Torek 21.12.2010

Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg  opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.

Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...

Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.

Sreda 22.12.2010

Zjutraj že pred sedmo, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.

Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...


Četrtek, 23.12.2010

Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.


Petek, 24.12.2010

Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.

Sobota 25.12.2010

Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...

Ponedeljek 20.12.2010
Prebudim se v nov spran dan in ponovno zrem v sivino neskončnega neba in težkih črnih oblakov. Le kaj nam bo tale dan prinesel? Ponovno dež in mokroto, ali pa bo končno nastopilo poletje kot se šika in katerega imamo tako radi.
Kakorkoli že, prvo opravilo dneva (razen standardnih opravil) je, da pomagamo Cameronu prenesti 2 kurnika, čez večji potok. To opravilo smo prelagali 3 dni, saj zaradi obilice dežja ni bilo mogoče prečiti potoka, brez posledice mokrih hlač ali pa celo las. Sedaj je višina potoka končno toliko upadla, da nam seže malo nad gležnje, a je še vedno hinavki in hiter, tale potok, ja, ja.
Vsak zagrabi svoj kot, 2 putki v prvi hiški se ne dasta in vstrajata, da prenesemo celotno zadevo z njima vret čez potok ali pa sploh ne. Kaj čmo, ženske so trmaste, zatorej opravimo kar smo si zadali in v 20min. opravimo zadano delo.
Sledi še malo klepeta, sladoled, fotografiranje, vpis v kavč knjigo in že se poslovimo.
Pohitimo še zhadnjič v mesto, da obnovimo zaloge, preverimo pošto, obnovimo Blogge ter natočimo gorivo.
Tokrat se zgodba obrne, saj gremo namesto proti severu, sedaj proti jugu. Naš cilj ej Auckland, kjer se bomo za 1 teden ločili, pri čemer gre Brando k družinskim kolegom, mi2 z Lukejem pa na Waikhate island, malo delat in uživat na otoku od otoka (smešno, isn't it?).
Na poti nas spremlja dež, v ušesih se prelivajo znane melodije Domicelja in Šifrera, glava pa se naslanja na šipo in rezultat vsega tega je, da počasi zadremam. Prebudim se na trajektu, kateri nas za 2$ po osebi, ter 15$ za avto, prepelje na drugo stran in tako skrajšamo pot za kakšnih 60km. Vožnja traja 10min. na vrhu hriba pa nas čaka največje KAURI drevo kar jih je. Starost drevesa; okoli 2000 let...
Igramo turista, fotografiramo, vzdihujemo, govorimo drug čez drugega, pred in za nami pa 50 nem. turistov, na svoji 3 tedenski vožnji po NZ. Čebljanju in fotografiranju ne vidimo konca, zatorej hitro opravimo kar smo nameravali in že hitimo dalje.
Vmes postanek ob morju, študentsko kosilo (arašidovo maslo, paradižnik, rama, paprika), naredimo plan za naprej, skočimo na cliffe kjer je razgledna točka, fotografiramo in za 1 uro smo na končni destinaciji tega dneva. Prijeten mali camp, kjer pa se nas kar nekaj nabere in kjer tudi CELO, Brandon naše rojake. Eden iz Californie, drugi iz Washingtona. Uživamo, jemo, se menimo, pijemo whisky colo in grickamo brazilske oreščke.
Okoli 10te zvečer. sledi preobuvanje, topla oblačila zamenjajo kratke majce in podamo se iskat kiwija (mala lepa živalca) po sila lepi in zanimivi poti, speljani med starimi drevesi in KAURI mogotci. Kiwija ne vidimo (smo preglasni) zato pa vidmo SANDWORMS in še kaj drugega, kar človek rad vidi, ko je ponoči v gozdu. Pogovor o grozljivkah naredi pohajkovanje še bolj zanimivo...

Sreda 14.12.2010
...plani so eno, realnost pa drugo, a ker smo vsi sila "na easy" posamezniki in dejansko na VELIKI avanturi, nas nič ne vrže s tira. Verjetno sedaj vsi, kateri berete moj Blog, veste kaj oz. kdo nas je zadnje dni zabaval. Naša MITSI (naš suber spendan chill out kombi z sila simpatičnim vzdevkom) nas je tokrat dokončno pustila na cedilu in trmasta kot je (ima definitivno svoj temperament) ni rekla čiso nič več. Hitro do INFORMATION POST da povprašamo po mehaniku, nazaj do Mitzi, kjer ji bom delal družbo dokler Brandon in Luka ne prideta od mehanika. Hiša na 4ih kolesih, mi omogoča marsikaj in tako si pripravim dober saden zajterk dodam mleko in lepo sproščen sedim na sedežu ter opazujem življenje od zunaj. Opazovanje ljudi mi je že vedno bilo v veselje in okoli posameznikov sem vedno pletel zgodbe in si poskušal predstavljati kako živijo, kam grejo kaj si njihove sanje in želje....
Tako lahko v tem malem kraju vidim različne kulture, turiste, ljudi na poti v službo, mlade stare, vse podobno kot drugod po manjših krajih a vendar tako drugače, novo. Samo pogled na bližnje hribčke in naravo, mi razkrije novi svet in me opomni, da že kar nekaj časa nisem več v Sloveniji.

Ko se fanta vrneta, počakamo na mehanika in po 2 udarcih po zaganjaču že vozimo k njemu domov v njegovo privatno delavnico.
Točno na to kar smo ciljali da je narobe, je dejansko bilo narobe. Zaganjač. Avtomehanik John nam razloži naše opcije, a ker nam niti kamen, niti potiskanje in stresanje jeze nad Mitzi ne odgovarjajo, sledi trezn odločitev, da zaganjača sicer ne zamenjano, ga le obnovimo, stroške za popravilo pa se odštejejo od končne in še ne plačane cene kombija. Namreč, da na hitro razjasnim, kljub temu, da smo v 21.stol., še vedno potrebuje nakazilo denarja, preko PAY PAL-a, svojih par dni. Zaradi varnosti, pač. Predvidevam. Ker pa sta Jahutka in Galdi,  takrat še imela do odhoda 2 dni in je marsikaj temeljilo na zaupanju, je pač bilo sklenjeno da se plača, ko bodo stvari z Pay Pal-om porihtane.

Tako, bo pač sedaj, nakazilo malo manjše pa tudi duša ne bo krvavela, saj bosta dobila samo 100€ manj. Glede na to kje smo in da bi nas lahko obrnili v sekundi, je to super cena, plus na malco v Johnov dom smo bili povabljeni, kjer smo spoznali njegovega cukra od psa in super ženo. Pogostitev, kot da smo sorodniki, nam je skrajšalo čakanje, preostanek časa pa smo zapravili za sprehod, študiranja LONELY PLANET (lokacije snemanja filmov Gospodar prstanov) in dremanje v travi.

Na koncu smo, kljub hitrem odhodu z Snells beacha, mesto zapustili šele ob 3eh popoldne in končno zapeljali proti WHANGEREI-u, kjer je bil nameravan naš današnji postanek. Optimistično, a nikakor nemogoče! Glede na čas, mnogo stvari za pogledat in občudovat, smo nekako prišli do zaključka, da bi vseeno bilo bolj pametno prebivakirat noč nekje pred mestom, saj v mesto nikakor ne najdeš prostega in zastojn dovoljenega prostora za nastanitev naše Mitzi.  

Neobremenjeni  s časom in potjo, smo uživali na poti, se prepustili glasbi in svojim mislim, našli super plažo dolgo nekaj kilometrov, vzeli pivo, frizbi in fotoaparat, ter noge prepustili masaži morja in mehkega peska med prsti. Luka in Brandon sta poskušala osvojiti bližnji otok, saj do njega vodijo ostre in razbite skale in sta se odpravila na pot. Sam se odločim, da končno preživim nekaj časa sam zase, prisluškujem morju, odprem pločevinko hladnega NZ LAGER piva in vsrkavam celotno  pozitivno energijo okolice. Opazujem ribiče v daljavi levo od mene, opazujem peščico plavalcev desno od mene, plavajo med zastavicami, katere označujejo področje, ki je pod nadzorom reševalcev (MIČ BJUKENEN); kaj se zgodi, če neprostovoljno vodo piješ izven teh zastavic, ostaja misterij…; opazujem 2 piki, kako se premikata proti otoku, opazujem morje,nebo in sem vesel da živim, da lahko to doživim in da vem, da kakorkoli se bo obrnilo, me doma čakajo ljudje, kateri me imajo radi in jim ni vseeno.

Na koncu nista osvojila otoka, za kopanje je prestalo prehladno, želodec pa je začel svojo stavko. Hitro do tušev, da si umijemo noge in že mokrih nog hitimo proti kombiju, kjer si privoščimo kraljevsko; ampak res, kraljevsko pojedino. Polnozrnat toast, margarino light, paradižnike, gorčico in šunko. Vse zaokrožimo z vodo in planom za naslednjih par ur. Ura teče in nič ne reče, digitalne številke kažejo da je ura 6 popoldne, a ker pesimisti prevladajo (imamo 2 v skupini) ostajam sam optimist in napovem da nam lahko še z lahkoto uspe priti to PRICE N' PACK trgovine (NZ Lidl), da si naredimo hrčkaste zaloge za naslednjih par dni. Kar nekaj obratov koles nas čaka preden smo tam, a trgovina še ni zaprta, gužva velika in razjasnitev da so odprti do 9te ure, tako da kar mirne krvi in lepo po spisku…uredimo nakup.

Lepo smo si nabrali hrčkastih zalog, a ponovno, za hrbtom že grozi ura, zatorej nič ne bo z mojim preciznim zlaganjem in skrbjo, da je vse na dosegu na rok, kar se rabi takoj in na dosegu nog, kar se rabi kasneje. Sledi le še vožnja do obronkov mesta in dalje, saj bi radi čimhitreje našli prostor, kjer se lahko zasidramo in uredimo gnezdo za prihajajočo noč. Dobili smo jo, noč namreč, za las in tako v trdi temi prestavljamo kombi, z Lukejem postavljava šotor, sestavljamo mizo in stole, štedilnik  na novo opremimo z plinsko pločevinko, skoraj zažgemo mizo, komarjem privoščimo pojedino tedna, a na koncu, nasmejani in polni čaja zaključimo dan…
 
Četrtek 16.12.2010
To kar smo slutili prejšni dan, se sedaj potrdi. Kampirali smo direktno pred lokalno šolo, te male obmorske vasi. A nismo edini, še en kombi pred nami in en avto za nami, potrdijo dejstvo, da nismo edini lovili dneva za rep. A kot izvemo, je par, ki je prišel prvi sem, povprašal pri prvi hiši kak pa kaj in dobil dovoljenje da lahko brez problema izkoristimo parkirni prostor pred šolo. 

Sidro dvignemo prehitro kot smo želeli, a še vedno smo zgodnji. Dež je tokrat skrajšal našo uživanje ob čaju in posedanju. Otroci se sploh ne zmenijo za nas, so navajeni, nas, norih turistov in tako dolgih nosov, ker nas nobeden nima za prvake dneva, odrinemo.
Ogled slapov damo na 2x hitrost in kljub opisu v LONELY PLANET, da so tole PARIS HILTON vseh slapov na NZ, ostanemo ravnodušni. Slapov je tu tolko, da bi jih lahko uvozil in na tržnici prodajal; tisto o Paris Hilton pa ne vem no, saj razumem le zakaj so najbolj fotografirani. To je zaradi tega, ker so točno 1min., oddaljeni od parkirišča in zatorej dosegljivi tudi »lenuhom«.

Sledi pot proti severu, vmes si hočemo še ogledati jame z svetlečim črvom, a nas hočejo olajšat za 15$, zatorej raje pojužnamo par paradižnikov, se navdušujemo nad skalame, katera so kopija BUNCOVIH SKAL. Razlika je le v barvi, tele tukaj so čisto črne. Plezalsko srce kar hlipa od želje in hrepenenja po plezanju. Občutek dotika skale, prvi poteg in natančen pritisk plezalnika na majhno izboklino stene, mi napolni glavo pošlje el. Impulze v prste na rokah in nogah. Telo prav drgeti, saj je pomanjkanje plezanja že občutno. 

Znova nas nebo zasipa in poskrbi da je tako preostanek vožnje, zatorej tudi pogovor ne gre lahko z jezika in raje ostajamo pri glasbi in zatopljeni vsak v svoje misli. Cesta nas, po neštetih ovinkih, vzponih in spustih, dokončno pripelje na konec ceste, kjer ne moreš nikamor več. Smo na polotoku, tik pred našim ciljem, kjer opazujemo dolgo belo polkrožno plažo, ter se prepuščamo toplemu vremenu. Zakaj smo prišli sem? Plaže in pesek vsekakor ne morem biti razlog, saj je tega v presežkih na NZ.
Razlog tiči na vrhu hriba, kjer, obdan z lepoto bližnjih malih otočkov, zalivčkov in klifov, stoji spomenik v spomin na potopitev RAINBOW WARRIORA (Greenpecova prva ladja, katera je od tukaj odhajala na protestne plovbe na različne atole, kateri so podlegli atomskim poskusom. To je šlo v nos Francozom, zatorej so jo,kar tako, podminirali. Celo specialno enoto so uporabili za to akcijo…). Sledi sprehod do vrha, sledi fotografiranje, misli letijo sem in tja, pogovr z Lukejem in že hitiva proti kombiju.
Vožnja v sredino tega polotoka, je samo še formalnost, občutki pa kot da si nekje sredi IRSKE. Megla, dež, kmetije kilometre narazen, makadamska cesta, krave. Vozimo med 5 in 10km/h da nam slučajno MITZI ne razpade ali pa zameri in tako po 30min, pridemo do našega novega kavča.
Pol ure čakanja in uživanja ob pogledih po okolici, hranjenje kobile, začudenje da ne mara korenja, a hitra ugotovitev in zaključek da ima vsega v izobilju, saj je edina na domačiji in je sila razvajena. Menim…menimo.

In tako se počasi še en dan poslavlja, mi uživamo v raziskovanju hiše, pogovorih ob črnem čaju v katerega namakamo temno čokolado, poslušanju THE DOORS, listanju in prebiranju odlomkov v biografiji THE DOORS, pripravljamo preprosto slov. študentsko kosilo (paradižnikova solata in pečen krompir), pijemo CRUISER (po enem hitro presedlam na pivo, mi je ljubše), pridruži se sosed, seveda s psom, razlaga nam katere školjke so dobre in se lahko jejo surove in kje jih lahko naberemo. Fant je star nekje pod 30 let, ima dreadlockse, in je tipičen predstavnik mlade generacije NZ. Po kosilu se sam spravim prelistavat A Photographic History of The Doors. Torej ste ugotovili, da je naša gostiteljica oboževalka The Doors, oz. da se popravim, Jim Morrisona. V najini sobi visi platno z Morrisonom, na knjižni polici par knjig, na omaricah slike Morrisonovega groba, v DVD zbirki pa koncerti in filmi. Za konec še navržem, da sem bil na grobu od Jima in že si lahko postrežemo s čemerkoli si želimo. Fajn je tak, ko spoznaš ljudi na drugi strani sveta in ugotoviš, da te povezujejo podobni ali pa isti interesi. Nekje bogu za hrbtom, sredi Northlanda, daleč od civilizacije in mestnega vrveža, sedimo na preprogi, pijemo pivo, gledamo film THE DOORS in samo uživamo trenutek, ki je lahko večen, če ga le znaš zadržati, če se mu znaš prepustiti in ga živeti. Ne rabimo govoriti, trenutek govori sam zase, skupni interesi in iskrice v očeh naše gostiteljice ob njenem naljubšem filmu pa zaključi večer in naredi doživetje enkratno.

Petek 17.12.2010
Spet ne bo nič s poležavanjem, saj morajo nekateri v službe, a našima dvema polhoma to ni nič kaj v veselje. Sam se vstanem uro prej, saj veste, sprana tiha jutra, mir v hiši, uživanje ob pripravi hrane, meditacija in joga, so zadeve zaradi katerih se rad vstanem zjutraj. Skrivnost je v malih stvareh in času, katerega si ljudje vzamemo zase.
Preden vsi prilezejo v kuhinjo, sem jaz že opravil, kar je bilo za opravit in tudi par fotografij sem uspel posnet. Good to go!
Pot nadaljujemo kjer smo jo včeraj končali in tako še enkrat obrnemo proti Rainbow warrior spomeniku, ter nadaljujemo krožno pot proti severu. Ogledamo si še en super zaliv, peščena plaža, otočki v daljavi, jame in netopirji, težki črni oblaki nad nami, a vseeno prav posebni občutki, tukaj, na koncu sveta…
Gorivo je, kot že mnogokrat ponovno pri koncu in tako spet držimo fige in upamo da pridemo do črpalke, ob enem pa vsak pri sebi išče izgovor, da mu ne bi bilo treba peš po gorivo. A sreča nas ne zapusti in hitro najdemo črpalko, čeprav so te res redke na tem koncu NZ in odvisno od oddaljenosti do mest, narašča oz. pada tudi cena goriva. Kraji, vasi, mesteca, mesta so le črne pike na zemljevidu, čez katere pa teče rumena črta, katera predstavlja našo hitro cesto oz. cesto proti koncu severnega otoka. Počasi ampak sigurno se približujemo zadnjemu kavču, kjer bomo preživeli 2 noči, saj je od tukaj do Cap Ranga 120km v eno smer. Torej bomo obnovili zaloge, dotočili gorivo (ponovno), se najedli, naspali nato pa jutri akcija, zaradi katere smo prišli sem gor. Tokrat spimo pri paru (Cameron in Lisa), katerega hiša se nahaja malo izven mesta. Mala kmetija, z pujsekom, kurami, goskami ter 3 njunimi mačkami in 5 posvojenimi. Prav zanimivo je, koliko ljudi spoznaš, ko tako preživljaš noči po kavčih, njihova razmišljanja, želje, pričakovanja. Vse to naredi celotno potovanje sila zanimivo, še bolj, kot bi bilo, če ne bi izkoriščali te opcije in bi spali samo v šotoru in kombiju.
Obadva ljubitelja filmov, konzolnih iger (PS2 in PS3), glasbe ter avdiofila in tehnološkega privrženca. Torej imamo LCD televizijo, Peavey zvočnike iz 70tih, Peavey ojačevalec, glasbene DVDje (Black Sabbath, Bob Marley, Pink Floyd Billy Joel…) ter hard disk ob televiziji, kateri vsebuje diskografijo, katere se ne bi sramoval noben pravi ljubitelj glasbe, ter tono filmov razporejenih po filmskih kategorijah; vse od komedije do horrora. Torej sem ponovno na pravem kraju ob pravem času. Ko pa ugotovimo, da Cameron prideluje še svoj lastni whisky, kateri je 3x zaporedoma bil izbran za whisky lete na NZ, pa smo v 7 nebesih in če ne bi imeli planov za prihodnost, bi se kar tukaj naselili.
Hiter skok v mesto, da obnovimo zaloge, dokupimo coca-colo ter nachose, preverimo pošto in prošnje za naslednje kavče in že smo ponovno doma, kjer se ob pogovoru spravimo pripravljat kosilo. Jaz ponovno solato,Lisa pa vse ostalo. Tako, kot pa se danes najemo, pa se že nismo kar dolgo časa. Super je spet napolnit želodec in ne gledat na vsak cent in kalorijo. Včasih enostavno paše, da se prepustiš, kraljevo uživaš in na koncu preklinjaš, ker si bil tako požrešen in te ponovno boli želodec. Testenine s tuno, omlete, mesni žepki, maslo, toast, mešana solata, za konec pa različni domači whiskyji mešani s coca-colo, ter čipsi in načosi. Kaj sploh še ostane velikim??


Sobota 18.12.2010
Bujenje pred drugimi in odločitev,da si ob hranjenju pogledam še kakšen film oz. serijo, se izkaže za napačno in me hitro popolnoma prebudi. Ker se prejšno noč nisem pozanimal, kako in kaj glede diska in TVja, me to sedaj krepko stane. Glasnost in snežinke me presenetita, vročina in znoj pa zmedeta, saj ne naenkrat ne delajo ne daljinci in ne zdrava presoja, kje ugasniti televizijo. Končno utišam aparature in se prepustim tihemu jutru in hranjenju ob mizi ob lastnem razmišljanju. Ob 8mih postane živahno in ob 8.30 odrinemo na današnjo akcijo, pred tem pa se ustavimo v knjižnici (internet),  bukvarni, ter pekarni.
Vožnja do konca rta nam vzeme malo več kot uro in že uživamo v redkem sončnem dnevu, v najbolj vročem delu dneva ter ob mešanici turistov iz različnih koncev sveta. Fotografiranje, navdušenje, zgodbe in ideje kar vrejo iz nas in odločitev da bomo noč preživeli nekje ob obali ni daleč. Zaloge imamo, kuhalnik in vodo tudi, tako da res ni ovir, da ne bi izpeljali tega. Nikakor pa nočemo mimo peščenih sipin, saj to ne vidiš vsaki dan, edino če živiš kje blizu kakšne puščave. Visoke so in strme, z desko pod ritjo oz. telesom na njej, pa je podobno kot bi sankal, le da je manj boleče, veliko bolj toplo in sila neugodno, ker pesek ne izgine kot sneg. Tuširanje je priporočljivo, za nas tipične turiste, kateri se mečemo po peščenih nasipih in se deremo kot otroci, pa je čisto super tudi ko tuša ni. Domačini pa si mislijo svoje.
Nadaljujemo po glavni cesti, nato pa zapeljemo na stransko cesto in po dobrih 30min. vožnje pridemo do kampa, sredi ničesar, kateri pa ima lepše sanitarije, kot kakšen turistično sila popularen kamp na kakšnem hrvaškem otoku.
Tu bo kar prav porečemo, sestavimo mizo in stola, postavimo šotor, Brandon pa nam že cel dan dela lušte in govori kaj bomo jedli, tako da bo danes on pripravil kosilo. Fant je očitno vešč kuhanja, hiter v pripravi sestavin in serviranju. Kosilo je 1,2,3 na mizi, zadovoljno momljanje in cmokanje pa je kuharju pohvala dovolj, nama v užitek, mleko in nasmeh do ušes pa nam da energijo za preostanek dneva. (Kosilo: sendvič iz polnozrnatega kruha z arašidovim maslom, banano in medom. American way!)
Tokrat se kopanju v Pacifiku ne odpovemo, saj so valovi veliki in obljubljajo vsaj polovično BAYWATCH zabavo, voda je relativno topla (če jaz to rečem…) nebo črno in nabito z oblaki, okoli za nami pa daje vtis Irske. Res zanimiva, tale narava tukaj.
Valovi z nami delajo kot divja reka z papirnato ladjico. Mečejo nas proti obali, da delamo prevale, zaganjamo se v njih z skoki na glavo in tako se izognem močnim udarcem, ko pa nam to ne uspe, pa se prepustimo da nas vrže na obalo polno peska in majhnih školjčnih lupin.
Super doživetje, enkratno in koliko jih šele bo.
Preostane samo še tuširanje, spiranje peska iz najbolj nemogočih mest, čaj z medom ter dolga oblačila, da se rešim komarjev. Še par popravkov glede obrambe in kmalu niti 1 komar več ne bo  uspešno izvedel napada. Dolge hlače in rokavi z kapuco, malo zaščite proti komarjem po odprtih delih in to je vsa skrivnost.
Po čaju pa glasba z Iphona, debata o vesolju in tehnologiji, keksi ter sadje.


Nedelja 19.12.2010
Dež ponoči me nič kaj ne razveseli, saj to pomeni moker šotor in brisača ter kopalke, katere se sušijo od kopanja. Pa tudi zlaganje mokrega šotora mi ni v vselje. In ker vsega tega ne mores posušit, kajti vreme je nestanovito že zadnje 4 dni, se hitro naredi plesen in stvari zasmrdijo. Z kopalkami in brisačami še nekako gre, saj se vržeš v morje in sol opravi svoje, al pa daš v pralni stroj in posušiš v kopalnici. Z šotorom pa je drugače, saj ga težje postaviš pri komu doma, v pralni stroj ne gre, posušit zunaj pa ga tudi ne gre, ker enostavno ni sonca.
Zjutraj mi vreme tudi ne da miru, saj je vso sivo in zabasano z oblaki, zatorej se hitro spravim ven, prebudim Brandona, nato Lukeja in kar hitro pospravimo celotni prostor, saj še preden začnem z pobiranjem klinov za šotor, začne deževati. Tolko o tem, da mogoče pa šotor le ne bo moker, ko se prebudim. Jutranjo rutino prestavimo na kasneje in tako se že proti Kaitai. Tik pred koncem rta zavijemo še na 90 miles beach in ob pogledu na peščeno obalo, kateri ne vidimo konca (dolga je okoli 100km in je nekoč služila kot glavna cesta do CAP RANGA) hitro odločimo da bomo pozajtrkovali kar tukaj. Res neverjetne razsežnosti. Peščena obala, valovi Pacifika, veter in črno nebo, med tem vsem pa mi z našimi kosmiči, bananami in jagodami…
Nekje ob 11tih smo spet na kmetiji, kjer preostanek dneva, tako smo se odločili, posvetimo lenarjenju, saj dežuje, oz. lije kot iz škafa in rabimo malo počitka pred jutršno drugo etapo našega potovanja. Od Kaitaie do Aucklanda po zahodni obali.
Sledi lep ležeren dan, po planih, s tem da ga Luka in Brandon na pol prespita, jaz pa z Liso ina Cameronom gledam filme. A Bridge to Far, kjer na polovici pričnemo z kosilom, saj film traja kar nekaj časa, želodci pa so tudi kar trdi pogajalci, če jih ne nahraniš. Kosilo pa ponovno tako, da lahko samo še ležat greš ko se naješ. Pravo nedeljsko, bi rekel.
Dimljena kura, testenine z različnimi zelišči, rjavi riž z grahom in korenčkom, krompirjeva solata, rdeča pesa za posladek pa krofki polnjeni z smetano ter preliti z čokolado in posipani z kokosom. Nato pa ponovno na kavč in sledijo filmi GONE IN 60 SECONDS (original iz leta 1974, z pol urnim preganjanjem Mustanga po Californiji), MAGNIFICENT 7, PERMENITION, ter MacGyver the movie....
Spijemo še nekaj domačega whiskya z colo, uživamo, relaxiramo pred Tv-jem in po sila finem dnevu zaključimo z, lahko noč in see ya in the morning...

Torek 14.12.2010

Zadnje ure posedanja in priprav za dokoncen dvig sidra. 

Smer odhoda: SEVER.
Vmesni stopi: Kjerkoli se nam zahoče.

Prvi vecji stop: Snells Beach, kjer živi od Brandonovega prijatelja stric PETER.

Zadnje prebujanje v premehki postelji, zadnji vsakodnevni opravki po ustaljenem ritmu, zadnji zajterk v fotelju z naslonjalom za noge ter National Geographicom na nogah. Super je bilo, a roko na srce, mi je to vso mestno življenje že presedalo, saj nisem prišel gledat betona,nebotičnikov, nakupovalnih centrov in materializma. Končno se začne tisto pravo, v čemer je bistvo mojega potovanja. Spoznavanje vseh teh divjih,zelenih krajev, novih ljudi, popotnikov in različnih jedi.

Sledi to, kar mi kot kulturni ljudje nosimo v sebi in ob taki postrežbi in vsakodnevem prenašanju nas, kot tujcev, Chris ne ostanemo dolgo dolžni; torej cleaning the house. Vsak zagrabi za svoj konec, vmes na hitro dokončam še BLOG in že sila učinkovito pospravim nahrbtnik, spravim še nekaj podarjenih stvari zraven (pončo in dodatna frutka) in zadegam stvari v kombi. Sedaj dež in hladnota ne bosta več problem (hvala Českoslovaška) in oprosti hrbet, na dodatnem kilogramu.

Za nami ostajata dve nemški punci, kateri zaenkrat še ostajata pri Chrisu,nato pa via jug. Ne vem od kod tem ljudem taka utrujenost, ampak jaz bi rekel ŠTUDENTI PO SRCU. Razen mene in posledično Lukeja, se tukaj za nama zbudi Brandon (prednost spanja v kombiju), punci pa prideta ven okoli 11te ure!!! Mogoče pa dejansko jemljeta to potovanje kot dopust in na dopustu se, kakokap,spi do dreka (kot se rad strokovno izrazim).

Kakorkoli, stvari v avtu,fotografiranje nas 3eh pred kombijem in že lahko sledi odhod Dionizov proti severu. Tako se sedaj oficialno imenujemo; grški bogovi. Vsak predstavlja enega, jaz pa kar ostajam pri svojem, katerega ime nosim že od nekdaj; DIONIZ. Več o tem, pa kdaj drugič.

Ugotovitev da avto ponovno ne da od sebe glasa, nas ne vrže iz tira saj po treznem premisleku ugotovimo, kje tiči zajec. Tokrat ga ne najdemo v grmovju, ampak v obliki hladilnika, katerega smo pozabili izklopit in je gorel celo noč. Akumulator prazen, sledi zabavno delo in končno nekaj fizičnega dela. Potiskanje kombija po trati sem in tja, preden Brandon najde pravo pozicijo volana,je prav zabavno,šele nato spravimo kombi na sosedov drive in, ostalo gre samo od sebe. Dolgih nosov ugotovimo, da tudi to ni pomagalo in zabava se lahko prične. Ulica prazna, ljudje po službah, kje bomo dobili kable in dodaten avto. A tudi to se hitro uredi in že avto veselo brenči. Lonely Planet in zemljevid sta stvari, kateri sem skoraj pozabil, a hvalabogu pravi čas ugotovil, zatorej sedaj ne bo strahu da se izgubimo, čeprav imamo v kombiju toliko map in vodničkov, da bi lahko na toplem presedel običajno alpsko zimo v Sloveniji.

Sledi vožnja…vožnja…nič posebnega. Razgledi, oči kot angora zajci, vzdihi in navdušenje. Pogledi so res veličastni. Hiter postanek na črpalki, -2dcl,+ 1 Snickers in gledanje zemljevida.
Vmes ustavimo dvema backpackerjema, a ker današnja tura ni dolga, se raje odločita da počakata na drugi avto, mi pa tako poznamo 2 francoza več. It's getting interesting minute by minute.
Čez 20min se vlije, da bi še psi odprli dežnike če bi jih imeli in že so naše misli pri francozu in francozinji, katera pa v danem trenutku are not SINGING IN THE RAIN.

Nam je že žal da smo zavili sem. Zakaj? Avto se spet kuja in ne da od sebe glasa, kaj šele rjovenja. Servisna knjiga priporoča da počakamo in smo čakali. Aleluje vsem tam gori in še par okolim, nekaj je res na teh MITSUBISIJIH. Ko se kujajo, jih moraš kot otroka pustiti pri miru in že se ohladijo in svet je spet na pravem tiru. Sedaj se odločimo da do Chrisovega sorodnika ne ugasnemo več avta, tako da nakup, informacije in podobne zadeve opraviva z Lukejem, Brandon pa ostane v avtu in ga trmasto drži »na kratko«.

Prihod v Snells beach, novo poznanstvo, smeh in zanimivo poslušanje. Malo posedimo, a ker to ni naš namen, se hitro odločimo za brezciljno pohajkovanje, katero s planirane 1 ure nanese na 3+ ur. Lepo je, ko je čas tvoj prijatelj in neskončna narava tvoj zaveznik.

Večerja s pečenim mladim krompirčkom in kumrasom je zaokrožena z mojo solato (še malo pa bom šef solatnega bara. Doma se pripravite, da bomo delni vegiči. Ni boljšega kot solata, pa še vso vodo in vitamine dobiš), rdečim vinom, za posladek pa 2 skodelici črnega NZ čaja z mlekom. MMMM kraljevo. Moja nova potovalna skodelica se je super obnesla in še dobro zadržuje toplooto oz. hladnoto, tako da sem užival ob vinu kot ob čaju.

Sledi debatiranje, porazgubitev ljudi po sobah, le mi2 z Luko sva izbrala kuhinjo in tako razgrneva spalke po tleh in debatirava pozno v noč. Fajn bo, s takim "modrim" fantom potovat, saj ima dobro pospravljene stvari na podstrešju in super filozofijo. Vsak je del JING JANGA in skupaj se dopolnjujeva...perfektno. Mislim da noben počitek ne bo brezploden, saj imava neskončno tem, katere bova obdelala, razčlenla in dodelala. Obadva rada govoriva in obadva rada razmišljava oz. filozofirava...it's gonna be interesting.

Dolga noč, dosti vstajanja in sprehodov do wcja, boleč hrbet in nedoločene pozicije spanja. Nekako se ne najdem na teh tleh. Ampak bo, počasi se privajam.

Jutro kot vsa jutra, le da je to sprano in da imam pogled na Pacifik (priceless).
Sledi pisanje bloga, pospravljanje posode, opreme in spalne podloge v kombi.
Sedaj dokončujem zadeve v knjižnici, nato pa zajterk in dalje proti severu...

Sobota; 12.12.
Christmas in the park ni pustil posledic in tako vstanemo v novo,sončno jutro polni planov in energije. Tokrat iz jame namesto dveh opic, prilezemo 3, saj se nam je pridružila opica iz Ptuja; ime: Luka.
Rutina za mano, tokrat jo začinim z treningom in celotnim programom meditacije, nato pa sklenemo uro odhoda, katero kot vedno prekoračimo, saj poležavanje na foteljih ni slabo, pa še zadremaš z lahkoto. Pred prihodom na grill oz barbikju party, kot temu tu porečejo, še nakup dobrin (hot perutničke pri Indijcu so mega dobre, zelenjava pri sosedu Kitajcu poceni, razen rdece paprike, katerih cena sovpada z njeno barvo;ferrari, gajba pira ter nekaj kotletov) nato pa spoznavanje ljudi, pogovori o Parizu, politiki, potovanjih in vsem kar pač pade človeku na pamet. Hrana, pijača, razne dip omake, zelenjava narezana na lističe in pomočena v sirno omako pa je mega zadeva in vredna da se prinese domov. Pa še pol bolj zdravo kot da bi nachose zraven omake jedel.
Tako kot pa sem se ta dan najedel, pa se nisem že od zadnjega grillanja poleti in upam da se še dolgo ne bom. Saj namesto da bo telo izklesano in brez maščob, kot je plan, bom prišel domov kot pravi pivski kolega. Trebuh in podbradek vključena.
Ob 8mih zvečer, naveličani zlaganega prijateljstva in  ker si nimamo več kaj povedati, dvignemo sidra, sledi ogled filma in lahko noč.

Nedelja; 13.12.
Ta dan izkoristimo za odhod v trgovino. Nič posebnega, ker vemo kje je trgovina, le da Brandon reče če naju z Lukejem pelje in iz tega se izcimi, da gremo vsi v kar eno trgovino nekam daleč in pristanemo ob morju. Kopanje v Pacifiku, prvič v mojem življenju je radostno, kot da bi prvič bil na morju, je zanimivo in zabavno, voda pa topla kot se šika. Vriski in kriki, slikanje, napenjaje mišic pred fotoaparatom in ugotovitev da je Brandon izgubil ključe v morju, a ker imamo rezervne tudi to hitro pozabimo.
Kombi ne da zvoka od sebe, Brandon zamišljen če sta mu Jana in Honza podturila kako starino in če je to konec njegovega potovanja, mi sproščeni saj smo na avanturi/dopustu in nam je čisto vseeno. Kar bo bo. Tudi spanje na plaži in čakanje na rezervne dele bi imelo svoj čar. A napaka je hitro najdena, varovalka očiščena in cesta pred nami. Hlače suhe, telo namazano z sončno kremo, mleko, kruh, sadje in čips na sedežu. Sledi samo še tuširanje in počivanje, zvečer pa Chris preseneti z mega poslovilno pojedino (Tajsko kokosov curry z rižem, kot priloga pa vložene hruške, kot preliv pa grški jogurt; ufff), kar resno ogrozi moje plane o grškem Dioniz telesu in postavi prihodnost maščobnih zalog pod vprašaj...

11.12.
...prihod iz cerkve, vsak eno pivo, zraven pa grickamo bučna semena in gledamo NZ poročila. Nič kaj pozitivna niso, pač, kot vsaka poročila. Raje pograbim stari izvod NATIONAL GEOGRAPHICA in se prepustim sanjam med vrsticami.( Pri Chrisu sem namreč odkril zakladnico in kar lepo zalogo NG in zato se rad prepustim trenutku in sanjam medtem ko prebiram. Duši se smeji in hrepeni, srce pa vleče v tiste divje in daljne kraje. Tako je to, potovalna mrzlica te čisto zagrabi, kakorhitro si v tuji državi za dalj časa.).
Brando za razliko od mene, tokrat ne počiva, ampak se spravi na kombi in prelaga svoje stvari iz sobe pri Chrisu pod posteljo v kombiju.Stvar počasi dobiva obliko, načrti se kristalizirajo in kakor trenutno kaže, bova preživela definitivno en mesec skupaj. Pol pa bova vidla dalje, kajti jaz imam svoje plane on pa svoje; predvsem službene narave. Dokončno se odseli iz sobe in tako prepusti posteljo novemu gostu; tokrat punci iz Nemčije, katera po mesecu in pol odhaja sladkemu domu naproti.
Moja malenkost zaenkrat še ostaja v sobi, saj je to predzadnji večer in je treba poskrbet za malo razvajanja preden odrineva proti severu.
Končno pridem k sebi, z odprtim NG ob sebi in polovico članka za mano, ter hitrih nog odločim da lenarjenje ne krepi človeka, zatorej kar sam poprimem za stvari katere morajo v kombi ali pa iz kombija v smeti. Malo se namreč prerasporejajo stvari, da se vzpostavi ravnotežje kombija in in da se prihrani na gramih :D
To za nama, povprašam Brandona ali greva na CHRISTMAS IN PARK, kajti ura je že 7em. Prireditev pa se začne ob.....7mih. Lukejevih 5 neodgovorjenih klicev (slo. vztrajnost) potrdi domnevo, da je treba premakniti lene riti in tako sva odločena in pripravljena v 5min. Sedaj preostane samo še pot do železnice in čakanje na vlak. Chris se ponudi za prevoz, da tujca boga ne bova pešačila in tako že čez 5min čakava na vlak, med množico mladih, kateri takisto čakajo, vlak.
Vožnja do Aucklanda kot vedno, za razliko da je sedaj vlak pokal po šivih. Zanimiva zmes kultur, razen tega pa sva bila edina "belca" na vlaku. Če bi to bilo nekje v J. Ameriki, mi ne bi bilo lahko pri srcu, tako pa...
Na železnici že čaka Luka in tako končno, po celem dnevu klicanja, dogovarjanja, prestavljanja kraja srečanja, sežemo si v roke in se pozdravimo.
Nato s pokom odpremo pivo in že uživamo poletni sprehod do kraja prireditve, vmes nas gospodje policaji pozdravijo, povejo kako pa kaj na NZ in dajo 5s, da izpraznim svojo malo pločevinko LAGER NZ piva s 5% alkohola. Kaj bo to za pravega štajerca a ne? Še preden konča, končam jaz, z nasmehom na ustih in pozitivno nastrojenostjo so tile policisti vzor, kakšni bi morali biti pri nas. Nič grdega gledanja, nič osornosti, nič ostrega v besedah, samo normalen pogovor in nasvet za zeleno NZ in že pločevinka najde novi dom v košu za smeti.
Sledi samo še hoja do parka, medtem pa z Lukejom predebatirava kaj se da, saj je fajt tukaj že mesec in pol, nekaj je že videl, spozna se na nekatere zadeve in tukaj bo ostal še najmanj 2 leti. Tolko o tej, novi mladini.
Prireditev kot prireditev, Brandon vmes pošlje par sms-ov in tako se dobimo z drugimi backpackeri (celo) s katerimi smo se v sredo spoznali. Celo pri veliki jelki in sredi množice se brez problema pleše in sedi, saj tukaj ni nekulture in komolcev med rebra. Raznolikost obiskovalcev je občudovanja vredna, saj sredi množice vidiš dedeke,babice, mlade mamice/očete z vozički ob sebi in koco pod ritjo, na kateri je košara s hrano,pijačo in sadjem. Noro,drugače in posebno. Občutek WOODSTOCKA 69 nas ne zapusti do konca, saj so tudi okoliške vzpetine posejane z ljudmi na kocah, camping stolih, ogrnjenih z dekami ali pa drug z drugim. Tako  kot se je začela, se po ognjemetu (ni bil konkurenca ognjemetu na FESTIVAL LENT) in skupinski pesmi BURN BABY BURN vseh nastopajočih, prireditev točno ob 22ti uri tudi zaključi. Mater pa njihova točnost. Če samo pomislim na naše avtobuse in vlake. A za štajersko kri je to sila nerazumljivo in z zmedenimi mislimi ter začudenjem v očeh lutam proti železniški postaji ter ugotavljam, da bolj kot ne se sedaj nadaljuje čaga v fancy Aucklandskih gostilnah, kjer samo pogled na plesišče stane par dolarjev (predvidevam). Naši žepi ostanejo takšni kot so, duša hvaležna, bančni račun pa nezlorabljen (kar bi v primeru nadaljevanja zabave bilo nemogoče).
Sledi samo še vožnja domov in zadekanje v prijetno posteljo.
Spet en super zanimiv dan za mano. Obisk Maorske cerkve, pogovor z duhovnikom, razlaga zgodovine in rezbarij, kosilo z njimi, petje Maorskih krščanskih pesmi celotnega zbora samo za naju, fotografiranje, novi prijatelji med domačini in povabilo naj še prideva, razgrnitev zemljevida in lonely planet knjige, ter priporočila kam naj greva, kaj si naj ogledava, je ta dan naredilo POSEBEN in vreden vsake minute. In na koncu dneva, ko se z nasmehom na ustih in utrujenega telesa uležeš v posteljo, ko imaš za sabo čudovit dan, ko veš da si živel vsako minuto dneva, takrat ugotoviš da je vsak kamen na tej poti, vsak evro, vsako čakanje in vsak prestop na letališčih bil vreden tega in da je tvoja odločitev bila pravilna....

09.12.
...s prihodom Jahu in Honze se konča tudi to čakanje in končno dopovemo Brandonu, da nimata danes letala, temveč jutri in tako lahko mirnih živcev poskrbi za glavno jed, jaz pa, mirnih živcev in vseved, za super "narežimo vso zelenjavo kar jo imamo" solato. Pred tem še hiter skok do trgovine z novim kombijem, da se updajta hladilnik z stvarmi kot so pivo (seveda), zelenjava, sadje, sladkarije in podobno kar se rabi za danšnjo večerjo ter za naslednje dni. Y in H dokupita nekaj za na letalo, ter nekaj sladkega, da tako zaokrožimo večerjo.
Nič ne de, večerja se ne bo sama skuhala, prostora pa tudi ni, da bi se vsi sukali v njej, zatorej hitro v kombi in že se kuha in reže, smeji in pije, glasba in mrmranje pesmi .
V zadnjem času, odkar živim sam na obroke, sem kar osvojil znanje delanja solat. Tukaj, na NZ pa razturam, saj vedno vse poide, pohvale pa se ne končajo. Ali sem res tako dober, al pa ljudje tako potrebni vitaminon in zelenjave, da bi jim tudi radič bil kot nebesa. Verjetno bo kar drugo, ampak dokler so meni najboljše....

Torej, mi2 kuhava, ona2 pospravljata, drgneta. nosita, sortirata vse kar je v zvezi s kombijem in pocasi pripravljata zadeve za odhod. Chrisu pa se samo smeji in uživa v super družinski idili, brezdelju in verjetno ne obžaluje niti minute da gosti backpackerje. Ni slaba taka zadeva, če samo sediš drugi pa so tvoji "podložniki" :). Mogoče kaj takega doma?
Fotoaparati klikajo, ideje,želje se izmenjujejo, kraji na zemljevidu dobivajo žive podobe, od prahu in zemlje umazani narbtniki postajajo naši najboljši priajtelji saj se že vidimo na novih dogodivščinah in novih poteh v neznanih deželah. Tako je vedno, komaj po nečem sežeš, že dobiš krila in bi rad več in več. Takšni smo, nomadi,vedno nas razganja, pravi hudiči kateri hočemo porušiti stene konfortizma in določene varnosti.

Prijeten večer ob polni mizi, svečah, prijetni atmosferi in pogovoru mine kot bi trenil in prijetno utrujeni posedemo po dnevni sobi, ter ob filmu THE REPLECMENT KILLERS eden za drugim, ter težkih vek, počasi prehajamo v svet sanj.

10.12.
Zgodnje jutro, za ene, nas najde begajoče po poti jutranje toalete in zajterkovanja, torej, natančno tam, kjer po ustaljenem ritmu teče cesta že od vekomaj. Pravilo desnega tokrat ne velja, velja pa pravilo letala, zatorej meditiranje in streching skrajšamo, pojemo kar imamo za pojest in že drvimo po polni cesti proti letališču, oddaljenem dobrih 20km od Chrisove hiše. In temu fakini pravijo predmestje.
Fotkanje,govorjenje drug čez drugega, objemanje, poslavljanje kot da smo bili na skupni poti par mesecev in zrli smrti v oči, samo potrdi našo odprtost, razumevanje in isto čutenje do potovanja,narave in lepot, ter nas zvari za vse večne čase. Se vidimo kmalu!!

Prvič sva sama v HIPPY kombiju, prvič prepuščena zmaju LEVE SMERI in vsega drugega kar tukaj obratno stoji. Ampak kot pravijo, v sili hudič muhe žre in tako pogumno zagrizeva v topel asfalt Aucklanda. Brandon kot voznik, jaz kot navigator, v rokah mapa, v očeh ogenj, iz zvočnikov elektronska muzika in nekaj bencina. Pot proti MANUKAU je odprta in tudi mi2 nimava problema da se znajdeva, saj nama zemljevid pomaga, za vse ostalo pa so tukaj table in napisi. So simple, isn't it :)
Popoldan prevzamem iniciativo in spravim Brandona v Botančni vrt, ker je vreme prelepo, temp. super, hiša pospravljena in posesana,  dremanje na kavču pa lahko prestavi na večer al pa Seattle. Nekako pa bi bilo škoda prestavit vse na konec, ko ne veva kako bova z časom in če nama ne bo šlo za nohte. Zatorej, danes vrtvovi, slikanje, vonjave in lepote. Ponovno sem tukaj in ponovno gledam isto in voham isto, a meni se zdi, kod da sem tukaj prvič.
Vsi umetni parfumi in reklame za le-te, se lahko skrijejo pred temi naravnimi dišavami, katere imajo lastno reklamo. In ta reklama je pogled na vse te barve in oblike.
Kar samo se nama smeji še kakšno uro po prihodu domov in dokončni odločitvi kaj bova skuhala. Zanimivo, da je tukaj podobno kot poleti na hrv. morju. Kakor hitro pojemo zajterk,že se menimo kaj bo za kosilo; kosilo pa je dejansko večerja, saj se dogaja preveč da bi dodali še en obrok. Long live asket in študentsko življenje. Pa še zašpehali se ne bomo, super super!
Pred kosilo pa še ena poslastica, tokrat  Kubrickova A CLOCKWORK ORANGE. Ne vem kdaj sem gledal ta film, a bilo je kot bi ga gledal prvič. Odpičeno, divje, bizarno. Super film, res klasika. Zraven pivo in tu pa tam kakšno vprašanje, začudenje, rahel nasmeh in definitivno dobra odločitev da sva pogledala to. Kubrick is really the man. Zanimivo pa je dejstvo, kako mi ne manjkajo več podnapisi, niti popolna koncetracija za film, da bi vse slišal in razumel. Vse je postalo, normalno, kot da sem že dalj časa del te države,jezika. Jezik, naglasi, filmi, ulica, domačini, Maori, tujci, vse to je postalo del mene in del mojega življenja. Edina vez z maternim jezikom je internet in misli na dom tam nekje.

11.12.
Sobota in CHRISTMAS IN THE PARK. Samo še 2 dni in odrineva proti severu. Danes bolj kot ne, jutro zapravim za pisanje, meditiranje in jogo, pa tudi tuširanje in posoda ne izostaneta. Počasi bo poklical Luka iz Ptuja, kateri prav tako pohajkuje po NZ in s katerim se dobimo v mestu, nato pa sledi ogled Maorske cerkve, rezbarij in kosilo z Maori. Računam na zanimiv popoldan, vključujoč uro zgodovine in razjasnitev stvari iz strani Maorovo. Dan bomo zaključili na festivali v parku....

Četrtek 9.12.2010

Je pa res minilo nekaj časa odkar sem osvežil moj Blog. Vendar, koncno, sedaj ko je prišel moj nahrbtnik, v stanju kot sem ga oddal v Turčiji, ko je trebuh lepo napolnjen, ko iz zvočnikov prihaja sweet sound of SWEET 16 Billy Idola, so stvari še bolj sončne kot so bile prej, torej, lahko zacnem pisati roman (in pika).

Plani so zato da se spreminjajo, je star pregovor, katerega sem slišal dolgo nazaj in niti ne vem natačno od koga in kje. Je pa nekak postalo moje vodilo v življenju in sploh v zadnjih letih odkar sem aktivno v plezanju in planinah. Saj veste kako je, če preveč planiraš in pol stvari ne gredo kot bi morale, hitro postanes negativen, oči kot angora zajec pa še žolč te zafrkava. Res je, da planiranje ni slaba zadeva. Vsaj delno planiranje, kot v mojem primeru, je čisto ok. Moj plan je vseboval karto V in IZ NZ, ter vsaj nekakšen okviren načrt kar bi rad videl. Vse ostalo pa je nasploh, go with the flow, prepusti se, samo živi in uživaj.
Moji plani so se od sobote do danes spremenili že okoli 6x. Pa saj mi tako odgovarja, to je bistvo potovanja, življenja in raziskovanja. Živa pa pravi, da bi se ji zmesalo, če tako dolgo ne bi imela prtljage in če ne bi vedla plana day by day. Pa zakaj, saj se ne da nič storiti. Čiči pa čakaj or go and make the best out of it, in my case anyway :)

06.12.
Nov dan, novi lepi dan, nove priložnosti in ponovno sonce, da si kar oči zastrež in vdihneš sveži morski zrak, da pljuča kar pokajo od svežine. Ljubim ta morski zrak.
Tokrat prvič sam v down under to the righ državi, v predmestju Aucklanda, v eni hiši izmed mnogih ter malo dezorientiran, malo čuden občutek, tako daleč od doma.
Kukanje skozi okno razkrije super dan in že je počutje na vrhucnu, odločitev hitra in tudi nepotrebne zadeve iz potovalnega nahrbtnika hitro pristanejo v kotu.
Pojem (standart), stuširam, pretegnem, zmeditiram, nabašem in že hitim po Aucklandskem toplem asfaltu. Še sam ne vem kam točno, vem le, da so cilj BOTANIČNI VRTOVI AUCKLANDA. Kot ljubitelj narave in parkov, takšne priložnosti ne smem izpustiti, še sploh če nimam prtljage imam pa dosti časa da ka poženem v nič al pa naredim kaj koristnega. Zapravit ga v naravi, pa je najbolj pozitivno zapravljanje kar ga je, če temu sploh lahko rečemo zapravljanje.
Prvo grem v eno smer, vidim Auc. os. šolo, vidim avte in se praskam po glavi, delam vse tiste kalkulacije, in kalibriram možgane na novo, jim poskušam dopovedat da je tu doli vse obratno, da tudi voda v WCju teče drugače, ter da moram glavo obračat drugače, če nočem da me povozi avto.

Nekako uspevam, ugotovim da dejansko ne vem kje se, razen da je nekje na koncu ulice megamarket,trgovina z alkoholnimi pijačami itd. Ok, obrni se za 180 in hojtila domov. V tem primeru ljubiš googla in google maps, for sure!
Najdem vrtove, najdem še vse drugo, a ker sem namenjen v vrtove, drugo pustim tako kot je, zaklenem hišo in gasa proti vrtovom. Hoje je za 30min min. z mojim turističnim obnašanjem in fotkanjem mi jih vzame 40. Upoštevajte hrib gor, hrib dol. Zakaj niso postavili mesta na ravnini?!?.
Baterija v fotoaparatu se bliža koncu, tako kot se je bližala koncu že v letalu od Sydneya do Aucklanda.
Nič ne de, oči so moj fotoaparat, srce pa baterija katera dela dolgo in dolgoooo.
Vrtovi neverjetno lepi. Rastlinje od vsepovsod. Magnolije, vrtnice, kamilice, palme take in onake, smreke, borovci, vonjave in pogledi, tišina in lepota. Vse to se meša v nekakšno posebno energijo, občutki so neverjetni, ekstaza neopisljiva. Vse to samo z naravo in njenimi lepotami.
Med tem najdem pot,ki vodi med palmami. Tu pa novi udarci za duso in oči. Občutek kot da si sredi Vietnama, v času vojne.  Izgubljen lutaš. pot je sila ozka, palmovi listi silijo v oči, ptice čivkajo, tišina od mestnega vrveža. Čutila napeta in pripravljena, saj se vživiš in samo gledaš od kod bo kakšen rdeči skočil. Nato pa že slina teče po ogledu filma FULL METAL JACKET a ker imaš to doma, 10.000km stran samo uničiš idejo in greš dalje. (Seveda pol najdeš pri Chrisu, kateri ima kar lepo zbirko ravno pravih filmov, točno tako močno željenega FMJ.)
Nato pa surprise, ko vidis prvič v svojem življenju, prosto živečo papigo, katera ravno poleti iz visoke zelene trave. NEPRECENLJIVO. Tiste njene barve med zelenjem. Ufff.
Mislim da tistih par ur vsekakor ni bilo dovolj, za te vrtove in da ponovim vajo, ko pridem nazaj februarja. Moj vrat pa se ni sramoval sonca in je tako od sedaj naprej, oficialno preimenovan v RDEČKOTA (ala Vučko).

 FULL METAL JACKET pogledan. Dalje pisati (09.12.2010)

Skratka, res nekaj lepega za pogledat.
Hitim domov, home alone, yet again, vržem 2 polnozrnata toasta z rozinami v toaster, pripravim maslo in skuto in že sem preskrbljen. Ni kaj, življenej na cesti (ali pa življenje asketa) ni slabo.
Ravno ko mlatim zadnji kos zadnejega kosa toasta prideta, Sahra in Keith in da hous;
Flashback: Chris is the couch houst
Update: Keith and Sahra are a couple of mixed origin. Keith je iz Irske, Sahra pa Švedska (se mi zdi)--> couch surfera
;veselo se pozdravimo, izmenjamo življensko pomembne informacije, pokažem kje na zemljevidu je Slovenija in že prijetno kremljajoči odrinemo proti supermarketu.
Noč zaključimo ob pivu in mega dobri vegeterjanski večerji.

07.12.
Se pred sedmo uro zjutraj, pritok novega/svežega mesa. Tokrat Brandon iz Seattla ( Živa/Anja?). Ponovno vsi oficialni deli, moj zajterk, prihod drugih dveh voluharjev iz spalnice, tuširanje, zobje itd.
Brandon ne kaže znakov jet lega zatorej, ko se Keith in Sara odpravita proti frizerju, midva debatirava ter navrževa film na dvd-ju upajoča da bo komedija izkaze pa se za malo bolj soft "brutalko"!
Najino prijatelstvo vžge kot firecracker in že so plani hitro nareti , iskanje rabljenega kombija pred njim, čakanje na prtljago pred mano.
Metro,20min, 1,5milijonski Auckland center pred nama. Na cesti pa že AUCKLANDSKA POMOC za turiste v obliki gospe in gospoda., čeprav zaradi dobro nastudiranega LONELY PLANET-a ne potrebujeva pomoči, vseeno navržemo par pikrih, dobiva lepi barvni zemljevid in opa na ogled. Planov ni, gledava vse po vrsti in izved vrste. Pogledava tudi WINTERGARDEN, pa od dalec Aucklandski stolp, ter Aucklandski muzej, kateri spominja na kakšni tipičen USA monument 4kotne oblike, na vrhu hriba in par državljanskih zastav, a nama za slednja ni plačevat zato ostane zaenkrat pri opazovanju od daleč.
Zarekla sva si; pogledati čimveč kar je zastojn, plačati za res pomembne oglede oz. adrenalinske zadeve!
Wintergarden dišeč da se lahko najboljši in najdražji umetni parfumir skrijejo. Če ne bi bil v steklenem rastlinjaku, bi komot podvomil v razsodnost mojih čutov in da se nahajam na zemljici.
To za nama, hitro brskanje po LP pokaže da bo treba še ART GALLERY pogledat, pol pa hop domov da se večerja skuha. Žal, tudi tukaj se ne naredi sama. Treba bo pohitet, saj je ura 16.13, galerija pa odprta do 17.00.
A ko sva že tukaj, in ker je gospodična rekla (poklicalo se je par oglasov za kombi), da bo mela ogled kombija na področju muzeja, na blef pokličeva in gelj ga zlomka. Sta tukaj in lahko prideva pogledat. Ostalo je eno samo veselje, pogovori ob čaju, spet raznese sod zaprtosti in novi prijatelji so pred nama. Neverjetno koliko pozitivnosti in super super ljudi. Aja, seveda, sta pa Češki par in sta prevozla NZ v 6 mesecih sem in tja, gor in dol, zatorej jo poznata bolje kot domačini. Počečkava moj LP in njegovo beležko s koristnimi informacijami in zastojn kampi ter plažami in jamami...
Trenutno tako poznam več tujcev, kateri govorijo prav simpatično mešanico svojega jezika in ang. Sami zanimivi naglasi. NORO. Če spoznam še toliko domačinov, predvsem Maorov, pa je to več kot sem želel.
Dan zaključimo z kremno juho iz buč ter stepenim ter zapečenim beljakom,premazanim z sladko smetano in prekritim z (seveda, kaj pa drugega) kiwijem. Pivo in debate pozno v noč pa so standart.

08.12.
Prebujanje, nov dan, tokrat ponovno pol optimizma pričakujem nahrbtnik in se med treningom moči sprašujem, če bo danes ta dan....ko sem bom končno obril in menjal spodnje gate?!?!? Nič ne de, zaprosim za majco in Brandon mi jo z veseljem posodi, saj sva do sedaj že postala bloody Friends in zatorej tisto sredo nosim RUMENO majco, tako da slabe volje ziher ne bo. Gre kaj bolj pozitivno kot rumena barva?
Spodnje gate in neobritost pustim na sebi, vodo privoščim telesu in grem pod tuš. Že tišim pol jabolje v svoja usta, se obuvam, poslavljamo objemamo, Keith in Sahra hitita na letališče, nato pa v Bangkog za 10 dni. Ne, ne gresta na punce temveč kupovat nova oblačila, ker sta druga oblačila po enem letu okoli NZ in wwoofingu prenosla do konca. Z makeoverom in kartami v njunih rokah se poslovimo, obljubimo snidenje tako na Irski kot Švedski.
Skoraj pozabiva pivo in že hitiva na železnico. Snidenje z češkim parom pred glavno žel. postajo in fura do WINTERAGARDNA kjer je lep park, lepa zelena travica in dosti prostora za rit. Tam bi se naj dobili z švicarjema, katera bosta tudi z kombijem prevozla NZ, s tem da je eden od njiju že potoval 3 mesece po NZ s kolesom in jo prevozil od AUCKLANDA do AUCKLANDA (bravo za 4000 in nekaj km). Eni iščejo wifi točko, sklepajo posel in poskusajo plačat tistih 3 jurčkov, drugi pa polni navdušenja in velikih oči odkrivamo plezalna področja južnega otoka in delamo velike plane, katere zabetoniramo s pivom. Nekaj planov pa že mora biti temeljnih, tako da se potovanje ne poruši.
Kombi nabavljen, plačilo z zamikom, saj čezocenaska nakazila trajajo, ter zaupanje in prijatelstvo med nami omogočita da se plača kasneje,kombi pa se lahko prevzame jutri, ko ju odpeljeva na letališče. Galerija pred nama, park za nama, super ljudje tudi, vmes pa par knjigarn, katerim ne moreva pokazati hrbta. Knjižnica pa tudi ni slaba. Nasprotno, pravi paradiž . Kdo bi lahko brez knjigarn in knjižnic v takem mestu, saj jih je res dosti. Roke kar grabijo, denarnica in kartica pa se upirata. Ok, pa drugič, ko zaključimo zgodbo.
Hitenje na železnico, ponovno 6$ za karto, 20min furanja, hitro v trgovino, osnovne dobrine in z rahlo zamudo prideva domov, a še vedno prehitro da bi vplivalo na karkoli.
Malo posedimo, popijem mleko in ponovno v center, tokrat z avtom, na backpackers druženje. Pifce za žifce in nova četica poznanstev nam zapolnijo plane za vikend, saj nas caka CHRISTMAS Festival na Domainu (park kjer je Wintergarden) in piknik za vse backpacker. Ljudje tukaj so prava loterija, očitno, saj je spoznati par domačinov pravi loto.
Hladnota iz morja, Chrisovo delo zjutraj, ter zaspanost nas preženeta domov.
Sledijo zadeve po spisku. Kot vedno.

09.12.
Dan namenjen lenarjenju, nabiranju energije, klicanju vseh pri katerih se bova ustavila, dogovor z Lukejom iz Ptuja kje in kdaj se dobimo, ter ob ponovnem pozitivnem cakanju na nahrbtnik.
Tokrat pride, točno ob napovedani uri, ter z vsem kar je vredno. Ležalna podloga, raztrgana in umazana, katera je ostala v islamski državi za molitev (predvidevam) pa mi ni toliko pri srcu, da bi jokal.
Moj klasičen zajterk, joga,meditacija,stretching nato pa BOŽIČ JE LETOS PRIŠEL PREJ del.
Tuš, britje,zamenjava oblačil, umivanje majce,spodnjih hlač in nogavic v umivalniku so dan naredile super. Nato pa pisanje bloga, umivanje posode, pisanje bloga, fotografiranje, pogovor z starejšo Maorko pri vhodnih vratih, grickanje pistacij, kozarec mleka in pisanje bloga.
Sledi priprava special Brandon večerje z pistacijami in pistachio tortelini, obisk češkega para ter prevzetje kombija, za konec pa ogled filma. Počasi se poslavljamo, saj ne bova več dolgo tukaj....