18.02.2011

Od Wellingtona do Taupa. Kar lepi kos poti je pred nama. Ponovno imava srečo ali pa dobro karmo ali pa samo dejstvo, da se bliža konec potovanja, saj nama Tom (ta tip, je prišo po naju, ko sva prišla s trajektom ob 1.30AM v Wellington) priskrbi prevoz ob 7mih zjutraj. Nekaj gre sosedu pomagat, hišo renovirat, pa ker sva ga prosla, če naju lahko pol, ko konča z delom "zategne" do avtoceste, je kar hitro sosedu rekel, če naju zapelje.
Pa še na boljšo lokacijo sva dostavljenja, ker se avtocesta 1 začne takoj v mestu in ni nikjer prostora za štop. Običajno ljudje vzamejo vlak, do prvega mesta izven Wellingtona in tam štopajo.
No, kakorkoli, ob 8mih že štopava in tudi voziva se že čez pol ure. Mislim, da sva imela 5 različnih prevozov, ampak, POZOR, nama je uspelo priti v Taupo, pred 5to uro popoldan. Kot sem si rekel, v kolikor prideva mimo BULLSA (mesto usred ničesa) sva na dobri poti, da nam uspe.
No v Bullsu nisva obtičala, sva pa obtičala DEJANSKO USRED NIČESA! En caffe, in 4 hiše. Vzamem nazaj tisto o Bullsu, kajti tukaj pa res nič ni. Jaz že kar gledam in iščem prostor za spanje, čeprav je ura komaj 12 in sije sonček. Ampak sem že dovolj dolgo na poti, da vem kak pa kaj.
No, razen da pojeva lubenico medtem ko štopava, dobiva prevoz direktno do TAUPA. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Štopala sva 2 uri, sonce naju je kurlo, lubenice je zmanjkalo, 200 avtov je šlo mimo, a na koncu dobiva direktni prevoz.
Hvala gospa. Tek okoli Lake Taupa imajo, 160km v 18 etapah. Večina teče eno ali pa več etap, nato nadaljuje drugi iz skupine, redki pa tečejo celotno traso. No super, gospa bodo tekli enih par etap sredi noči. Vsaj polno luno imajo, a oblaki grozijo da bodo zakrili luno.
V Taupo, se stusirava, spoznava Terrenca in kavč surferko iz Estonije, katera je bila že večkrat pri Terrencu in je to njej drugi dom. Drugače študira v Palmerston North, pred tem pa je bila na izmenjavi v Londonu. Punca ima glavo na pravem mestu in kljub študiju, se vidi pol nekje na kmetiji kjer bi pridelovala različno zelenjavo, ali pa nekje v divjini z brunarico in velikim vrtom. Zgleda da smo si vsi backpackerji podobni.
Najdem knjigo OBALA (v filmski različici je igral vlogo glavnega junaka LEONARDO DiCAPRIO) in se kljub zavidljivim 400. stranem pogumno spravim brat. Hotel sem prebrat, samo par strani, da se malo spomnim o čem gre, a sem do odhoda prebral 300 strani. Mater, me je potegnila.

19.02.2011

Kaj bi počel danes? Ko sva bila nazadnje tukaj, je deževalo, bilo je mrzlo in nič kaj ni bilo volje, da bi raziskovala mesto. No, tokrat je čisto drugače, saj sije sonce, vroče je, turistekov pa kot na Hrvaškem.
Gremo raziskovat. Prvo kot dvojice, čez kako uro pa se nama pridruži Luka. Ne da se mu gniti doma. Prav ima.
Danes smo čisti turisteki z razliko, da smo turisti, kateri niso nikjer zaželjeni. Gledamo, prijemamo a nič ne kupimo. Knjigarne so spet na spisku, za obisk in ponovno najdem knjige, katere bi imel a jih v Slo. ne bom našel. Zapišem si par naslovov in si obljubim, da jih bom naročil preko AMAZON.com.
Sprehodimo se do jezera, ki je največje na Novi Zelandiji in se odločimo, da si bomo tačke zmočili. No, zmočili smo si vse, ker švoheci na ne bomo bili. Saj, ko si enkrat noter je voda tak fajn, pesek pa je bil tak prijetno topel, da sem samo stal v vodi in si zakopal stopala.

Kak fajn se je kopat v sladki vodi, ko si na otoku, obdan z vsem tem morjem, ti pa lepo plavaš v jezeru pa na ustnicah ne občutiš soli ampak samo sladko vodo. Pa še fajn je, ko se posušiš, pa te ne "špana" povsod, ker ni soli na telesu.
Nato v trgovino, NEBOKILLER time (to je najina specialiteta z Grgejem; v bistvu gre za sendvič, iz celega francoza, polnjen z kuhanim oz. pečenim pršutom, kumarcami, sirom. Ime pa pride iz tega, ker si skoraj vedno poškoduješ nebo v ustih zaradi ostrih krajcev) in domov na travo pojest tole čudo.
Tudi najina gostitelja dobita svojo porcijo in glede na tišino in mimiko obraza jima je bilo sila dobro.
Tak se to dela. Naj vidijo, kako doma, ko fizičarimo, dobimo energijo nazaj. Kot sendviči v stari Jugi. Pol pariškega kruha, not pa kurja klobasa in sir. Za delavce mora biti orenk hrana, kajti prazna vreča ne stoji pokonci.

20.02.2011

Današnji cilj je Hamilton in ponovno snidenje z Lo in Su. Na ta ponovni obisk, sva se že zelo dolgo veselila in končno je ta dan tukaj.
Da nama bo uspelo priti hitro in brez problema sploh ni dvoma, ker je do Hamiltona okoli 100km. Danes si privoščiva pozen odhod in štartava ob 10tih.
Hodiva ob avtocesti a ne najdeva primernega prostora, zato kar nadaljujeva peš.
Vsake toliko dvignem prst in kmalu naju pobere mlad fant v fancy terencu z navigacijo in vsemi potrebnimi in nepotrebnimi dodatki. Zapelje naju par kilometrov naprej, do prvega rondoja, kjer je prava lokacija za štopanje.
Zgleda, da je danes nekaj v zraku, saj nas štopa 6. Razvlečemo se po robu ceste in drug za drugim dobivamo prevoz.
Nama se uresniči ena izmed zadanih želja tega potovanja.
Prva želja je bila da naju pobere avtobus predelan v stanovanje. Hippy družina, katera potuje po NZ in je vedno nekje drugje. To je bilo značilno za 70'ta in 80'ta prejšnega stoletja
Druga želja pa je bila, da naju pobere nekdo z res NOBEL avtomobilom.
Prva želja se lahko gre solit, druga pa je sporihtana.
Pobere naju starejši gospod, očitno privatnik, z Bantleyem. Cena: 400.000$
Tolko o zaupanju. Mi2, boga popotnika z proračunom par 100 evrov, cela potna, zaprašena, v tem nevejretnem avtu, kateri je vreden več kot stanovanje oz. normalna hiša v Sloveniji. To je okoli 218.000€
Roke kar pustim v naročju, da slučajno kaj ne zlomim. Pomoje, še najmanjša stvar stane več kot je moj bil moj 3 mesečni proračun.
Ampak, se pa voziva kot kralja, to pa moram priznat. Med vožnjo se pogovarjamo, pove malo o svojem življenju, kako žena doma izbira in išče ponudbe za počitnice v Evropi, kako je tudi on dosti štopal, ko je bil mlad itd.
Ko si enkrat štopar in dosti preštopaš in ko veš kako si odvisen od dobrote voznikov, tudi sam stremiš k temu, da če je le možno pobereš štoparje.
Izstopiva v Cambridgu, nato pa hitro dobiva prevoz v Hamilton in moj zadnji teden NZ se lahko prične.
Ker ima Su, še danes mamo na obisku, nama Lu preko sms-a sporoči, da naj prideva do njenega kluba kjer bova preživela prvo noč.
Da je to Swinger klub, veva že od prvega obiska, ampak ker imava v glavi, da obratuje ob nedeljah, upava na pozitiven razplet dogodkov in greva pogumno novim dogodivščinam nasproti.
Hvalabogu, obratuje vsako drugo nedeljo in tako bova danes lepo zasedla 2 usnjena kavča in imela svoj mir. Prav prijeten ambient je ta klub in zaradi nežnih in temnih barv, deluje pomirujoče. Da visijo po stenah različni pripomočki in da so okoli naju različne naprave za dodaten užitek, pa naju ne moti in naredi celotno surfanje še bolj zanimivo.
Brooke (hčerka od Lo) danes naredi večerjo nato pa odpremo par steklenic belega in se prepustimo spominom in vsem zanimivim trenutkom, katere sva imela na tem potovanju.

21.02.2011

Pospravimo klub, posesam, Lo pomije tla in gremo k Su, kjer bova preživela naslednje 4 dni.
Ponovno v priljubljeni hiši, z biljard mizo in nama ljubimi ljudmi, čeprav se izkaže, da naju Amanda (hčerka od Su) sploh ni vesela in se obnaša kot 5 letni razvajen otrok, da je še mama jezna na njo. Sploh ko narediva domače štruklje, ona pa se obnaša kot, da sem ji dal na krožnik "kravji drek". Mislim, saj mi je vseeno, ker je meni pomembno kako se jaz počutim in da sem naredil hrano z ljubeznijo in da sem se maksimalno potrudil, ampak vsaj malo bontona in kulture obnašanja pa lahko nekdo pokaže. Eh, kaj čmo. Tudi taki ljudje obstajajo. Morda pa ima to kaj z Lukom zveze. Ker koliko vem sta bila skupaj, ko smo bili prvič v Hamiltonu. Bog si ga vedi.
Štruklji so uspeli, večina jih je navdušenih in hvalijo in še nekaj jih je ostalo za jutri. Jaz sem samo zadovoljen sam z sabo, da sedaj znam tudi štruklje delat in da sem osebno zrastel na tem potovanju. Zadovoljen sem, da sem šel za 3 mesece na drugi konec sveta.

22.02.2011

Nič kaj nimam  v planu danes. Hamilton je pač še eno večje mesto in raztegnjeno kot testo za pizzo. To je problem vseh NZ mest, da so razvlečena in da ni strogega centra. Zato nimaš veliko možnosti, da bi rekel, da greš v center, malo raziskovat.
Z Lo greva na sprehod okoli jezera, vzame nama kakšno uro. Debatirava, opazujeva živali na jezeru in se pogovarjava o hišah ob jezeru. Tudi sanje in želje si razodeneva in kje se vidiva v prihodnosti.
Luka, razen da je spal do 12tih, ostane doma in gleda TV. Mene že skrbi, da ima kronično utrujenost. Saj pa te ne moreš, iti spat ob 11tih, pa spat do 12tih. To je noro. Nisem še videl nobenega, ki bi tako dolgo drve žagal v postelji.
Ko pride Su iz službe, si natočimo vina, se vsedemo na teraso in čvekamo.
Danes večerja izostane in vsak si pripravi nekaj za sebe. Vedno se pa ne moremo basat z hrano. Kam to sploh vodi?

23.02.2011

Ja nič, Luka vleče dreto do 12te, jaz pa končno končujem prebiranje GOSPODARJA PRSTANOV. Ampak, ker se knjiga res ze vleče, se malo še posvetim študiranju VEGETERJANSKE KUHARSKE KNJIGE in si izpišem par preprostih in poceni receptov. Neverjetno, kakšne preproste ideje a sam nisem nikoi prišel gor, da bi si kdaj naredil takšen obrok...
Z Lo greva na sprehod ob reki, po kateri smo pluli z zračnicami, ko smo nazadnje bili v Hamiltonu. Zraven vzameva še vsak svojo knjigo in si poiščeva primeren kotiček, nato pa se vsak prepusti svoji stvari.
Jaz knjigo kar hitro zamenjam za glasbo. Vležem se na leseni pomol, noge mi bingljajo prosto po Prešernu, sam pa se prepustim glasbi. Opazujem nebo in poskušam prepoznati v oblakih kakšno znano obliko.
Je pa kar živahno na reki danes. Različne šole imajo trening veslanja in prav zanimivo je opazovat vse te drese, načine veslanja in tipe veslačev.
Danes delam domačo pizzo, kot sem obljubil preedvčerejšnim, ker Luka sanja o dobri domači pizzi, že zadnja 2 meseca.
Naj mu bo. Pa še končno se bom naučil testo naredit. Skočim v trgovino, nabavim stvari, Lo pa poskrbi za vino in stvari za na pizzo.
Na Kulinariki poiščem recept za testo in že se poln optimizma spravim delat testo.
Po 1 uri vshajanja, razvlečem testo po 2 pladnjih, nekaj testa roma v hladilnik, saj nimamo več pladnjev za peko, nato pa mi2 narediva svojo pizzo, ženske pa svojo. Slo. proti Nz.
Po 30min. so pizze gotove in z veseljem povem, da sta ostala le 2 kosa, ostalo pa smo zmazali brez problema. Moja prva HOMEMADE pizza je popolni uspeh in sedaj bom doma tudi delal večkrat pizzo. Sploh, da starše razveselim, ko bodo kdaj prišli s Tinja.
Rezultat? Jaz kar povem, da je najina bila boljša, saj je imela slanino in dosti sira, ženska pizza pa je bila vegi. Lahko bi rekel, lahka pizza za večerjo. Najina pa je bila orenk, moška pizza! Pizza kot se šika!

24.02.2011

Že 3 dan so prvi trije programi nacionalne televizije polni novic o potresu v Christchurchu. Prvo so ljudje mislili, da sploh ni tako grozno, saj je bil potres "samo" z močjo 6,3, tisti v sept. pa je imel moč 7,5, če se ne motim. A ker je že takrat dodobra poškodoval temelje in je še dosti hiš bilo v slabem stanju, je sedaj opravil svoje delo do konca. Od prvih 5 smrtnih primerov, se je v 2 dneh povzpela številka na 60, do danes pa do 120. Res sva imela srečo, da sva bila 2x tam, a niti enkrat ni treslo. Ok, enkrat je zatreslo za 2s, ampak to je bilo tak, da lahko rečeš da si čutil.
Res neugodno in upam da bodo hitro spet začeli normalno živet, a mesto je tako v razsulu, da bo trajalo par mesecev, da se vrnejo v normalo. Če še sledi prejšnega potresa niso odstranili, ko sva bila prvič v CHR. kaj šele sedaj, ko je center totalno razsut in eden izmed večjih hotelov grozi, da se bo zrušil saj ima temelje čisto popokane. Je pa sredi mesta, stisnjen med hiše.
Res pa je, da sem vesel da sta Amin in Waulter zapustila CHR. par dni preden je zatreslo mesto.
Sam pa sem imel plan v novembru, da bi letel iz CHR nazaj domov. Tolko o tem...


Danes se prepustim lenarjenju in sestavljanju 1000 puzlov. 1 uro rabim, da jih sploh razvrstim, nato pa naslednjo uro, da sestavim zgornji rob slike. Po 3 urah pospravim vse in grem prebrat zadnji 50 strani Gospodarja prstanov. Končno, sem jo prebral. Debela pa je tak, da jo lahko imaš kot utež za treninge, pa še vlekla se je na koncu kot ponedeljek, saj tam, kjer se v filmu konča zgodba, je v knjigi še kar par poglavji.

Zvečer gre Lo delat, Su,Luka in jaz pa pogledamo DIRTY DANCING nato pa ob 11tih spat.
Najin zadnji večer...

25.02.2011

Vstanem ob 6.00, kot že tolikokrat do sedaj. Vzamem si čas za zajtrk, jogo, meditacijo nato pa se z Su poslavljava 5min. Res smo postali prijatelji. Upam le, da jima uspe priti v Evropo naslednje leto, da bi se lahko ponovno videli.
Nato spakiram nahrbtnik, pospravim ščetko, zobno pasto, deodorant, pospravim posteljo in posteljnino lepo zložim na kavč. Zbudim Luko, sporočim Lo, da sva pripravljena in da ko bo zapustila klub mi naj sporoci.
Sedim na stopnicah, srkam tople sončne žarke in razmišljam o teh 3 mesecih, kateri so za mano.
Lo pride okoli 10te ure in naju zapelje malo ven iz mesta, saj bova tako dobila direkten prevoz do Aucklanda.
Danes samo jaz štopam, saj je to moje zadnje štopanje na tem potovanju in me malodaje žalost. Navsezadnje sem preštopal skoraj 4000km in vsekakor doživel nore stvari na cesti.
Pol ure štopanja in že imava prevoz.
Kot se izkaže, ponovno sreča na najini strani, dobiva direkten prevoz do Aucklanda.
122km in uro kasneje sva v Aucklandu. Metropoli NZ, turističnemu sesalcu in multikulti mestu.
Razen pohajkovanja po antikvarijatih in ogledu knjigarn nimava kaj početi v mestu in kar hitro se spraviva do zadnjega kavča tega potovanja.
Tukaj bom preživel zadnja 2 dneva in si nabavil še par knjig. No, to je bil načrt, saj nisem vedel, da bom jutri v takem stanju, kot da imam malarijo.
Za večerjo gremo v indijsko restavracijo, isto kot smo bili v decembru, nato pa naju Hamish uči bljuvanje ognja.
A ker se pač včasih zgodi, da pogoltneš malo tekočega parafina, kateri ti da drisko, se pač ne sekiraš in uživaš v igri z ognjem.
Zgleda da je meni kombinacija ind. hrane in popitega parafina totalno vrgla telo iz ravnovesja....

26.02.2011

Zbudim se taki, kot da imam 10 bolezni naenkrat. Ponoči sem se potil, nato me je zeblo kot pesa, zjutraj pa sem hodil kot 90 letni gospod. Trgalo me je v sklepih, pritisk v glavi, zeblo me je, bolele so me kosti, drisko sem mel, wc je bil moj drugi dom, premikal pa sem se z hitrostjo polža.
To bo neugodno, če bom jutri takšen šel na letalo. Ne bi bilo dobro 1 dan v takem stanju, preživet na tistem malem ozkem letalskem sedežu.
Odločim se, da bom dosti čaja spil, pozitivno razmišljal, si pravil, da to ni nič, da bo jutri boljše, da bo telo samo poskrbelo, da se "porihta".
Večino dneva prespim, nabiram nove zaloge energije, poslusšam glasbo in pogledam par filmov z BOGARTOM. Klasike vedno dvignejo počutje.:)
Proti večeru vročina popusti, pa tudi apetit dobim. Živalski apetiti po nečem sladkem. Odločim se za palačinke, a ker nimava mleka naredim veganske palačinke (spomnim se, da jih je nekoč gospa Zver prinesla in sploh niso bile slabe. Vedno je vse odvisno od predsotkov in kako si pripravljen sprobat nove stvari). Zanimivo, sploh niso slabe. Mislim, razlika se okusi, a naslednjič bom dodal več soli in bodo super. Zraven imava različne marmelade, javorjev sirup, topljenoi čokolado, mrvice. Kraljevo.
Na Tvju pa RIBA Z IMENOM WANDA.
Ob 11tih se spravim ovce štet.

27.02.2011

ZADNJI DAN my friends. Za mano je zajtrk, film z Bogartom in pomita posoda. Za kosilo greva v KFC, saj je to moja želja že od začetka mojega potovanja, oz. odkar sem bil mali, pa sem hotel pohano piško iz velike posode jesti :)). Predtem še skočim v trgovino za dom in vrt, da kupim eno veliko plastično vrečo, da bom lahko nahrbtnik, dal noter, saj nočem da mi česa zmanjka.
Nato bom pospravil stvari, se stusiral in ob 3.30 na letalisce...
So at last, here on the shores of Pacific, comes the end of 2 friends traveling NZ. Luka gre dalje, jaz pa se vračam v kraj, kjer sem doma in kjer imam ljudi kater me imajo radi in katere ne bi zamenjal za NIČ na svetu.
Spoznal sem, da jih imam še bolj rad, kot sem jih imel prej, saj ko si toliko časa, brez njih, dejansko vidiš koliko ti pomenijo...

Družina,prijatelji, sorodniki...
Upam, da ni bilo vedno dolgočasno brati moj Blog. Če vam je vsaj, kakšen dan izpadel kot zanimivo branje, sem zadovoljen in je moja naloga opravljena.
Sam si rečem BON VOYAGE in kmalu se VIDIMOOOOOOOOOOOOOO