Torek 21.12.2010
Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.
Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...
Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.
Sreda 22.12.2010
Zjutraj že pred sedmo, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.
Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...
Četrtek, 23.12.2010
Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.
Petek, 24.12.2010
Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.
Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.
Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...
Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.
Sreda 22.12.2010
Zjutraj že pred sedmo, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.
Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...
Četrtek, 23.12.2010
Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.
Petek, 24.12.2010
Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.
Sobota 25.12.2010
Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...
Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar