Torek 21.12.2010

Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg  opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.

Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...

Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.


Sreda 22.12.2010

Zjutraj že pred sedmo zjutraj, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.

Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...


Četrtek, 23.12.2010

Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.


Petek, 24.12.2010

Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.


Sobota 25.12.2010

Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...


Nedelja 26.12.2010

No, pa je prišlo jutro vseh juter. Usoda preživetja v naših rokah. Delo za mišice in delo za glavo. Dan D, bi temu nekoč rekli. Ok, pri nas je bil obseg operacij, nekaj takega, kot priprava bojne opreme za enega vojaka, a še tu smo smo se komaj skozi prebili. Občutek imam, da smo dostikrat kot kaka kure, Luka pa je "itak" kaotika na 2 nogah. No, kljub svetim obljubam in priseganju na vse kar nam je sveto, ne odrinemo ob 7mih,ampak smo do 7.30 le pripravljeni. Naslednjih 40min. vlačimo presnete kajake, po najbolj NEprimernem terenu, ter terenu, kateri je narejen, da odvrača ljudje s tovorom za sabo (beri:kajak). Svašta. Ampak, 2 Štajerca, glava trda kot kamen kost, se še nikoli nista predala.Trma pa tudi vedno zmaga. V večina primerov vsaj.
Ozka pot med grmičevjem, ozke stopnice, ter prestop iz stopnic na strmo travo s kajakom dolžine 4metre, hoja po skalah, potno čelo in razmišljanje o mojem gležnju in končno smo na obali. Sledijo še zadnji napotki od Roba, navlečemo cunje in že veslamo. Naslednji 1,5ure je užitek. Mi2 v kajaku za 2 osebi, Quentin v kajaku za eno osebo. Ko se pa navadiva na enakomerno premikanje vesel pa sva na konju. Čeprav, še vedno ne obvladava tega, ampak vsaj kot 2 Čeha, prvič na kajaku ne izgledava...menim. Veslanje do manjšega otoka, nato pa nazaj. Odločitev, da izlet do večjega otoka preložimo na drugič je bila sila smiselna, saj že proti koncu te veslaške ture, vedno manj veslamo in vedno več govorimo. Uživamo v valovanju morja, razgledom, zvokih narave. Ja, v resnici pa bi najraje zalučali vesla nekam v kot, kajak pa na drevo. Sami izgovori. Nič ne de, do kopnega je treba priti. Zadava si cilj, do te točke veslava, pol pa počitek. Trmasta kot sva, priveslava do konca, roke so pri kolenih, jezik za zobmi, rame pa kot
beton. Bo treba ponovit, ali pa se navadit, da vsak dan veslaš po eno uro. Gotska telesa po naročili, bi lahko rekel. O dostavi kajakov na prvotno mesto, ne bom izgubljal besed.
Nekaj vržemo vase, saj smo le naporno delali in mišice zahtevajo papico, nato pa se prepustimo nedeljskemu relaksiranju. V nedeljo se ne dela, pa še prazniki so, zatorej izkoristim čas za knjigo, pisanje in uživanje na soncu. Nanašanje sončne kreme tudi tokrat ne izostane. Mojsterski izpit, ter nanašanje v slojih pa bom počasi opravil z bravuro. Česa se človek vse ne nauči.
Popoldan Quentin poreče, da se gre kopat na Little Oneroa beach (V Maorščini pomeni One-Beach Roa-Long) in če sva za akcijo? Seveda sva. Sledi še en sloj sončne kreme; počutim pa se kot medeno pecivo. Toliko slojev premorem.
Pacifi te dni ni nič kaj topel, ampak obljuba, da bom probal vsaj 1x na dan v vodo, ko bo priložnost, dela dolg in tako se z koncetracijo in mantro v mislih, odpravim v vodo in hodim dokler nisem do brade v njej. Tako je to ja!Moč misli...
Plavam kar konkretno, zamenjujoč kravel in žabico, ter čudovit občutek, da telo dela, da so mišice v gibanju in da me obdaja Pacifik. Vse to sprosti misli, odpravi vse težave in me spomni, da živim za sedaj, za tale trenutek. Kar bo pa jutri, no, to pa bom videl jutri.
Prvič odkar sem na NZ, si privoščim poležavanje/sončenje na plaži, ter periodično obračanje telesa, saj bi rad končno dosegel, neevropsko barvo. Črnogorsko, zaradi mene. Nekaj še debatiramo, se pogovarjamo o plavanju, maratonih, triatlonih, Belgiji, pivu in (kaj pa drugega) pivu, nato pa še sprehod do druge plaže, kjer desno od nas, gledamo hiše bogatašev, apartmaje razsežnosti večjih hiš, na levi strani pa vleče poglede na odprto morje, in otoke v daljavi. Tako smo si spet naredili en lep dan, preživeli sproščeno nedeljo in uživali.
Večer ponovno preživim ob knjigi, moji mali rdeči beležnici in črnem čaju z mlekom.


Ponedeljek 27.12.2010

Zgodnje vstajanje (beri: 6.40) ter Luka, kateri se kobaca iz spalne vleče in ga ne razganja od sreče, me dokončno prepričajo, da drži tisti pregovor; Rana ura, slo. fantov grob. Hitro sva vstala zato, da še pred največjo vročino prideva nazaj iz mesta. Danes imava ponovno v planu, gibanje, trening za najine prihodnje avanture. Treba je noge držati v pripravljenosti, da bodo voljne, ko bo treba grizti kolena, v strmino. Planiran odhod ob 7mih, nama uspe glede na uro, na minute pa ponovno ne in tako odrineva 40min. čez 7emo. Kaj čmo, saj smo na dopusto, ali kak že?!?! Praktično in prijetno zapolniva dopoldan, popoldan pa, ponovno, Quntin ponudi kopanje v še enem izmed mnogih zalivov. Dobro se je vživel v vlogo vodiča in če bo šlo tako potekalo celotno potovanje, bo moj načrt popolnoma izpolnjen. Od domačinov in ljudi z nasmehom dobiš veliko več, izveš veliko več ter spoznaš veliko več, kot pa da bi moral za to plačati, biti del male ovčje čredice na avtobusu, ter obračati glavo po ukazu. Tokrat gremo v Roacky Bay, kjer sicer ne vidim nič skal, kaj šele pravih sten, zato pa vidim primešane kamenčke med pesek in predvidevam, da so nežne nožice, navajene peska med prsteki ter nevajene take grobe podlage, bile povod, da je zaliv dobil takšno ime. Morda. Ne vem. Hec pa bi bil...
Ponovno razgibavanje telesa, plavanje pod katamarani, Quentin ponovno pove par zanimivh prigod iz svojega življenja, da par novih idej za zanimivo delo in odpira nova obzorja. Super.
Po kopanju, obiščemo še en zaliv, malo posedemo, smo tiho in gledamo proti odprtemu morju. Nato pa v trgovino, dopolnimo zaloge piva, paradižnika, ananasa ter banan. Bodi dovolj, vržemo se na travo pred trgovino, spijemo vsak svoj zaslužen pir in pojem svojo prvo power bar čokoladno ploščico, odkar sem na NZ. Včasih pa si je treba privoščit, jebeštriga da res. Vedno pa ne moreš biti asket. Pivo in čokolada tudi mora biti!
Danes si skuhava riž, dodava pa zmrznjeno zelenjavo, katero dopolniva z umešanimi jajci, ter popečeno čebulo, zraven imava paradižnikovo soalto, za posladek pa sveži ananas! Super.
Dan zaključimo v garaži, kjer požiram DALAILAMOVO knjigo z naslovom: Mala knjiga modrosti. Ker ni moja, je moj izziv, da jo preberem do srede.


Torek 28.12.2010

DEŽ,DEŽ,DEŽ. Tako kot pa danes dežuje, pa pravijo vsi tukaj, že dolgo ni. Ne da dežuje, pravzaprav LIJE, it's raining cats and dogs, kot bi rekli Angleži, vse zapornice neba so se odprle, kot bi porekli mi, na sončni strani Alp. Kljub temu, nam je zjutraj, preden se je dejansko "VHCALO", uspelo urediti nov kompost, porezati travo okoli malih drevesnih sadik, ter odpeljati goro smeti na smetišče. Ostale delavne aktivnosti odpadejo, vodne cisterne se pridno polnijo, na posestvu pa zaradi vetera in naliva ostanemo brez internetne povezave. Perfekten dan, da se posvetim prebiranju Dalailamove knjige, katerih 400 strani danes preberem, vmes pa si označujem stvari, ki so vredne da si jih prepišem in tako na koncu končam z kakšnimi 50 strani, katere bom prepisal v mojo malo rdečo knjigo. Res fascinantna oseba, tale Dalailama in vse kar piše v tej knjigi, je pisano na mojo dušo. Bom nabavil, ko bom ponovno v Sloveniji, za sedaj pa si izpišem,dele, kateri bodo mojo vodilo v prihodnjih dnevih, mesecih, letih...
Pogledamo še eno azijsko grozljivko, vmes imava z Lukom kosilo, katero nama je ostalo od včeraj, nato se zvečer dobimo pri Robu in Eleizy, kjer imamo manjšo zabavo, ob najini zadnji noči na otoku. Pivo, coca cola, glasba ter kockanje. Tale igra s kockami je super in jo moram prinesti v Slovenijo. Pravila si pa moram zapisati. Drugače bom pozabil. Tako kot si moram zapisati, vse kar sem se naučil glede rastlin, kompostiranja, kmetovanja...


Sreda 29.12.2010

Zadnji dan na kmetiji in zatorej je vse namenjenu pakiranju, pospravljanju, lovljenju sončnih žarkov, sušenju stvari po vodni apokalipsi prejšnega dne, ter os. higieni, da bova za med ljudi. Popoldne posvetim še, prepisovanju Dalailamovih misli in zahvalnim vrsticam v Couchsurfing knjigo. Res posvetim kar nekaj časa temu opravilo,saj moram najti pravilne besede in jih pravilno zapisati, da bodo imele smisel. Res sva se imela fajn, tale zadnji teden, kar nekaj sva doživela in tudi dosti sem se naučil. Učimo se večino življenja, zato jemljem kar mi je ponujeno z veliko žlico. Vsaka stvar, pa naj je še tako majhna, ti lahko samo koristi in izpolni...
Naredim še sklece in vajo za trebušnjake, narediva si kosilo (pire, špinačo ter pečena jajca) in se najeva da komaj stojiva. Špinače sva zmazala pol kilce, krompira malo manj, zraven pa 5 jajc. Jaoo..
Po kosilu še v mestece na ogled blues koncerta, vstopnina je 5$, gospod igra v kotu na terasi, za njim pa pogled na odprto morje....BLues, razgled in pivo je perfektna mešanica doživetja. Kot začimbe, katere naredijo hrano perfektno in brez katerih, bi hrana, hmm, bila samo hrana. Pusta, nezanimiva, pač nekaj, da vržeš v sebe.
Ob 17.45 sva na ladji in ponovno novim dogodivščinam naproti.
Pred nama še par kilometrov poti, polno natovorjena, vendar z nasmehom na ustih in radostjo v očeh.
Pri Darrenu, pa presenečenje, nad vsemi klasičnimi filmi, knjigami in LONELY PLANET vodiči. Od vseh teh vodičev, pa je prepotoval že 2/3 držav.Ampak, kako tipično, Slovenije še ni videl, čeprav je bil v Italiji, je pa pozitivno da ima LONELY PLANET Slovenija. Dobrodošel v Mariboru Darren, kadarkol, ko boš tako daleč!!
Povabi naju na večerjo, prvič jem v Indijski restavraciji in že sem odvisen. Indijska hrana je perfektna za mene. Vse te začimbe, super pekoče, okusi, kateri se kar topijo in mešajo v ustih. Indija, katera bom tudi obiskal, me že sedaj navdušuje. Kaj šele bo...
Po večerji pa v trgovino, nato pa kavč in BREAKFAST AT TIFFANY's in spat.


Četrtek 30.12.2010

Novo jutro, nove dogodivščine in novi filn na sporedu. Tokrat nepogrešljivi Alfred Hitchock ter TUJEC NA VLAKU . Ko se privlečemo izpod spalk in ko pojemo, naju Darren odpelje na turističen ogled Aucklanda. Kar sem mislil, da bo potem peš v mesto, se sprevrže v ogled najbolj oddaljenih in zanimivh kotičkov mesta, z avtom. Mislim si, da bo ogled trajal kako uro ali max. dve, a želel bi več, saj je tolkiko za videt, da imam za več dni dela. Izkaže se da sem se motil in po 5 urah, se privlečemo domov z spomini vrednimi vsaj 200 strani. Je pa težko, ko bi vam rad tako opisal, kot jaz to vidim, a nisem slikar da bi vam narisal, nisem fotograf, da bi znal zajet vso lepoto in tudi pisatelj nisem, da bi znal opisat videno, kot si zasluži.
Samo nekaj stvari. BEACH street, katera leži vzporedno z...avtocesto! In je taka mala lokalna zanimivost, katera ni zapisana niti v LONELY PLANETu, niti v turističnih agencijah. Odkriješ jo po naključkju, ali pa ti domačin pokaže. In to je to, kar ponavaljam že od začetka. Da bo potepanje po NZ, spoznavanje domačinov in vseh malih skritih kotičkov te zanimive, zelene in ovčje deželce. Beach street je nekoč sicer imela obalo in morje, ampak sedaj so zraven potegnili avtocesto in plažo ter morje predstavili za 30m. Zanimivo za ljudi, ko so si kupili hišice ob plaži in uživali pokoj, nato pa čez par let, dobili pred okno glavno vpadnico v center Aucklanda.
Tudi plaže proti jugu in spomenik NZ ladji, katera je zaslužena da nemška ladja GRAF SPEE ni prišla več domov, je bilo nekaj, kar ne bi videl, če ne bi spoznala Darrena. Sledi ogled nacionalnega parka, kjer poteka HILLARY track (Edmun Hillary, znani alp. kateri je kot prvi z Tenzig Norgayem prišel na vrh Mt. Everesta) nato pa proti plaži, katera je obvezno mesto za vse kateri radi jahajo valove. Neverjetni občutki, ko vidiš in čutiš, kako moč ima narava in kako mali in nepomembno smo, v primerjavi z njo. Valovi do 3m, veter, lomljenje valov, zaganjanje vetra ob pečine, zvoki kateri zadušijo pogovore a omogočajo trenutek za pogled v daljavo, za razmišljanje in trenutek, ko veš da si živiš, da čutiš vso to energijo in da je še toliko kar bi rad videl in doživel, da kar boli, ker nimaš 200 let na razpolago, ampak teh kratkih 70+ let...
Po celodnevni akciji pa film FROM HERE TO ETERNETY (z super zasedbo kot so Frank Sinatra, Montgomery Clift, Burt Lancester...)nato nacho cips z omako, ter bananin shake, zraven pa gledamo filma Midnight express in Lover come back. Za lahko noč pa, ko sta obadva že vodoravno, preberem še magazin SPIEGEL nato pa spanje.


Petek 31.12.2010
Zadnji dan leta 2010 nameniva lahkotnemu premiku od Darrena do Chrisa. Vmesna razdalja pa nekje 20km. Zjutraj se, kot že vedno, zbudim prvi, hitro naredim svoj super sadni zajtrk in v dvd player vstavim klasiko vseh klasik, CASABLANCA. Uživam kot vedno, ugotovim koliko sem zamudil, ko nisem dal že veliko prej priložnost starim filmom, sedaj pa jih požiram, dobesedno. Po filmu pakiranje stvari, pomijem posodo, Luka vmes opravi svoj ritual, Darren je že zapustil stanovanje, zatorej sva sedaj šefa v njegovem stanovanju, videli pa se bomo šele, ko se z Luko vrneva v Auckland. Nikamor se nama ne mudi, saj so skrbi za nakup daril in hrane, odpadle kakor hitro sem stopil na NZ tla. Lepo si pripravia stvari, pogledava Cruel Intentions ter Before Sunrise, nato pa na pot. Natovorjena kot muli, se prebijava proti glavni železniški postaji, vmes še Luka priporoča second hand book store in v pričakovanju, ničesa, pač sledim fantu. Po 2 urah v knjigarnici, kjer so cene knjig od 0.50$ (torej nekje 0.30€)
imam jaz 2 novi knjigi za na pot (enih 5 danih na stran,kupim ob ponovnem obisku Aucklanda in odhodu domov) Luka pa enih 30 knjig (8€), katerih SEVEDA, nima za na pot, ampak jih bo pustil pri Chrisu, tako kot jaz par odvečnih stvari; na pot bo vzel le kakšni 2 ali 3, tako kot jaz, za vse ostalo ni ne prostora ne volje, ko nama je že vsak gram pomemben.
Če sva prej bila natovorjena kot muli, sva sedaj kaj? Natovorjena čez nosilnost, bi jaz rekel. Seveda pa je najlepše, da zaradi obnovitve železniških prog, vlaki ne vozijo in je vse preusmerjeno na avtobuse. Sedaj pa si predstavljajte 2 fanta, nahrbtnika čez glavo, nahrbtnik na mojem trebuhu, v rokah škatla z hrano, Luka pa nosi škatlo z 30 knjigami, kako se kobacata na mali, ozki avtobus. Vredno vsake fotografije. A tokratk ne slikam, ampak se prebijam proti sredini avtobusa, nato 1urna vožnja do Chrisa (avtobus ustavlja na vsakem vogalu) in še 20min. hoja, preden srečna odvrževa tovor in kjer naju nepričakovano, pričakujejo in naju sprejmejo za naslednja 2 dneva. Prijateljski in iskreni objemi z Chrisom in Brandonom, govorjenje drug čez drugega nato pa spoznava še novo kavč surferko Denis iz Singapura in priprave za prehod v leto 2011 se lahko pričnejo. Skočiva v trgovino, prav lahkotno je, ko nimaš na sebi dodatnih 20kg, nabavi škatlo piva, nekaj coca-cole, šampanjec in arašide. Na poti nazaj, se vsedeva na kamnito ograjo in lepo nazdraviva med sabo, pojeva nekaj arašidov, se meniva o prihodnosti, preteklosti. Skratka, počasi postajava prava prijatelja, povezana na tej edinstveni avanturi in tem edinstvenem otoku. Pri Chrisu pa prava norišnica, posoda, vonjave in gneča teles. Sicer nas je samo 5, a hitro nastane gneča v mali kuhinji. Jedilnik: curryjeva enolončnica s kokosom, dolgi riž, mešana solata (VELIKA KOLIČINA), grški jogurt, hruške za posladek pa topla jabolčna pita z vanilijevem sladoledom. Pijače pa se ne da uničit, toliko je imamo. Pivo in whisky.
Menimo se do 4ih, vmes nazdravimo za prehod v leto 2011, jemo, pijemo, se smejimo in spoznavamo kako je drugod po svetu. Ko človek ne gre z agencijo, ampak sam, takrat se največ nauči in tudi največ doživi.
Zaspim nekje ob 5ih, ne vem točno. Spomnim se le, da sem imel težko glavo, čuden občutek v želodcu in da sem se poigraval z mislijo, da bi vsebino želodca zamenjal za kakšno bolj zdravo vsebino. Koliko whiskya in piva sem spil? Ne vem, fajn je bilo, alkoholne meje pa tudi nisem presegel. Rečem lahko le, da sem prišel do meje, dalje pa ne. Kozarec vode pred spanjem in že sanjam sanje pravičnega, želodec pa se tudi umiri. Le okus v ustih, ko se prebudim, mi ponovno draži vsebino želodca. Hitro topel kruhek z maslom in vroč kakav in že sem pripravljen na film in pranje perila.


01.01.2011

..film,topel kruhek, kakav, pranje perila, obešanje perila, meditacija, joga, trening za moč, pisanje Bloga, sprehod do tržnice, sadje, zelenjava, skupna priprava kosila, Singapurska specialiteta (curry, dolgi rezanci, rakci, tofu, riba, stročji fižol mmmmmmmmm), pomivanje posode, poslušanje muzike, branje o Tolkinu in Gospodarju prstanov na Wikipediji, smejanje da solze tečejo in dneva je skoraj konec. Danes imamo Lord of the Rings večer (rezultat: polovica prvega filma za nami in vsi smo že spali) .  Danes je zadnji dan, jutri potujeva dalje proti jugu.