18.02.2011

Od Wellingtona do Taupa. Kar lepi kos poti je pred nama. Ponovno imava srečo ali pa dobro karmo ali pa samo dejstvo, da se bliža konec potovanja, saj nama Tom (ta tip, je prišo po naju, ko sva prišla s trajektom ob 1.30AM v Wellington) priskrbi prevoz ob 7mih zjutraj. Nekaj gre sosedu pomagat, hišo renovirat, pa ker sva ga prosla, če naju lahko pol, ko konča z delom "zategne" do avtoceste, je kar hitro sosedu rekel, če naju zapelje.
Pa še na boljšo lokacijo sva dostavljenja, ker se avtocesta 1 začne takoj v mestu in ni nikjer prostora za štop. Običajno ljudje vzamejo vlak, do prvega mesta izven Wellingtona in tam štopajo.
No, kakorkoli, ob 8mih že štopava in tudi voziva se že čez pol ure. Mislim, da sva imela 5 različnih prevozov, ampak, POZOR, nama je uspelo priti v Taupo, pred 5to uro popoldan. Kot sem si rekel, v kolikor prideva mimo BULLSA (mesto usred ničesa) sva na dobri poti, da nam uspe.
No v Bullsu nisva obtičala, sva pa obtičala DEJANSKO USRED NIČESA! En caffe, in 4 hiše. Vzamem nazaj tisto o Bullsu, kajti tukaj pa res nič ni. Jaz že kar gledam in iščem prostor za spanje, čeprav je ura komaj 12 in sije sonček. Ampak sem že dovolj dolgo na poti, da vem kak pa kaj.
No, razen da pojeva lubenico medtem ko štopava, dobiva prevoz direktno do TAUPA. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Štopala sva 2 uri, sonce naju je kurlo, lubenice je zmanjkalo, 200 avtov je šlo mimo, a na koncu dobiva direktni prevoz.
Hvala gospa. Tek okoli Lake Taupa imajo, 160km v 18 etapah. Večina teče eno ali pa več etap, nato nadaljuje drugi iz skupine, redki pa tečejo celotno traso. No super, gospa bodo tekli enih par etap sredi noči. Vsaj polno luno imajo, a oblaki grozijo da bodo zakrili luno.
V Taupo, se stusirava, spoznava Terrenca in kavč surferko iz Estonije, katera je bila že večkrat pri Terrencu in je to njej drugi dom. Drugače študira v Palmerston North, pred tem pa je bila na izmenjavi v Londonu. Punca ima glavo na pravem mestu in kljub študiju, se vidi pol nekje na kmetiji kjer bi pridelovala različno zelenjavo, ali pa nekje v divjini z brunarico in velikim vrtom. Zgleda da smo si vsi backpackerji podobni.
Najdem knjigo OBALA (v filmski različici je igral vlogo glavnega junaka LEONARDO DiCAPRIO) in se kljub zavidljivim 400. stranem pogumno spravim brat. Hotel sem prebrat, samo par strani, da se malo spomnim o čem gre, a sem do odhoda prebral 300 strani. Mater, me je potegnila.

19.02.2011

Kaj bi počel danes? Ko sva bila nazadnje tukaj, je deževalo, bilo je mrzlo in nič kaj ni bilo volje, da bi raziskovala mesto. No, tokrat je čisto drugače, saj sije sonce, vroče je, turistekov pa kot na Hrvaškem.
Gremo raziskovat. Prvo kot dvojice, čez kako uro pa se nama pridruži Luka. Ne da se mu gniti doma. Prav ima.
Danes smo čisti turisteki z razliko, da smo turisti, kateri niso nikjer zaželjeni. Gledamo, prijemamo a nič ne kupimo. Knjigarne so spet na spisku, za obisk in ponovno najdem knjige, katere bi imel a jih v Slo. ne bom našel. Zapišem si par naslovov in si obljubim, da jih bom naročil preko AMAZON.com.
Sprehodimo se do jezera, ki je največje na Novi Zelandiji in se odločimo, da si bomo tačke zmočili. No, zmočili smo si vse, ker švoheci na ne bomo bili. Saj, ko si enkrat noter je voda tak fajn, pesek pa je bil tak prijetno topel, da sem samo stal v vodi in si zakopal stopala.

Kak fajn se je kopat v sladki vodi, ko si na otoku, obdan z vsem tem morjem, ti pa lepo plavaš v jezeru pa na ustnicah ne občutiš soli ampak samo sladko vodo. Pa še fajn je, ko se posušiš, pa te ne "špana" povsod, ker ni soli na telesu.
Nato v trgovino, NEBOKILLER time (to je najina specialiteta z Grgejem; v bistvu gre za sendvič, iz celega francoza, polnjen z kuhanim oz. pečenim pršutom, kumarcami, sirom. Ime pa pride iz tega, ker si skoraj vedno poškoduješ nebo v ustih zaradi ostrih krajcev) in domov na travo pojest tole čudo.
Tudi najina gostitelja dobita svojo porcijo in glede na tišino in mimiko obraza jima je bilo sila dobro.
Tak se to dela. Naj vidijo, kako doma, ko fizičarimo, dobimo energijo nazaj. Kot sendviči v stari Jugi. Pol pariškega kruha, not pa kurja klobasa in sir. Za delavce mora biti orenk hrana, kajti prazna vreča ne stoji pokonci.

20.02.2011

Današnji cilj je Hamilton in ponovno snidenje z Lo in Su. Na ta ponovni obisk, sva se že zelo dolgo veselila in končno je ta dan tukaj.
Da nama bo uspelo priti hitro in brez problema sploh ni dvoma, ker je do Hamiltona okoli 100km. Danes si privoščiva pozen odhod in štartava ob 10tih.
Hodiva ob avtocesti a ne najdeva primernega prostora, zato kar nadaljujeva peš.
Vsake toliko dvignem prst in kmalu naju pobere mlad fant v fancy terencu z navigacijo in vsemi potrebnimi in nepotrebnimi dodatki. Zapelje naju par kilometrov naprej, do prvega rondoja, kjer je prava lokacija za štopanje.
Zgleda, da je danes nekaj v zraku, saj nas štopa 6. Razvlečemo se po robu ceste in drug za drugim dobivamo prevoz.
Nama se uresniči ena izmed zadanih želja tega potovanja.
Prva želja je bila da naju pobere avtobus predelan v stanovanje. Hippy družina, katera potuje po NZ in je vedno nekje drugje. To je bilo značilno za 70'ta in 80'ta prejšnega stoletja
Druga želja pa je bila, da naju pobere nekdo z res NOBEL avtomobilom.
Prva želja se lahko gre solit, druga pa je sporihtana.
Pobere naju starejši gospod, očitno privatnik, z Bantleyem. Cena: 400.000$
Tolko o zaupanju. Mi2, boga popotnika z proračunom par 100 evrov, cela potna, zaprašena, v tem nevejretnem avtu, kateri je vreden več kot stanovanje oz. normalna hiša v Sloveniji. To je okoli 218.000€
Roke kar pustim v naročju, da slučajno kaj ne zlomim. Pomoje, še najmanjša stvar stane več kot je moj bil moj 3 mesečni proračun.
Ampak, se pa voziva kot kralja, to pa moram priznat. Med vožnjo se pogovarjamo, pove malo o svojem življenju, kako žena doma izbira in išče ponudbe za počitnice v Evropi, kako je tudi on dosti štopal, ko je bil mlad itd.
Ko si enkrat štopar in dosti preštopaš in ko veš kako si odvisen od dobrote voznikov, tudi sam stremiš k temu, da če je le možno pobereš štoparje.
Izstopiva v Cambridgu, nato pa hitro dobiva prevoz v Hamilton in moj zadnji teden NZ se lahko prične.
Ker ima Su, še danes mamo na obisku, nama Lu preko sms-a sporoči, da naj prideva do njenega kluba kjer bova preživela prvo noč.
Da je to Swinger klub, veva že od prvega obiska, ampak ker imava v glavi, da obratuje ob nedeljah, upava na pozitiven razplet dogodkov in greva pogumno novim dogodivščinam nasproti.
Hvalabogu, obratuje vsako drugo nedeljo in tako bova danes lepo zasedla 2 usnjena kavča in imela svoj mir. Prav prijeten ambient je ta klub in zaradi nežnih in temnih barv, deluje pomirujoče. Da visijo po stenah različni pripomočki in da so okoli naju različne naprave za dodaten užitek, pa naju ne moti in naredi celotno surfanje še bolj zanimivo.
Brooke (hčerka od Lo) danes naredi večerjo nato pa odpremo par steklenic belega in se prepustimo spominom in vsem zanimivim trenutkom, katere sva imela na tem potovanju.

21.02.2011

Pospravimo klub, posesam, Lo pomije tla in gremo k Su, kjer bova preživela naslednje 4 dni.
Ponovno v priljubljeni hiši, z biljard mizo in nama ljubimi ljudmi, čeprav se izkaže, da naju Amanda (hčerka od Su) sploh ni vesela in se obnaša kot 5 letni razvajen otrok, da je še mama jezna na njo. Sploh ko narediva domače štruklje, ona pa se obnaša kot, da sem ji dal na krožnik "kravji drek". Mislim, saj mi je vseeno, ker je meni pomembno kako se jaz počutim in da sem naredil hrano z ljubeznijo in da sem se maksimalno potrudil, ampak vsaj malo bontona in kulture obnašanja pa lahko nekdo pokaže. Eh, kaj čmo. Tudi taki ljudje obstajajo. Morda pa ima to kaj z Lukom zveze. Ker koliko vem sta bila skupaj, ko smo bili prvič v Hamiltonu. Bog si ga vedi.
Štruklji so uspeli, večina jih je navdušenih in hvalijo in še nekaj jih je ostalo za jutri. Jaz sem samo zadovoljen sam z sabo, da sedaj znam tudi štruklje delat in da sem osebno zrastel na tem potovanju. Zadovoljen sem, da sem šel za 3 mesece na drugi konec sveta.

22.02.2011

Nič kaj nimam  v planu danes. Hamilton je pač še eno večje mesto in raztegnjeno kot testo za pizzo. To je problem vseh NZ mest, da so razvlečena in da ni strogega centra. Zato nimaš veliko možnosti, da bi rekel, da greš v center, malo raziskovat.
Z Lo greva na sprehod okoli jezera, vzame nama kakšno uro. Debatirava, opazujeva živali na jezeru in se pogovarjava o hišah ob jezeru. Tudi sanje in želje si razodeneva in kje se vidiva v prihodnosti.
Luka, razen da je spal do 12tih, ostane doma in gleda TV. Mene že skrbi, da ima kronično utrujenost. Saj pa te ne moreš, iti spat ob 11tih, pa spat do 12tih. To je noro. Nisem še videl nobenega, ki bi tako dolgo drve žagal v postelji.
Ko pride Su iz službe, si natočimo vina, se vsedemo na teraso in čvekamo.
Danes večerja izostane in vsak si pripravi nekaj za sebe. Vedno se pa ne moremo basat z hrano. Kam to sploh vodi?

23.02.2011

Ja nič, Luka vleče dreto do 12te, jaz pa končno končujem prebiranje GOSPODARJA PRSTANOV. Ampak, ker se knjiga res ze vleče, se malo še posvetim študiranju VEGETERJANSKE KUHARSKE KNJIGE in si izpišem par preprostih in poceni receptov. Neverjetno, kakšne preproste ideje a sam nisem nikoi prišel gor, da bi si kdaj naredil takšen obrok...
Z Lo greva na sprehod ob reki, po kateri smo pluli z zračnicami, ko smo nazadnje bili v Hamiltonu. Zraven vzameva še vsak svojo knjigo in si poiščeva primeren kotiček, nato pa se vsak prepusti svoji stvari.
Jaz knjigo kar hitro zamenjam za glasbo. Vležem se na leseni pomol, noge mi bingljajo prosto po Prešernu, sam pa se prepustim glasbi. Opazujem nebo in poskušam prepoznati v oblakih kakšno znano obliko.
Je pa kar živahno na reki danes. Različne šole imajo trening veslanja in prav zanimivo je opazovat vse te drese, načine veslanja in tipe veslačev.
Danes delam domačo pizzo, kot sem obljubil preedvčerejšnim, ker Luka sanja o dobri domači pizzi, že zadnja 2 meseca.
Naj mu bo. Pa še končno se bom naučil testo naredit. Skočim v trgovino, nabavim stvari, Lo pa poskrbi za vino in stvari za na pizzo.
Na Kulinariki poiščem recept za testo in že se poln optimizma spravim delat testo.
Po 1 uri vshajanja, razvlečem testo po 2 pladnjih, nekaj testa roma v hladilnik, saj nimamo več pladnjev za peko, nato pa mi2 narediva svojo pizzo, ženske pa svojo. Slo. proti Nz.
Po 30min. so pizze gotove in z veseljem povem, da sta ostala le 2 kosa, ostalo pa smo zmazali brez problema. Moja prva HOMEMADE pizza je popolni uspeh in sedaj bom doma tudi delal večkrat pizzo. Sploh, da starše razveselim, ko bodo kdaj prišli s Tinja.
Rezultat? Jaz kar povem, da je najina bila boljša, saj je imela slanino in dosti sira, ženska pizza pa je bila vegi. Lahko bi rekel, lahka pizza za večerjo. Najina pa je bila orenk, moška pizza! Pizza kot se šika!

24.02.2011

Že 3 dan so prvi trije programi nacionalne televizije polni novic o potresu v Christchurchu. Prvo so ljudje mislili, da sploh ni tako grozno, saj je bil potres "samo" z močjo 6,3, tisti v sept. pa je imel moč 7,5, če se ne motim. A ker je že takrat dodobra poškodoval temelje in je še dosti hiš bilo v slabem stanju, je sedaj opravil svoje delo do konca. Od prvih 5 smrtnih primerov, se je v 2 dneh povzpela številka na 60, do danes pa do 120. Res sva imela srečo, da sva bila 2x tam, a niti enkrat ni treslo. Ok, enkrat je zatreslo za 2s, ampak to je bilo tak, da lahko rečeš da si čutil.
Res neugodno in upam da bodo hitro spet začeli normalno živet, a mesto je tako v razsulu, da bo trajalo par mesecev, da se vrnejo v normalo. Če še sledi prejšnega potresa niso odstranili, ko sva bila prvič v CHR. kaj šele sedaj, ko je center totalno razsut in eden izmed večjih hotelov grozi, da se bo zrušil saj ima temelje čisto popokane. Je pa sredi mesta, stisnjen med hiše.
Res pa je, da sem vesel da sta Amin in Waulter zapustila CHR. par dni preden je zatreslo mesto.
Sam pa sem imel plan v novembru, da bi letel iz CHR nazaj domov. Tolko o tem...


Danes se prepustim lenarjenju in sestavljanju 1000 puzlov. 1 uro rabim, da jih sploh razvrstim, nato pa naslednjo uro, da sestavim zgornji rob slike. Po 3 urah pospravim vse in grem prebrat zadnji 50 strani Gospodarja prstanov. Končno, sem jo prebral. Debela pa je tak, da jo lahko imaš kot utež za treninge, pa še vlekla se je na koncu kot ponedeljek, saj tam, kjer se v filmu konča zgodba, je v knjigi še kar par poglavji.

Zvečer gre Lo delat, Su,Luka in jaz pa pogledamo DIRTY DANCING nato pa ob 11tih spat.
Najin zadnji večer...

25.02.2011

Vstanem ob 6.00, kot že tolikokrat do sedaj. Vzamem si čas za zajtrk, jogo, meditacijo nato pa se z Su poslavljava 5min. Res smo postali prijatelji. Upam le, da jima uspe priti v Evropo naslednje leto, da bi se lahko ponovno videli.
Nato spakiram nahrbtnik, pospravim ščetko, zobno pasto, deodorant, pospravim posteljo in posteljnino lepo zložim na kavč. Zbudim Luko, sporočim Lo, da sva pripravljena in da ko bo zapustila klub mi naj sporoci.
Sedim na stopnicah, srkam tople sončne žarke in razmišljam o teh 3 mesecih, kateri so za mano.
Lo pride okoli 10te ure in naju zapelje malo ven iz mesta, saj bova tako dobila direkten prevoz do Aucklanda.
Danes samo jaz štopam, saj je to moje zadnje štopanje na tem potovanju in me malodaje žalost. Navsezadnje sem preštopal skoraj 4000km in vsekakor doživel nore stvari na cesti.
Pol ure štopanja in že imava prevoz.
Kot se izkaže, ponovno sreča na najini strani, dobiva direkten prevoz do Aucklanda.
122km in uro kasneje sva v Aucklandu. Metropoli NZ, turističnemu sesalcu in multikulti mestu.
Razen pohajkovanja po antikvarijatih in ogledu knjigarn nimava kaj početi v mestu in kar hitro se spraviva do zadnjega kavča tega potovanja.
Tukaj bom preživel zadnja 2 dneva in si nabavil še par knjig. No, to je bil načrt, saj nisem vedel, da bom jutri v takem stanju, kot da imam malarijo.
Za večerjo gremo v indijsko restavracijo, isto kot smo bili v decembru, nato pa naju Hamish uči bljuvanje ognja.
A ker se pač včasih zgodi, da pogoltneš malo tekočega parafina, kateri ti da drisko, se pač ne sekiraš in uživaš v igri z ognjem.
Zgleda da je meni kombinacija ind. hrane in popitega parafina totalno vrgla telo iz ravnovesja....

26.02.2011

Zbudim se taki, kot da imam 10 bolezni naenkrat. Ponoči sem se potil, nato me je zeblo kot pesa, zjutraj pa sem hodil kot 90 letni gospod. Trgalo me je v sklepih, pritisk v glavi, zeblo me je, bolele so me kosti, drisko sem mel, wc je bil moj drugi dom, premikal pa sem se z hitrostjo polža.
To bo neugodno, če bom jutri takšen šel na letalo. Ne bi bilo dobro 1 dan v takem stanju, preživet na tistem malem ozkem letalskem sedežu.
Odločim se, da bom dosti čaja spil, pozitivno razmišljal, si pravil, da to ni nič, da bo jutri boljše, da bo telo samo poskrbelo, da se "porihta".
Večino dneva prespim, nabiram nove zaloge energije, poslusšam glasbo in pogledam par filmov z BOGARTOM. Klasike vedno dvignejo počutje.:)
Proti večeru vročina popusti, pa tudi apetit dobim. Živalski apetiti po nečem sladkem. Odločim se za palačinke, a ker nimava mleka naredim veganske palačinke (spomnim se, da jih je nekoč gospa Zver prinesla in sploh niso bile slabe. Vedno je vse odvisno od predsotkov in kako si pripravljen sprobat nove stvari). Zanimivo, sploh niso slabe. Mislim, razlika se okusi, a naslednjič bom dodal več soli in bodo super. Zraven imava različne marmelade, javorjev sirup, topljenoi čokolado, mrvice. Kraljevo.
Na Tvju pa RIBA Z IMENOM WANDA.
Ob 11tih se spravim ovce štet.

27.02.2011

ZADNJI DAN my friends. Za mano je zajtrk, film z Bogartom in pomita posoda. Za kosilo greva v KFC, saj je to moja želja že od začetka mojega potovanja, oz. odkar sem bil mali, pa sem hotel pohano piško iz velike posode jesti :)). Predtem še skočim v trgovino za dom in vrt, da kupim eno veliko plastično vrečo, da bom lahko nahrbtnik, dal noter, saj nočem da mi česa zmanjka.
Nato bom pospravil stvari, se stusiral in ob 3.30 na letalisce...
So at last, here on the shores of Pacific, comes the end of 2 friends traveling NZ. Luka gre dalje, jaz pa se vračam v kraj, kjer sem doma in kjer imam ljudi kater me imajo radi in katere ne bi zamenjal za NIČ na svetu.
Spoznal sem, da jih imam še bolj rad, kot sem jih imel prej, saj ko si toliko časa, brez njih, dejansko vidiš koliko ti pomenijo...

Družina,prijatelji, sorodniki...
Upam, da ni bilo vedno dolgočasno brati moj Blog. Če vam je vsaj, kakšen dan izpadel kot zanimivo branje, sem zadovoljen in je moja naloga opravljena.
Sam si rečem BON VOYAGE in kmalu se VIDIMOOOOOOOOOOOOOO

13.02.2011

Polha vržem iz postelje, v trgovino z zelenjavo po 2 "kilci" paradižnika nato pa urediva nahrbtnike, dodam spalno podlago in čevljce in že sva perajt.
3$ za avtobus, postaja 100m od Lisine hiše.
Ponovno pri Aminu. Eden najbolj prijaznih in odprtih ljudi, kar jih poznam.
Pri njemu sva bila, ko sva prvič prišla v Christchurch in tokrat nimava srca, da se ne bi oglasla in da ponovno porečemo kakšno in kaj skupaj skuhamo.
Končno mu lahko narediva pravo "orenk" paradižnikovo solato, da vidi, kako se temu streže!
Pri njemu bova do torka, pol pa sem nama uspel uredit prevoz v Picton, kjer greva na trajekt za Wellington.
Dan preživimo ob čenčah, nogometu in nočni vožnji po Christchurchu z late night home made vročo čokolado in vanilijevim sladoledom.
Ne bi raje o  sladkorju/kalorijah ob takšni pozni uri. Telo bi me še sedaj teplo, če bi me lahko.
Samo, dobro pa je bilo.
Ko te zebe, pa ko se ti lušta čokolada. Pol pa si narediš takšno čokoladno bombo.
Moram ponoviti doma.


14.02.2011

Nič kaj. Zavlečem se v knjižnico in pišem prošnje za kavče v Wellingtonu in Taupu, ter prebiram novičke iz Slovenije.
Popoldne preživim ob knjigah, zvečer pa skupaj kuhamo. Pakistansko-Slovenska kombinacija. Recepti so že varno zapisani v moji knjigici.


15.02.2011

Končno en dan, ko greva na pot, a ne rabiva hiteti že ob zori.
Prevoz porihtan, samo še čakava da Jodie (USA) pride po naju. Okoli kosila, bi naj to bilo. Vse kar nama preostane je, da pridno jeva sladoled posipan z kakavom. Ko se razvaja, se razvaja!
Mimogrede, Jodie sva spoznala pri Lis, kjer je tudi ona uporabljala kavč. Med enim izmed pogovorov, je naneslo na opcijo, kjer se zadovžiš, da boš prepeljal avto iz enega kraja v drugega v zadanem času. Stroškov skoraj nimaš nič, je pa dobra opcija za hitro premikanje. Plačaš samo delno za gorivo.
Dobra stvar. Škoda, da tega ni v Evropi. Ali je?
No, kakorkoli, ob 1.30Pm odrinemo in po 4 urah in "ne-vem-koliko-kilometrih" smo v Pictonu, kjer kupiva karto za trajekt ob 10.30Pm
Dolgčas na zapuščenem terminalu. Kaj drugega kot čakat se pa ne da. Knjigo v roke, pa še to me mine. Gledam v steno, strop, grem na ogled, najdem časopis, berem, ponovno...

16.02.2011

Ob 2AM, hodiva, naložena z vso opremo, proti 2 uri oddaljeni hiši, kjer naju čaka žimnica in spanec. Ok, spanec naju je že čakal na trajektu, samo se mu za več kot uro nisem prepustil. Pa še vožnja je bila tako mirna, da sploh nisem imel občutka da plujemo.
Na najino presenečenje, naju 10min od terminala, pobere Tomy, Jeremyev cimer in tako, zahvaljajoč vsem angelom, ne rabiva hoditi.
In spet lahko "flancam" o prijaznosti in o gostoljubnosti. Ampak rajši ne bom. Porečem lahko le, da kljub temu, da smo bili domenjeni, da prideva peš in na kar sva tudi naravnala najini telesi, jim ni dalo miru, da bi sredi noči lutala po Wellingtonu in so rajši porihtali prevoz. Salute monami!
Zjutraj pa prazna hiša, veni sonček in ponovno toplo. Ja, severni otok, ponovno, končno.
Hopa v kratke hlače in v trgovino.
Za kosilo/večerjo vegi lazanja z mešano solato; paradižniki in špinača.
Ena najboljših lazanj, kar sem jih jedel. 4 vrsti sira, gobice, jajčevci, bučke...
Recept zapisan.
Še bolj zdravo se bo jedlo, ko pridem domov. MUAAA


17.02.2011

Glasba v ušesih in knjiga v nahrbtniku. Luka še spi, ko se odpravim v svet, brez cilja. Lutam, razmišljam, poslušam, na vrhu hriba posedim, gledam mesto, na odprto morje, letališče. 2 uri mineta.
Grem mimo ZOOja, opazujem živali skozi ograjo, vidim bore malo. Presneto dobro je bil skrit tale ZOO. SPloh nisem vedel, da ga imajo, tako, sredi mesta, zakamufliranega med zelenjem.
Malo v knjižnico, kjer dokočam knjigo ALEXANDER THE GREAT: The Conquer, ter nadaljujem s prebiranjem knjig WAFFEN SS LEIBSTANDARTE Adolf Hitler und Hitlerjugend (1944-1945)

31.01.2011

Grga ima roj. dan, mi2 pa sva raztrosena med muzejem, second hand book shopom, super marketom in Cadbury chocolate factory, mmmm nom nom.
Še glavno cerkvo si ogledava in zdolgočasena opraviva ogled v 3min. V primerjavi z evr. cerkvami, so te nove NZ sila siromašne. Kaj čmo, vse pa ne morejo imeti, tile kiwiji.
Nazaj v PSYCHO hiši se posvetim tuširanju in britju, ter meditaciji, knjigi in šahu. Zvečer naredimo skupno večerjo oz. po domače FISH&CHIPS v zdravi kiwi različici; namesto hektolitre olja, uporabiš drobtinice. Ne manjka niti solate, sira in vina.
Sledi pakiranje, sortiranje hrane in že je tukaj čas za spanje.


01.02.2011

Nov dan, nova dogodivščina in zadnji del STATE HIGHWAY 1, kateri se posvečava že od samega začetka S. otoka. Hvala ANN, da nama je zorganizirala prevoz proti Invercargillu in tako nama v tem deževnem in mrzlem dnevu, ostane prihranjeno prekrivanje nahrbtnikov z zaščito proti dežju.
Ker se že poznamo z voznikom iz sobotne zabave, je potovanje toliko lažje, pogledi in molitve ter pozitivna karma pa se vedno znova usmerjajo proti nebu in iščejo sledove sonca oz. modrine.
Skupaj se zapeljemo v Waikai, kjer lahko spet igrava turista in napolniva spominsko kartico na fotoaparatu. Tukaj si ogledamo fosilizirana drevesa na obalo (čudo narave), področje najredkejših pingvinov na svetu na drugi strani zaliva pa male morske delfine. Naštejemo 6 hrbtnih plavuti, preostale pa prepustimo da jih šteje Poseidon, saj piha kot da bi imel ventilator pred obrazom.
Par kilometrov nazaj proti Dunedinu in že izstopiva na križišču, sredi ničesa a vendar je ta kraj SCENIC VIEW zatorej računava na par turistov in usmiljenje.
Usmiljenja od nikoder, veter pa od vsepovsod in skozi vse odprtine v naju. Odpihne vse kar ni pritrjeno oz. kar ne drživa in tako se zgodi, da dobro drago sojino mleko obarva asfalt in Luka ostane brez zajtrka. Drugič pa razmišljaj, pa si z stopali primi embalažo, ko jo odpiraš. Bo lažje, pjeb!
Modra zimska kapa roma iz nahrbtnika na glavo, majca z dolgimi rokavi pa pod "frutko", kjer pogumno kljubuje vetru.
Vseskupaj najeda živce, moralo in voljo, zatorej sva 3min stran od odločitve, da zamenjava tole GOD FORSAKEN scenic view cesto, za glavno, ter se vrneva na HIGHWAY 1. S tem bi sicer izgubila 100km a konćala bi na glavni cesti, kjer bi imela več možnosti.
Zgleda da je to pomagalo, saj se naju usmilita dve deklini z nekako mešanico limuzine in kombija.Človek se vpraša. Avto pa nabasan do konca. En sedež je prost. Sedež za človeka z 20l. nahrbtnikom, nikakor pa za 2 človeka z 75l in 60l nahrbtnikoma. Kaj bomo stokali; kjer je volja je pot. Jaz grem na sedež, levo od mene moj veliki nahrbtnik zakriva še tisto malo, kar je bilo prej uporabno za poglede ven, pred mano je moj mali nahrbtnik, ob mojih nogah Luka izgleda kot kup nesreče, njegov nahrbtnik je romal k sovoznici, pod noge, na desni pa imam, sam bog ve kaj. Razločim zvočnike, pa neko omaro, pa popisane omare. Student stuff bi rekel. Celotno pot držim tale zvočnik, da ga ne izstreli skozi sprednjo šipo oz. da ga ne dobim v ranljiv center svojega telesa. Divje pa vozijo, "tote" ženske tu.
Rajši to, kot pa da ostanem na vetrovni cesti.
Mesto, kot že mnogo drugih, z razliko, da je še manj zanimivo, bolj vetrovno ter da knjižnica nima zastojn interneta. Nekakšen sr. vek. Piha pa tak, da me kljub popolni bojni opremi, premika levo. Bojna oprema sta obadva harbtnika.
Najdeva McDonalds, pošljem par prošenj, hitiva v knjižnico in se prepustiva knjigam. Najdem 2 novi, sveži iz tiskarne bi rekel. Prva je METALLICA: A PHOTOGRAPHIC HISTORY druga pa STEVEN ADLER Avtobiography. Naj veter kar piha, naj prekle padajo, mene ne briga nič. Imam 2 knjigi, pisani meni na kožo.
Dobro, zgleda da bo počakalo do naslednjič, saj dobiva sms in prenočišče za naslednje dni.
Charlie pravi da je in da ima luknjo za stanovanje. Pač hišo samca in da večino veni je. Tako da bo, kot bi v Stalingrad prišel, si mislim, glede na njegov opis.
Na koncu pa čista, prijetna, dišeča hiša in pesika, katera bi se samo cartala. Tolko o tem. Glasbeni okus; prva liga. Dnevna soba pa vse kar rabi povprečen fant sreid 30tih. Tv da ga ne objameš z rokami, hišni kino, poster z frazami za osvajanje deklin, glasbeni dvdji in filmi, kavč kot se šika ter 2 fotelja, katera se lahko raztegneta v ležalnik.
Gremo na ogled mesta, pravi Charlie, da vama malo turistične zadeve pokažem. Aha, si mislim. Že celo pot odkar sva na J otoku, naju ljudje začudeno sprašujejo, kaj bova delala v Invercargillu, katerega je še Bog zapustil. No ok, pa da vidimo. Vidim....nič. Še en park, še en botaničen vrt, še eno golf igrišče sredi mesta in parka, še en vodni stolp in še en most. Pa ok, za umret ni, za živet pa tudi ne.
Gremo nazaj, rečimo kakšno, naredimo si kaj za pod zob pa delimo razmišljanja.
Vse to pa še hudo "odpičen" film pogledamo z Johnny Deppom pol pa aja aja.


02.02.2011

Spal bom ko bom mrtev, zatorej sem lepo svojo počitniško spanje, nekje med 7 in 8mo uro zjutraj premaknil na med 6 in 6.30. Pa saj so poletna oz. jutra najlepša. Ko je mir, ko so ulice še bolj kot ne prazne, ko je svet umirjen in ko še ni vse nori cirkus kapitalizma in materializma.
Luka itak spi do dreka, jaz pa raje to opravim zjutraj in se nato posvetim knjigi ob pečki in raztegnjen na kavču. Kot šunka na palci.
Ko se gospod odloči da je bilo dost, je sonce že visoko, jaz pa pri tleh od dolgčasa.
Mesto, Pak N' Save, polne vrečke sadja, mleka, zelenjave, arašidov, brazilskih oreščkov, kosmičev in še česa, ogled mesta na poti v knjižnico.
Par urc se posvetiva branju in vmes pogrickava kakšno jabolko oz. jabolko.
Nazaj grede še do McDonaldsa, da preveriva pošto, odpošljeva nove prošnje in pogledava kaj dogaja v Sloveniji.
Po poznem kosilu si mečeva žogo, pesika pa ko nora leta in nabira kondicijo. Definicija telesa, tega psa je prav občudovanja vredna. Močan, suh in kitast pes. Pravi Rambo med psi.
Charlie pride z dela, vržemo na rit, naročimo pizzo, da vidim kako so temu kos tukaj, na tem koncu sveta in se pogovarjamo.
Rezultat: probam en kos in se odločim da še potrpim teh par tednov, pol pa na NAJBOLJŠE pizze daleč okoli. Slovenija je pravi naslov!


03.02.2011

Cesta, park, McDonalds, knjižnica, ure minejo, odgovor v obliki sms-a in veselje ob novem kavču v Queenstownu, adrenalinski meki in najbolj turističnemu kraju NZ, bi porekel. Kilogram zelja z krompirjem in kuhano koruzo, nama da potrebne vitamine in sila malo kalorij nato pa se, ko Charlie pride domov (dela od 7.00 do 20.00 4 dni, nato pa je 4 dni prost, plača pa taka da glava peče. To razloži pomanjkanje posode in prazen hladilnik. Fant 99% hrane konzumira zunaj ali pa si jo naroči domov. The American way?!?!) odpravimo do pristanišča, katerega so zgradili prvi naseljenci. Iz morja, po reki navzgor. Reka..po dolgem času ni samo morje, ampak celo reka. Reka, rekica...Drava..kmalu.

04.02.2011

Nič takega, da bi bilo vredno gulit tipkovnico. Očitno sila nezanimiv dan.


05.02.2011

Ob 6tih bujenje, ob 7.15 že držim prst pravokotno s telesom.
Smer: Bluff
Opis: Zadnje mesto J. otoka. Dobesedno NA KONCU SVETA, čeprav je Punta Arenas v Čilu še nižje. Ampak putimo malenkosti. Na tem koncu sveta, se nižje več ne da. Samo še Antartika in to je to!
Cesta pa tak prazna, da bi lahko organiziral maraton, brez skrbi za promet.
Ampak po tolko preštopanih km. sva že navajena in čas zapravljava s pogovori,  učenju o hranilni vrednosti hrane in zafrkavanjem. Smeh vedno skrajša štopanje.
Ob 8mih se fotografirava na koncu HIGWAY 1 in ponosno nastavljava obraz pred fotoaparat.
In hopa, lepo nazaj v nasprotno smer.
Sam Gospod skrbi za naju, tako izgleda, saj nama pošlje duhovnika v vlogi voznika. Gospod so bili tudi v Sloveniji. Lep kratek pogovor in prošnja da naju odloži na drugi strani Invercargilla. Ni problema, se da porihtat.
2 prevoza in že sva po 4ih urah ma, malo pred Queenstownom. Odločiva se, da teh piškavih 5km prehodiva v polni bojni opremi, a nama nekje sredi poti načrt prekriža Mike in naju pobere ob cesti. Da ne bova hodila preveč, kje pa sta to že videla. Tak je to ja, gostoljubje Kiwijev je edinstveno.
Dobiva najin kvartir; počitniško prikolico z predprostorom, spoznava družino in otroke in preden se dokončno spoznam z novo okolico in mojim domovanjem za naslednjih par dni, dobim v roko 750ml steklenico piva in sirno ploščo na mizo. Nekaj sem omenil gostoljubje...ne bom več. Zgleda da je to njihovo drugo ime.
Pivo, sir in krekerji ter prijeten pogovor, nato pa hitro trgovino in knjižnico poiskat, da se bo vedelo za naslednje dni. Kam in kako. Nabaviva osnovna živila za naslednjih 4 dni in nekaj zelenjave za danes in jutri, da naučiva Kiwije, da obstajajo tudi kosila brez mesa. Pri Miku in Jodie mi ni uspelo. Hardocore ljubitelj mesa in kot moj dedek, kateri je govoril, da ni kosila, če ni mesa!
Ob 4ih se zbere druščina, uničevanje piva je v polnem zamahu, sira se ne da uničit, toliko ga je, na grilu velikanskih dimenzij pa se peše in cvrči kar želodec poželi. To bi bilo za Grgeja. Oči bi se mu iskrile, kot otroku za roj. dan. 


06.02.2011

Nedelja. Ležerna, za lenuharjenje in za počitek. OPA, jok brate, ne v tem primeru. Opoldne odkurim na bližnji hrib in ugotovim, da dejansko hodim po "drugem" Pohorju. Končno, na koncu sveta sem našel svoj, tako opevan in ljubjen hrib; Pohorje. Morda bi lahko, končno, napisal nekakšno ODO POHORJU al pa nekakšno romantično poezijo. Glede na to, koliko ga opevam in hvalim.
Končno spet življenje v telesu, ko hitim proti vrhu. Ni lepše kot se dobro prepotit, vdihavat sveži zrak, uživat v tišini in hoditi po mehkih gozdnih tleh...
Ko pridem nazaj, so se polhi, komaj privlekli iz postelje (ura je 1 popoldne) in piknik se lahko nadaljuje. O zdravi prehrani, alkoholu in kaj se spodobi in kaj ne, sedaj ne bom debatiral. Lahko povem le, da je bilo veliko bolje kot včeraj, ko nisem bil v pravi volji. Danes pa akcija, in osvežilno pivo ko prideš z hribov. Ni lepšega! Pred tem seveda tuš in sveže "cunje" na telo. KOT PREROJEN!
Zvečer padejo prekle, ljudje se preselijo v hišo, sam pa grem v prikolico knjigo brat in se prepustiti glasbi.

07.02.2011

Ponovno na "Pohorje", tokrat se mi celo zaspane Luka pridruži, jaz pa podaljšam turo do proti naslednjemu hribu in končam nekje na sredi grebena s pogledi na levo in desno. Globoko diham, pijem vodo, poslušam Šifrerovo ZA PRIJATELJE in grickam energijsko ploščico. Prepoteno telo rahlo drgeta, ko potegne veter z okoliških vrhov, kateri so zaviti v goste sive oblake. Romantika.
Luka se je odločil, da gre z mano samo do zgornje postaje gondole, nato pa gre nazaj, tako da sem bil sam in užival v razgledih, glasbi in razmišljanju.
Končno se spet počutim odlično in delam to, kar najraje počnem. Hribi, gozdovi, skale, drevesa, gozdna potka, rosa na travi...
Knjižnica in veliko knjig, za katere imam veliko, VELIKO premalo časa, doma pa so mi nedosegljive v knjižnicah.
Odločim se za eno, vidim da ima 277 strani, mehke vezava in si zadam nalogo, da preberem kolikor bo šlo, preden odrineva dalje. Preostanek pa bom prebral v drugi knjižnici.
No, prebiral sem jo en dan, par ur in prišel do 160strani, nato pa se mi je začelo mešat od ang. besed in oči so začele boleti od umetne svetlobe. Imam idejo za knjižnice. Naj si naredijo še vrtove z točilnim pultom. Obstaja kaj boljšega, kot takšna knjižnica?
Grema v mesto, malo raziskovat. Knjigarna, različne turistične trgovinice, turisti kamor oko seže, mesto pa zgleda, kot kakšna modena turistična vasica nekje na Tirolskem.
Končno se odločim za nabavo razglednic, a ker sem tehtnica, izbira pa je velika, ostane le pri želji in odločitvi, da jih bom jutri nabavil.
Kupiva 10 koruz, vržemo jih na gril, naredimo solato in popolno pozno kosilo je "perajt".

08.02.2011

Dost imam Pohorja, danes grem na Queenstown Hill. Lep 3 urni sprehod po samotni poti, proti 900m visokem vrhu. Na poti table z zanimivi podatki, mušnic toliko, da če bi bile užitne, bi lahko bil preskrbljen za naslednji mesec in lepo vreme, katero kar kliče po izletih.
Današnji, predzadnji dan je namenjen wellnessu, zatorej, zahvaljen bodi Mike, se lahko posvetim svojemu sračjemu  gnezdu na glavi, kar pomeni STRIŽENJE, si umijem glavo se obrijem in kot se šika stopim pred obličje sveta.
Končno. Samo da sem se ostrigel, ostalo ni pol tako pomembno. Že takoj prvi dan, ko sem videl, da ima Mike lase postrižene na 2mm, sem ga povprašal, če ima morda mašinco za lase, ker dvomim, da hodi k frizerju vsaka 2 tedna da skrajša lase. Pameten pjeb je, tale Mike. Ima kar 2 mašinci. In nekako mi je uspelo, iz teh 2 naredit eno funkcionalno, katera je držala nastavek. Striženje z nastavkom 12mm, tam kjer bi rabil 18mm, pa je zgodba zase in improvizacija vredna nagrade :)
Dosti odlašanja. Tehtnica gor ali dol. Izberem 7 razglednic, porabim pol ure ter nekaj drobiža, za znamke pa konkretne dolarje in že si rezerviram 2 uri da napišem roman na vsako razglednico. To bo špasno ja.
Mislim, da sem res porabil nekje 2 uri, z vmesno pavzo za večerjo, saj se z praznim želodcem ne da delat.
Delo za mano, kartice na poti v Slo. jaz pa lahko samo še uživam ob ječmenovi kavi in se prepustim večeru.


09.02.2011


Danes je končno dan za zgoraj omenjeno knjigo. Od 11tih do 4ih popoldne sem v knjižnici in prebiram National Geographic, 160 strani Psycho Vertical (alp. knjiga) in  DAY D z uvodom Tom Hanksa.

Preostanek dneva so malenkosti.


10.02.2011

Ponovno na pot. Za odhod se je Luka že navadil, da se vstaja hitrje, saj so jutranje ure odločilne, ko ljudje hitijo po različnih opravkih.
Pospraviva, pripravina nahrbtnike, pojeva in že, ponovno, kot že tolikokrat, stojiva na željeni cesti proti novim ciljem.
Vračanje v Christchurch, se spremeni v 2 dnevno odisejado z novo sopotnico (neko deklino iz Nemcije), katera se je Lukeju zasidrala v oči in še sedaj nekaj žvrgoli o njej (čeprav se je včerajšni zmenek neuspešno zaključil. Čakam na celotno zgodbo), 2 Poljakoma v vlogi svetnikov in voznikov, nabito polnim avtom, mojim velikim rukzakom med nogami in celodnevno vožnjo da so me že kolki presneto boleli, 2 ledenikoma, spanjem nekje ob cesti sredi ničesar, vlago in hladnotno, katera se je pregrizla skozi vsa vlakna mojih oblačil, zgodnjim vstajanjem in čakanjem na sonce, da segreje premražene okončine in posuši premočen šotor, ter na koncu celotne akcije in nevednosti kam nas bo pot zanesla, lepa poslovitev dveh Poljakov z obrazložitvijo, da kljub dogovoru, da gremo celotno pot skupaj do trajekta v Pictonu in delimo stroške za bencin (s čemer smo se strinjali. Celo jaz, čeprav mi denar ne gre zlahka z rok, sploh če štopaš in ne plačaš nič. Ampak, ker bomo šli tako daleč skupaj, bo to mala cena) ne bo šlo tako kot sta si zamislila in da ker imata samo še 3 dni, preden se vračata bi rada bila bolj "svobodna" (a kaj pod nami pa sta bila sužnja ali kaj?) potovala bolj komot (kot da to nista vedela že včeraj, ko sta navdušena rekla, da bo to prav zanimiva izkušnja ko bo avto nabito poln) in spala kjer želita, po lastni izbiri (ja, ker sta sedaj trpela pod našo železno roko). In to vse potem, ko smo že plačali za tank in pol. Sem vedel, da ne bi smel prejšno večer dati za bencin, ko je bil tank še na polovico poln in sem rekel, da bomo jutri. Ampak sta vstrajala. Onadva že vesta zakaj.
Tako bom sedaj rekel, čeprav bo klišejsko. NEVER TRUST A POLISH GUY!!! (Nikoli ne zaupaj Poljaku!!) Prokleti budali. Upam da jima avto "crkne" sredi ničesar in da motor raznese. Bosta že še dobila svoje...

11.02.2011

No, razen jutranje eskapade s Poljakoma, je danes naša karma na vrhuncu pa tudi sreča ne izostane, ko po uri štopanja, dobimo direkten prevoz v Christchurch via Arthurs Pass. Niti 4 urna vožnja, niti kazen za prehitro vožnjo našega 20 letnega voznika iz Švice in vročina, nas ne vržeta iz tira (tudi njega ne. On bo samo še 2 tedna tu, pol nazaj v Švico). Kajti, ko ti uspe taki veliki štoparski met, si samo vesel in uživaš. Pa čeprav se je dan začel klavrno in nas je po zgodbi s Poljakoma še šefica enega kafeja, pred katerim smo posedli in si naredili zajtrk, nagnala, češ da ne bomo hodli samo k njej "srat" in si zobe "pucat", kupili pa ne bomo nič. Saj ima prav, voda in wc papir nista zastojn. Vsaka slaba stvar prinese več dobrih, tako da je od tukaj naprej šlo samo še navzgor.

Pa tudi Lis, naju je bila več kot vesela v Christchurchu, čeprav sva že 3x spremenila načrte in in ji vedno znova pisala sms, da ponovno ne bova uspela priti.
Konec dober vse dobro!

12.02.2011

Ene 4 ure sem sedaj tukaj, v knjižnici New Brighton okrožja v Christchurchu in pišem tole poročilo. Ravno pravršnji čas bom zaključil, saj je baterija pri koncu, moja rit boleča in mrtva, moja želja po pisanju pa na najnižji točki.

Do naslednjič pa Bon Voyag my dear friends and family. 

17.01.2011

Dan kot narocen za pocivanje in omogocanje sklepom, da koncno dobijo nekaj zasluzenega pocitka po tem divjem vikendu. Danes ostaneva doma in se posvetiva dnevniku in Bloggu, saj Piete and Michelle delata nama pa tudi ni vec do kaksnih velikih premikov. Razen do hladilnika in vrta, je vsak daljsi premik nepotreben, saj je usnjeni kavc enostavno prevec mamljiv, glasba iz zvocnikov pa doda piko na i.

Zvecer se posvetimo pripravi vecerje ter pecenju keksov ob spremljavi glasbe in piva. PRODUKCIJA KEKSOV je nas oficialen naziv in na koncu vsak posameznik opravlja tocno doloceno delo. Od priprave mase do posipavanja z sladkorjem v prahu...

Dan zaklucimo v poznih vecernih urah z otoznimi ocmi, saj se zjutraj odpravljava dalje...


18.01.2011

Nacrt, da zapustiva hiso ob 8.00 pade v vodo (kot ze tolikokrat prej) in dokoncno se znajdeva na cesti ob 10.30. Prste stran od piva in vina, ce ga ne prenasas dobro. Moj nasvet ;)

Dansnji cilj: Wellington

Oddaljenost: 300 in nekaj kilometrov.

Cas: nekje do 8mih zvecer bi bilo fajn da nama uspe.

Prvi prevoz dobiva hitro a samo za 20km. To bo se zanimiv dan, porecem. Pa se res je bil.

Drugi prevoz kopija prvega. Ne mores verjet. Ponovno 20km in par minut pred crnimi, tezkimi in grozecimi oblaki.

V tretje gre rado porecem, prst v zrak in hitro ugotovim, da me nekdo nima rad, saj zacne dezevat, veter pa je taksen, da me premika z mesta kjer stojim, Skoraj naslanjam se na njega + mimo brzeci tovornjaki dodajo svoje.

A nic ne de, tudi skozi to je treba. In evo, spet dobiva prevoz, tokrat CELO za 40km. Danes pa nekak moja karma ne funkcionira pravilno...

Tip naju odlozi sredi, DOBESEDNO, nicesar. Ravna in hribovita cesta pred nama in za nama, levo od naju pa samotna kmetija in lepo urejena ograja z rozami okoli nje.

Ce od tukaj dobiva kaksen prevoz pol pa sva res dobra. Ni dalec dan, ko sva prisla v crno luknjo Wangaruia in se niva mogla premakniti dalje, zatorej raje misliva pozitivno in vso karmo usmerjava v stopanje.

Ocitno ves psihicni trud ni bil zaman, saj nama ustavi tip srednjih let, z dredi in sila podoben Jurciju (od Maje) ter psom na zadnjem sedezu (mesanca med nem. pticarjem in necim drugim; sam bog ve).

Njegova destinacija: Wellington.

Tolko o najini danasnji KARMI. Ow yea. Naloziva se v kombi in za naslednje 4 ure sva preskrbljena. Voznja mineva ob sprosceni debati, Luka pa sanja sanje pravicnega z psom ob sebi.

Vecino pogovora se vrti okoli Jugoslavije, politicni napetosti v 80tih, ter osamosvojitvi Slovenije. Fant je razgledan, inziner in glasbenik v 3 razlicnih glasbenih skupinah, po vrhu pa se ljubitelj zgodovine, tako da se lahko uciva drug od drugega.

Voznja hitro mine, kljub dobri karmi pa se dan ne zakljuci uspesno, saj ne dobiva kavca, ker so gospa sli na zabavo in jo ne bo do naslednjega dne. Kljub temu, da sem ji sporocil, da prideva proti veceru, saj sva odvisna od dobrote voznikov (in ne moreva vedet kdaj bova prisla), je njen odgovor preprost in hladen. Sporocit bi morala, ko sva dobila zadnji prevoz, da bi si ona splanirala vecer. Tolko o tem.

Okoli 7mih sva v Wellingtonu in zatorej nama ne preostane dosti casa, da najdeva zastojn internet povezavo in poskusava poiskati kavc pri kom drugem. Mislim da sem poslal EMERGENCY sporocilo, vsem kateri so bili aktivni na CS strani  v zadnjem tednu, dobil pa sem figo oz. 0. Niti enega odgovora oz sms-a.

Za konec pa se se ulije, kot da je sodni dan, zatorej sledi trezna odlocitev in odpraviva se v hostel. Hvala bogu za intrnet in prenosne racunalnike, saj poiscem najcenejsega in tako se dalje ostajava v okvirih najinih zmoznosti.

Placam tistih 18$, pol manj kot bi dal za hostel v Lj, se stusiram z hladno vodo (lahko bi cakal do jutri, pa ne bi pritekla topla voda, pa ce bi se tako prosil vse angele...) in za konec dolgega dneva v skupnih prostorih pogledava A KNIGHTs TALE (Heath Ledger v gl. vlogi)


19.01.2011

Zjutraj dobiva sporocilo, da naj prideva v pisarno od Hanne, kjer lahko pustiva odvecno kramo, nato pa grema raziskovat Wellington.

Najlepse in najbolj zanimivo mesto, kar sem ga do sedaj videl na tem potovanju po NZ. Ne lazem, ce recem da je sila umetnisko (pravi mali Pariz), polno lokalov, knjigarn, antikvariatov in zanimive arhitekture, kjer se mesa evropski in angleski stil. Slike bodo  povedale vec kot 1000 besed. Da ne govorim o muzejih in umetniskih skulpturah v strogem centru ter izven njega. Edini kraj do sedaj, kjer bi se lahko videl, kot prebivalec, ceprav en veliki minus pa le ima. Veter. Eno izmed najbolj vetrovnih mest, saj v povprecju piha vsaki drugi dan, torej pol leta. Spiha ti se zadnje zivce, ko si drzis kapo, da ti jo ne odpihne.

Ob 5tih sva nazaj pri Hanni, v njeni firmi, saj je konec delovnega dne. Gospa imajo tiskarsko podjetje, katero spominja na stare case v MIKROSAGU. Tudi podobni stroji se najdejo, vse ostalo pa je veliko novejse in naprednejse.

Pri Hanni sledi tusiranje, Coronna (pivo) ter ponovno odgovarjanje na ze tisockrat slisana vprasanja. Tako pac je, ko potujes od kavca do kavca. Za vecerjo imamo zrezke na zaru, ter krompir z brokolijem in sirom iz pecice. Zraven pa rdece vino in sproscujoco glasbo.

Utrujenost sede na oci nekje ob 11tih zvecer in v pricakovanju novega dne zaspim ob branju GOSPODARJA PRSTANOV.


20.01.2011

Vstanem ob 7mih, da peljem kokerspanjela TUI (kot njihova znamka piva oz. kot njihov NZ ptic. Odlocite sami, kar se vam zdi bolje) na sprehod, saj ob 8.30 zapuscamo hiso, ker Hanna zacne z sluzbo, mi2 pa bova ponovno prezivela dan v mestu in se enkrat obiskala muzej, saj nama je vceraj uspelo videti samo 1. nadstropje, ostanejo pa se 3 nadstropja. Torej, novi nacrt, ko se vracava, bova se en dan prezivela v tem mestu in se ponovno posvetila muzeju. Nasploh ima tukaj vsako mesto MUZEJ (par nadstropji) in vecino le-teh je zastojn, zatorej je sila frustrirajoce, ko imava tako malo casa in toliko stvari, katere bi rada vidla. Tole hitenje skozi muzeje pa je sila utrujajoce in neprijetno, ko si  ne mores vzeti cas, da bi prebral in pogledal vsak razstavni objekt in prestudiral vsak detajl. Ni kaj rect, starsi so me to dobro naucili; za muzeje si je treba cas uzeti, se posvetiti stvarem se vziveti v tisto obdobje ter se prepustiti toku.

Sredi dneva pa ponovno sprememba plana, Hanna mora odleteti na severni otok, ker ji je mama padla po stopnicah in je v bolnici. Torej, ponovno sva na cesti. Ampak, sedaj sva ze utrjena, zatorej spremeniva odhod na J. otok od jutri na danes, spakirava nahrbtnike, se posloviva in odhitiva na I SITE, kjer si rezervirava trajekt za ob 3.00 zjutraj. Planirava spanje na terminalu in nato na trajektu. 2 muhi na en mah pa se niti kancka dnevne svetlobe ne izgubiva.

Karti sta najini, preostane samo se muzej in nakup sadja.

Ob 10tih zvecer sva na terminalu. Zlozim se na spalno podlago in lepo zakinkam za kaksno uro, Luka pa medtem pise dnevnik. Nato zamenjava vloge, jaz pa posvetim se kaksno uro Gospodarju prstanov. Malo zahladi in ko razmisljam, da bi si spalko vzel, je ura 2 in ze lahko gremo na trajekt. Veni pa hladnota, kod da je zima in sem prav vesel, da nas odpeljejo do trajekta s kombijem. Trajekt v velikosti dveh trajektov med Cresom in Nerezinami, potnikov pa za pol enega malega trajekta, naju zaspano sprejme in ker nas ni dosti, si poisceva najboljsi prostor, nekje pri oknu in se vertikalno razkomotiva, vsak na svojih 3 usnjenih sedezih.

In sedaj koncno ugotovim. Nisem ravno dec al kaj, kajti mislim, da sem dobil rahlo morsko bolezen, saj je trajekt lepo ziga-zaga sel gor in dol, meni pa je zelodec govoril nekaj drugega. Ampak, ne vem, okoliscine so posebne, ko tako potujes. Vsa ta dodatna teza na ramenih, neredno in nezadostno prehranjevanje, pomanjkanje spanca...
Vsekakor bom moral tole zadevo se enkrat preveriti. V idealnih razmerah, se razume!

No, kakorkoli, zaradi varnosti potnikov okoli mene in iz spostovanja do prijatelja na drugi strani mize, sem svoj zelodec in sebe cik-cak odvlekel na wc, kateremu sem se posvetil za pol ure in kjer sem prav prijetno dremal. Za vsak slucaj, sem si porekel. Ce bi prislo do eksplozije, bom pripravljen.

No, eksplozije ni bilo in ko sem se privlekel nazaj, se odstranil od hladnega okna ter si razgrnil svojo lezalno podlago, je preostanek plovbe minil kot se spodobi. Za konec pa se zajtrk (inclusive) in bil sem kot prerojen. No, jutro ni bilo prerojeno, a to v naslednjem odstavku...


21.01.2011

Jutro, kot bi ga skotski poet napisal, oz. slikar naslikal. Sivi, gosti oblaki skoraj do nizin, vrhovi bliznjih vrhov v oblakih, veter brije okoli uses, zatorej si hitro navlecem kapo in se z celo tezo (z 2 nahrbtnikoma sem kot tank) uprem proti silam narave. Do terminala bova ze prisla, za dalje pa nocem in se mi niti ne da, razmisljat...

Vreme je tako, da bi se galebi sli k zeni in pred televizijo, ce bi lahko. No, mi2 nimava navizirano nic podobnega, zatorej si narediva udobno na sedezih terminala in odplavava v svet sanj. Za kako urco ali dve, tolko da zbereva misli in da sklepi dobijo nazaj svojo staro proznost.

Ker sem upal da bom odsanjal grdo vreme in se prebudul v sonce, kot se to rado dogaja na NZ, sem pol pricakovanja in upanja, odstranil kapo izpred oci, samo da nato zagledam se bolj morbidno in navelicano vreme.Karma....drugic pa prosim, pridi ko te potrebujem.

Nahrbtniki na ramena, cesto pod noge, dez pa na naju in kot zapuscena psa tacava po plocniku proti novi tocki najinega stopanja.

Ker sva dobesedno NIKJER, in ker so edini avtomobili, kateri vozijo od tukaj proti jugu, tisti kateri zapustijo trajekt ne polagava dosti upanja, da bova sploh kam prisla. Trajekti pristajajo v razmaku 3eh ur, zatorej navleceva na sebe kar imava, nahrbtnike zavijeva v vodoodporne prevleke in narediva obraz, kot da bi pojedla 6limon. Igrava na noto usmiljenja. Niti ne deluje...

No. po kaksni uri ali dveh, se naju le en usmili. Ocitno so vse tegobe zadnjih dni poplacane, saj fant pelje do Christchurcha in tako bova tam prej kot sva mislila. Planirala sva 2 dneva z vmesnim postankom na sredini poti, a usoda nama je ugodna, zatorej gas do daske in dole luci. 4ure prijetne voznje pred mano, zelodec se rahlo v stavki, vreme pa me ne zanima vec. Prav prijetno dremam na zadnjem sedezu, oblozen z vso prtljago in slusalkami v usesih. Vmes opravimo se turisticne zadeve, kot je obvezno slikanje kolonije tjulnov in ogled se enega izmed triljon slapov na NZ (Ko jih vidis 3, jih imas dovolj). Preostanek poti mine, tokrat sem jaz na vrsti, v prijetnem dremezu in poslusanju deznih kapljic katere udarjajo ob avtomobilsko streho.

V Christchurch prideva okoli 6te ure in takoj zavijeva v knjiznico. Posljem goro mailov, nato pa greva v park, kjer si pripraviva vsak svojo goro ovsenih kosmicev z sadjem in sojinim mlekem. Eto dragi moji, sedaj pa po resnici, komu lepse kot nama. Angleski park kamor oko seze, reka pred nama, gondolo kot v Benetkah vozijo bogate turiste gor in dol, mi2 pa jeva najino standardno hrano, katera nama je trenutno boljsa kot katerokoli KRALJEVO KOSILO, se pogarjava, opazujeva zivljenje okoli naju in sva prav zadovoljna sama z sabo. Ko pa dobiva se par sms sporocil, pa sva vec kot zadovoljna. Prenocisca za naslednjih 5 dni porihtana in pomirjena greva v knjiznico, da se posvetiva se malo najinemu besednemu zakladu.

O tem kako sva prezivela vecer in kjer sva spala pa samo toliko. Sredi NICESAR, brez signala in kjer se ptice rabijo kompas in zemljevid, da najdejo ven iz tega roga. Gostitelj pa (sicer so drugi povedali drugace in sam ne morem ocenit glede na eno srecanje) bolj kot ne, nedruzaben. V gostilno na pivo, kjer je bil dejansko prvi kraj na celotnem potovanju, kjer nobenega ni zanimalo od kod sva prisla in kjer so se pogovarjali in zbijali sale med sabo. Mi2 pa kot PAJA PATAK. No, vsaj pivo nama je placal. Ena plus tocka! Hisa taka, kot da sem v Afganistanu, uta kjer pa je bila postelja pa je vidla svoje zlate case, tam okoli leta 1950. Posteljnina in odeja....hmm, raje vam povem da sem spalko potegnil ven na njej lezal. Luka pa se je hitro odlocil da bova kar skupaj spala v tejle uti, saj je bila misel da en spi tukaj en pa v hisi z...Gerrom.... neugodna. Pa se sila aktivne mozgane imava, polne vseh tistih divjih filmov. Tolko o tem.

Ko smo prisli domov, je brenkal na kitaro, iskal nekaj na internetu, kateri ima hitrost polza in bi celoten koncert Metallice minil prej, kot je on poiskal kar je rabil. Pol pa je odpeketal na neko zabavo. In to je bilo vse kar sva videla od njega. Hitro sva sla spat, se zalozila z National Geographicom (tega pa res ima skoraj vsaka druzina na NZ na tone) in upala na najboljse...


22.01.2011

Glede na to da se vedno zbujam zgodaj in da tudi tokrat ni bila izjema, si lahko samo predstavljate, kako sem se moral pocutit, ko je celo Luka vstal in bil neucakan, ko sva cakala do 1nih popoldne da so se gospod Gerr prebudili. No, tukaj sva ga vidla se za 10min, pol pa je meni nic, tebi nic, odsel brez da bi kaj rekel. Nobenega sporocila, nobenega adijo, nobene obrazlozitve kam in kako...Mi2 pa sredi nicesar, brez signala in prevoza. No, ce ga ze ni, sva vsaj malo hladnilnik oropala, za kazen, malo pocakal in nato odlocila, da spakirava in greva do ceste, kjer bova ze nekako dobila prevoz. In glej ga zlomka, komaj odlozim nahrbtnik, dvignem prst in prvi avto ustavi. Dobiva prevoz do obronkov Christchurcha, nato pa po eni uri nadaljnega stopanja novi prevoz do centra.

Tu pocakava pol ure in ze naju pobere Woulter (Nizozemska, razdvojen med NZ in Evropo), skocimo v trgovino in na dogovorjen CS piknik. Taksni pikniki so najboljsi, saj spoznas ogromno razlicnih ljudi iz razlicnih koncev sveta in se naucis kaj novega, ceprav jih vecino pozabis, imena zbledijo po par minutah, nacrti in dogovoru ob pivu pa so naslednji dan ze pozabljeni. Koncno stece beseda tudi o plezenju in ze smo domenjeni, da gremo jutri v skalo, po 2 mesecih. To bo zanimivo in polom. Pomoje. Trenutno te misli na stran in gremo uzivat. Najem in napokam se kot ze dolgo ne, saj nikoli ne ves kdaj bos zadnjic jedel. Ni mi lahko.
Piknik zapustimo okoli 10te ure. Sledi voznja,tusiranje,brskanje med knjiznimi policami z alp. literaturo, pogovor o plezanju, spalna vreca in spalna podlaga in ze stejem ovce

23.01.2011

Nov dan. Gremo plezat. Seveda. Ko neha dezevat. Tolko o tem. Bom moral vec meditirat drugic, kajti zgleda, da bolj bogo kaze z mojo karmo.No, bomo pa kaj drugega postorili. Pocistili lepilo z okvirjev oken. Seveda, ker ne gre z lahkoto in se lepilo trmasto upira, posezemo po drasticnih ukrepih. Varikina bo pomagala. Saj tudi je, sploh ko je Luka dodal prevec varikine v premalo vode in so nase glave bile prazne, misli pa lahke. Vec kot v 20min. izmenah se ni dalo delati, je pa bilo zanimivo, ko smo bili rahlo zadeti in smo prezracevali stanovanje se v poznih vecernih urah.
Zgleda, da je nekaj bilo na tej varikini, saj je posijalo sonce, oblaki so sli v maloro, mi pa smo ze metali opremo v nahrbtnike, pakirali malco in si brusli plezalnike.
Navdusenje in vzhicenost, kot pri malem otroku za roj. dan se ne da opisat, lahko pa si predstavljate, kako sem se pocutil ko sem koncno navlekel plezalni pas, oprtal opremo in si obul plezalnike. Ko so se prsti po dolgem casu ponovno nezno dotaknili skale, iskali primeren oprimek med razpokami, previsi, odlomi, ko so noge iskale primeren stopek za nadaljevanje oci pa preiskovale naslednji meter skale in vpijale vsak del ambienta.
Po 2 mesecih je motor ponovno zacel delovati in zacutil sem misice, za katere sem pozabil da jih sploh imam. Sladka bolecina po plezalnem dnevu je bila zadovoljstvo in upanje da bo se vec taksnih dnevov, ter da plezanje ostane del mene in se bolj definira mojo zivljenje, sanje in zelje.
Kljub rahlemu razocaranju v padcu plezalne forme, je prevladovalo tisto prijetno veselje, da se koncno le dobil na kar sem cakal skoraj 2 meseca in za katero sem vlacil v svojem nahrbtniku plezalno opremo, po celtonem severnem in juznem otoku, sel Lukeju na zivce dan za dnem, mu pripovedoval o alpinizmu, o plezalnih podvigih in zeljah, mu razlagal o opremi in vozlih na koncu pa ga preprical da bo tudi sam probal plezat, ko bo priloznost. In je bila, prilozsnot. A ker ima fant rad nezne rocice, je intelektualec in rajsi pleze po lazjem terenu, mu je hitro legla utrujenost v misice, prsti so se uprli, krema za roke pa je ostala doma, tako da je pol vidno zadovoljen, le se gledal in pisal dnevnik. Moram pa priznat, da se je drzal veliko boljse za prvo plezanje, kot jaz. Sploh ko, je moral zaupat plezalni vrvi in meni, da ga spustim nazaj na tla. Respekt!
Kakorkoli, dan je minil kot bi rekel keks, zadovoljstvo in rahla jeza, ker nisem uspel preplezat kar sem si zadal, pa ni pokvarila celotnega vtisa. Glava in srce sta hotela se, telo pa je imelo dovolj. V prste je legla utrujenost, ker sem prevec stiskal minimalne oprimke saj sem hotel videt, ali je se kaj moci v prstih, premalo delala z nogami, pa tudi kolki so stavkali, saj ze dolgo niso delali taksnih "gracioznih" gibov in se tako raztegovali. Drugic bo boljse, si porecem, pospravim opremo in odidemo domov. Zvecer pa kuhano sladko zelje z razlicnimi zacimbami in dober film v domacem kinu od Woultera.

24.01.2011

Danes spremeniva lokacijo bivanja in greva  za par dni k Aminu iz Pakistana. Taksni gostitelji so mi vsec, saj so iz drugacnih kultur, lahko ti razsirijo obzorja, ce si pripravljen poslusat  in v vecini primerov so super sogovorniki, zato se vecerje obicajno zavlecejo pozno v noc ob dolgih  debatah. Menim, da je to celotno bistvo CouchSurfanja. Da najdes gostitelje, kateri so cimbolj drugacni/zanimivi in poskusas najti skupne interese. Poslusas in poskusas razumeti, pa cetudi nista istega mnenja. Pomembno je, da se vedno dobis na pol poti, na sredini. In tako lahko marsikatero vroco kri ohladis in najdes novega prijatelja.
Amin je sila zanimiv, 30 letni inziner, kateri zivi in dela v Christchurchu od leta 2008. Pakistan pa mene, kod zgodovinarja in popotnika/plezalca zanima, saj bi nekoc rad odsel tudi v ta koscek sveta.
Amin je prijeten sogovornik, prav nic sovrazno nastrojen in preudaren z besedami. Ni fanatik ima pa svoje mnenje o Ameriki, Rusiji in Afgo-Rus. vojni, Bin Ladnu in 09/11. Dosti zanimivega nama je poveadal o pogorju Hindukus, Karakorumu in Himalaji. Opisoval je tako zivo in lepo, da sem sam sebe videl tam, pod tistimi velicastnimi vrhovi in samotnimi potmi. Videl sem vse tiste redke zivali, prve snezinke katere se nezno dotaknejo obraza ter nahrbtnika in videl sem vse tiste zanimive ljudi in kruto okolje.

Tudi danasnji dan je v znamenju dobre karme, saj sem dogovorjen se za en plezalni dan, tokrat z fantom iz Munchena, zivecim na NZ ter zaposlenim na univerzi v Christchurchu. Kolikor se spomnim, mi je rekel, da je sem prisel leta 2008 z punco in kmalu za tem sta se odlocila, da bosta ostala tukaj. Ona je iz Kanade, on pa iz Nemcije. Zanimivo pa je, koliko ljudi iz nem. govorecih drzav okupira NZ. NZ in Ibiza sta 2 glavni destinaciji za njih. Turki prevzemajo Nemcijo, domacini pa kraje kot so Ibiza in NZ.

Ponovno gremo v plezalisce, kjer smo bili vceraj in danes dobesedno RAZTURAM v skali. Veliko boljse mi gre kot vceraj, moc v rokah in prstih se vraca in sunkovite ter trde gibe spremenim v tekoce in elegantno plezanje (v kolikor je to seveda mozno :P). Mogoce pa se mi le se povrne stara forma.


25.01.2011

Po 2 dnevih plezanja, je danes čas za turistične zadeve. Namesto zgodnjega odhoda v center, se z Luko zapleteva v pogovor o človeški naravi, politiki ter šolskem sistemu, tako da zapustiva Aminovo stanovanje šele okoli 12te ure. Do centra rabiva debelo uro, saj avtobus ni opcija, hoja pa je zdrava in še za kondicijo poskrbiva. Pot naju vodi skozi botanični vrt, igrišče za rugby, mimo mnogih malih in simpatičnih caffe barov, indijskih,azijskih,kitajskih,vijetnamskih in drugih restavracij, nekaterih podrtih in poškodovanih stavb (še vendo videne posledice potresa) in celo arhitektura določenih stavb preseneča in kljub temu, da so tukaj mesta povprečno stara 100 let, se v tem primeru znajdem sredi Anglije. Vpliv na gradnjo in izgled stavb je očiten.
Načrt je, da si ogledava čimveč in kar nama pač pade v naročje a na koncu se za 3 ure zamudim na razstavi o raziskovanju ANTARTIKE, Luka pa gre preverit kaj ima za ponudit najboljši NZ festival ; BUSKER FESTIVAL.
Muzej zapustim z grenkim priokusom, da nisem videl vse kar sem hotel in da je tako veliki, da človek ne uspe vse pogledati v enem dnevu, če se hoče posvetiti vsaki temi 100%. In to je v vsakem večjem mestu na NZ isto. Muzeji v velikosti naše fakultete, vsi zastojn in vse razstave multimedijsko dodelane do potankosti. Ni da ni.

Knjižnica da preveriva, če sva dobila kakšen kavč v Dunedinu, nato pa trenutek, na katerega čakam že od prve polovice meseca. Ali me čaka pločevinka Laškega piva na pošti ali ne? Še sam ne morem verjeti, ko dobim v roke zajetno kuverto, noter pa sila strokovno zavito pločevinko Laškega. Hvala Grga in SALUTE MY FRIEND za naprej in nazaj. 1000x hvala. Navelicana in utrujena, se nekako se prisiliva, da greva pogleda dve second hand knjigarni, kjer pa cene niso to, kar bi zelelna, pa se izbira ni ravno za najin okus.
Po večerji si vzamem trenutek zase in s pločevinko ter pivom ravnam kot z dojenčkom. Lahko bi reklamo posnel, tako blaženo sem izgledal. In ves tisti kondens na pločevinki. Še sedaj se mi slina nabere, ko samo pomislim...
Včeraj smo imeli slo. večer, danes pa imamo pakistanskega in Amin pripravi pečeno kuro z curryem in zelenim čilijem, kot priloga pa njihov "najjaci" kruh immer. Ta kruh (prevladuje na Bliznjem vzhodu in Nepalu,Indiji,Tibetu...), sem na NZ jedel prvič in vedno ko ga kdo pripravi, vržem svojo pravilo, da ne vecerjam, skozi okno. Tako je dober, da bi ga lahko jedel in jedel. Na koncu bi bil kot "kipjena" kura.
Pridruzi se nam se Aminova prijateljica in zagrizena couch surferka iz San Francisca in ob cmokanju in srkanju piva, obdelamo aktualne teme ter zivljenske zgodbe.
Za konec, pa se voznja do razglednega stolpa nad Christchurchom in pod nami tisoce in tisoce luck. Kot maslo razmazano na kosu kruha. Preveliko, da bi z pogledom zaobjel vse. Do koder seze pogled, levo in desno, luci v hisah, cestna razsvetljava, luci avtomobilov...


26.01.2011 

Zgleda, da so me aktivnosti zadnjih dni koncno dohitele, saj telo ne reagira kot bi zelel, glava pa pravi naj kar lepo ostanem na fotelju in berem knjigo. Ceprav bi rad sel ponovno v muzej, raziskovat center mesta in v knjigarne, me sama misel na eno urno hojo do centra, polozi nazaj v naslonjac. Vcasih je tak fajn, samo lenarit in knjigo brati. A ker duh zasmrdi ce samo lenaris, se nekako le skobacava do nakupovalnega centra cez cesto, kjer najdeva knjigarno, sicer z novimi knjigami, a cisto vredu da zapraviva par urc in odkrivava nove knjige, ter knjige katere bo treba dati na seznam zelja.
Neverjetno, ko izveva od prodajalk, da je v blizini, ne ena, ampak dve second hand knjigarni, pa se specializirana trgovina za zelenjavo in sadje. Midva pa sva hodila v uro oddaljen center, iskat te zadeve. Tolko o tem. Butli pa imajo vedno sreco in tako zadnji dan v Christchurchu odkrijeva, da sva imela vse to ze cel cas pred nosom. To in se vec, saj izveva, da je velika lokalna knjiznica samo 10min hoje od Aminovega stanovanja in tako se lahko samo tolcem po glavi, da nisem ze prej to ugotovil. Veliko lazje bi preveril posto, internetna povezava je boljsa saj ni mase ljudi, kateri bi viseli na internetu, pa se prostor na kavcu imam. Priceless.
Popoldne si naredim solato na moj domac nacin, Luka pa si pripravi kuskus in zelenjavno omako. Koncno zaloga vitaminov za prihodnje dni, ter kraljev okus paradiznikov, paprike, cebule in cesna. Prav sanjal sem ze eno dobro solato.


27.01.2011

Odhod iz Christchurcha z dobrim obcutkom, pozitivno naravnanostjo in  z velikim prepricanjem, da bova do vecera v Dunedinu. Mhm, zgleda da so danes najini angelcki na dopustu, karma pa je sla v maloro.
Za 360km, torej malo vec kot je dolga Slo., sva potrebovala, reci in pisi, 2 dneva. Tolko o moji pozitivni naravnanosti!
Od Christchurca do Timurua, je slo gladko in prevoz sva dobila v roku 1 ure.
Timaru: cas stopanja, 4 ure. Pa se to sva pol dobila prevoz, ker se naju je usmilil voznik, kateri naju je videl stati ob cesti ob 1nih.
Tale prevoz traja natancno 20km in ponovno sva na ravni cesti sredi nicesar. American style.
Tukaj sva ponovno bila visoko motivirana, saj je bila ura komaj 4.30, sonce je sijalo in bila sva sredi nicesar, kar je sila dobra tocka, da te pobere prvi avto.
Receno storjeno, prevoz dobiva v roku 15min, a seveda, spet brez JACKPOTA in ponovno se peljeva 20km.
Oamaru: naslednja crna luknja in vsi vozniki proti nama. Po nadaljnih 4 urah, navelicana in jezna si navrzeva nahrbtnike in hajdile v mesto. Planirava, da bova noc prezivela, ali v McDonaldsu, ali pa na zelezniski. Kjerkoli kjer ne piha in sva pod streho.
Seveda, danesnji dan je praznik za vse angele in karme, zatorej je McDonalds odprt do 11te ure zvecer, zeleznisko postajo so ukinili, kaficev oz. barov, kateri bi bili odprti do 3 oz. 4te ure zjutraj, v tem kraju ni, preostane pa se bencinska in 6 ur do svita.
Ko jem Cheesburger, se mastim z pomfritom, ter pijem okusen cokoladen shake (prvic, da sem si kaj takega nezdravega a DOBREGA privoscil, odkar sem na NZ)  z drugo roko pa brskam po CS internetni strani in sila presenecen ugotovim, da ima ta kraj celo par ljudi, kateri ponujajo kavc. Z velikimi dvomoi posljem 2 prosnji, pospravim racunalnik, ter zacnem na sebe vlaciti vsa oblacila kar jih premorem, da bom lazje prezivel noc na bencinski,ko dobim klic od Jamesa, z sila dobro novico. Dobila sva prenocisce pri njegovem prijatelju. Koncno nekoliko srece.
James je, mimogrede, voznik kateri naju je pripeljal do tega zaspanega mesta in eden izmed 2 oseb katerim sem poslal prosnjo. To pa je nakljucje.
Malcom je dec, ki naju je vzel v svoj dom, je DJ in zivi v tej veliki vili. V prihodnjih mesecih se odpravlja delat na luksuzno krizarko kot DJ oz. kot sound engineer, zatorej nama pove tudi nekaj o tem in ze vzbudi zanimanje za nove nacrte. Dnevna soba z kaminom, mix pultom, ploscami in cdji. Ceprav sva bila utrujena in sva nameravala hitro ovce stet, se pogovor zavlece do 2 ure zjutraj. Bomo ze spali, ko bo priloznost.


28.01.2011  

Verjamem in vem; danes bova prisla v prekleti Dunedin, pa ce bo treba hoditi. A raje pametno molcim in samo upam da so angeli in karma nazaj z dopusta.
Prva etapa naju pripelje, kaj pa drugega, 20km izven  mesta in po 2 urah, ko ze razmisljava o vcerajsni prigodi in resno dvomiva v najine nadaljne uspehe, dobiva direktno voznjo v velikem jeepu, do Dunedina.
Cez pol ure pa dez, tako da je ocitno sreca na najini strani.
Prihod v Dunedin, veni pa lije kot iz skafa. Hitro poisceva knjiznico, pogledava kje zivi Ann in kako prideva do nje in nekje ob 4pm sva pri njej, pijeva caj in razlagava prigode zadnjih dni.


29.01.2011

Dez, dez, dez. Na trznici nakupiva sveze zelenjave, sadja v supermarketu pa moko,mleko in par malenkosti. Danes bomo imeli skupno vecerjo in domnevno nas bo okoli 13, zatorej je potrebna natancna kalkulacija, saj nameravava narediti marelicne in slivove knedle.
Receno storjeno, lije pa se vedno kot iz skafa, hladno pa je tak, da skoraj ni razlike med temp. doma in tukaj.
Popoldne preziviva ob sahu, pivu, glasbo in branju, okoli 5tih pa se spraviva delati cmoke. Recept najdeva na Kulinariki, natociva si pivo in uspeh ne bo izostal. Hisa se polni (raje recem grascina. Spominja na vilo iz filma Psiho), na mizi se kopici hrana, v kuhinji pa zmankuje delovne povrsine. Nekako le najdeva prostor da narediva testo, narezeva marelice in slive in po 2,5 urah so bombe od cmokov pripravljene. Ob smehu, pijaci, vecerji, pogovorih in druzabnih igrah zakljucimo dan. Pokazali so nama novo druzabno igro, katero bi se dalo uvesti tudi na nasih zabavah, igrali pa smo tudi namizno igro TRIVIAL PURSUIT, katero bi pa se res splacalo nabavit. Vprasanja so iz podrocja ZABAVE, UMETNOSTI, ZGODOVINE, POLITIKE igra se z kocko in kljub temu da je bila igra v ang. in da se je dosti stvari nanasalo na zadeve iz ang. govorecih drzav, sva z Luko pristala na 2 mestu. Zgleda da se branje v ang. obrestuje. Vsak dan bolj!


30.01.2011


Nedelja pac. Namenjena lenarjenju, gledanju filmov, branju, zato ne vidim nobenega pred 11to uro. S pivom in vinom je treba ravnat spostljivo :)
Sivi oblaki, veter in hlad ne vliva upanja na kaksno plezanje, zatorej vec kot na sprehod z psom po LONG BEACHu ne racunamo. Ogledamo si par turisticnih zadev, z Marlyem (12 letni pes boksar. Gospod v letih, bi lahko rekel) Ann ter Luko, gremo na sprehod na LONG BEAC, kjer nama Ann pokaze lokalno plezalisce. Navrtane smeri, tik ob plesceni plazi in morju. Ker je dan zaspan, vidimo le kaksne 4 plezalce kateri, kot pajki, stegujejo svoje okoncine po skali in se trudijo doseci oprimek oz. stop. Drugi koticki samevajo. 
Gledam na odprto morje, opazujem valove in mislim na dom, druzino, prijatelje. Veselim se, da jih ponovno vidim, po drugi strani, pa je se toliko stvari, katerih nisem in ne bom videl...
Ko se vrnemo v mesto, si sposodimo 3 filme; And Justice for all, The Thomas Crown Affair (original z Steve McQueenom) in James Bonda: Octopussy.
Vecerja v dnevni sobi, Bond in Thomas Crown, ter 2 kozarca vina.
Danasnji dan zakljucimo ob 11tih zvecer in upamo, da do jutra, koncno napolnimo baterije...
Ko

06.01.2011
Ponovno nov odhod v našem trenutnem življenju. Ponovno zapuščamo ljudi, nova poznanstva, katera smo v kratkem času sprejeli za prijatelje, novi koščki za naš mozail življenja.
Okoli 12te ure smo pripravljenji, celotna bojna oprema v prtljažniku in na sedežih, mi pa nekje med vso to navlako iščemo kos prostora za naše riti.
Preden nas odloži na izvozu, nam še pokaže svoj SWINGER BAR, s čemer se preživlja in kjer je sam svoj šef. Zanimiva kombinacija starega pohištva, slik, se meša z pripomočki vseh sort in oblik.
Predvsem me navdušujejo erotične fotogratije iz 20ih in 30ih let prejšnega stoletja. Sicer pa, sem se že vedno navduševal nad črnobelo fotografijo in modo iz začetka prejšnega stoletja...
Najin današnji cilj je LAKE TAUPO, še bolje pa bi bilo če nama uspe priti v Turangi, kjer naju čaka novi KAUČ :).
Ob 13.10 pričneva najino odisejado, katera naju po 15min vožnje pripelje na novo križišče, kjer šele po ob 14.25 dobiva novo vožnjo a tokrat v enem kosu do Lake Taupo. Pobereta naju 2 mlada pubeca, katera zaključujeta počitnice in gresta domov v WELLINGTON (tam je tudi najin cilj, enkrat, kasneje) z vmesnim postankom pri Lake Taupo. Kombi rdeče barve (ista serija kot nasa Mitzi), elektronska glasba in kot pozdrav in spoznavanje med različnimi narodi, dobiva v roke pivo s čemer se ponovno razvije zanimiv pogovor.
Ob 16tih sva v Taupu, vmes naju dobi dež, zavlečeva se pod streho in grickava arašide, orehe in pijeva vodo, ter neprijazno gledava v nebo in upava na izboljšanje.
Jasno je, da je vreme neugodno za kampiranje, zatorej spremeniva plan in se odločiva, da v enem kosu prideva do Turange in toplega doma.
Preteče kar nekaj časa in še nekaj malo vode, preden dobiva novi prevoz. Pobereta naju, kaj pa drugega, 2 Izraelki na hitrem dopustu po NZ. 3 tedne, najet avto in vsaki dan kje drugje, naju brez problema zapeljeta v center, do hostla, od koder pošljeva sms Johanni in v roku pol ure že sediva pri njej doma, pijeva črni čaj z mlekom in jeva mesne zavitke (lepo sva nasedla, so namrec vegi zavitki, ampak tako dobro pripravljeni, da niti nisem občutil da ni mesa...kosmici,orehi,korencek,drobtine). Hvaliva in hvaliva, kot že tolikokrat na najini poti. Pogovarjamo se, pove nama svojo zgodbo in presenečeno ugotoviva, da za 66letno gospo, tako skače okoli in tako energično deluje, da se lahko marsikatera dečva pri 20 skrije. Koliko znanja o kuhi, o deželah, glasbi ter  vrtnariji. Noč bi bila prekratka, če bi hoteli vse predelat.


07.01.2011
Dobro jutro in vonj po sveže naloženem lesu v kaminu, me spravi iz postelje okoli 7mih. Sicer je oblačno, kar ni optimisitčno in ugodno za najin načrtovan 4 dnevni pohod po hribih, ampak je še en dan časa preden odrineva. Morbit bo jutri bolje.
Zbašemo se v avto, pse v prtljažnik in že drvimo proti termalnim vrelcem, kjer kot pravi turist fotkam in snemam. Fajn je videt te zadeve, katere so zastojn, zanimive in o katerih ti domačini lahko kaj povejo. Sicer Johanna originalno prihaja iz Nizozemske, ampak že od leta 1970 živi na Novi Zelandiji, zatorej se že dolgo šteje med domačine oz. KIWIJE. Mimogrede, za te izvire in vrelce bi par deset kilometrov višje plačal  kakšnih 20$ brez da bi mi kdo kaj razložil. Tolko o tem.
Nazaj grede skočimo do reke, psa se okopata in razgibata in že proti domu.
Učima se delat mesne zavitke, lomim na kilo orehov (nekaj jih konča v mojih ustih), pijemo domači sok, poslušamo Miles Davisa, kasneje berem knjigo THE HOBBIT pijem črni čaj in jem domače kekse.
Nekaj malega še postorim okoli hiše, da telo in duša ne zasmrdita, rad pomagam in delam, tolko da se premikam in da je na koncu viden nekakšen rezultat. Počistim plevel ob robovih betonirane poti za avto in od hiše do garaže. Poslušam glasbo na mp3 in mislim na prijatelje,dom zraven pa pijem WOODSTOCK.
Še malo in odrineva na velik pohod...
Sonce pripeka, nebo za mano je modro, pred mano, v hribih, pa črnina in zvok grmenja iz daljav. Prav magično. Poletne nevihte in vsa ta energija v zraku, pričakovanje bliskov, pihanje in tisti vonj v zraku, intenzivne barve in ljudje, kateri bežijo domov so eni najlepših poletnih trenutkov.


08.01.2011
D Day--> TONGARINO NORTHEN CIRCUIT.
3.dnevi pohajkovanja, 3 dnevi hoje po 8 in več ur z 13kg nahrbtniki (na srečo so vsaki dan lažji, saj hrana kopni), 3 dnevi za dušo in telo, 3 dnevi razgledov, ravnic do koder oko seže, 3 dnevi gor in dol po poti. 1 dan srečava 6 ljudi in hodiva 9 ur, naslednji dan pa srečava na prvih 2 urah pohoda več kot 100 ljudi. Drugi dan začneva namreč na najbolj popularnem pohodu NZ. TONGARINO ALPINE CROSSING. Traja sicer en dan, vsebuje pa pohod pod in možnost vzpona na MT DOOM (gora kamor sta potovala Frodo in Sam v trilogiji GOSPODAR PRSTANOV). Za vse tiste bolj komot in turiste, je to idealno, nama pa to ni odgovarjalo in sva ravno zato izbrala pohod okoli gore ter ga začinila z vzponom na MT. Ruapeho (najvišja gora S. otoka), da pokaževa iz kakšnega testa smo slo. gorski kozli. Kljub načrtovanim 4-5 dnevom, sva vse izpeljala v 3 dneh, a žal nisva dosegla vrha Ruapeha, saj je zjutraj slabo kazalo z vremenom in sva tako začela z vzponom šele okoli 10te ure. Seveda bi tudi to šlo, a mi2 morava še priti do izhodišča, nato prehoditi celotno pot, nato pa ponovno štopat in priti v dolino. Z prevozom gor in dol ni problema. Gor grede naju pobere poštar, nazaj grede pa zaposleni v športnem centru.
Dalje kot do grebena ne prideva, a sva vseeno zadovoljna, saj so razgledi enkratni, ponovno vidivca MT DOOM in tudi celotno pot od parkirišča do sem sva opravila peš, brez uporabe sedežnice. Turisteki plačajo, mi študentje pa raje pešačimo, grizemo kolena in preklinjamo, ker smo tako škrti, da si ne olajšamo garanja.
Kaj češ, taki smo. Pa tudi to ni slabo, vsaj za kondicijo in ego ne.
Nekaj mi sicer nagaja kita na stopalu, prvič v življenju, a glede na to, da je zadnji dan in da stisnem zobe ter da imam sila lahek nahrbtnik (ostalo kramo, sva skrila pod sno staro postajo sedežnice) se da tudi to preživet. Nazaj grede pa tako tečeva, saj je sipkega vulkanskega peska povsod dovolj in je sestop do prvih skal pravi užitek.
Še to, prvo noč sva prespala pod vznožjem MT. Doom-a in je bilo prav epsko, moram priznat. Spati pod goro, katera je bila uproabljena v filmu Gospodar prstanov in katera je bila tako pomembna za uničenje prstana ni kar tako in se ne zgodi vsaki dan. O tem kako je pihalo in kako svinjsko mrzlo je bilo, pa raje ne bi pisal. Izpostavljena planota, višina 1500m in nenehni vetrovi. Lahko si samo narišete sliko.
Drugi dan sva spala nekje med visoko travo, par metrov od sprehajalne poti in par 100 metrov od konca narodnega parka. To se edine možne lokacije kjer lahko kampiras in ne rabis nič plačat. Oficialno velja 500m od označene poti, ne v bližini koče in kamping prostora, kajti to se plača. In prekleto dragi so, tukaj na NZ.
To da sva šotor postavila na grmičevje in tako imela naravno žimnico je bilo sicer zanimivo a ker je bilo dno dvignjeno, se je prostor zmanjšal, s tem ko pa sva dodala še nahrbtnike v šotor, pa sva spala kot kakšna alpinista, pred vzponom na MT. Everest. Tesno in neudobno. No, vsaj prekletno mrzlo ni bilo, bilo je samo...mrzlo!
Zadnji dan pa sva spala nekje na poti med gorami in Turango ter imela v mislih mehko posteljo, topel obrok, čaj z keksi ter dobro knjigo...




11.01.2011

Vse kar si sedaj želim je pivo. Pivo po uspešni turi pa vedno prav pride. Pa še dejstvo, da nisva kupila nič piva za na vrh gore je najhujše alp. zlo. Ko se privlečeš na vrh, ko si izžet in skozi tebe teče tista pozitivna energija in mladostna moč ob pogledu po okolici, takrat sva 2 stvari ZAKON. 1. Stisk roke prijatelja s katerim si prišel na vrh
2. Odpreš pivo in ga deliš s prijateljem!


Najin prostor med jabolkami in limonami zamenjava za asfalt in kilometre proti Johanni. Današnji dan je posvečen uspešnemu zaključku ture in lenarjenju.
Johanno doseževa okoli 11te ure, vmes zalutava a splet okoliščin privede do tega, da se pelje mimo naju dveh, ravno ko se vrača domov, ter naju tako reši nadaljnih muk.
Pri njej sta zadnjih par dni bili tudi 2 sestri Kanadčanki, s katerima sva se kasneje še srečala. Oni2 sta za razliko od naju opravili, turistično prečenje in se že odpravljata po ovinkih proti New Plymouthu, kamor tudi mi2 hitiva...jutri.
Za kosilo skuhava kuskus, za prilogo prepraživa čebulo, dodava grah, paradižnik, 4 jajca. Solata pa je paradižnikova z koruzo. Jema kot volka, Johanna pa se smeji in hvali najino kuhanje. Ni slabo, ni slabo, ce to rece taka profesionalka. Johanna se obvlada moska hisna opravila. Delavnico ima bolje založeno kot marsikateri pravi dec. Tudi različna darila za vnukinje in vnuke dela sama iz lesa. Na odpadih pobere nove stvari, katere ljudje s preveč denarja pomečejo stran, jih očisti in naredi kakšno novo zadevo iz njih. Recimo kolesarske sedeže iz lesa v nizo. stilu za vnukinjo, ali pa otroško mizo. Sila sila pozitivna gospa, pametna, čila. Od takih se je trebsa učiti.
Ostala nama bo v sila lepem spominu.


12.01.2011

Norca kot sva, se na pot, proti 375km oddaljenemu New Plymothu odpraviva okoli 13te ure. Kaj češ, ko pa sva na dopusto. Saj se nikamor ne mudi, si misliva in optimistično drživa prst v zrak.
No, saj, optimističen sem bil še natančno 24 ur, preden sva svoje noge postavila na pločnik New Plymotha. Bi šlo tudi z manj kilometri, samo to bi pomenilo, štopanje na cesti imenovani LOST HIGHWAY, kamor sva sicer štopala prvo uro, a nama je domačin kar iz avta povedal, da naj raje štopava po glavni cesti proti jugu in nato nazaj proti zahodu. Veliki ovinek pač, a na POZABLJENI AVTOCESTI pelje 5 avtov na dan. Tolko o tem.

Prenočišče si najdeva v nekem malem mestecu ob obali, od koder po 2 urah štopanja ne dobiva nadaljnega prevoza in zatorej raje postaviva šotor se v svetlem kot pa v temi. Najin kotiček pod nebom, oz. rajši rečem pod streho od ovčje štale, dobiva na travniku ob hiši premožnejše gospe, katera naju takoj sprejme, kljub temu da ima na obisku celotno družino, a kakor hitro porečeva, da ne moreva iz mesta, da kaže na dež in da bi samo zasedla košček trave za čez noč. Tako dobiva štalco, namesto kravce 5 starejših ovčjih dam, namesto vode in nekaj arašidov, pa polno vrečko dobrot (keksi navadni, keksni čokoladni, velika tuna, sardine, zagozda sira, krekerji, 2 jabolki). Spim kot dojenček in zjutraj po svojem zajtkru odrineva, upajoč da prideva še danes. proti New Plymothu.




13.01.2011

Lep sončen in vroč dan. Za prevoz čakava pol ure in še to imava srečo saj naju odloži 40km pred najino končno destinacijo. 
Po uri in pol, Lukotovih mega 3kepicah sladoleda za 3$ (to pa sem res bil presenečen in skoraj na riti, tak poceni je bilo) ter nadaljnih prehodenih metrih ponovno držim prst v zrak.
Vreme in počutje je super zatorej se dosti smejiva, pogovarjava in planirava nove akcije.
2x še prestopiva in že sva na koncu te etape.
V prvi vožnji sta naju pobrala 2 pubeca. Eden je mehanik za ladijske motorje in traktorje, drugi pa, začuda, brijem z ušesi, gorski ranger. No, pripravniško dobo na MT. Taranakiu dela in tako izveza iz prve roke kako pa kaj glede najinega načrtovanega vzpona...
Drugi, kateri pa naju pobere in zapelje do končne destinacije, pa je res prav čudna in smešna kreatura.
Gospod, morda okoli 40 let, kmetovalec, deskar na vodi, učitelj deskanja na vodi (no, vsaj ponudil je uro deskanja za 50$. Bolj na črno, ampak čisto možno) nama razlaga svoje velike načrte o snemanju filma, o tem da bo film režiral Peter Jackson in za glavno vlogo bi najel Tom Crusa. Že že gospod, hvala za prevoz, ampak o vašem filmu, pa raje ne bi. Saj je rekel, ne rabi on Petra in Toma da sta v filmu, on rabi samo njuni imeni na postru za film in da dodata kakšno idejo in to je že pogoj da bo film BLOCKBUSTER.
Nekaj še flanca o drogah in alkoholu, ampak sam sem že odklopil in poslušam glasbo na mp3ju ter se veselim prihajajočih dnevov.
Ko naju odloži v centru, hitro najdeva hišo, navdušeno pregledava vse sobe in ugotoviva, da je stanovanje čisto po najinem okusu. Spominja na vsa tista študentska stanovanja doma, z usnjenimi zgaranimi kavči, starim pohištvom, barvnimi stenami, art fotografijami, filozofskimi, znanstvenimi in biografskimi knjigami in različnimi glasbili. Vesel sem da sva izbrala ta kavč in da bova tu preživela par dni.
Ključ pod predpražnikom, kot dogovorjeno, nama vlije še več zaupanja do ljudi pri katerih bova, saj če oni zaupajo nama, mi2 vsekakor zaupava njim + do sedaj še nisva imela slabih izkušenj.
Večer zaključimo ob hrani, pijači ter jazz koncertu v parku.




14.01.2011 

Rana ura slovenskih fantov grob. 5.40 me budilka vrže iz sanj in že hitim pripravljat zajtrk, Luka pa vstraja v poziciji gosenice.
Kljub temu, da smo večer raztegnili do 1nih zjutraj in kar nekaj popitih pivih, sem zahvaljujoč moji alpinistični karieri, zjutraj pripravljen na kakršen koli izziv. Luka, nevajen takšnega tempa, ima probleme in se lovi, išče to in ono, a na koncu le uspe, da zapustimo hišo ob 6.20. Piete naju zapelje do izhodišča (hvala lepa. Super človek. Takoj mu krijem hrbet, če bi prišlo do česarkoli) in po 5.50h sva nazaj, za nama pa 1600m visinske razlike in nekaj kilogramov vulkanskega peska v čevljih, hlačah, nosu in ušesih. Na vseh tablah je pisalo 8-10 ur za vrh in nazaj, a nekak se mi zdi, da smo mi, gorski kozli bolj vajeni hribov in vsekakor nam je to več kot rekreacija, zatorej nam tudi te turistične ure pohodov nekak ne gredo v račun. Mislila sva, kaki AV in BAV vzpon bo to, na koncu pa je bil čisto lep pohod. Fajn.
Nazaj do hiše štopava. Imava srečo in dobiva prevoz, nekje sredi poti od planinske koče proti vznožju, saj na poti iz gore še ni dosti ljudi, ura je komaj 2 popoldne in jih večina še hodi proti vrhu.
Zaposlena v koči gre v dolino in naju zapelje do vznožja, tam pa v roku 5min dobiva nov prevoz. Dan zaključimo na plaži z veselo družbo od včeraj, pivom in smehom.
Večer pa nadaljujemo pri Michelle in Pietu doma, kjer dobre hrane ne manjka, pa tudi različne pijače ne. Probam novo pijačo. NZ RUSKA zadeva--> limonin koncetrat, vodka, ingverjevo pivo in led. Kako že pravijo...mislim da nekakšen Rusko Zelandski morilec al nekako tako.



15.01.2011


Današnji dan namenjen vožnji z tradicionalnim havajskim/maorskim jadralnim čolnom WAKA. Cel dan na plaži, učim se jadranja, premikam svojo težo iz enega konca jadrnice na drugi konec. Sila zabavno in tesno. Ponovno nekaj novega za mojo nadaljno pot. Na plaži se zavlečem v senco in zaspim za urco ali dve. Nato imamo malco in ponovno vožnja z jadrnico. Veter končno konkretno zapiha zatorej uživam, ko reževa valove in se pogovarjava z Pietom o vsakdanjih zadevah.
Zvečer naredim nekaj posebnega za najine gostitelje. In sicer, ŠMOREN! Kaj takega. Niso še probali in prvč vidijo. Človek se vpraša. Šmoren izboljšamo z različnimi dodatki, od sladke sojine omake, do javorjevega sirupa, marmelade,lešnikov in kokosa. Vsak si da na krožnik kar želi, se vsede kjerkoli je pač prostor in pridno molči. To pove vse, kako dobro je bilo :))




16.01.2011

Jutro ponovno začnem kot prvi in se zatorej posvetim zajtrku, meditaciji in jogi, ter čakajoč na Pieta berem Freuda. Danes mu grem pomagat zaključit namestitev gips plošč v stanovanje njegove prve hčerke. Prejšno noč sva se menla o renovaciji in ugotovila, da sem si jaz podobno uredil sobo, kot jo je on njegovemu sinu. Rdeča bela kombinacija in gips plošče. Ne more verjet, da mladiči znamo kaj takega in zatorej sva se hitro zmenila, da mu bom pomagal.
Delava približno 2 uri, nato hčerka pripravi super malco (kruh,sunka,sir,namazi,solata) spijeva pivo in že hitiva po Luko in Michell ter na plažo lovit ribe. Izkupiček je žalosten, ribe pa ulovimo malo kasneje v supermarketu. Ponovno super večer z pečenimi ribami, kuskusom in zelenjavno prilogo...

02.01.2010

Jutro posvetimo pripravi nahrbtnikov, nabavi hrane, sam pa poskrbim za skladiscenje odvecnih stvari in 30knjig.. Da bi se to nosla, bi pa bilo spasno ja. Skladisce urejeno in prevoz do avtoceste urejen.
Izkaze se, da Darren ne bo samo hranil stvari, ampak nas namesto do izvoza na avtocesto zapelje kar v Hamilton (100km v eno smer).
Seveda ga povabim na pijaco. Je pa to najmanj kar lahko storim, glede na to, kolikor je do sedaj storil za naju. Ostajam brez besed, sploh ko dobim racun. Hvala lepa in nasvidenje, kajti sem ne pridem vec.
Zvecer pri Lou izvrstna vecerja z svezim sadjem (vrzema se na sadje, kot opici), pecenimi klobasami, razlicnimi omakami in kruhom.
Pogovor pozno v noc in spoznavanje novih kavc gostiteljev.

03.01.2010

 
Danes malo pogledat plezalisca. Namen je stopanje, ko pa dobimo ponudbo, da nas Amanda zapelje, sprejmemo. Pametno, da smo vzeli to opcijo, saj smo iskali skale vec kot uro. Na zemljevido, so oddaljene kaksnih 30km. Tolko o tem. Se lokalci ne vedo, kje je plezalisce, kaj sele da bi stopali in podobno.
Tam se zadrzimo 2 uri, slikamo, raziskujemo in ugotovimo, da bi bilo fajn kaj poplezat, samo da sem edini z opremo.
Nic ne de, gremo domov. Igramo biljard (ja, to imajo v dnevni sobi :)) nato pa Amanda predlaga kopanje v oceanu. Hop v avto in ze se vozimo proti 50km oddaljeni obali SAND BEACH. Dolga kot creva, je ta plaza, siroka pa tudi. Valovi visoki do 2 metra, nas premetavajo, mi kljubujemo, se mecemo v njih, se deremo in uzivamo. Sonce, guzva in veselje. Prvic da vidim taksno guzvo na plazi. Pocutim se kot, da sem na dopustu na Hrvaski. Le obala in lokacija je drugacna.
Dan se nagiba proti koncu, Amanda predlaga, da nam pokaze 55m visok slap in ze hitimo. Seveda, to je najlepse, ko ti domacini pokazejo zanimive zadeve, katere drugace ne vidis oz. niso omenjene v vodnikih. No, ta verjetno je, samo kje bi se clovek odlocil, ko je tolko vsega.
Zvecer pijaca in film...

04.01.2010

Planirani izlet v Hobbiton pade v vodo, kot kamen. Saj namen je lep, samo v izvedbi skripa. Ali nimamo dovolj prtljage, ali smo prepozni ali pa samo cudno izgledamo, da ne dobimo prevoza in samo hodimo ob cesti proti Cambridgu. Ne vem, nekaj bo. Hobbiton izlet, zakljucimo po prehojenih 23km, doma pri Lou, kjer hladimo stopala s steklenico od piva, vsebino pa vlivamo v usta. No ok, vmes smo celo nasli malo vasico z eno cisto cisto malo trgovinico. Privoscil sem si prvi sladoled tega potovanja. NORO. Tako smo bili na poti od 1nih do 8mih.
Popadamo v posteljo in ze smo v dezeli sanj....

05.01.2010

Izgleda, da smo res delovali pomilovanja vredni, saj se Lou ponudi, da nas pelje v Cambridg na turisticki ogled z vsem kar spada zraven. Planiramo se voznjo z zracnicami po reki skozi celoten Hamilton, zvecer pa veliki piknik, saj je danes nas zadnji dan v Hamiltonu.
Lou nam se priskrbi zracnice od enega znanca, ta pa kar direktno predlaga spust po reki od Cambridga do Hamiltona. Pa na pivo naj ne pozabimo. Samo spogledamo se, ostalo je preteklost. Nekje 30km je po reki do Hamiltona, racunamo na 4urni spust, ampak kot vedno, casovno ne pridemo ugodno skozi. V Cambridg gremo sele ob 1nih, ogled in zafrkavanje po trgovinah pa zakljucimo ob 4ih. Vmes se napolnimo zracnice, eno pa kar po domace, zaflikamo z Gafa trakom. Svasta.
Po 2,5h in nekje 20km, slisim samo se svoje zobe, cutim skoraj nic, ampak eno pivo se vedno drzim. Stran pa ne bom metal.
Koncno najdem primerno mesto za izstop. Usmerim se tja, migam z nogami kolko gre in za las mi uspe. Tok je sila mocen v tem delu. Hitro na sonce in pocakam se Dennis(iz Singapurja, z nama potuje od Aucklanda dalje, pol pa gre sama dalje. Nama niti ni vec z njo biti, samo nekaj gnjavi. Jao) in Luko.
Grejemo se na soncu, preskakujemo ograje. Tile NZ so cisto nori na ograje in el. tok v njih. Mislim da jih preskocimo 6 in na vsaki el. pastir, preden pridemo do ceste. Krave pa konji se mi zdi, pa se nic kaj ne strinjajo z nami. Teleta samo nekaj pihajo in skacejo proti nam. Samo gas, pa stran od tu.
Kmet se nam smeji, ko ga zaprosimo za tel. in si misli svoje, ko imamo v rokah zracnice, za pasom pa majce.
Lou nas pobere, smrdeci in mokri opravimo se nakupe po razlicnih trgovinah (supermarket, trgovina z zelenjavo, trgovina z alkoholom) in koncno ze zabava lahko pricne.
Vsakdo nekaj pripravi zatorej lacni ne bomo.
Paradiznikova solata z mozzarelo, skoljke v kokosovi omaki z morskimi sadezi, zrezki, fasirano meso, zelena solata z razlicnimi paprikami, sadje ter krekerji za predjed, pijemo pa spricer,pivo in margarito.
Za konec se en dober horror film in to je to...

Torek 21.12.2010

Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg  opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.

Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...

Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.


Sreda 22.12.2010

Zjutraj že pred sedmo zjutraj, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.

Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...


Četrtek, 23.12.2010

Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.


Petek, 24.12.2010

Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.


Sobota 25.12.2010

Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...


Nedelja 26.12.2010

No, pa je prišlo jutro vseh juter. Usoda preživetja v naših rokah. Delo za mišice in delo za glavo. Dan D, bi temu nekoč rekli. Ok, pri nas je bil obseg operacij, nekaj takega, kot priprava bojne opreme za enega vojaka, a še tu smo smo se komaj skozi prebili. Občutek imam, da smo dostikrat kot kaka kure, Luka pa je "itak" kaotika na 2 nogah. No, kljub svetim obljubam in priseganju na vse kar nam je sveto, ne odrinemo ob 7mih,ampak smo do 7.30 le pripravljeni. Naslednjih 40min. vlačimo presnete kajake, po najbolj NEprimernem terenu, ter terenu, kateri je narejen, da odvrača ljudje s tovorom za sabo (beri:kajak). Svašta. Ampak, 2 Štajerca, glava trda kot kamen kost, se še nikoli nista predala.Trma pa tudi vedno zmaga. V večina primerov vsaj.
Ozka pot med grmičevjem, ozke stopnice, ter prestop iz stopnic na strmo travo s kajakom dolžine 4metre, hoja po skalah, potno čelo in razmišljanje o mojem gležnju in končno smo na obali. Sledijo še zadnji napotki od Roba, navlečemo cunje in že veslamo. Naslednji 1,5ure je užitek. Mi2 v kajaku za 2 osebi, Quentin v kajaku za eno osebo. Ko se pa navadiva na enakomerno premikanje vesel pa sva na konju. Čeprav, še vedno ne obvladava tega, ampak vsaj kot 2 Čeha, prvič na kajaku ne izgledava...menim. Veslanje do manjšega otoka, nato pa nazaj. Odločitev, da izlet do večjega otoka preložimo na drugič je bila sila smiselna, saj že proti koncu te veslaške ture, vedno manj veslamo in vedno več govorimo. Uživamo v valovanju morja, razgledom, zvokih narave. Ja, v resnici pa bi najraje zalučali vesla nekam v kot, kajak pa na drevo. Sami izgovori. Nič ne de, do kopnega je treba priti. Zadava si cilj, do te točke veslava, pol pa počitek. Trmasta kot sva, priveslava do konca, roke so pri kolenih, jezik za zobmi, rame pa kot
beton. Bo treba ponovit, ali pa se navadit, da vsak dan veslaš po eno uro. Gotska telesa po naročili, bi lahko rekel. O dostavi kajakov na prvotno mesto, ne bom izgubljal besed.
Nekaj vržemo vase, saj smo le naporno delali in mišice zahtevajo papico, nato pa se prepustimo nedeljskemu relaksiranju. V nedeljo se ne dela, pa še prazniki so, zatorej izkoristim čas za knjigo, pisanje in uživanje na soncu. Nanašanje sončne kreme tudi tokrat ne izostane. Mojsterski izpit, ter nanašanje v slojih pa bom počasi opravil z bravuro. Česa se človek vse ne nauči.
Popoldan Quentin poreče, da se gre kopat na Little Oneroa beach (V Maorščini pomeni One-Beach Roa-Long) in če sva za akcijo? Seveda sva. Sledi še en sloj sončne kreme; počutim pa se kot medeno pecivo. Toliko slojev premorem.
Pacifi te dni ni nič kaj topel, ampak obljuba, da bom probal vsaj 1x na dan v vodo, ko bo priložnost, dela dolg in tako se z koncetracijo in mantro v mislih, odpravim v vodo in hodim dokler nisem do brade v njej. Tako je to ja!Moč misli...
Plavam kar konkretno, zamenjujoč kravel in žabico, ter čudovit občutek, da telo dela, da so mišice v gibanju in da me obdaja Pacifik. Vse to sprosti misli, odpravi vse težave in me spomni, da živim za sedaj, za tale trenutek. Kar bo pa jutri, no, to pa bom videl jutri.
Prvič odkar sem na NZ, si privoščim poležavanje/sončenje na plaži, ter periodično obračanje telesa, saj bi rad končno dosegel, neevropsko barvo. Črnogorsko, zaradi mene. Nekaj še debatiramo, se pogovarjamo o plavanju, maratonih, triatlonih, Belgiji, pivu in (kaj pa drugega) pivu, nato pa še sprehod do druge plaže, kjer desno od nas, gledamo hiše bogatašev, apartmaje razsežnosti večjih hiš, na levi strani pa vleče poglede na odprto morje, in otoke v daljavi. Tako smo si spet naredili en lep dan, preživeli sproščeno nedeljo in uživali.
Večer ponovno preživim ob knjigi, moji mali rdeči beležnici in črnem čaju z mlekom.


Ponedeljek 27.12.2010

Zgodnje vstajanje (beri: 6.40) ter Luka, kateri se kobaca iz spalne vleče in ga ne razganja od sreče, me dokončno prepričajo, da drži tisti pregovor; Rana ura, slo. fantov grob. Hitro sva vstala zato, da še pred največjo vročino prideva nazaj iz mesta. Danes imava ponovno v planu, gibanje, trening za najine prihodnje avanture. Treba je noge držati v pripravljenosti, da bodo voljne, ko bo treba grizti kolena, v strmino. Planiran odhod ob 7mih, nama uspe glede na uro, na minute pa ponovno ne in tako odrineva 40min. čez 7emo. Kaj čmo, saj smo na dopusto, ali kak že?!?! Praktično in prijetno zapolniva dopoldan, popoldan pa, ponovno, Quntin ponudi kopanje v še enem izmed mnogih zalivov. Dobro se je vživel v vlogo vodiča in če bo šlo tako potekalo celotno potovanje, bo moj načrt popolnoma izpolnjen. Od domačinov in ljudi z nasmehom dobiš veliko več, izveš veliko več ter spoznaš veliko več, kot pa da bi moral za to plačati, biti del male ovčje čredice na avtobusu, ter obračati glavo po ukazu. Tokrat gremo v Roacky Bay, kjer sicer ne vidim nič skal, kaj šele pravih sten, zato pa vidim primešane kamenčke med pesek in predvidevam, da so nežne nožice, navajene peska med prsteki ter nevajene take grobe podlage, bile povod, da je zaliv dobil takšno ime. Morda. Ne vem. Hec pa bi bil...
Ponovno razgibavanje telesa, plavanje pod katamarani, Quentin ponovno pove par zanimivh prigod iz svojega življenja, da par novih idej za zanimivo delo in odpira nova obzorja. Super.
Po kopanju, obiščemo še en zaliv, malo posedemo, smo tiho in gledamo proti odprtemu morju. Nato pa v trgovino, dopolnimo zaloge piva, paradižnika, ananasa ter banan. Bodi dovolj, vržemo se na travo pred trgovino, spijemo vsak svoj zaslužen pir in pojem svojo prvo power bar čokoladno ploščico, odkar sem na NZ. Včasih pa si je treba privoščit, jebeštriga da res. Vedno pa ne moreš biti asket. Pivo in čokolada tudi mora biti!
Danes si skuhava riž, dodava pa zmrznjeno zelenjavo, katero dopolniva z umešanimi jajci, ter popečeno čebulo, zraven imava paradižnikovo soalto, za posladek pa sveži ananas! Super.
Dan zaključimo v garaži, kjer požiram DALAILAMOVO knjigo z naslovom: Mala knjiga modrosti. Ker ni moja, je moj izziv, da jo preberem do srede.


Torek 28.12.2010

DEŽ,DEŽ,DEŽ. Tako kot pa danes dežuje, pa pravijo vsi tukaj, že dolgo ni. Ne da dežuje, pravzaprav LIJE, it's raining cats and dogs, kot bi rekli Angleži, vse zapornice neba so se odprle, kot bi porekli mi, na sončni strani Alp. Kljub temu, nam je zjutraj, preden se je dejansko "VHCALO", uspelo urediti nov kompost, porezati travo okoli malih drevesnih sadik, ter odpeljati goro smeti na smetišče. Ostale delavne aktivnosti odpadejo, vodne cisterne se pridno polnijo, na posestvu pa zaradi vetera in naliva ostanemo brez internetne povezave. Perfekten dan, da se posvetim prebiranju Dalailamove knjige, katerih 400 strani danes preberem, vmes pa si označujem stvari, ki so vredne da si jih prepišem in tako na koncu končam z kakšnimi 50 strani, katere bom prepisal v mojo malo rdečo knjigo. Res fascinantna oseba, tale Dalailama in vse kar piše v tej knjigi, je pisano na mojo dušo. Bom nabavil, ko bom ponovno v Sloveniji, za sedaj pa si izpišem,dele, kateri bodo mojo vodilo v prihodnjih dnevih, mesecih, letih...
Pogledamo še eno azijsko grozljivko, vmes imava z Lukom kosilo, katero nama je ostalo od včeraj, nato se zvečer dobimo pri Robu in Eleizy, kjer imamo manjšo zabavo, ob najini zadnji noči na otoku. Pivo, coca cola, glasba ter kockanje. Tale igra s kockami je super in jo moram prinesti v Slovenijo. Pravila si pa moram zapisati. Drugače bom pozabil. Tako kot si moram zapisati, vse kar sem se naučil glede rastlin, kompostiranja, kmetovanja...


Sreda 29.12.2010

Zadnji dan na kmetiji in zatorej je vse namenjenu pakiranju, pospravljanju, lovljenju sončnih žarkov, sušenju stvari po vodni apokalipsi prejšnega dne, ter os. higieni, da bova za med ljudi. Popoldne posvetim še, prepisovanju Dalailamovih misli in zahvalnim vrsticam v Couchsurfing knjigo. Res posvetim kar nekaj časa temu opravilo,saj moram najti pravilne besede in jih pravilno zapisati, da bodo imele smisel. Res sva se imela fajn, tale zadnji teden, kar nekaj sva doživela in tudi dosti sem se naučil. Učimo se večino življenja, zato jemljem kar mi je ponujeno z veliko žlico. Vsaka stvar, pa naj je še tako majhna, ti lahko samo koristi in izpolni...
Naredim še sklece in vajo za trebušnjake, narediva si kosilo (pire, špinačo ter pečena jajca) in se najeva da komaj stojiva. Špinače sva zmazala pol kilce, krompira malo manj, zraven pa 5 jajc. Jaoo..
Po kosilu še v mestece na ogled blues koncerta, vstopnina je 5$, gospod igra v kotu na terasi, za njim pa pogled na odprto morje....BLues, razgled in pivo je perfektna mešanica doživetja. Kot začimbe, katere naredijo hrano perfektno in brez katerih, bi hrana, hmm, bila samo hrana. Pusta, nezanimiva, pač nekaj, da vržeš v sebe.
Ob 17.45 sva na ladji in ponovno novim dogodivščinam naproti.
Pred nama še par kilometrov poti, polno natovorjena, vendar z nasmehom na ustih in radostjo v očeh.
Pri Darrenu, pa presenečenje, nad vsemi klasičnimi filmi, knjigami in LONELY PLANET vodiči. Od vseh teh vodičev, pa je prepotoval že 2/3 držav.Ampak, kako tipično, Slovenije še ni videl, čeprav je bil v Italiji, je pa pozitivno da ima LONELY PLANET Slovenija. Dobrodošel v Mariboru Darren, kadarkol, ko boš tako daleč!!
Povabi naju na večerjo, prvič jem v Indijski restavraciji in že sem odvisen. Indijska hrana je perfektna za mene. Vse te začimbe, super pekoče, okusi, kateri se kar topijo in mešajo v ustih. Indija, katera bom tudi obiskal, me že sedaj navdušuje. Kaj šele bo...
Po večerji pa v trgovino, nato pa kavč in BREAKFAST AT TIFFANY's in spat.


Četrtek 30.12.2010

Novo jutro, nove dogodivščine in novi filn na sporedu. Tokrat nepogrešljivi Alfred Hitchock ter TUJEC NA VLAKU . Ko se privlečemo izpod spalk in ko pojemo, naju Darren odpelje na turističen ogled Aucklanda. Kar sem mislil, da bo potem peš v mesto, se sprevrže v ogled najbolj oddaljenih in zanimivh kotičkov mesta, z avtom. Mislim si, da bo ogled trajal kako uro ali max. dve, a želel bi več, saj je tolkiko za videt, da imam za več dni dela. Izkaže se da sem se motil in po 5 urah, se privlečemo domov z spomini vrednimi vsaj 200 strani. Je pa težko, ko bi vam rad tako opisal, kot jaz to vidim, a nisem slikar da bi vam narisal, nisem fotograf, da bi znal zajet vso lepoto in tudi pisatelj nisem, da bi znal opisat videno, kot si zasluži.
Samo nekaj stvari. BEACH street, katera leži vzporedno z...avtocesto! In je taka mala lokalna zanimivost, katera ni zapisana niti v LONELY PLANETu, niti v turističnih agencijah. Odkriješ jo po naključkju, ali pa ti domačin pokaže. In to je to, kar ponavaljam že od začetka. Da bo potepanje po NZ, spoznavanje domačinov in vseh malih skritih kotičkov te zanimive, zelene in ovčje deželce. Beach street je nekoč sicer imela obalo in morje, ampak sedaj so zraven potegnili avtocesto in plažo ter morje predstavili za 30m. Zanimivo za ljudi, ko so si kupili hišice ob plaži in uživali pokoj, nato pa čez par let, dobili pred okno glavno vpadnico v center Aucklanda.
Tudi plaže proti jugu in spomenik NZ ladji, katera je zaslužena da nemška ladja GRAF SPEE ni prišla več domov, je bilo nekaj, kar ne bi videl, če ne bi spoznala Darrena. Sledi ogled nacionalnega parka, kjer poteka HILLARY track (Edmun Hillary, znani alp. kateri je kot prvi z Tenzig Norgayem prišel na vrh Mt. Everesta) nato pa proti plaži, katera je obvezno mesto za vse kateri radi jahajo valove. Neverjetni občutki, ko vidiš in čutiš, kako moč ima narava in kako mali in nepomembno smo, v primerjavi z njo. Valovi do 3m, veter, lomljenje valov, zaganjanje vetra ob pečine, zvoki kateri zadušijo pogovore a omogočajo trenutek za pogled v daljavo, za razmišljanje in trenutek, ko veš da si živiš, da čutiš vso to energijo in da je še toliko kar bi rad videl in doživel, da kar boli, ker nimaš 200 let na razpolago, ampak teh kratkih 70+ let...
Po celodnevni akciji pa film FROM HERE TO ETERNETY (z super zasedbo kot so Frank Sinatra, Montgomery Clift, Burt Lancester...)nato nacho cips z omako, ter bananin shake, zraven pa gledamo filma Midnight express in Lover come back. Za lahko noč pa, ko sta obadva že vodoravno, preberem še magazin SPIEGEL nato pa spanje.


Petek 31.12.2010
Zadnji dan leta 2010 nameniva lahkotnemu premiku od Darrena do Chrisa. Vmesna razdalja pa nekje 20km. Zjutraj se, kot že vedno, zbudim prvi, hitro naredim svoj super sadni zajtrk in v dvd player vstavim klasiko vseh klasik, CASABLANCA. Uživam kot vedno, ugotovim koliko sem zamudil, ko nisem dal že veliko prej priložnost starim filmom, sedaj pa jih požiram, dobesedno. Po filmu pakiranje stvari, pomijem posodo, Luka vmes opravi svoj ritual, Darren je že zapustil stanovanje, zatorej sva sedaj šefa v njegovem stanovanju, videli pa se bomo šele, ko se z Luko vrneva v Auckland. Nikamor se nama ne mudi, saj so skrbi za nakup daril in hrane, odpadle kakor hitro sem stopil na NZ tla. Lepo si pripravia stvari, pogledava Cruel Intentions ter Before Sunrise, nato pa na pot. Natovorjena kot muli, se prebijava proti glavni železniški postaji, vmes še Luka priporoča second hand book store in v pričakovanju, ničesa, pač sledim fantu. Po 2 urah v knjigarnici, kjer so cene knjig od 0.50$ (torej nekje 0.30€)
imam jaz 2 novi knjigi za na pot (enih 5 danih na stran,kupim ob ponovnem obisku Aucklanda in odhodu domov) Luka pa enih 30 knjig (8€), katerih SEVEDA, nima za na pot, ampak jih bo pustil pri Chrisu, tako kot jaz par odvečnih stvari; na pot bo vzel le kakšni 2 ali 3, tako kot jaz, za vse ostalo ni ne prostora ne volje, ko nama je že vsak gram pomemben.
Če sva prej bila natovorjena kot muli, sva sedaj kaj? Natovorjena čez nosilnost, bi jaz rekel. Seveda pa je najlepše, da zaradi obnovitve železniških prog, vlaki ne vozijo in je vse preusmerjeno na avtobuse. Sedaj pa si predstavljajte 2 fanta, nahrbtnika čez glavo, nahrbtnik na mojem trebuhu, v rokah škatla z hrano, Luka pa nosi škatlo z 30 knjigami, kako se kobacata na mali, ozki avtobus. Vredno vsake fotografije. A tokratk ne slikam, ampak se prebijam proti sredini avtobusa, nato 1urna vožnja do Chrisa (avtobus ustavlja na vsakem vogalu) in še 20min. hoja, preden srečna odvrževa tovor in kjer naju nepričakovano, pričakujejo in naju sprejmejo za naslednja 2 dneva. Prijateljski in iskreni objemi z Chrisom in Brandonom, govorjenje drug čez drugega nato pa spoznava še novo kavč surferko Denis iz Singapura in priprave za prehod v leto 2011 se lahko pričnejo. Skočiva v trgovino, prav lahkotno je, ko nimaš na sebi dodatnih 20kg, nabavi škatlo piva, nekaj coca-cole, šampanjec in arašide. Na poti nazaj, se vsedeva na kamnito ograjo in lepo nazdraviva med sabo, pojeva nekaj arašidov, se meniva o prihodnosti, preteklosti. Skratka, počasi postajava prava prijatelja, povezana na tej edinstveni avanturi in tem edinstvenem otoku. Pri Chrisu pa prava norišnica, posoda, vonjave in gneča teles. Sicer nas je samo 5, a hitro nastane gneča v mali kuhinji. Jedilnik: curryjeva enolončnica s kokosom, dolgi riž, mešana solata (VELIKA KOLIČINA), grški jogurt, hruške za posladek pa topla jabolčna pita z vanilijevem sladoledom. Pijače pa se ne da uničit, toliko je imamo. Pivo in whisky.
Menimo se do 4ih, vmes nazdravimo za prehod v leto 2011, jemo, pijemo, se smejimo in spoznavamo kako je drugod po svetu. Ko človek ne gre z agencijo, ampak sam, takrat se največ nauči in tudi največ doživi.
Zaspim nekje ob 5ih, ne vem točno. Spomnim se le, da sem imel težko glavo, čuden občutek v želodcu in da sem se poigraval z mislijo, da bi vsebino želodca zamenjal za kakšno bolj zdravo vsebino. Koliko whiskya in piva sem spil? Ne vem, fajn je bilo, alkoholne meje pa tudi nisem presegel. Rečem lahko le, da sem prišel do meje, dalje pa ne. Kozarec vode pred spanjem in že sanjam sanje pravičnega, želodec pa se tudi umiri. Le okus v ustih, ko se prebudim, mi ponovno draži vsebino želodca. Hitro topel kruhek z maslom in vroč kakav in že sem pripravljen na film in pranje perila.


01.01.2011

..film,topel kruhek, kakav, pranje perila, obešanje perila, meditacija, joga, trening za moč, pisanje Bloga, sprehod do tržnice, sadje, zelenjava, skupna priprava kosila, Singapurska specialiteta (curry, dolgi rezanci, rakci, tofu, riba, stročji fižol mmmmmmmmm), pomivanje posode, poslušanje muzike, branje o Tolkinu in Gospodarju prstanov na Wikipediji, smejanje da solze tečejo in dneva je skoraj konec. Danes imamo Lord of the Rings večer (rezultat: polovica prvega filma za nami in vsi smo že spali) .  Danes je zadnji dan, jutri potujeva dalje proti jugu.