Končno čas da dodam kakšno vrstico ali dve.
Nazadnje sem pisal in popravljal besedilo na letališču Abu Dabi, kjer sem brez problema dobil novo karto za let do Sydneya, ter zagovotilo da prtljaga avtomatsko preide na novo letalo, na keterega grem tudi jaz. Ultra moderno in ultra fino fajn. MY ASS.
Ko po 13tih urah stopiš z letala in imas manj kot 2 uri da porihtas nove zadeve, ti preostane bore malo časa za romanco novega letališča, blišča in duty free con. Zadnji kosi romantike pa grejo v maloro, kakor hitro nabavis novo karto in gospa povprašajo po odrezku za ptrljago. Sledi pogled kot iz stripa, če pa bi me kdo od vas gledal, pa bi verjetno videl nad glavo 3 vprašaje in še kaj.
Saj pa so rekli, da gre avtomatsko, porečem in v isti sapi dodam, da v Združenih Arabskih Emiratih gospod v fancy cunjah, ultra modernem letaliscu, blišču all around, zagotavlja avtomatski transfer moje prtljage.
No, saj, na koncu dobimo vezo z skladiščem, tam porečejo da prtljaga je, gospa napiše številko na karto in VOILA že šibam dalje.
Dobro, ok, ni blema, saj bo, dobis karto, pičiš na novi terminal, k novim vratom k že 10x spremenjeni številki leta, tako da pretečeš vsa letališča po dolgem in počez. Škoda da niso ta letališča dimenzij našega Jožeta Pučnika, ker pol bi prišel do Aucklanda bolj spočit kot pa zlaman.
04.12. sem torej prispel na končni cilj in prvič zadihal Novo Zelandski morski zrak. Deželica pa čisti izgled Slovenije. Že ko sem iz letala gledal, je bila podobnost res velika. Hribčki, zelenice, polja, vse podobno, zeleno, domače pač. You need to see it to belive it.
Letališče končno dobi normalne dimenzije in v nul koma nichts sem pri traku ki bljuva prtljago in pridno čakam. Bolj kot čakam, bolj ugotavljam da prtljage seveda ni, ker mi WEINGERLI smo rojeni pod neko tako čudno zvezdo, da gre vedno nekaj narobe. Kaj bom čakal, če pa itak ni kaj čakat. Hajde opa, do izgubljene prtljage okenca in razlozit zadeve.
Spet vsi nasmejani, jaz verjetno ker mi je vseeno, gospe Maorke pa, ker sem prvi gost, kateri se po 2 dneh potovanja in brez prtljage še vedno smeji in mu je...vseeno!
Ker imam čas porečem in lahko komot na easy delamo, si gospa vzamejo čas in lepo počasi novinko uvedemo v svet formularjev za izgubljeno prtljago. Smejemo se, smejejo se zanimivemu priimku, ugotavljajo da je to nemško, smejejo se ko ugotovijo kako se imenuje naše letališče, smejemo se ker smo se že 4x smejali nečemu, kar niti ne vemo več kar je bilo :S
Prtljaga gor al dol, na sebi imam neke cunje, v nahrbtniku najbolj pomembne zadeve, vključujoč CORNY energijsko tablico, zatorej se lahko AVANTURA prične. Rukzak pa bo že prišel, eventually, maybe, someday. Drugače pa 3 mesece v istih cunjah al kaj?!? Roker style. Črno gorsko in še katero ljudstvo bi se našlo zraven.
Je pa fajn, ko se valjaš v istih zadevah, pa imaš dejansko izgovor za svojo lenobo, da se ti ne da preoblačit :D. Ja damn, cunje so pac nekje na vročem pesku in jahajo kamelo. Tudi nahrbtnik si zasluži dopust, da si ne bi kdo mislil, da sem sužnjelastniški :P
Nato je sledilo lutanje po letališču, iskanje omrežja,internet cornera ali česa podobnega. Je pa zanimivo, da v tem moderni dobi na letališču ne naletiš na wifi, oziroma naletiš a je vse plačljivo. Zanimivo, kot da ne more ta malenkost biti v karto vsteta. (Edino na Abu Dabiju so imeli stvari porihtane kot se šika. 10 računalnikov za internet, ter free wifi all around the place...)
No, saj, ajde, če ne drugo pa peš do mesta pa v prvi internet cafe na kakav in wifi for free. Nekak bi že.
Sem pa v zadnji minuti videl da ima SAMSUNG svojo stojnico, z najnovešo "robo" in med drugim 2 računala for internet browsing, jupiii. Pa se to sem ugotovil po naključju, ko se je penzijoniska mantrala s tipkovnico in ji zadeve nekako niso sle od rok in je okupirala zadevco, a se je hitro sprostil drugi comp and the world was fine again.
Hitro kontaktiram folk around, dobim Chrisa, ki je doma in lahko pride po mene. Au revoir letališče porečem, skočim do McDonaldsa na shake, v usta zbašem Corny in že sedim v avtu na poti k Chrisu v district Manukau.
Ostalega se bolj malo spomnim, saj je JET LEG zacel delovat in sem sredi pogovora zacel nekaj po slovensko govorit, pa nekaj nepovezano, da me je že bilo strah da me ne bo kje ven zabrisal. Češ, psihopat pa take fore :D
05.12.
Prebujanje,vstajanje,stretching,joga,meditacija, zajterk, tipična jutranja opravila. Pol pa TURISTAS TIME. Chris ve kaj pokazat, da dejansko vidiš stvari s pomenom, ne pa kar nekaj. Čeprav so me sila navdušile KFC restavracije, ki pa so res za vsakim vogalom. In prav je tako! :P
Kaj češ, otrok socializma, pa te take stvari pritegnejo, ala BURGER KING. Kar nimaš pogrešaš, kar pa maš pa ni interesantno.
Bla sva na famous ONE TREE HILL vulkančku (U2 fans že veste o čem govorim), pa na Wellington vulkančku, pa v CHINA grocery store (nore zadeve pa vse poceni. Sadje predvsem, kar mi je najbolj pomembno). V bistvi so cene podobne al pa nižje kot pri nas, tako da se bo dalo komot te 3 mesece preživet.
Saj ne vem, bolj se privajam na zadeve zaenkrat, prava akcija nastopi kakor hitro dobim nahrbtrnik in stegnem roko na cesto. Štopanje all over the place. To bo pol tisto, tapravo....
Ni komentarjev:
Objavite komentar