And so it begins! The great eastern adventure, as i shall call it from now on.
Prebujanje v novo jutro,rezanje banane,jabolke,mandarine, dodatek sojinega mleka in za povrhu se meditacijska glasba, je naredila pričetek AVANTURE kot se šika in dala tisti zadnji sunek v rit, da sedaj pa AKCIJA, povratka ni, prijatelji pa tudi čakajo na darilca oz. koale oz. kivije. Vsakomur svoje. Čeprav dvomim da mi bo uspelo koalo prešvercat v nahrbtrniku.
Rana ura zlata ura, zatorej z očetom ob 4.30 odrinema iz Zbilj via letališče Jožeta Pučnika, saj kljub poletu ob 6.50, nočeva tvegati. Razmere so zimske, cesta spolzka in slabo splužena (kaj češ, se razume, da jih je presenetilo), pa še moja zajetna mapa mailov in elektronskih letalskih kart, doprinese k dejstvu, da se lahko marsikaj, marsikje zaplete. Nesreča ne počiva, pa še to ima običajno mlade. When they come, they come in numbers!
No, malo ledena cesta in od nekoga avta v drevesu ob cesti ,naju ni odvrnilo od najinega plana,da nama uspe v pravem času prispeti do letališča, da se v miru naredi check in, ter da lahko z očetom spijeva čaj in porečeva kakšno, preden PRODIGAL SON/PROBLEM CHILD/VEČNI ŠTUDENT odrine v svet.
Na letališču pa šok, totalna nezainteresiranost in "NE VERJAMEM KAR VIDIM" attitude. Ne, kart nisem pozabil doma, pa tudi nahrbtrnika ne, sem pa očitno pozabil moje 4 sorodne duše doma, saj so, kljub 4x mencanju oči, stali tam in se prijetno smejali. ŽIVA,LUKA,ANJA,GRGA so poskrbeli da je božič letos prišel prej, saj so mi dali najlepše darilo.Kamorkoli grem, karkoli se že skuha v moji zmešani glavi, in the end me bodo vedno sprejeli širokega nasmeha, razširjenih rok ter odprtega srca. Tako kot me spustijo, tako tudi pričakujejo in ZAHTEVAJO da se vrnem, and that's a promise i can't and won't brake.
Letališče J.P; check in; 6.35. Teta za "šalterom" nervozno ponavlja moje ime v zvočnike in iz mene naredi zločinca največjega kova, zato ker mlad gospod zamuja in ne ve, da to ni avtobus ampak letalo. 50 ljudi čaka na mene, letalo ne vzleti. Pa vseeno lahko človeku greben zraste, če zaradi njega vse čaka, ampak ni nikakršna VIP oseba!Da pa sem predtem moral pas s hlač dat in jih držati, da slučajno pred vsem letališčem ne pokažem riti,ter vse elek. naprave posebej razporediti,pa gospo ni zanimalo. No, sedaj je to že rutina, ampak v tem primeru pa je bilo to prvič, zatorej se globoko opravičujem, gospa, kdorkoli že ste.
Munchen; letališče da dol padeš, a zahvaljujoč istemu prevozniku, samo letim od enega izhoda do drugega vhoda (covering apro. 800m) da ja ne bi zamudil leta, ker je šlo na knap, ter ugotovim da boardinga še odprli niso.
Za nahrbtrnik pa drugi poskrbijo. Je prav fajn, ko ne rabiš tega cementa na hrbtu nositi. Kaj šele bo?!?!
Istanbul….Đamija za uslužbence letališča, iz zvočnikov molitev, ljudje hitijo in upajo da ne zamudijo svojo 16.45 molitev, jaz pa na travi med vsem tem vrvežem in mestom katerega đamije bohotijo svoje stolpe proti oblakom.
Vsaka ima po dva stolpa, razen tale levo od mene, katera ima enega,čemur verjetno botruje da majo delavci tole bolj za zwischendurch kot pa kaj resnejšega. Saj ura tudi pove vse; 15min prej. Kaj češ, potniki ne čakajo, še manj pa jih to zanima.
Ura je sedaj v Sloveniji 15.58, tukaj, na travici, pri prijetnih 18C, pa smo urco naprej, tako da mi samo še svetlost ekrana razsvetljuje prijeten prostorček. Neverjetno, kako kulturni in prijazni so tile Turki. AtaTurk je že bil JACK ko je poskrbel da je Turčija postala to kar je. Niti malo se ne počutim neugodno ali pa me je strah, ko sedim sredi jase in pišem dogodke tega dne. Pa naj še kdo kaj reče, da so nekulturni. Jebeš tako mišljenje, katero se večino dobi iz večerni poročil in rumenega tiska. Vsake oči imajo svojega malara, pa tudi verjeti ni treba vse kar preberete in slišite…
Grozeči črni oblaki so me pregnali iz jasice v avlo Istanbulskega glavnega letališča,( v katerega bi mimogrede spravili 20 Jože Pučnik letališč pa še kakega zagrebškega, kjer sem moral samo za dostop do prijetne klopce ponovno skozi rentgen in kjer sem ponovno vlekel pas iz hlač ter jih držal da se ne razgalim v turški prestolnici. Bog ne dej. Komu pa bo Pahor potem roko podal?) kjer sem ponovno presenečen ugotovil, da smeh le nekaj velja, ponekod več kot denar, čeprav v dobi kapitalizma to kdo težko razume, ampak tak je. Sprva sva z gospodom policajem izmenjala pozdrav in nasmeh, kljub strahu da sem pečen, ker mi je prišel iza leđa z prižganimi modro-rdečimi luČkami, nato pa sem še gospodu, kateri vozičke pospravlja, pomagal in ponovno požel veliki širok nasmeh, sicer brezzobega starca, ampak zato toliko bolj simpatičnega. Pozitivnost na vsakem vogalu, nasmeh za vsakem 3tjim, đamija pa za vsakim 5tim. Verjamem da če pozitivo daješ, jo tudi dobivaš.
Morda me edino gospodične in gospe na CHECK IN-inih nimajo danes preveč rade, saj se pojavljam s kar obilno mapo E-kart in mailov, njim pa se mudi na solatike itd. No, tolko sem že skapiral, da je gospodična na okencu check-in v Istanbulu želela na solato, jaz pa sem ji vzel krepkih 20min. Mi pol ni hotela šotora posebej čekirat niti karto za nadaljno pot proti Sydneyu zrihtat , čeprav letim z istim prevoznikom in bi s tem imel manj dela v Abu Dabiju, da o nošenjo NAHRBTNIKA po teh mega letališčih niti ne govorim. Ampak avanture se rodijo, ko ne gre vse po planih a ne? Drugače je to pač še en splaniran izlet.
Tak je to, ko študent na rajžo gre ja, in mu ne preostane drugega, kot da vzame laptop iz nahrbtnika in piše stvari, katere nobenega ne zanimajo, razen njega samega.
Ampak če pomislim, je to edino prav, saj za sebe pišem, spomine prelivam v el. obliko, da mi na stara leta ne bo »dugcajt«, ko ne bo šlo več gor niti dol.
Vi, my friends, pa lahko berete al pa tudi ne, it's up to you. Potovanje je relativno dolgo, baterija vzdrži tudi nekaj, tu pa tam pa me čakajo hiške z vtičnico, zatorej flancanje in stokanje še dolgo, dolgo ne bo v pomanjkanju.
Terminal dobiva zaspano podobo, saj je glavna gneča mimo, mikavne turške damice uslužbenke pa tudi ne kažejo zanimanja, razen za svojo kavo. Vse te podobe v kombinaciji z pesmijo LUKA na mp3 predvajalniku, dajajo prav melanholično podobo celotnega počutja…
Glasba, ki je krajšala dan: Suzan Vega- Luka, Dire Straits-Telegraph Road, Cafe del Mar 7, Mika- Relax, take it easy (čisto na začetku potovanja. Najboljše za štart potovanja) ter Happy Ending (bolj bi pasal na koncu, yet i don't complain)
Just perfect to listen and observe the world around you.
Ni komentarjev:
Objavite komentar