Končno čas da dodam kakšno vrstico ali dve.
Nazadnje sem pisal in popravljal besedilo na letališču Abu Dabi, kjer sem brez problema dobil novo karto za let do Sydneya, ter zagovotilo da prtljaga avtomatsko preide na novo letalo, na keterega grem tudi jaz. Ultra moderno in ultra fino fajn. MY ASS.
Ko po 13tih urah stopiš z letala in imas manj kot 2 uri da porihtas nove zadeve, ti preostane bore malo časa za romanco novega letališča, blišča in duty free con. Zadnji kosi romantike pa grejo v maloro, kakor hitro nabavis novo karto in gospa povprašajo po odrezku za ptrljago. Sledi pogled kot iz stripa, če pa bi me kdo od vas gledal, pa bi verjetno videl nad glavo 3 vprašaje in še kaj.
Saj pa so rekli, da gre avtomatsko, porečem in v isti sapi dodam, da v Združenih Arabskih Emiratih gospod v fancy cunjah, ultra modernem letaliscu, blišču all around, zagotavlja avtomatski transfer moje prtljage.
No, saj, na koncu dobimo vezo z skladiščem, tam porečejo da prtljaga je, gospa napiše številko na karto in VOILA že šibam dalje.
Dobro, ok, ni blema, saj bo, dobis karto, pičiš na novi terminal, k novim vratom k že 10x spremenjeni številki leta, tako da pretečeš vsa letališča po dolgem in počez. Škoda da niso ta letališča dimenzij našega Jožeta Pučnika, ker pol bi prišel do Aucklanda bolj spočit kot pa zlaman.
04.12. sem torej prispel na končni cilj in prvič zadihal Novo Zelandski morski zrak. Deželica pa čisti izgled Slovenije. Že ko sem iz letala gledal, je bila podobnost res velika. Hribčki, zelenice, polja, vse podobno, zeleno, domače pač. You need to see it to belive it.
Letališče končno dobi normalne dimenzije in v nul koma nichts sem pri traku ki bljuva prtljago in pridno čakam. Bolj kot čakam, bolj ugotavljam da prtljage seveda ni, ker mi WEINGERLI smo rojeni pod neko tako čudno zvezdo, da gre vedno nekaj narobe. Kaj bom čakal, če pa itak ni kaj čakat. Hajde opa, do izgubljene prtljage okenca in razlozit zadeve.
Spet vsi nasmejani, jaz verjetno ker mi je vseeno, gospe Maorke pa, ker sem prvi gost, kateri se po 2 dneh potovanja in brez prtljage še vedno smeji in mu je...vseeno!
Ker imam čas porečem in lahko komot na easy delamo, si gospa vzamejo čas in lepo počasi novinko uvedemo v svet formularjev za izgubljeno prtljago. Smejemo se, smejejo se zanimivemu priimku, ugotavljajo da je to nemško, smejejo se ko ugotovijo kako se imenuje naše letališče, smejemo se ker smo se že 4x smejali nečemu, kar niti ne vemo več kar je bilo :S
Prtljaga gor al dol, na sebi imam neke cunje, v nahrbtniku najbolj pomembne zadeve, vključujoč CORNY energijsko tablico, zatorej se lahko AVANTURA prične. Rukzak pa bo že prišel, eventually, maybe, someday. Drugače pa 3 mesece v istih cunjah al kaj?!? Roker style. Črno gorsko in še katero ljudstvo bi se našlo zraven.
Je pa fajn, ko se valjaš v istih zadevah, pa imaš dejansko izgovor za svojo lenobo, da se ti ne da preoblačit :D. Ja damn, cunje so pac nekje na vročem pesku in jahajo kamelo. Tudi nahrbtnik si zasluži dopust, da si ne bi kdo mislil, da sem sužnjelastniški :P
Nato je sledilo lutanje po letališču, iskanje omrežja,internet cornera ali česa podobnega. Je pa zanimivo, da v tem moderni dobi na letališču ne naletiš na wifi, oziroma naletiš a je vse plačljivo. Zanimivo, kot da ne more ta malenkost biti v karto vsteta. (Edino na Abu Dabiju so imeli stvari porihtane kot se šika. 10 računalnikov za internet, ter free wifi all around the place...)
No, saj, ajde, če ne drugo pa peš do mesta pa v prvi internet cafe na kakav in wifi for free. Nekak bi že.
Sem pa v zadnji minuti videl da ima SAMSUNG svojo stojnico, z najnovešo "robo" in med drugim 2 računala for internet browsing, jupiii. Pa se to sem ugotovil po naključju, ko se je penzijoniska mantrala s tipkovnico in ji zadeve nekako niso sle od rok in je okupirala zadevco, a se je hitro sprostil drugi comp and the world was fine again.
Hitro kontaktiram folk around, dobim Chrisa, ki je doma in lahko pride po mene. Au revoir letališče porečem, skočim do McDonaldsa na shake, v usta zbašem Corny in že sedim v avtu na poti k Chrisu v district Manukau.
Ostalega se bolj malo spomnim, saj je JET LEG zacel delovat in sem sredi pogovora zacel nekaj po slovensko govorit, pa nekaj nepovezano, da me je že bilo strah da me ne bo kje ven zabrisal. Češ, psihopat pa take fore :D
05.12.
Prebujanje,vstajanje,stretching,joga,meditacija, zajterk, tipična jutranja opravila. Pol pa TURISTAS TIME. Chris ve kaj pokazat, da dejansko vidiš stvari s pomenom, ne pa kar nekaj. Čeprav so me sila navdušile KFC restavracije, ki pa so res za vsakim vogalom. In prav je tako! :P
Kaj češ, otrok socializma, pa te take stvari pritegnejo, ala BURGER KING. Kar nimaš pogrešaš, kar pa maš pa ni interesantno.
Bla sva na famous ONE TREE HILL vulkančku (U2 fans že veste o čem govorim), pa na Wellington vulkančku, pa v CHINA grocery store (nore zadeve pa vse poceni. Sadje predvsem, kar mi je najbolj pomembno). V bistvi so cene podobne al pa nižje kot pri nas, tako da se bo dalo komot te 3 mesece preživet.
Saj ne vem, bolj se privajam na zadeve zaenkrat, prava akcija nastopi kakor hitro dobim nahrbtrnik in stegnem roko na cesto. Štopanje all over the place. To bo pol tisto, tapravo....
nedelja, 5. december 2010
petek, 3. december 2010
Čet. 02.12.2010/prvi gospodov dan, ali kako je študent na rajžo šel.
And so it begins! The great eastern adventure, as i shall call it from now on.
Prebujanje v novo jutro,rezanje banane,jabolke,mandarine, dodatek sojinega mleka in za povrhu se meditacijska glasba, je naredila pričetek AVANTURE kot se šika in dala tisti zadnji sunek v rit, da sedaj pa AKCIJA, povratka ni, prijatelji pa tudi čakajo na darilca oz. koale oz. kivije. Vsakomur svoje. Čeprav dvomim da mi bo uspelo koalo prešvercat v nahrbtrniku.
Rana ura zlata ura, zatorej z očetom ob 4.30 odrinema iz Zbilj via letališče Jožeta Pučnika, saj kljub poletu ob 6.50, nočeva tvegati. Razmere so zimske, cesta spolzka in slabo splužena (kaj češ, se razume, da jih je presenetilo), pa še moja zajetna mapa mailov in elektronskih letalskih kart, doprinese k dejstvu, da se lahko marsikaj, marsikje zaplete. Nesreča ne počiva, pa še to ima običajno mlade. When they come, they come in numbers!
No, malo ledena cesta in od nekoga avta v drevesu ob cesti ,naju ni odvrnilo od najinega plana,da nama uspe v pravem času prispeti do letališča, da se v miru naredi check in, ter da lahko z očetom spijeva čaj in porečeva kakšno, preden PRODIGAL SON/PROBLEM CHILD/VEČNI ŠTUDENT odrine v svet.
Na letališču pa šok, totalna nezainteresiranost in "NE VERJAMEM KAR VIDIM" attitude. Ne, kart nisem pozabil doma, pa tudi nahrbtrnika ne, sem pa očitno pozabil moje 4 sorodne duše doma, saj so, kljub 4x mencanju oči, stali tam in se prijetno smejali. ŽIVA,LUKA,ANJA,GRGA so poskrbeli da je božič letos prišel prej, saj so mi dali najlepše darilo.Kamorkoli grem, karkoli se že skuha v moji zmešani glavi, in the end me bodo vedno sprejeli širokega nasmeha, razširjenih rok ter odprtega srca. Tako kot me spustijo, tako tudi pričakujejo in ZAHTEVAJO da se vrnem, and that's a promise i can't and won't brake.
Letališče J.P; check in; 6.35. Teta za "šalterom" nervozno ponavlja moje ime v zvočnike in iz mene naredi zločinca največjega kova, zato ker mlad gospod zamuja in ne ve, da to ni avtobus ampak letalo. 50 ljudi čaka na mene, letalo ne vzleti. Pa vseeno lahko človeku greben zraste, če zaradi njega vse čaka, ampak ni nikakršna VIP oseba!Da pa sem predtem moral pas s hlač dat in jih držati, da slučajno pred vsem letališčem ne pokažem riti,ter vse elek. naprave posebej razporediti,pa gospo ni zanimalo. No, sedaj je to že rutina, ampak v tem primeru pa je bilo to prvič, zatorej se globoko opravičujem, gospa, kdorkoli že ste.
Munchen; letališče da dol padeš, a zahvaljujoč istemu prevozniku, samo letim od enega izhoda do drugega vhoda (covering apro. 800m) da ja ne bi zamudil leta, ker je šlo na knap, ter ugotovim da boardinga še odprli niso.
Za nahrbtrnik pa drugi poskrbijo. Je prav fajn, ko ne rabiš tega cementa na hrbtu nositi. Kaj šele bo?!?!
Istanbul….Đamija za uslužbence letališča, iz zvočnikov molitev, ljudje hitijo in upajo da ne zamudijo svojo 16.45 molitev, jaz pa na travi med vsem tem vrvežem in mestom katerega đamije bohotijo svoje stolpe proti oblakom.
Vsaka ima po dva stolpa, razen tale levo od mene, katera ima enega,čemur verjetno botruje da majo delavci tole bolj za zwischendurch kot pa kaj resnejšega. Saj ura tudi pove vse; 15min prej. Kaj češ, potniki ne čakajo, še manj pa jih to zanima.
Ura je sedaj v Sloveniji 15.58, tukaj, na travici, pri prijetnih 18C, pa smo urco naprej, tako da mi samo še svetlost ekrana razsvetljuje prijeten prostorček. Neverjetno, kako kulturni in prijazni so tile Turki. AtaTurk je že bil JACK ko je poskrbel da je Turčija postala to kar je. Niti malo se ne počutim neugodno ali pa me je strah, ko sedim sredi jase in pišem dogodke tega dne. Pa naj še kdo kaj reče, da so nekulturni. Jebeš tako mišljenje, katero se večino dobi iz večerni poročil in rumenega tiska. Vsake oči imajo svojega malara, pa tudi verjeti ni treba vse kar preberete in slišite…
Grozeči črni oblaki so me pregnali iz jasice v avlo Istanbulskega glavnega letališča,( v katerega bi mimogrede spravili 20 Jože Pučnik letališč pa še kakega zagrebškega, kjer sem moral samo za dostop do prijetne klopce ponovno skozi rentgen in kjer sem ponovno vlekel pas iz hlač ter jih držal da se ne razgalim v turški prestolnici. Bog ne dej. Komu pa bo Pahor potem roko podal?) kjer sem ponovno presenečen ugotovil, da smeh le nekaj velja, ponekod več kot denar, čeprav v dobi kapitalizma to kdo težko razume, ampak tak je. Sprva sva z gospodom policajem izmenjala pozdrav in nasmeh, kljub strahu da sem pečen, ker mi je prišel iza leđa z prižganimi modro-rdečimi luČkami, nato pa sem še gospodu, kateri vozičke pospravlja, pomagal in ponovno požel veliki širok nasmeh, sicer brezzobega starca, ampak zato toliko bolj simpatičnega. Pozitivnost na vsakem vogalu, nasmeh za vsakem 3tjim, đamija pa za vsakim 5tim. Verjamem da če pozitivo daješ, jo tudi dobivaš.
Morda me edino gospodične in gospe na CHECK IN-inih nimajo danes preveč rade, saj se pojavljam s kar obilno mapo E-kart in mailov, njim pa se mudi na solatike itd. No, tolko sem že skapiral, da je gospodična na okencu check-in v Istanbulu želela na solato, jaz pa sem ji vzel krepkih 20min. Mi pol ni hotela šotora posebej čekirat niti karto za nadaljno pot proti Sydneyu zrihtat , čeprav letim z istim prevoznikom in bi s tem imel manj dela v Abu Dabiju, da o nošenjo NAHRBTNIKA po teh mega letališčih niti ne govorim. Ampak avanture se rodijo, ko ne gre vse po planih a ne? Drugače je to pač še en splaniran izlet.
Tak je to, ko študent na rajžo gre ja, in mu ne preostane drugega, kot da vzame laptop iz nahrbtnika in piše stvari, katere nobenega ne zanimajo, razen njega samega.
Ampak če pomislim, je to edino prav, saj za sebe pišem, spomine prelivam v el. obliko, da mi na stara leta ne bo »dugcajt«, ko ne bo šlo več gor niti dol.
Vi, my friends, pa lahko berete al pa tudi ne, it's up to you. Potovanje je relativno dolgo, baterija vzdrži tudi nekaj, tu pa tam pa me čakajo hiške z vtičnico, zatorej flancanje in stokanje še dolgo, dolgo ne bo v pomanjkanju.
Terminal dobiva zaspano podobo, saj je glavna gneča mimo, mikavne turške damice uslužbenke pa tudi ne kažejo zanimanja, razen za svojo kavo. Vse te podobe v kombinaciji z pesmijo LUKA na mp3 predvajalniku, dajajo prav melanholično podobo celotnega počutja…
Glasba, ki je krajšala dan: Suzan Vega- Luka, Dire Straits-Telegraph Road, Cafe del Mar 7, Mika- Relax, take it easy (čisto na začetku potovanja. Najboljše za štart potovanja) ter Happy Ending (bolj bi pasal na koncu, yet i don't complain)
Just perfect to listen and observe the world around you.
Prebujanje v novo jutro,rezanje banane,jabolke,mandarine, dodatek sojinega mleka in za povrhu se meditacijska glasba, je naredila pričetek AVANTURE kot se šika in dala tisti zadnji sunek v rit, da sedaj pa AKCIJA, povratka ni, prijatelji pa tudi čakajo na darilca oz. koale oz. kivije. Vsakomur svoje. Čeprav dvomim da mi bo uspelo koalo prešvercat v nahrbtrniku.
Rana ura zlata ura, zatorej z očetom ob 4.30 odrinema iz Zbilj via letališče Jožeta Pučnika, saj kljub poletu ob 6.50, nočeva tvegati. Razmere so zimske, cesta spolzka in slabo splužena (kaj češ, se razume, da jih je presenetilo), pa še moja zajetna mapa mailov in elektronskih letalskih kart, doprinese k dejstvu, da se lahko marsikaj, marsikje zaplete. Nesreča ne počiva, pa še to ima običajno mlade. When they come, they come in numbers!
No, malo ledena cesta in od nekoga avta v drevesu ob cesti ,naju ni odvrnilo od najinega plana,da nama uspe v pravem času prispeti do letališča, da se v miru naredi check in, ter da lahko z očetom spijeva čaj in porečeva kakšno, preden PRODIGAL SON/PROBLEM CHILD/VEČNI ŠTUDENT odrine v svet.
Na letališču pa šok, totalna nezainteresiranost in "NE VERJAMEM KAR VIDIM" attitude. Ne, kart nisem pozabil doma, pa tudi nahrbtrnika ne, sem pa očitno pozabil moje 4 sorodne duše doma, saj so, kljub 4x mencanju oči, stali tam in se prijetno smejali. ŽIVA,LUKA,ANJA,GRGA so poskrbeli da je božič letos prišel prej, saj so mi dali najlepše darilo.Kamorkoli grem, karkoli se že skuha v moji zmešani glavi, in the end me bodo vedno sprejeli širokega nasmeha, razširjenih rok ter odprtega srca. Tako kot me spustijo, tako tudi pričakujejo in ZAHTEVAJO da se vrnem, and that's a promise i can't and won't brake.
Letališče J.P; check in; 6.35. Teta za "šalterom" nervozno ponavlja moje ime v zvočnike in iz mene naredi zločinca največjega kova, zato ker mlad gospod zamuja in ne ve, da to ni avtobus ampak letalo. 50 ljudi čaka na mene, letalo ne vzleti. Pa vseeno lahko človeku greben zraste, če zaradi njega vse čaka, ampak ni nikakršna VIP oseba!Da pa sem predtem moral pas s hlač dat in jih držati, da slučajno pred vsem letališčem ne pokažem riti,ter vse elek. naprave posebej razporediti,pa gospo ni zanimalo. No, sedaj je to že rutina, ampak v tem primeru pa je bilo to prvič, zatorej se globoko opravičujem, gospa, kdorkoli že ste.
Munchen; letališče da dol padeš, a zahvaljujoč istemu prevozniku, samo letim od enega izhoda do drugega vhoda (covering apro. 800m) da ja ne bi zamudil leta, ker je šlo na knap, ter ugotovim da boardinga še odprli niso.
Za nahrbtrnik pa drugi poskrbijo. Je prav fajn, ko ne rabiš tega cementa na hrbtu nositi. Kaj šele bo?!?!
Istanbul….Đamija za uslužbence letališča, iz zvočnikov molitev, ljudje hitijo in upajo da ne zamudijo svojo 16.45 molitev, jaz pa na travi med vsem tem vrvežem in mestom katerega đamije bohotijo svoje stolpe proti oblakom.
Vsaka ima po dva stolpa, razen tale levo od mene, katera ima enega,čemur verjetno botruje da majo delavci tole bolj za zwischendurch kot pa kaj resnejšega. Saj ura tudi pove vse; 15min prej. Kaj češ, potniki ne čakajo, še manj pa jih to zanima.
Ura je sedaj v Sloveniji 15.58, tukaj, na travici, pri prijetnih 18C, pa smo urco naprej, tako da mi samo še svetlost ekrana razsvetljuje prijeten prostorček. Neverjetno, kako kulturni in prijazni so tile Turki. AtaTurk je že bil JACK ko je poskrbel da je Turčija postala to kar je. Niti malo se ne počutim neugodno ali pa me je strah, ko sedim sredi jase in pišem dogodke tega dne. Pa naj še kdo kaj reče, da so nekulturni. Jebeš tako mišljenje, katero se večino dobi iz večerni poročil in rumenega tiska. Vsake oči imajo svojega malara, pa tudi verjeti ni treba vse kar preberete in slišite…
Grozeči črni oblaki so me pregnali iz jasice v avlo Istanbulskega glavnega letališča,( v katerega bi mimogrede spravili 20 Jože Pučnik letališč pa še kakega zagrebškega, kjer sem moral samo za dostop do prijetne klopce ponovno skozi rentgen in kjer sem ponovno vlekel pas iz hlač ter jih držal da se ne razgalim v turški prestolnici. Bog ne dej. Komu pa bo Pahor potem roko podal?) kjer sem ponovno presenečen ugotovil, da smeh le nekaj velja, ponekod več kot denar, čeprav v dobi kapitalizma to kdo težko razume, ampak tak je. Sprva sva z gospodom policajem izmenjala pozdrav in nasmeh, kljub strahu da sem pečen, ker mi je prišel iza leđa z prižganimi modro-rdečimi luČkami, nato pa sem še gospodu, kateri vozičke pospravlja, pomagal in ponovno požel veliki širok nasmeh, sicer brezzobega starca, ampak zato toliko bolj simpatičnega. Pozitivnost na vsakem vogalu, nasmeh za vsakem 3tjim, đamija pa za vsakim 5tim. Verjamem da če pozitivo daješ, jo tudi dobivaš.
Morda me edino gospodične in gospe na CHECK IN-inih nimajo danes preveč rade, saj se pojavljam s kar obilno mapo E-kart in mailov, njim pa se mudi na solatike itd. No, tolko sem že skapiral, da je gospodična na okencu check-in v Istanbulu želela na solato, jaz pa sem ji vzel krepkih 20min. Mi pol ni hotela šotora posebej čekirat niti karto za nadaljno pot proti Sydneyu zrihtat , čeprav letim z istim prevoznikom in bi s tem imel manj dela v Abu Dabiju, da o nošenjo NAHRBTNIKA po teh mega letališčih niti ne govorim. Ampak avanture se rodijo, ko ne gre vse po planih a ne? Drugače je to pač še en splaniran izlet.
Tak je to, ko študent na rajžo gre ja, in mu ne preostane drugega, kot da vzame laptop iz nahrbtnika in piše stvari, katere nobenega ne zanimajo, razen njega samega.
Ampak če pomislim, je to edino prav, saj za sebe pišem, spomine prelivam v el. obliko, da mi na stara leta ne bo »dugcajt«, ko ne bo šlo več gor niti dol.
Vi, my friends, pa lahko berete al pa tudi ne, it's up to you. Potovanje je relativno dolgo, baterija vzdrži tudi nekaj, tu pa tam pa me čakajo hiške z vtičnico, zatorej flancanje in stokanje še dolgo, dolgo ne bo v pomanjkanju.
Terminal dobiva zaspano podobo, saj je glavna gneča mimo, mikavne turške damice uslužbenke pa tudi ne kažejo zanimanja, razen za svojo kavo. Vse te podobe v kombinaciji z pesmijo LUKA na mp3 predvajalniku, dajajo prav melanholično podobo celotnega počutja…
Glasba, ki je krajšala dan: Suzan Vega- Luka, Dire Straits-Telegraph Road, Cafe del Mar 7, Mika- Relax, take it easy (čisto na začetku potovanja. Najboljše za štart potovanja) ter Happy Ending (bolj bi pasal na koncu, yet i don't complain)
Just perfect to listen and observe the world around you.
sreda, 17. november 2010
17.11.2010, first ever "broadcast" of POT into the WORLD WIDE WEB
Že takoj na začetku se moram opravičit za vse kar bo zapisano, kako bo zapisano, in o čem se bo pisalo. Zatorej vsi slavisti in pikolovci, iskanje na stran in samo uživajte al pa ne, ob prebiranju mojih doživetji/dejanj/razmisljanj.
To ne bo tipično zapisovanje tipa, bil sem tam, delal sem to, ampak bo bolj zapis tistega kar v danem trenutku čutim in mislim, ideje, razmišljanja...
V osnovi to pomeni, da bom pisal o tem, kako sem hodil po žgečem asfaltu nekje okoli BAY OF PLANTY v NZ, že v naslednji sapi pa bom opeval kako dober je bil smetana sladoled v socializmu 80tih let. Got it? It's up to you if you read it or not.
Bo pa kar zanimivo, menim, filozofirat ene dogodke, pisat o zanimivi hrani, ki sem jo dobil na ulici ali razmisljat zakaj takrat nisem raje držal oprimka drugače kot sem ga, ker bi mi le to omogočilo lažji prehod dalje...
Anyway, my first BLOG entry or, i just lost my virginity to this new world of BLOGGING.
Zakaj že Blog, glede na to da imamo vesoljno opevan, neverjetno funkcionalen in praktičen Facebook, oz. FB v žargonu mladine???
Meni osebno Fb že sede, samo mi pa je preveč, hmmm, globalen za stvari, katere se pletejo in dogajajo v moji glavi,preveč prijateljev od prijateljev prijateljev!!?!? Wtf, sounds confusing, dosen't it?
Well, for this reason i created my Blog and ofcourse, če hočem nekoč, morda, to vse prelit v knjigo, je BLOG vsekakor boljši kot pa FB,kjer zapisujem le fragmente tega, kar dejansko mislim/čutim/živim. Delčke mojega srca, duše, upanja, kar pa je brez ozadja, le še ena UPDATE STATUS misel na brezobličnem FBju.
Jing Jang. Dobro, slabo. Gor, dol... Mama told me, when i was young.... Res je, mama so že vedele, a vendar smo jih sovražili, preklinjali, si obljubljali svobodo ko enkrat odrastemo. Eto, sedaj smo tu. Odrasli! Že? Kam so šla leta? Šele ko ljudje okoli tebe dobivajo otroke, šele takrat se zavedaš, kje pravzaprav stojiš in kako čas hiti. Je to to? Diploma,otroci,avto,krediti,pes,hiša...? Ne vem...niso neskončna prostranstva, spalna vreca, ogenj in na njem kuhalnik, sončni zahod, oči odraslega z iskrico otroka v njih, rahli piš avgustovskega vetra, to kar izpolnjuje,napolni, naredi življenje smiselno ali pa obratno?
Enim to, drugim tisto, tretjim ono. Razdvojen, kot vedno, pisem brez uvoda, jedra in zaključka. Pišem ker mi paše in pišem da nekaj napišem, pišem kot mislim in mislim kot pišem. Ja kaj pa ste mislili?!?!?
Skozi glavo pa mi gre na tisoče vprašanj, dogodkov, tako iz zgodnjega otroštva kot od danes...Sem nekje tu, vmes; Don't waste your time, searching for those Wasted years, so rekli Maidni, a meni se zdi, da tudi, če, iščem zgubljena leta ne izgubim nič, sem le nostalgična duša, ki v preteklosti vidi vse in še več. Tisto nedolžnost, brezskrbnost in lepoto.
Je blo pa je šlo, porečejo, živiš sedaj, poglej naprej.
Ja , saj bi, samo ne vidim skoraj nič pametnega, živim zato da se zatekam v objeme gora in skal, dreves in mahov, strmin in blata, živim da zvečer s prijatelji na prijetno hladnem "piru" predebatiramo ture, pohode, dogodke in kjer je boiling pot of ideas and future climbing/hiking plans. Skratka, celotno življenje je ena samo pehanje za materialnimi dobrinami, katere ne rabimo, a so nam jih reklame naredile NUJNO potrebne, prepričali so nas da nekaj veljamo če imamo dober avto, veliko plasmo/lcd, hišo ter unikaten sako.
Vsakomur svoje, lepo zapakirano darilo, še ne pomeni da je vsebina super. Zunanjost pa je itak na prvem mestu zadnje čase. Kaj češ....grem na pir raje.
To je to, zaenkrat....
To ne bo tipično zapisovanje tipa, bil sem tam, delal sem to, ampak bo bolj zapis tistega kar v danem trenutku čutim in mislim, ideje, razmišljanja...
V osnovi to pomeni, da bom pisal o tem, kako sem hodil po žgečem asfaltu nekje okoli BAY OF PLANTY v NZ, že v naslednji sapi pa bom opeval kako dober je bil smetana sladoled v socializmu 80tih let. Got it? It's up to you if you read it or not.
Bo pa kar zanimivo, menim, filozofirat ene dogodke, pisat o zanimivi hrani, ki sem jo dobil na ulici ali razmisljat zakaj takrat nisem raje držal oprimka drugače kot sem ga, ker bi mi le to omogočilo lažji prehod dalje...
Anyway, my first BLOG entry or, i just lost my virginity to this new world of BLOGGING.
Zakaj že Blog, glede na to da imamo vesoljno opevan, neverjetno funkcionalen in praktičen Facebook, oz. FB v žargonu mladine???
Meni osebno Fb že sede, samo mi pa je preveč, hmmm, globalen za stvari, katere se pletejo in dogajajo v moji glavi,preveč prijateljev od prijateljev prijateljev!!?!? Wtf, sounds confusing, dosen't it?
Well, for this reason i created my Blog and ofcourse, če hočem nekoč, morda, to vse prelit v knjigo, je BLOG vsekakor boljši kot pa FB,kjer zapisujem le fragmente tega, kar dejansko mislim/čutim/živim. Delčke mojega srca, duše, upanja, kar pa je brez ozadja, le še ena UPDATE STATUS misel na brezobličnem FBju.
Jing Jang. Dobro, slabo. Gor, dol... Mama told me, when i was young.... Res je, mama so že vedele, a vendar smo jih sovražili, preklinjali, si obljubljali svobodo ko enkrat odrastemo. Eto, sedaj smo tu. Odrasli! Že? Kam so šla leta? Šele ko ljudje okoli tebe dobivajo otroke, šele takrat se zavedaš, kje pravzaprav stojiš in kako čas hiti. Je to to? Diploma,otroci,avto,krediti,pes,hiša...? Ne vem...niso neskončna prostranstva, spalna vreca, ogenj in na njem kuhalnik, sončni zahod, oči odraslega z iskrico otroka v njih, rahli piš avgustovskega vetra, to kar izpolnjuje,napolni, naredi življenje smiselno ali pa obratno?
Enim to, drugim tisto, tretjim ono. Razdvojen, kot vedno, pisem brez uvoda, jedra in zaključka. Pišem ker mi paše in pišem da nekaj napišem, pišem kot mislim in mislim kot pišem. Ja kaj pa ste mislili?!?!?
Skozi glavo pa mi gre na tisoče vprašanj, dogodkov, tako iz zgodnjega otroštva kot od danes...Sem nekje tu, vmes; Don't waste your time, searching for those Wasted years, so rekli Maidni, a meni se zdi, da tudi, če, iščem zgubljena leta ne izgubim nič, sem le nostalgična duša, ki v preteklosti vidi vse in še več. Tisto nedolžnost, brezskrbnost in lepoto.
Je blo pa je šlo, porečejo, živiš sedaj, poglej naprej.
Ja , saj bi, samo ne vidim skoraj nič pametnega, živim zato da se zatekam v objeme gora in skal, dreves in mahov, strmin in blata, živim da zvečer s prijatelji na prijetno hladnem "piru" predebatiramo ture, pohode, dogodke in kjer je boiling pot of ideas and future climbing/hiking plans. Skratka, celotno življenje je ena samo pehanje za materialnimi dobrinami, katere ne rabimo, a so nam jih reklame naredile NUJNO potrebne, prepričali so nas da nekaj veljamo če imamo dober avto, veliko plasmo/lcd, hišo ter unikaten sako.
Vsakomur svoje, lepo zapakirano darilo, še ne pomeni da je vsebina super. Zunanjost pa je itak na prvem mestu zadnje čase. Kaj češ....grem na pir raje.
To je to, zaenkrat....
Naročite se na:
Objave (Atom)