotno, katera se je pregrizla skozi vsa vlakna mojih oblačil, zgodnjim vstajanjem in čakanjem na sonce, da segreje premražene okončine in posuši premočen šotor, ter na koncu celotne akcije in nevednosti kam nas bo pot zanesla, lepa poslovitev dveh Poljakov z obrazložitvijo, da kljub dogovoru, da gremo celotno pot skupaj do trajekta v Pictonu in delimo stroške za bencin (s čemer smo se strinjali. Celo jaz, čeprav mi denar ne gre zlahka z rok, sploh če štopaš in ne plačaš nič. Ampak, ker bomo šli tako daleč skupaj, bo to mala cena) ne bo šlo tako kot sta si zamislila in da ker imata samo še 3 dni, preden se vračata bi rada bila bolj "svobodna" (a kaj pod nami pa sta bila sužnja ali kaj?) potovala bolj komot (kot da to nista vedela že včeraj, ko sta navdušena rekla, da bo to prav zanimiva izkušnja ko bo avto nabito poln) in spala kjer želita, po lastni izbiri (ja, ker sta sedaj trpela pod našo železno roko). In to vse potem, ko smo že plačali za tank in pol. Sem vedel, da ne bi smel prejšno večer dati za bencin, ko je bil tank še na polovico poln in sem rekel, da bomo jutri. Ampak sta vstrajala. Onadva že vesta zakaj.
Tako bom sedaj rekel, čeprav bo klišejsko. NEVER TRUST A POLISH GUY!!! (Nikoli ne zaupaj Poljaku!!) Prokleti budali. Upam da jima avto "crkne" sredi ničesar in da motor raznese. Bosta že še dobila svoje...

11.02.2011

No, razen jutranje eskapade s Poljakoma, je danes naša karma na vrhuncu pa tudi sreča ne izostane, ko po uri štopanja, dobimo direkten prevoz v Christchurch via Arthurs Pass. Niti 4 urna vožnja, niti kazen za prehitro vožnjo našega 20 letnega voznika iz Švice in vročina, nas ne vržeta iz tira (tudi njega ne. On bo samo še 2 tedna tu, pol nazaj v Švico). Kajti, ko ti uspe taki veliki štoparski met, si samo vesel in uživaš. Pa čeprav se je dan začel klavrno in nas je po zgodbi s Poljakoma še šefica enega kafeja, pred katerim smo posedli in si naredili zajtrk, nagnala, češ da ne bomo hodli samo k njej "srat" in si zobe "pucat", kupili pa ne bomo nič. Saj ima prav, voda in wc papir nista zastojn. Vsaka slaba stvar prinese več dobrih, tako da je od tukaj naprej šlo samo še navzgor.

Pa tudi Lis, naju je bila več kot vesela v Christchurchu, čeprav sva že 3x spremenila načrte in in ji vedno znova pisala sms, da ponovno ne bova uspela priti.
Konec dober vse dobro!

12.02.2011

Ene 4 ure sem sedaj tukaj, v knjižnici New Brighton okrožja v Christchurchu in pišem tole poročilo. Ravno pravršnji čas bom zaključil, saj je baterija pri koncu, moja rit boleča in mrtva, moja želja po pisanju pa na najnižji točki.

Do naslednjič pa Bon Voyag my dear friends and family.