31.01.2011

Grga ima roj. dan, mi2 pa sva raztrosena med muzejem, second hand book shopom, super marketom in Cadbury chocolate factory, mmmm nom nom.
Še glavno cerkvo si ogledava in zdolgočasena opraviva ogled v 3min. V primerjavi z evr. cerkvami, so te nove NZ sila siromašne. Kaj čmo, vse pa ne morejo imeti, tile kiwiji.
Nazaj v PSYCHO hiši se posvetim tuširanju in britju, ter meditaciji, knjigi in šahu. Zvečer naredimo skupno večerjo oz. po domače FISH&CHIPS v zdravi kiwi različici; namesto hektolitre olja, uporabiš drobtinice. Ne manjka niti solate, sira in vina.
Sledi pakiranje, sortiranje hrane in že je tukaj čas za spanje.


01.02.2011

Nov dan, nova dogodivščina in zadnji del STATE HIGHWAY 1, kateri se posvečava že od samega začetka S. otoka. Hvala ANN, da nama je zorganizirala prevoz proti Invercargillu in tako nama v tem deževnem in mrzlem dnevu, ostane prihranjeno prekrivanje nahrbtnikov z zaščito proti dežju.
Ker se že poznamo z voznikom iz sobotne zabave, je potovanje toliko lažje, pogledi in molitve ter pozitivna karma pa se vedno znova usmerjajo proti nebu in iščejo sledove sonca oz. modrine.
Skupaj se zapeljemo v Waikai, kjer lahko spet igrava turista in napolniva spominsko kartico na fotoaparatu. Tukaj si ogledamo fosilizirana drevesa na obalo (čudo narave), področje najredkejših pingvinov na svetu na drugi strani zaliva pa male morske delfine. Naštejemo 6 hrbtnih plavuti, preostale pa prepustimo da jih šteje Poseidon, saj piha kot da bi imel ventilator pred obrazom.
Par kilometrov nazaj proti Dunedinu in že izstopiva na križišču, sredi ničesa a vendar je ta kraj SCENIC VIEW zatorej računava na par turistov in usmiljenje.
Usmiljenja od nikoder, veter pa od vsepovsod in skozi vse odprtine v naju. Odpihne vse kar ni pritrjeno oz. kar ne drživa in tako se zgodi, da dobro drago sojino mleko obarva asfalt in Luka ostane brez zajtrka. Drugič pa razmišljaj, pa si z stopali primi embalažo, ko jo odpiraš. Bo lažje, pjeb!
Modra zimska kapa roma iz nahrbtnika na glavo, majca z dolgimi rokavi pa pod "frutko", kjer pogumno kljubuje vetru.
Vseskupaj najeda živce, moralo in voljo, zatorej sva 3min stran od odločitve, da zamenjava tole GOD FORSAKEN scenic view cesto, za glavno, ter se vrneva na HIGHWAY 1. S tem bi sicer izgubila 100km a konćala bi na glavni cesti, kjer bi imela več možnosti.
Zgleda da je to pomagalo, saj se naju usmilita dve deklini z nekako mešanico limuzine in kombija.Človek se vpraša. Avto pa nabasan do konca. En sedež je prost. Sedež za človeka z 20l. nahrbtnikom, nikakor pa za 2 človeka z 75l in 60l nahrbtnikoma. Kaj bomo stokali; kjer je volja je pot. Jaz grem na sedež, levo od mene moj veliki nahrbtnik zakriva še tisto malo, kar je bilo prej uporabno za poglede ven, pred mano je moj mali nahrbtnik, ob mojih nogah Luka izgleda kot kup nesreče, njegov nahrbtnik je romal k sovoznici, pod noge, na desni pa imam, sam bog ve kaj. Razločim zvočnike, pa neko omaro, pa popisane omare. Student stuff bi rekel. Celotno pot držim tale zvočnik, da ga ne izstreli skozi sprednjo šipo oz. da ga ne dobim v ranljiv center svojega telesa. Divje pa vozijo, "tote" ženske tu.
Rajši to, kot pa da ostanem na vetrovni cesti.
Mesto, kot že mnogo drugih, z razliko, da je še manj zanimivo, bolj vetrovno ter da knjižnica nima zastojn interneta. Nekakšen sr. vek. Piha pa tak, da me kljub popolni bojni opremi, premika levo. Bojna oprema sta obadva harbtnika.
Najdeva McDonalds, pošljem par prošenj, hitiva v knjižnico in se prepustiva knjigam. Najdem 2 novi, sveži iz tiskarne bi rekel. Prva je METALLICA: A PHOTOGRAPHIC HISTORY druga pa STEVEN ADLER Avtobiography. Naj veter kar piha, naj prekle padajo, mene ne briga nič. Imam 2 knjigi, pisani meni na kožo.
Dobro, zgleda da bo počakalo do naslednjič, saj dobiva sms in prenočišče za naslednje dni.
Charlie pravi da je in da ima luknjo za stanovanje. Pač hišo samca in da večino veni je. Tako da bo, kot bi v Stalingrad prišel, si mislim, glede na njegov opis.
Na koncu pa čista, prijetna, dišeča hiša in pesika, katera bi se samo cartala. Tolko o tem. Glasbeni okus; prva liga. Dnevna soba pa vse kar rabi povprečen fant sreid 30tih. Tv da ga ne objameš z rokami, hišni kino, poster z frazami za osvajanje deklin, glasbeni dvdji in filmi, kavč kot se šika ter 2 fotelja, katera se lahko raztegneta v ležalnik.
Gremo na ogled mesta, pravi Charlie, da vama malo turistične zadeve pokažem. Aha, si mislim. Že celo pot odkar sva na J otoku, naju ljudje začudeno sprašujejo, kaj bova delala v Invercargillu, katerega je še Bog zapustil. No ok, pa da vidimo. Vidim....nič. Še en park, še en botaničen vrt, še eno golf igrišče sredi mesta in parka, še en vodni stolp in še en most. Pa ok, za umret ni, za živet pa tudi ne.
Gremo nazaj, rečimo kakšno, naredimo si kaj za pod zob pa delimo razmišljanja.
Vse to pa še hudo "odpičen" film pogledamo z Johnny Deppom pol pa aja aja.


02.02.2011

Spal bom ko bom mrtev, zatorej sem lepo svojo počitniško spanje, nekje med 7 in 8mo uro zjutraj premaknil na med 6 in 6.30. Pa saj so poletna oz. jutra najlepša. Ko je mir, ko so ulice še bolj kot ne prazne, ko je svet umirjen in ko še ni vse nori cirkus kapitalizma in materializma.
Luka itak spi do dreka, jaz pa raje to opravim zjutraj in se nato posvetim knjigi ob pečki in raztegnjen na kavču. Kot šunka na palci.
Ko se gospod odloči da je bilo dost, je sonce že visoko, jaz pa pri tleh od dolgčasa.
Mesto, Pak N' Save, polne vrečke sadja, mleka, zelenjave, arašidov, brazilskih oreščkov, kosmičev in še česa, ogled mesta na poti v knjižnico.
Par urc se posvetiva branju in vmes pogrickava kakšno jabolko oz. jabolko.
Nazaj grede še do McDonaldsa, da preveriva pošto, odpošljeva nove prošnje in pogledava kaj dogaja v Sloveniji.
Po poznem kosilu si mečeva žogo, pesika pa ko nora leta in nabira kondicijo. Definicija telesa, tega psa je prav občudovanja vredna. Močan, suh in kitast pes. Pravi Rambo med psi.
Charlie pride z dela, vržemo na rit, naročimo pizzo, da vidim kako so temu kos tukaj, na tem koncu sveta in se pogovarjamo.
Rezultat: probam en kos in se odločim da še potrpim teh par tednov, pol pa na NAJBOLJŠE pizze daleč okoli. Slovenija je pravi naslov!


03.02.2011

Cesta, park, McDonalds, knjižnica, ure minejo, odgovor v obliki sms-a in veselje ob novem kavču v Queenstownu, adrenalinski meki in najbolj turističnemu kraju NZ, bi porekel. Kilogram zelja z krompirjem in kuhano koruzo, nama da potrebne vitamine in sila malo kalorij nato pa se, ko Charlie pride domov (dela od 7.00 do 20.00 4 dni, nato pa je 4 dni prost, plača pa taka da glava peče. To razloži pomanjkanje posode in prazen hladilnik. Fant 99% hrane konzumira zunaj ali pa si jo naroči domov. The American way?!?!) odpravimo do pristanišča, katerega so zgradili prvi naseljenci. Iz morja, po reki navzgor. Reka..po dolgem času ni samo morje, ampak celo reka. Reka, rekica...Drava..kmalu.

04.02.2011

Nič takega, da bi bilo vredno gulit tipkovnico. Očitno sila nezanimiv dan.


05.02.2011

Ob 6tih bujenje, ob 7.15 že držim prst pravokotno s telesom.
Smer: Bluff
Opis: Zadnje mesto J. otoka. Dobesedno NA KONCU SVETA, čeprav je Punta Arenas v Čilu še nižje. Ampak putimo malenkosti. Na tem koncu sveta, se nižje več ne da. Samo še Antartika in to je to!
Cesta pa tak prazna, da bi lahko organiziral maraton, brez skrbi za promet.
Ampak po tolko preštopanih km. sva že navajena in čas zapravljava s pogovori,  učenju o hranilni vrednosti hrane in zafrkavanjem. Smeh vedno skrajša štopanje.
Ob 8mih se fotografirava na koncu HIGWAY 1 in ponosno nastavljava obraz pred fotoaparat.
In hopa, lepo nazaj v nasprotno smer.
Sam Gospod skrbi za naju, tako izgleda, saj nama pošlje duhovnika v vlogi voznika. Gospod so bili tudi v Sloveniji. Lep kratek pogovor in prošnja da naju odloži na drugi strani Invercargilla. Ni problema, se da porihtat.
2 prevoza in že sva po 4ih urah ma, malo pred Queenstownom. Odločiva se, da teh piškavih 5km prehodiva v polni bojni opremi, a nama nekje sredi poti načrt prekriža Mike in naju pobere ob cesti. Da ne bova hodila preveč, kje pa sta to že videla. Tak je to ja, gostoljubje Kiwijev je edinstveno.
Dobiva najin kvartir; počitniško prikolico z predprostorom, spoznava družino in otroke in preden se dokončno spoznam z novo okolico in mojim domovanjem za naslednjih par dni, dobim v roko 750ml steklenico piva in sirno ploščo na mizo. Nekaj sem omenil gostoljubje...ne bom več. Zgleda da je to njihovo drugo ime.
Pivo, sir in krekerji ter prijeten pogovor, nato pa hitro trgovino in knjižnico poiskat, da se bo vedelo za naslednje dni. Kam in kako. Nabaviva osnovna živila za naslednjih 4 dni in nekaj zelenjave za danes in jutri, da naučiva Kiwije, da obstajajo tudi kosila brez mesa. Pri Miku in Jodie mi ni uspelo. Hardocore ljubitelj mesa in kot moj dedek, kateri je govoril, da ni kosila, če ni mesa!
Ob 4ih se zbere druščina, uničevanje piva je v polnem zamahu, sira se ne da uničit, toliko ga je, na grilu velikanskih dimenzij pa se peše in cvrči kar želodec poželi. To bi bilo za Grgeja. Oči bi se mu iskrile, kot otroku za roj. dan. 


06.02.2011

Nedelja. Ležerna, za lenuharjenje in za počitek. OPA, jok brate, ne v tem primeru. Opoldne odkurim na bližnji hrib in ugotovim, da dejansko hodim po "drugem" Pohorju. Končno, na koncu sveta sem našel svoj, tako opevan in ljubjen hrib; Pohorje. Morda bi lahko, končno, napisal nekakšno ODO POHORJU al pa nekakšno romantično poezijo. Glede na to, koliko ga opevam in hvalim.
Končno spet življenje v telesu, ko hitim proti vrhu. Ni lepše kot se dobro prepotit, vdihavat sveži zrak, uživat v tišini in hoditi po mehkih gozdnih tleh...
Ko pridem nazaj, so se polhi, komaj privlekli iz postelje (ura je 1 popoldne) in piknik se lahko nadaljuje. O zdravi prehrani, alkoholu in kaj se spodobi in kaj ne, sedaj ne bom debatiral. Lahko povem le, da je bilo veliko bolje kot včeraj, ko nisem bil v pravi volji. Danes pa akcija, in osvežilno pivo ko prideš z hribov. Ni lepšega! Pred tem seveda tuš in sveže "cunje" na telo. KOT PREROJEN!
Zvečer padejo prekle, ljudje se preselijo v hišo, sam pa grem v prikolico knjigo brat in se prepustiti glasbi.

07.02.2011

Ponovno na "Pohorje", tokrat se mi celo zaspane Luka pridruži, jaz pa podaljšam turo do proti naslednjemu hribu in končam nekje na sredi grebena s pogledi na levo in desno. Globoko diham, pijem vodo, poslušam Šifrerovo ZA PRIJATELJE in grickam energijsko ploščico. Prepoteno telo rahlo drgeta, ko potegne veter z okoliških vrhov, kateri so zaviti v goste sive oblake. Romantika.
Luka se je odločil, da gre z mano samo do zgornje postaje gondole, nato pa gre nazaj, tako da sem bil sam in užival v razgledih, glasbi in razmišljanju.
Končno se spet počutim odlično in delam to, kar najraje počnem. Hribi, gozdovi, skale, drevesa, gozdna potka, rosa na travi...
Knjižnica in veliko knjig, za katere imam veliko, VELIKO premalo časa, doma pa so mi nedosegljive v knjižnicah.
Odločim se za eno, vidim da ima 277 strani, mehke vezava in si zadam nalogo, da preberem kolikor bo šlo, preden odrineva dalje. Preostanek pa bom prebral v drugi knjižnici.
No, prebiral sem jo en dan, par ur in prišel do 160strani, nato pa se mi je začelo mešat od ang. besed in oči so začele boleti od umetne svetlobe. Imam idejo za knjižnice. Naj si naredijo še vrtove z točilnim pultom. Obstaja kaj boljšega, kot takšna knjižnica?
Grema v mesto, malo raziskovat. Knjigarna, različne turistične trgovinice, turisti kamor oko seže, mesto pa zgleda, kot kakšna modena turistična vasica nekje na Tirolskem.
Končno se odločim za nabavo razglednic, a ker sem tehtnica, izbira pa je velika, ostane le pri želji in odločitvi, da jih bom jutri nabavil.
Kupiva 10 koruz, vržemo jih na gril, naredimo solato in popolno pozno kosilo je "perajt".

08.02.2011

Dost imam Pohorja, danes grem na Queenstown Hill. Lep 3 urni sprehod po samotni poti, proti 900m visokem vrhu. Na poti table z zanimivi podatki, mušnic toliko, da če bi bile užitne, bi lahko bil preskrbljen za naslednji mesec in lepo vreme, katero kar kliče po izletih.
Današnji, predzadnji dan je namenjen wellnessu, zatorej, zahvaljen bodi Mike, se lahko posvetim svojemu sračjemu  gnezdu na glavi, kar pomeni STRIŽENJE, si umijem glavo se obrijem in kot se šika stopim pred obličje sveta.
Končno. Samo da sem se ostrigel, ostalo ni pol tako pomembno. Že takoj prvi dan, ko sem videl, da ima Mike lase postrižene na 2mm, sem ga povprašal, če ima morda mašinco za lase, ker dvomim, da hodi k frizerju vsaka 2 tedna da skrajša lase. Pameten pjeb je, tale Mike. Ima kar 2 mašinci. In nekako mi je uspelo, iz teh 2 naredit eno funkcionalno, katera je držala nastavek. Striženje z nastavkom 12mm, tam kjer bi rabil 18mm, pa je zgodba zase in improvizacija vredna nagrade :)
Dosti odlašanja. Tehtnica gor ali dol. Izberem 7 razglednic, porabim pol ure ter nekaj drobiža, za znamke pa konkretne dolarje in že si rezerviram 2 uri da napišem roman na vsako razglednico. To bo špasno ja.
Mislim, da sem res porabil nekje 2 uri, z vmesno pavzo za večerjo, saj se z praznim želodcem ne da delat.
Delo za mano, kartice na poti v Slo. jaz pa lahko samo še uživam ob ječmenovi kavi in se prepustim večeru.


09.02.2011


Danes je končno dan za zgoraj omenjeno knjigo. Od 11tih do 4ih popoldne sem v knjižnici in prebiram National Geographic, 160 strani Psycho Vertical (alp. knjiga) in  DAY D z uvodom Tom Hanksa.

Preostanek dneva so malenkosti.


10.02.2011

Ponovno na pot. Za odhod se je Luka že navadil, da se vstaja hitrje, saj so jutranje ure odločilne, ko ljudje hitijo po različnih opravkih.
Pospraviva, pripravina nahrbtnike, pojeva in že, ponovno, kot že tolikokrat, stojiva na željeni cesti proti novim ciljem.
Vračanje v Christchurch, se spremeni v 2 dnevno odisejado z novo sopotnico (neko deklino iz Nemcije), katera se je Lukeju zasidrala v oči in še sedaj nekaj žvrgoli o njej (čeprav se je včerajšni zmenek neuspešno zaključil. Čakam na celotno zgodbo), 2 Poljakoma v vlogi svetnikov in voznikov, nabito polnim avtom, mojim velikim rukzakom med nogami in celodnevno vožnjo da so me že kolki presneto boleli, 2 ledenikoma, spanjem nekje ob cesti sredi ničesar, vlago in hladnotno, katera se je pregrizla skozi vsa vlakna mojih oblačil, zgodnjim vstajanjem in čakanjem na sonce, da segreje premražene okončine in posuši premočen šotor, ter na koncu celotne akcije in nevednosti kam nas bo pot zanesla, lepa poslovitev dveh Poljakov z obrazložitvijo, da kljub dogovoru, da gremo celotno pot skupaj do trajekta v Pictonu in delimo stroške za bencin (s čemer smo se strinjali. Celo jaz, čeprav mi denar ne gre zlahka z rok, sploh če štopaš in ne plačaš nič. Ampak, ker bomo šli tako daleč skupaj, bo to mala cena) ne bo šlo tako kot sta si zamislila in da ker imata samo še 3 dni, preden se vračata bi rada bila bolj "svobodna" (a kaj pod nami pa sta bila sužnja ali kaj?) potovala bolj komot (kot da to nista vedela že včeraj, ko sta navdušena rekla, da bo to prav zanimiva izkušnja ko bo avto nabito poln) in spala kjer želita, po lastni izbiri (ja, ker sta sedaj trpela pod našo železno roko). In to vse potem, ko smo že plačali za tank in pol. Sem vedel, da ne bi smel prejšno večer dati za bencin, ko je bil tank še na polovico poln in sem rekel, da bomo jutri. Ampak sta vstrajala. Onadva že vesta zakaj.
Tako bom sedaj rekel, čeprav bo klišejsko. NEVER TRUST A POLISH GUY!!! (Nikoli ne zaupaj Poljaku!!) Prokleti budali. Upam da jima avto "crkne" sredi ničesar in da motor raznese. Bosta že še dobila svoje...

11.02.2011

No, razen jutranje eskapade s Poljakoma, je danes naša karma na vrhuncu pa tudi sreča ne izostane, ko po uri štopanja, dobimo direkten prevoz v Christchurch via Arthurs Pass. Niti 4 urna vožnja, niti kazen za prehitro vožnjo našega 20 letnega voznika iz Švice in vročina, nas ne vržeta iz tira (tudi njega ne. On bo samo še 2 tedna tu, pol nazaj v Švico). Kajti, ko ti uspe taki veliki štoparski met, si samo vesel in uživaš. Pa čeprav se je dan začel klavrno in nas je po zgodbi s Poljakoma še šefica enega kafeja, pred katerim smo posedli in si naredili zajtrk, nagnala, češ da ne bomo hodli samo k njej "srat" in si zobe "pucat", kupili pa ne bomo nič. Saj ima prav, voda in wc papir nista zastojn. Vsaka slaba stvar prinese več dobrih, tako da je od tukaj naprej šlo samo še navzgor.

Pa tudi Lis, naju je bila več kot vesela v Christchurchu, čeprav sva že 3x spremenila načrte in in ji vedno znova pisala sms, da ponovno ne bova uspela priti.
Konec dober vse dobro!

12.02.2011

Ene 4 ure sem sedaj tukaj, v knjižnici New Brighton okrožja v Christchurchu in pišem tole poročilo. Ravno pravršnji čas bom zaključil, saj je baterija pri koncu, moja rit boleča in mrtva, moja želja po pisanju pa na najnižji točki.

Do naslednjič pa Bon Voyag my dear friends and family.