17.01.2011

Dan kot narocen za pocivanje in omogocanje sklepom, da koncno dobijo nekaj zasluzenega pocitka po tem divjem vikendu. Danes ostaneva doma in se posvetiva dnevniku in Bloggu, saj Piete and Michelle delata nama pa tudi ni vec do kaksnih velikih premikov. Razen do hladilnika in vrta, je vsak daljsi premik nepotreben, saj je usnjeni kavc enostavno prevec mamljiv, glasba iz zvocnikov pa doda piko na i.

Zvecer se posvetimo pripravi vecerje ter pecenju keksov ob spremljavi glasbe in piva. PRODUKCIJA KEKSOV je nas oficialen naziv in na koncu vsak posameznik opravlja tocno doloceno delo. Od priprave mase do posipavanja z sladkorjem v prahu...

Dan zaklucimo v poznih vecernih urah z otoznimi ocmi, saj se zjutraj odpravljava dalje...


18.01.2011

Nacrt, da zapustiva hiso ob 8.00 pade v vodo (kot ze tolikokrat prej) in dokoncno se znajdeva na cesti ob 10.30. Prste stran od piva in vina, ce ga ne prenasas dobro. Moj nasvet ;)

Dansnji cilj: Wellington

Oddaljenost: 300 in nekaj kilometrov.

Cas: nekje do 8mih zvecer bi bilo fajn da nama uspe.

Prvi prevoz dobiva hitro a samo za 20km. To bo se zanimiv dan, porecem. Pa se res je bil.

Drugi prevoz kopija prvega. Ne mores verjet. Ponovno 20km in par minut pred crnimi, tezkimi in grozecimi oblaki.

V tretje gre rado porecem, prst v zrak in hitro ugotovim, da me nekdo nima rad, saj zacne dezevat, veter pa je taksen, da me premika z mesta kjer stojim, Skoraj naslanjam se na njega + mimo brzeci tovornjaki dodajo svoje.

A nic ne de, tudi skozi to je treba. In evo, spet dobiva prevoz, tokrat CELO za 40km. Danes pa nekak moja karma ne funkcionira pravilno...

Tip naju odlozi sredi, DOBESEDNO, nicesar. Ravna in hribovita cesta pred nama in za nama, levo od naju pa samotna kmetija in lepo urejena ograja z rozami okoli nje.

Ce od tukaj dobiva kaksen prevoz pol pa sva res dobra. Ni dalec dan, ko sva prisla v crno luknjo Wangaruia in se niva mogla premakniti dalje, zatorej raje misliva pozitivno in vso karmo usmerjava v stopanje.

Ocitno ves psihicni trud ni bil zaman, saj nama ustavi tip srednjih let, z dredi in sila podoben Jurciju (od Maje) ter psom na zadnjem sedezu (mesanca med nem. pticarjem in necim drugim; sam bog ve).

Njegova destinacija: Wellington.

Tolko o najini danasnji KARMI. Ow yea. Naloziva se v kombi in za naslednje 4 ure sva preskrbljena. Voznja mineva ob sprosceni debati, Luka pa sanja sanje pravicnega z psom ob sebi.

Vecino pogovora se vrti okoli Jugoslavije, politicni napetosti v 80tih, ter osamosvojitvi Slovenije. Fant je razgledan, inziner in glasbenik v 3 razlicnih glasbenih skupinah, po vrhu pa se ljubitelj zgodovine, tako da se lahko uciva drug od drugega.

Voznja hitro mine, kljub dobri karmi pa se dan ne zakljuci uspesno, saj ne dobiva kavca, ker so gospa sli na zabavo in jo ne bo do naslednjega dne. Kljub temu, da sem ji sporocil, da prideva proti veceru, saj sva odvisna od dobrote voznikov (in ne moreva vedet kdaj bova prisla), je njen odgovor preprost in hladen. Sporocit bi morala, ko sva dobila zadnji prevoz, da bi si ona splanirala vecer. Tolko o tem.

Okoli 7mih sva v Wellingtonu in zatorej nama ne preostane dosti casa, da najdeva zastojn internet povezavo in poskusava poiskati kavc pri kom drugem. Mislim da sem poslal EMERGENCY sporocilo, vsem kateri so bili aktivni na CS strani  v zadnjem tednu, dobil pa sem figo oz. 0. Niti enega odgovora oz sms-a.

Za konec pa se se ulije, kot da je sodni dan, zatorej sledi trezna odlocitev in odpraviva se v hostel. Hvala bogu za intrnet in prenosne racunalnike, saj poiscem najcenejsega in tako se dalje ostajava v okvirih najinih zmoznosti.

Placam tistih 18$, pol manj kot bi dal za hostel v Lj, se stusiram z hladno vodo (lahko bi cakal do jutri, pa ne bi pritekla topla voda, pa ce bi se tako prosil vse angele...) in za konec dolgega dneva v skupnih prostorih pogledava A KNIGHTs TALE (Heath Ledger v gl. vlogi)


19.01.2011

Zjutraj dobiva sporocilo, da naj prideva v pisarno od Hanne, kjer lahko pustiva odvecno kramo, nato pa grema raziskovat Wellington.

Najlepse in najbolj zanimivo mesto, kar sem ga do sedaj videl na tem potovanju po NZ. Ne lazem, ce recem da je sila umetnisko (pravi mali Pariz), polno lokalov, knjigarn, antikvariatov in zanimive arhitekture, kjer se mesa evropski in angleski stil. Slike bodo  povedale vec kot 1000 besed. Da ne govorim o muzejih in umetniskih skulpturah v strogem centru ter izven njega. Edini kraj do sedaj, kjer bi se lahko videl, kot prebivalec, ceprav en veliki minus pa le ima. Veter. Eno izmed najbolj vetrovnih mest, saj v povprecju piha vsaki drugi dan, torej pol leta. Spiha ti se zadnje zivce, ko si drzis kapo, da ti jo ne odpihne.

Ob 5tih sva nazaj pri Hanni, v njeni firmi, saj je konec delovnega dne. Gospa imajo tiskarsko podjetje, katero spominja na stare case v MIKROSAGU. Tudi podobni stroji se najdejo, vse ostalo pa je veliko novejse in naprednejse.

Pri Hanni sledi tusiranje, Coronna (pivo) ter ponovno odgovarjanje na ze tisockrat slisana vprasanja. Tako pac je, ko potujes od kavca do kavca. Za vecerjo imamo zrezke na zaru, ter krompir z brokolijem in sirom iz pecice. Zraven pa rdece vino in sproscujoco glasbo.

Utrujenost sede na oci nekje ob 11tih zvecer in v pricakovanju novega dne zaspim ob branju GOSPODARJA PRSTANOV.


20.01.2011

Vstanem ob 7mih, da peljem kokerspanjela TUI (kot njihova znamka piva oz. kot njihov NZ ptic. Odlocite sami, kar se vam zdi bolje) na sprehod, saj ob 8.30 zapuscamo hiso, ker Hanna zacne z sluzbo, mi2 pa bova ponovno prezivela dan v mestu in se enkrat obiskala muzej, saj nama je vceraj uspelo videti samo 1. nadstropje, ostanejo pa se 3 nadstropja. Torej, novi nacrt, ko se vracava, bova se en dan prezivela v tem mestu in se ponovno posvetila muzeju. Nasploh ima tukaj vsako mesto MUZEJ (par nadstropji) in vecino le-teh je zastojn, zatorej je sila frustrirajoce, ko imava tako malo casa in toliko stvari, katere bi rada vidla. Tole hitenje skozi muzeje pa je sila utrujajoce in neprijetno, ko si  ne mores vzeti cas, da bi prebral in pogledal vsak razstavni objekt in prestudiral vsak detajl. Ni kaj rect, starsi so me to dobro naucili; za muzeje si je treba cas uzeti, se posvetiti stvarem se vziveti v tisto obdobje ter se prepustiti toku.

Sredi dneva pa ponovno sprememba plana, Hanna mora odleteti na severni otok, ker ji je mama padla po stopnicah in je v bolnici. Torej, ponovno sva na cesti. Ampak, sedaj sva ze utrjena, zatorej spremeniva odhod na J. otok od jutri na danes, spakirava nahrbtnike, se posloviva in odhitiva na I SITE, kjer si rezervirava trajekt za ob 3.00 zjutraj. Planirava spanje na terminalu in nato na trajektu. 2 muhi na en mah pa se niti kancka dnevne svetlobe ne izgubiva.

Karti sta najini, preostane samo se muzej in nakup sadja.

Ob 10tih zvecer sva na terminalu. Zlozim se na spalno podlago in lepo zakinkam za kaksno uro, Luka pa medtem pise dnevnik. Nato zamenjava vloge, jaz pa posvetim se kaksno uro Gospodarju prstanov. Malo zahladi in ko razmisljam, da bi si spalko vzel, je ura 2 in ze lahko gremo na trajekt. Veni pa hladnota, kod da je zima in sem prav vesel, da nas odpeljejo do trajekta s kombijem. Trajekt v velikosti dveh trajektov med Cresom in Nerezinami, potnikov pa za pol enega malega trajekta, naju zaspano sprejme in ker nas ni dosti, si poisceva najboljsi prostor, nekje pri oknu in se vertikalno razkomotiva, vsak na svojih 3 usnjenih sedezih.

In sedaj koncno ugotovim. Nisem ravno dec al kaj, kajti mislim, da sem dobil rahlo morsko bolezen, saj je trajekt lepo ziga-zaga sel gor in dol, meni pa je zelodec govoril nekaj drugega. Ampak, ne vem, okoliscine so posebne, ko tako potujes. Vsa ta dodatna teza na ramenih, neredno in nezadostno prehranjevanje, pomanjkanje spanca...
Vsekakor bom moral tole zadevo se enkrat preveriti. V idealnih razmerah, se razume!

No, kakorkoli, zaradi varnosti potnikov okoli mene in iz spostovanja do prijatelja na drugi strani mize, sem svoj zelodec in sebe cik-cak odvlekel na wc, kateremu sem se posvetil za pol ure in kjer sem prav prijetno dremal. Za vsak slucaj, sem si porekel. Ce bi prislo do eksplozije, bom pripravljen.

No, eksplozije ni bilo in ko sem se privlekel nazaj, se odstranil od hladnega okna ter si razgrnil svojo lezalno podlago, je preostanek plovbe minil kot se spodobi. Za konec pa se zajtrk (inclusive) in bil sem kot prerojen. No, jutro ni bilo prerojeno, a to v naslednjem odstavku...


21.01.2011

Jutro, kot bi ga skotski poet napisal, oz. slikar naslikal. Sivi, gosti oblaki skoraj do nizin, vrhovi bliznjih vrhov v oblakih, veter brije okoli uses, zatorej si hitro navlecem kapo in se z celo tezo (z 2 nahrbtnikoma sem kot tank) uprem proti silam narave. Do terminala bova ze prisla, za dalje pa nocem in se mi niti ne da, razmisljat...

Vreme je tako, da bi se galebi sli k zeni in pred televizijo, ce bi lahko. No, mi2 nimava navizirano nic podobnega, zatorej si narediva udobno na sedezih terminala in odplavava v svet sanj. Za kako urco ali dve, tolko da zbereva misli in da sklepi dobijo nazaj svojo staro proznost.

Ker sem upal da bom odsanjal grdo vreme in se prebudul v sonce, kot se to rado dogaja na NZ, sem pol pricakovanja in upanja, odstranil kapo izpred oci, samo da nato zagledam se bolj morbidno in navelicano vreme.Karma....drugic pa prosim, pridi ko te potrebujem.

Nahrbtniki na ramena, cesto pod noge, dez pa na naju in kot zapuscena psa tacava po plocniku proti novi tocki najinega stopanja.

Ker sva dobesedno NIKJER, in ker so edini avtomobili, kateri vozijo od tukaj proti jugu, tisti kateri zapustijo trajekt ne polagava dosti upanja, da bova sploh kam prisla. Trajekti pristajajo v razmaku 3eh ur, zatorej navleceva na sebe kar imava, nahrbtnike zavijeva v vodoodporne prevleke in narediva obraz, kot da bi pojedla 6limon. Igrava na noto usmiljenja. Niti ne deluje...

No. po kaksni uri ali dveh, se naju le en usmili. Ocitno so vse tegobe zadnjih dni poplacane, saj fant pelje do Christchurcha in tako bova tam prej kot sva mislila. Planirala sva 2 dneva z vmesnim postankom na sredini poti, a usoda nama je ugodna, zatorej gas do daske in dole luci. 4ure prijetne voznje pred mano, zelodec se rahlo v stavki, vreme pa me ne zanima vec. Prav prijetno dremam na zadnjem sedezu, oblozen z vso prtljago in slusalkami v usesih. Vmes opravimo se turisticne zadeve, kot je obvezno slikanje kolonije tjulnov in ogled se enega izmed triljon slapov na NZ (Ko jih vidis 3, jih imas dovolj). Preostanek poti mine, tokrat sem jaz na vrsti, v prijetnem dremezu in poslusanju deznih kapljic katere udarjajo ob avtomobilsko streho.

V Christchurch prideva okoli 6te ure in takoj zavijeva v knjiznico. Posljem goro mailov, nato pa greva v park, kjer si pripraviva vsak svojo goro ovsenih kosmicev z sadjem in sojinim mlekem. Eto dragi moji, sedaj pa po resnici, komu lepse kot nama. Angleski park kamor oko seze, reka pred nama, gondolo kot v Benetkah vozijo bogate turiste gor in dol, mi2 pa jeva najino standardno hrano, katera nama je trenutno boljsa kot katerokoli KRALJEVO KOSILO, se pogarjava, opazujeva zivljenje okoli naju in sva prav zadovoljna sama z sabo. Ko pa dobiva se par sms sporocil, pa sva vec kot zadovoljna. Prenocisca za naslednjih 5 dni porihtana in pomirjena greva v knjiznico, da se posvetiva se malo najinemu besednemu zakladu.

O tem kako sva prezivela vecer in kjer sva spala pa samo toliko. Sredi NICESAR, brez signala in kjer se ptice rabijo kompas in zemljevid, da najdejo ven iz tega roga. Gostitelj pa (sicer so drugi povedali drugace in sam ne morem ocenit glede na eno srecanje) bolj kot ne, nedruzaben. V gostilno na pivo, kjer je bil dejansko prvi kraj na celotnem potovanju, kjer nobenega ni zanimalo od kod sva prisla in kjer so se pogovarjali in zbijali sale med sabo. Mi2 pa kot PAJA PATAK. No, vsaj pivo nama je placal. Ena plus tocka! Hisa taka, kot da sem v Afganistanu, uta kjer pa je bila postelja pa je vidla svoje zlate case, tam okoli leta 1950. Posteljnina in odeja....hmm, raje vam povem da sem spalko potegnil ven na njej lezal. Luka pa se je hitro odlocil da bova kar skupaj spala v tejle uti, saj je bila misel da en spi tukaj en pa v hisi z...Gerrom.... neugodna. Pa se sila aktivne mozgane imava, polne vseh tistih divjih filmov. Tolko o tem.

Ko smo prisli domov, je brenkal na kitaro, iskal nekaj na internetu, kateri ima hitrost polza in bi celoten koncert Metallice minil prej, kot je on poiskal kar je rabil. Pol pa je odpeketal na neko zabavo. In to je bilo vse kar sva videla od njega. Hitro sva sla spat, se zalozila z National Geographicom (tega pa res ima skoraj vsaka druzina na NZ na tone) in upala na najboljse...


22.01.2011

Glede na to da se vedno zbujam zgodaj in da tudi tokrat ni bila izjema, si lahko samo predstavljate, kako sem se moral pocutit, ko je celo Luka vstal in bil neucakan, ko sva cakala do 1nih popoldne da so se gospod Gerr prebudili. No, tukaj sva ga vidla se za 10min, pol pa je meni nic, tebi nic, odsel brez da bi kaj rekel. Nobenega sporocila, nobenega adijo, nobene obrazlozitve kam in kako...Mi2 pa sredi nicesar, brez signala in prevoza. No, ce ga ze ni, sva vsaj malo hladnilnik oropala, za kazen, malo pocakal in nato odlocila, da spakirava in greva do ceste, kjer bova ze nekako dobila prevoz. In glej ga zlomka, komaj odlozim nahrbtnik, dvignem prst in prvi avto ustavi. Dobiva prevoz do obronkov Christchurcha, nato pa po eni uri nadaljnega stopanja novi prevoz do centra.

Tu pocakava pol ure in ze naju pobere Woulter (Nizozemska, razdvojen med NZ in Evropo), skocimo v trgovino in na dogovorjen CS piknik. Taksni pikniki so najboljsi, saj spoznas ogromno razlicnih ljudi iz razlicnih koncev sveta in se naucis kaj novega, ceprav jih vecino pozabis, imena zbledijo po par minutah, nacrti in dogovoru ob pivu pa so naslednji dan ze pozabljeni. Koncno stece beseda tudi o plezenju in ze smo domenjeni, da gremo jutri v skalo, po 2 mesecih. To bo zanimivo in polom. Pomoje. Trenutno te misli na stran in gremo uzivat. Najem in napokam se kot ze dolgo ne, saj nikoli ne ves kdaj bos zadnjic jedel. Ni mi lahko.
Piknik zapustimo okoli 10te ure. Sledi voznja,tusiranje,brskanje med knjiznimi policami z alp. literaturo, pogovor o plezanju, spalna vreca in spalna podlaga in ze stejem ovce

23.01.2011

Nov dan. Gremo plezat. Seveda. Ko neha dezevat. Tolko o tem. Bom moral vec meditirat drugic, kajti zgleda, da bolj bogo kaze z mojo karmo.No, bomo pa kaj drugega postorili. Pocistili lepilo z okvirjev oken. Seveda, ker ne gre z lahkoto in se lepilo trmasto upira, posezemo po drasticnih ukrepih. Varikina bo pomagala. Saj tudi je, sploh ko je Luka dodal prevec varikine v premalo vode in so nase glave bile prazne, misli pa lahke. Vec kot v 20min. izmenah se ni dalo delati, je pa bilo zanimivo, ko smo bili rahlo zadeti in smo prezracevali stanovanje se v poznih vecernih urah.
Zgleda, da je nekaj bilo na tej varikini, saj je posijalo sonce, oblaki so sli v maloro, mi pa smo ze metali opremo v nahrbtnike, pakirali malco in si brusli plezalnike.
Navdusenje in vzhicenost, kot pri malem otroku za roj. dan se ne da opisat, lahko pa si predstavljate, kako sem se pocutil ko sem koncno navlekel plezalni pas, oprtal opremo in si obul plezalnike. Ko so se prsti po dolgem casu ponovno nezno dotaknili skale, iskali primeren oprimek med razpokami, previsi, odlomi, ko so noge iskale primeren stopek za nadaljevanje oci pa preiskovale naslednji meter skale in vpijale vsak del ambienta.
Po 2 mesecih je motor ponovno zacel delovati in zacutil sem misice, za katere sem pozabil da jih sploh imam. Sladka bolecina po plezalnem dnevu je bila zadovoljstvo in upanje da bo se vec taksnih dnevov, ter da plezanje ostane del mene in se bolj definira mojo zivljenje, sanje in zelje.
Kljub rahlemu razocaranju v padcu plezalne forme, je prevladovalo tisto prijetno veselje, da se koncno le dobil na kar sem cakal skoraj 2 meseca in za katero sem vlacil v svojem nahrbtniku plezalno opremo, po celtonem severnem in juznem otoku, sel Lukeju na zivce dan za dnem, mu pripovedoval o alpinizmu, o plezalnih podvigih in zeljah, mu razlagal o opremi in vozlih na koncu pa ga preprical da bo tudi sam probal plezat, ko bo priloznost. In je bila, prilozsnot. A ker ima fant rad nezne rocice, je intelektualec in rajsi pleze po lazjem terenu, mu je hitro legla utrujenost v misice, prsti so se uprli, krema za roke pa je ostala doma, tako da je pol vidno zadovoljen, le se gledal in pisal dnevnik. Moram pa priznat, da se je drzal veliko boljse za prvo plezanje, kot jaz. Sploh ko, je moral zaupat plezalni vrvi in meni, da ga spustim nazaj na tla. Respekt!
Kakorkoli, dan je minil kot bi rekel keks, zadovoljstvo in rahla jeza, ker nisem uspel preplezat kar sem si zadal, pa ni pokvarila celotnega vtisa. Glava in srce sta hotela se, telo pa je imelo dovolj. V prste je legla utrujenost, ker sem prevec stiskal minimalne oprimke saj sem hotel videt, ali je se kaj moci v prstih, premalo delala z nogami, pa tudi kolki so stavkali, saj ze dolgo niso delali taksnih "gracioznih" gibov in se tako raztegovali. Drugic bo boljse, si porecem, pospravim opremo in odidemo domov. Zvecer pa kuhano sladko zelje z razlicnimi zacimbami in dober film v domacem kinu od Woultera.

24.01.2011

Danes spremeniva lokacijo bivanja in greva  za par dni k Aminu iz Pakistana. Taksni gostitelji so mi vsec, saj so iz drugacnih kultur, lahko ti razsirijo obzorja, ce si pripravljen poslusat  in v vecini primerov so super sogovorniki, zato se vecerje obicajno zavlecejo pozno v noc ob dolgih  debatah. Menim, da je to celotno bistvo CouchSurfanja. Da najdes gostitelje, kateri so cimbolj drugacni/zanimivi in poskusas najti skupne interese. Poslusas in poskusas razumeti, pa cetudi nista istega mnenja. Pomembno je, da se vedno dobis na pol poti, na sredini. In tako lahko marsikatero vroco kri ohladis in najdes novega prijatelja.
Amin je sila zanimiv, 30 letni inziner, kateri zivi in dela v Christchurchu od leta 2008. Pakistan pa mene, kod zgodovinarja in popotnika/plezalca zanima, saj bi nekoc rad odsel tudi v ta koscek sveta.
Amin je prijeten sogovornik, prav nic sovrazno nastrojen in preudaren z besedami. Ni fanatik ima pa svoje mnenje o Ameriki, Rusiji in Afgo-Rus. vojni, Bin Ladnu in 09/11. Dosti zanimivega nama je poveadal o pogorju Hindukus, Karakorumu in Himalaji. Opisoval je tako zivo in lepo, da sem sam sebe videl tam, pod tistimi velicastnimi vrhovi in samotnimi potmi. Videl sem vse tiste redke zivali, prve snezinke katere se nezno dotaknejo obraza ter nahrbtnika in videl sem vse tiste zanimive ljudi in kruto okolje.

Tudi danasnji dan je v znamenju dobre karme, saj sem dogovorjen se za en plezalni dan, tokrat z fantom iz Munchena, zivecim na NZ ter zaposlenim na univerzi v Christchurchu. Kolikor se spomnim, mi je rekel, da je sem prisel leta 2008 z punco in kmalu za tem sta se odlocila, da bosta ostala tukaj. Ona je iz Kanade, on pa iz Nemcije. Zanimivo pa je, koliko ljudi iz nem. govorecih drzav okupira NZ. NZ in Ibiza sta 2 glavni destinaciji za njih. Turki prevzemajo Nemcijo, domacini pa kraje kot so Ibiza in NZ.

Ponovno gremo v plezalisce, kjer smo bili vceraj in danes dobesedno RAZTURAM v skali. Veliko boljse mi gre kot vceraj, moc v rokah in prstih se vraca in sunkovite ter trde gibe spremenim v tekoce in elegantno plezanje (v kolikor je to seveda mozno :P). Mogoce pa se mi le se povrne stara forma.


25.01.2011

Po 2 dnevih plezanja, je danes čas za turistične zadeve. Namesto zgodnjega odhoda v center, se z Luko zapleteva v pogovor o človeški naravi, politiki ter šolskem sistemu, tako da zapustiva Aminovo stanovanje šele okoli 12te ure. Do centra rabiva debelo uro, saj avtobus ni opcija, hoja pa je zdrava in še za kondicijo poskrbiva. Pot naju vodi skozi botanični vrt, igrišče za rugby, mimo mnogih malih in simpatičnih caffe barov, indijskih,azijskih,kitajskih,vijetnamskih in drugih restavracij, nekaterih podrtih in poškodovanih stavb (še vendo videne posledice potresa) in celo arhitektura določenih stavb preseneča in kljub temu, da so tukaj mesta povprečno stara 100 let, se v tem primeru znajdem sredi Anglije. Vpliv na gradnjo in izgled stavb je očiten.
Načrt je, da si ogledava čimveč in kar nama pač pade v naročje a na koncu se za 3 ure zamudim na razstavi o raziskovanju ANTARTIKE, Luka pa gre preverit kaj ima za ponudit najboljši NZ festival ; BUSKER FESTIVAL.
Muzej zapustim z grenkim priokusom, da nisem videl vse kar sem hotel in da je tako veliki, da človek ne uspe vse pogledati v enem dnevu, če se hoče posvetiti vsaki temi 100%. In to je v vsakem večjem mestu na NZ isto. Muzeji v velikosti naše fakultete, vsi zastojn in vse razstave multimedijsko dodelane do potankosti. Ni da ni.

Knjižnica da preveriva, če sva dobila kakšen kavč v Dunedinu, nato pa trenutek, na katerega čakam že od prve polovice meseca. Ali me čaka pločevinka Laškega piva na pošti ali ne? Še sam ne morem verjeti, ko dobim v roke zajetno kuverto, noter pa sila strokovno zavito pločevinko Laškega. Hvala Grga in SALUTE MY FRIEND za naprej in nazaj. 1000x hvala. Navelicana in utrujena, se nekako se prisiliva, da greva pogleda dve second hand knjigarni, kjer pa cene niso to, kar bi zelelna, pa se izbira ni ravno za najin okus.
Po večerji si vzamem trenutek zase in s pločevinko ter pivom ravnam kot z dojenčkom. Lahko bi reklamo posnel, tako blaženo sem izgledal. In ves tisti kondens na pločevinki. Še sedaj se mi slina nabere, ko samo pomislim...
Včeraj smo imeli slo. večer, danes pa imamo pakistanskega in Amin pripravi pečeno kuro z curryem in zelenim čilijem, kot priloga pa njihov "najjaci" kruh immer. Ta kruh (prevladuje na Bliznjem vzhodu in Nepalu,Indiji,Tibetu...), sem na NZ jedel prvič in vedno ko ga kdo pripravi, vržem svojo pravilo, da ne vecerjam, skozi okno. Tako je dober, da bi ga lahko jedel in jedel. Na koncu bi bil kot "kipjena" kura.
Pridruzi se nam se Aminova prijateljica in zagrizena couch surferka iz San Francisca in ob cmokanju in srkanju piva, obdelamo aktualne teme ter zivljenske zgodbe.
Za konec, pa se voznja do razglednega stolpa nad Christchurchom in pod nami tisoce in tisoce luck. Kot maslo razmazano na kosu kruha. Preveliko, da bi z pogledom zaobjel vse. Do koder seze pogled, levo in desno, luci v hisah, cestna razsvetljava, luci avtomobilov...


26.01.2011 

Zgleda, da so me aktivnosti zadnjih dni koncno dohitele, saj telo ne reagira kot bi zelel, glava pa pravi naj kar lepo ostanem na fotelju in berem knjigo. Ceprav bi rad sel ponovno v muzej, raziskovat center mesta in v knjigarne, me sama misel na eno urno hojo do centra, polozi nazaj v naslonjac. Vcasih je tak fajn, samo lenarit in knjigo brati. A ker duh zasmrdi ce samo lenaris, se nekako le skobacava do nakupovalnega centra cez cesto, kjer najdeva knjigarno, sicer z novimi knjigami, a cisto vredu da zapraviva par urc in odkrivava nove knjige, ter knjige katere bo treba dati na seznam zelja.
Neverjetno, ko izveva od prodajalk, da je v blizini, ne ena, ampak dve second hand knjigarni, pa se specializirana trgovina za zelenjavo in sadje. Midva pa sva hodila v uro oddaljen center, iskat te zadeve. Tolko o tem. Butli pa imajo vedno sreco in tako zadnji dan v Christchurchu odkrijeva, da sva imela vse to ze cel cas pred nosom. To in se vec, saj izveva, da je velika lokalna knjiznica samo 10min hoje od Aminovega stanovanja in tako se lahko samo tolcem po glavi, da nisem ze prej to ugotovil. Veliko lazje bi preveril posto, internetna povezava je boljsa saj ni mase ljudi, kateri bi viseli na internetu, pa se prostor na kavcu imam. Priceless.
Popoldne si naredim solato na moj domac nacin, Luka pa si pripravi kuskus in zelenjavno omako. Koncno zaloga vitaminov za prihodnje dni, ter kraljev okus paradiznikov, paprike, cebule in cesna. Prav sanjal sem ze eno dobro solato.


27.01.2011

Odhod iz Christchurcha z dobrim obcutkom, pozitivno naravnanostjo in  z velikim prepricanjem, da bova do vecera v Dunedinu. Mhm, zgleda da so danes najini angelcki na dopustu, karma pa je sla v maloro.
Za 360km, torej malo vec kot je dolga Slo., sva potrebovala, reci in pisi, 2 dneva. Tolko o moji pozitivni naravnanosti!
Od Christchurca do Timurua, je slo gladko in prevoz sva dobila v roku 1 ure.
Timaru: cas stopanja, 4 ure. Pa se to sva pol dobila prevoz, ker se naju je usmilil voznik, kateri naju je videl stati ob cesti ob 1nih.
Tale prevoz traja natancno 20km in ponovno sva na ravni cesti sredi nicesar. American style.
Tukaj sva ponovno bila visoko motivirana, saj je bila ura komaj 4.30, sonce je sijalo in bila sva sredi nicesar, kar je sila dobra tocka, da te pobere prvi avto.
Receno storjeno, prevoz dobiva v roku 15min, a seveda, spet brez JACKPOTA in ponovno se peljeva 20km.
Oamaru: naslednja crna luknja in vsi vozniki proti nama. Po nadaljnih 4 urah, navelicana in jezna si navrzeva nahrbtnike in hajdile v mesto. Planirava, da bova noc prezivela, ali v McDonaldsu, ali pa na zelezniski. Kjerkoli kjer ne piha in sva pod streho.
Seveda, danesnji dan je praznik za vse angele in karme, zatorej je McDonalds odprt do 11te ure zvecer, zeleznisko postajo so ukinili, kaficev oz. barov, kateri bi bili odprti do 3 oz. 4te ure zjutraj, v tem kraju ni, preostane pa se bencinska in 6 ur do svita.
Ko jem Cheesburger, se mastim z pomfritom, ter pijem okusen cokoladen shake (prvic, da sem si kaj takega nezdravega a DOBREGA privoscil, odkar sem na NZ)  z drugo roko pa brskam po CS internetni strani in sila presenecen ugotovim, da ima ta kraj celo par ljudi, kateri ponujajo kavc. Z velikimi dvomoi posljem 2 prosnji, pospravim racunalnik, ter zacnem na sebe vlaciti vsa oblacila kar jih premorem, da bom lazje prezivel noc na bencinski,ko dobim klic od Jamesa, z sila dobro novico. Dobila sva prenocisce pri njegovem prijatelju. Koncno nekoliko srece.
James je, mimogrede, voznik kateri naju je pripeljal do tega zaspanega mesta in eden izmed 2 oseb katerim sem poslal prosnjo. To pa je nakljucje.
Malcom je dec, ki naju je vzel v svoj dom, je DJ in zivi v tej veliki vili. V prihodnjih mesecih se odpravlja delat na luksuzno krizarko kot DJ oz. kot sound engineer, zatorej nama pove tudi nekaj o tem in ze vzbudi zanimanje za nove nacrte. Dnevna soba z kaminom, mix pultom, ploscami in cdji. Ceprav sva bila utrujena in sva nameravala hitro ovce stet, se pogovor zavlece do 2 ure zjutraj. Bomo ze spali, ko bo priloznost.


28.01.2011  

Verjamem in vem; danes bova prisla v prekleti Dunedin, pa ce bo treba hoditi. A raje pametno molcim in samo upam da so angeli in karma nazaj z dopusta.
Prva etapa naju pripelje, kaj pa drugega, 20km izven  mesta in po 2 urah, ko ze razmisljava o vcerajsni prigodi in resno dvomiva v najine nadaljne uspehe, dobiva direktno voznjo v velikem jeepu, do Dunedina.
Cez pol ure pa dez, tako da je ocitno sreca na najini strani.
Prihod v Dunedin, veni pa lije kot iz skafa. Hitro poisceva knjiznico, pogledava kje zivi Ann in kako prideva do nje in nekje ob 4pm sva pri njej, pijeva caj in razlagava prigode zadnjih dni.


29.01.2011

Dez, dez, dez. Na trznici nakupiva sveze zelenjave, sadja v supermarketu pa moko,mleko in par malenkosti. Danes bomo imeli skupno vecerjo in domnevno nas bo okoli 13, zatorej je potrebna natancna kalkulacija, saj nameravava narediti marelicne in slivove knedle.
Receno storjeno, lije pa se vedno kot iz skafa, hladno pa je tak, da skoraj ni razlike med temp. doma in tukaj.
Popoldne preziviva ob sahu, pivu, glasbo in branju, okoli 5tih pa se spraviva delati cmoke. Recept najdeva na Kulinariki, natociva si pivo in uspeh ne bo izostal. Hisa se polni (raje recem grascina. Spominja na vilo iz filma Psiho), na mizi se kopici hrana, v kuhinji pa zmankuje delovne povrsine. Nekako le najdeva prostor da narediva testo, narezeva marelice in slive in po 2,5 urah so bombe od cmokov pripravljene. Ob smehu, pijaci, vecerji, pogovorih in druzabnih igrah zakljucimo dan. Pokazali so nama novo druzabno igro, katero bi se dalo uvesti tudi na nasih zabavah, igrali pa smo tudi namizno igro TRIVIAL PURSUIT, katero bi pa se res splacalo nabavit. Vprasanja so iz podrocja ZABAVE, UMETNOSTI, ZGODOVINE, POLITIKE igra se z kocko in kljub temu da je bila igra v ang. in da se je dosti stvari nanasalo na zadeve iz ang. govorecih drzav, sva z Luko pristala na 2 mestu. Zgleda da se branje v ang. obrestuje. Vsak dan bolj!


30.01.2011


Nedelja pac. Namenjena lenarjenju, gledanju filmov, branju, zato ne vidim nobenega pred 11to uro. S pivom in vinom je treba ravnat spostljivo :)
Sivi oblaki, veter in hlad ne vliva upanja na kaksno plezanje, zatorej vec kot na sprehod z psom po LONG BEACHu ne racunamo. Ogledamo si par turisticnih zadev, z Marlyem (12 letni pes boksar. Gospod v letih, bi lahko rekel) Ann ter Luko, gremo na sprehod na LONG BEAC, kjer nama Ann pokaze lokalno plezalisce. Navrtane smeri, tik ob plesceni plazi in morju. Ker je dan zaspan, vidimo le kaksne 4 plezalce kateri, kot pajki, stegujejo svoje okoncine po skali in se trudijo doseci oprimek oz. stop. Drugi koticki samevajo. 
Gledam na odprto morje, opazujem valove in mislim na dom, druzino, prijatelje. Veselim se, da jih ponovno vidim, po drugi strani, pa je se toliko stvari, katerih nisem in ne bom videl...
Ko se vrnemo v mesto, si sposodimo 3 filme; And Justice for all, The Thomas Crown Affair (original z Steve McQueenom) in James Bonda: Octopussy.
Vecerja v dnevni sobi, Bond in Thomas Crown, ter 2 kozarca vina.
Danasnji dan zakljucimo ob 11tih zvecer in upamo, da do jutra, koncno napolnimo baterije...
Ko

06.01.2011
Ponovno nov odhod v našem trenutnem življenju. Ponovno zapuščamo ljudi, nova poznanstva, katera smo v kratkem času sprejeli za prijatelje, novi koščki za naš mozail življenja.
Okoli 12te ure smo pripravljenji, celotna bojna oprema v prtljažniku in na sedežih, mi pa nekje med vso to navlako iščemo kos prostora za naše riti.
Preden nas odloži na izvozu, nam še pokaže svoj SWINGER BAR, s čemer se preživlja in kjer je sam svoj šef. Zanimiva kombinacija starega pohištva, slik, se meša z pripomočki vseh sort in oblik.
Predvsem me navdušujejo erotične fotogratije iz 20ih in 30ih let prejšnega stoletja. Sicer pa, sem se že vedno navduševal nad črnobelo fotografijo in modo iz začetka prejšnega stoletja...
Najin današnji cilj je LAKE TAUPO, še bolje pa bi bilo če nama uspe priti v Turangi, kjer naju čaka novi KAUČ :).
Ob 13.10 pričneva najino odisejado, katera naju po 15min vožnje pripelje na novo križišče, kjer šele po ob 14.25 dobiva novo vožnjo a tokrat v enem kosu do Lake Taupo. Pobereta naju 2 mlada pubeca, katera zaključujeta počitnice in gresta domov v WELLINGTON (tam je tudi najin cilj, enkrat, kasneje) z vmesnim postankom pri Lake Taupo. Kombi rdeče barve (ista serija kot nasa Mitzi), elektronska glasba in kot pozdrav in spoznavanje med različnimi narodi, dobiva v roke pivo s čemer se ponovno razvije zanimiv pogovor.
Ob 16tih sva v Taupu, vmes naju dobi dež, zavlečeva se pod streho in grickava arašide, orehe in pijeva vodo, ter neprijazno gledava v nebo in upava na izboljšanje.
Jasno je, da je vreme neugodno za kampiranje, zatorej spremeniva plan in se odločiva, da v enem kosu prideva do Turange in toplega doma.
Preteče kar nekaj časa in še nekaj malo vode, preden dobiva novi prevoz. Pobereta naju, kaj pa drugega, 2 Izraelki na hitrem dopustu po NZ. 3 tedne, najet avto in vsaki dan kje drugje, naju brez problema zapeljeta v center, do hostla, od koder pošljeva sms Johanni in v roku pol ure že sediva pri njej doma, pijeva črni čaj z mlekom in jeva mesne zavitke (lepo sva nasedla, so namrec vegi zavitki, ampak tako dobro pripravljeni, da niti nisem občutil da ni mesa...kosmici,orehi,korencek,drobtine). Hvaliva in hvaliva, kot že tolikokrat na najini poti. Pogovarjamo se, pove nama svojo zgodbo in presenečeno ugotoviva, da za 66letno gospo, tako skače okoli in tako energično deluje, da se lahko marsikatera dečva pri 20 skrije. Koliko znanja o kuhi, o deželah, glasbi ter  vrtnariji. Noč bi bila prekratka, če bi hoteli vse predelat.


07.01.2011
Dobro jutro in vonj po sveže naloženem lesu v kaminu, me spravi iz postelje okoli 7mih. Sicer je oblačno, kar ni optimisitčno in ugodno za najin načrtovan 4 dnevni pohod po hribih, ampak je še en dan časa preden odrineva. Morbit bo jutri bolje.
Zbašemo se v avto, pse v prtljažnik in že drvimo proti termalnim vrelcem, kjer kot pravi turist fotkam in snemam. Fajn je videt te zadeve, katere so zastojn, zanimive in o katerih ti domačini lahko kaj povejo. Sicer Johanna originalno prihaja iz Nizozemske, ampak že od leta 1970 živi na Novi Zelandiji, zatorej se že dolgo šteje med domačine oz. KIWIJE. Mimogrede, za te izvire in vrelce bi par deset kilometrov višje plačal  kakšnih 20$ brez da bi mi kdo kaj razložil. Tolko o tem.
Nazaj grede skočimo do reke, psa se okopata in razgibata in že proti domu.
Učima se delat mesne zavitke, lomim na kilo orehov (nekaj jih konča v mojih ustih), pijemo domači sok, poslušamo Miles Davisa, kasneje berem knjigo THE HOBBIT pijem črni čaj in jem domače kekse.
Nekaj malega še postorim okoli hiše, da telo in duša ne zasmrdita, rad pomagam in delam, tolko da se premikam in da je na koncu viden nekakšen rezultat. Počistim plevel ob robovih betonirane poti za avto in od hiše do garaže. Poslušam glasbo na mp3 in mislim na prijatelje,dom zraven pa pijem WOODSTOCK.
Še malo in odrineva na velik pohod...
Sonce pripeka, nebo za mano je modro, pred mano, v hribih, pa črnina in zvok grmenja iz daljav. Prav magično. Poletne nevihte in vsa ta energija v zraku, pričakovanje bliskov, pihanje in tisti vonj v zraku, intenzivne barve in ljudje, kateri bežijo domov so eni najlepših poletnih trenutkov.


08.01.2011
D Day--> TONGARINO NORTHEN CIRCUIT.
3.dnevi pohajkovanja, 3 dnevi hoje po 8 in več ur z 13kg nahrbtniki (na srečo so vsaki dan lažji, saj hrana kopni), 3 dnevi za dušo in telo, 3 dnevi razgledov, ravnic do koder oko seže, 3 dnevi gor in dol po poti. 1 dan srečava 6 ljudi in hodiva 9 ur, naslednji dan pa srečava na prvih 2 urah pohoda več kot 100 ljudi. Drugi dan začneva namreč na najbolj popularnem pohodu NZ. TONGARINO ALPINE CROSSING. Traja sicer en dan, vsebuje pa pohod pod in možnost vzpona na MT DOOM (gora kamor sta potovala Frodo in Sam v trilogiji GOSPODAR PRSTANOV). Za vse tiste bolj komot in turiste, je to idealno, nama pa to ni odgovarjalo in sva ravno zato izbrala pohod okoli gore ter ga začinila z vzponom na MT. Ruapeho (najvišja gora S. otoka), da pokaževa iz kakšnega testa smo slo. gorski kozli. Kljub načrtovanim 4-5 dnevom, sva vse izpeljala v 3 dneh, a žal nisva dosegla vrha Ruapeha, saj je zjutraj slabo kazalo z vremenom in sva tako začela z vzponom šele okoli 10te ure. Seveda bi tudi to šlo, a mi2 morava še priti do izhodišča, nato prehoditi celotno pot, nato pa ponovno štopat in priti v dolino. Z prevozom gor in dol ni problema. Gor grede naju pobere poštar, nazaj grede pa zaposleni v športnem centru.
Dalje kot do grebena ne prideva, a sva vseeno zadovoljna, saj so razgledi enkratni, ponovno vidivca MT DOOM in tudi celotno pot od parkirišča do sem sva opravila peš, brez uporabe sedežnice. Turisteki plačajo, mi študentje pa raje pešačimo, grizemo kolena in preklinjamo, ker smo tako škrti, da si ne olajšamo garanja.
Kaj češ, taki smo. Pa tudi to ni slabo, vsaj za kondicijo in ego ne.
Nekaj mi sicer nagaja kita na stopalu, prvič v življenju, a glede na to, da je zadnji dan in da stisnem zobe ter da imam sila lahek nahrbtnik (ostalo kramo, sva skrila pod sno staro postajo sedežnice) se da tudi to preživet. Nazaj grede pa tako tečeva, saj je sipkega vulkanskega peska povsod dovolj in je sestop do prvih skal pravi užitek.
Še to, prvo noč sva prespala pod vznožjem MT. Doom-a in je bilo prav epsko, moram priznat. Spati pod goro, katera je bila uproabljena v filmu Gospodar prstanov in katera je bila tako pomembna za uničenje prstana ni kar tako in se ne zgodi vsaki dan. O tem kako je pihalo in kako svinjsko mrzlo je bilo, pa raje ne bi pisal. Izpostavljena planota, višina 1500m in nenehni vetrovi. Lahko si samo narišete sliko.
Drugi dan sva spala nekje med visoko travo, par metrov od sprehajalne poti in par 100 metrov od konca narodnega parka. To se edine možne lokacije kjer lahko kampiras in ne rabis nič plačat. Oficialno velja 500m od označene poti, ne v bližini koče in kamping prostora, kajti to se plača. In prekleto dragi so, tukaj na NZ.
To da sva šotor postavila na grmičevje in tako imela naravno žimnico je bilo sicer zanimivo a ker je bilo dno dvignjeno, se je prostor zmanjšal, s tem ko pa sva dodala še nahrbtnike v šotor, pa sva spala kot kakšna alpinista, pred vzponom na MT. Everest. Tesno in neudobno. No, vsaj prekletno mrzlo ni bilo, bilo je samo...mrzlo!
Zadnji dan pa sva spala nekje na poti med gorami in Turango ter imela v mislih mehko posteljo, topel obrok, čaj z keksi ter dobro knjigo...




11.01.2011

Vse kar si sedaj želim je pivo. Pivo po uspešni turi pa vedno prav pride. Pa še dejstvo, da nisva kupila nič piva za na vrh gore je najhujše alp. zlo. Ko se privlečeš na vrh, ko si izžet in skozi tebe teče tista pozitivna energija in mladostna moč ob pogledu po okolici, takrat sva 2 stvari ZAKON. 1. Stisk roke prijatelja s katerim si prišel na vrh
2. Odpreš pivo in ga deliš s prijateljem!


Najin prostor med jabolkami in limonami zamenjava za asfalt in kilometre proti Johanni. Današnji dan je posvečen uspešnemu zaključku ture in lenarjenju.
Johanno doseževa okoli 11te ure, vmes zalutava a splet okoliščin privede do tega, da se pelje mimo naju dveh, ravno ko se vrača domov, ter naju tako reši nadaljnih muk.
Pri njej sta zadnjih par dni bili tudi 2 sestri Kanadčanki, s katerima sva se kasneje še srečala. Oni2 sta za razliko od naju opravili, turistično prečenje in se že odpravljata po ovinkih proti New Plymouthu, kamor tudi mi2 hitiva...jutri.
Za kosilo skuhava kuskus, za prilogo prepraživa čebulo, dodava grah, paradižnik, 4 jajca. Solata pa je paradižnikova z koruzo. Jema kot volka, Johanna pa se smeji in hvali najino kuhanje. Ni slabo, ni slabo, ce to rece taka profesionalka. Johanna se obvlada moska hisna opravila. Delavnico ima bolje založeno kot marsikateri pravi dec. Tudi različna darila za vnukinje in vnuke dela sama iz lesa. Na odpadih pobere nove stvari, katere ljudje s preveč denarja pomečejo stran, jih očisti in naredi kakšno novo zadevo iz njih. Recimo kolesarske sedeže iz lesa v nizo. stilu za vnukinjo, ali pa otroško mizo. Sila sila pozitivna gospa, pametna, čila. Od takih se je trebsa učiti.
Ostala nama bo v sila lepem spominu.


12.01.2011

Norca kot sva, se na pot, proti 375km oddaljenemu New Plymothu odpraviva okoli 13te ure. Kaj češ, ko pa sva na dopusto. Saj se nikamor ne mudi, si misliva in optimistično drživa prst v zrak.
No, saj, optimističen sem bil še natančno 24 ur, preden sva svoje noge postavila na pločnik New Plymotha. Bi šlo tudi z manj kilometri, samo to bi pomenilo, štopanje na cesti imenovani LOST HIGHWAY, kamor sva sicer štopala prvo uro, a nama je domačin kar iz avta povedal, da naj raje štopava po glavni cesti proti jugu in nato nazaj proti zahodu. Veliki ovinek pač, a na POZABLJENI AVTOCESTI pelje 5 avtov na dan. Tolko o tem.

Prenočišče si najdeva v nekem malem mestecu ob obali, od koder po 2 urah štopanja ne dobiva nadaljnega prevoza in zatorej raje postaviva šotor se v svetlem kot pa v temi. Najin kotiček pod nebom, oz. rajši rečem pod streho od ovčje štale, dobiva na travniku ob hiši premožnejše gospe, katera naju takoj sprejme, kljub temu da ima na obisku celotno družino, a kakor hitro porečeva, da ne moreva iz mesta, da kaže na dež in da bi samo zasedla košček trave za čez noč. Tako dobiva štalco, namesto kravce 5 starejših ovčjih dam, namesto vode in nekaj arašidov, pa polno vrečko dobrot (keksi navadni, keksni čokoladni, velika tuna, sardine, zagozda sira, krekerji, 2 jabolki). Spim kot dojenček in zjutraj po svojem zajtkru odrineva, upajoč da prideva še danes. proti New Plymothu.




13.01.2011

Lep sončen in vroč dan. Za prevoz čakava pol ure in še to imava srečo saj naju odloži 40km pred najino končno destinacijo. 
Po uri in pol, Lukotovih mega 3kepicah sladoleda za 3$ (to pa sem res bil presenečen in skoraj na riti, tak poceni je bilo) ter nadaljnih prehodenih metrih ponovno držim prst v zrak.
Vreme in počutje je super zatorej se dosti smejiva, pogovarjava in planirava nove akcije.
2x še prestopiva in že sva na koncu te etape.
V prvi vožnji sta naju pobrala 2 pubeca. Eden je mehanik za ladijske motorje in traktorje, drugi pa, začuda, brijem z ušesi, gorski ranger. No, pripravniško dobo na MT. Taranakiu dela in tako izveza iz prve roke kako pa kaj glede najinega načrtovanega vzpona...
Drugi, kateri pa naju pobere in zapelje do končne destinacije, pa je res prav čudna in smešna kreatura.
Gospod, morda okoli 40 let, kmetovalec, deskar na vodi, učitelj deskanja na vodi (no, vsaj ponudil je uro deskanja za 50$. Bolj na črno, ampak čisto možno) nama razlaga svoje velike načrte o snemanju filma, o tem da bo film režiral Peter Jackson in za glavno vlogo bi najel Tom Crusa. Že že gospod, hvala za prevoz, ampak o vašem filmu, pa raje ne bi. Saj je rekel, ne rabi on Petra in Toma da sta v filmu, on rabi samo njuni imeni na postru za film in da dodata kakšno idejo in to je že pogoj da bo film BLOCKBUSTER.
Nekaj še flanca o drogah in alkoholu, ampak sam sem že odklopil in poslušam glasbo na mp3ju ter se veselim prihajajočih dnevov.
Ko naju odloži v centru, hitro najdeva hišo, navdušeno pregledava vse sobe in ugotoviva, da je stanovanje čisto po najinem okusu. Spominja na vsa tista študentska stanovanja doma, z usnjenimi zgaranimi kavči, starim pohištvom, barvnimi stenami, art fotografijami, filozofskimi, znanstvenimi in biografskimi knjigami in različnimi glasbili. Vesel sem da sva izbrala ta kavč in da bova tu preživela par dni.
Ključ pod predpražnikom, kot dogovorjeno, nama vlije še več zaupanja do ljudi pri katerih bova, saj če oni zaupajo nama, mi2 vsekakor zaupava njim + do sedaj še nisva imela slabih izkušenj.
Večer zaključimo ob hrani, pijači ter jazz koncertu v parku.




14.01.2011 

Rana ura slovenskih fantov grob. 5.40 me budilka vrže iz sanj in že hitim pripravljat zajtrk, Luka pa vstraja v poziciji gosenice.
Kljub temu, da smo večer raztegnili do 1nih zjutraj in kar nekaj popitih pivih, sem zahvaljujoč moji alpinistični karieri, zjutraj pripravljen na kakršen koli izziv. Luka, nevajen takšnega tempa, ima probleme in se lovi, išče to in ono, a na koncu le uspe, da zapustimo hišo ob 6.20. Piete naju zapelje do izhodišča (hvala lepa. Super človek. Takoj mu krijem hrbet, če bi prišlo do česarkoli) in po 5.50h sva nazaj, za nama pa 1600m visinske razlike in nekaj kilogramov vulkanskega peska v čevljih, hlačah, nosu in ušesih. Na vseh tablah je pisalo 8-10 ur za vrh in nazaj, a nekak se mi zdi, da smo mi, gorski kozli bolj vajeni hribov in vsekakor nam je to več kot rekreacija, zatorej nam tudi te turistične ure pohodov nekak ne gredo v račun. Mislila sva, kaki AV in BAV vzpon bo to, na koncu pa je bil čisto lep pohod. Fajn.
Nazaj do hiše štopava. Imava srečo in dobiva prevoz, nekje sredi poti od planinske koče proti vznožju, saj na poti iz gore še ni dosti ljudi, ura je komaj 2 popoldne in jih večina še hodi proti vrhu.
Zaposlena v koči gre v dolino in naju zapelje do vznožja, tam pa v roku 5min dobiva nov prevoz. Dan zaključimo na plaži z veselo družbo od včeraj, pivom in smehom.
Večer pa nadaljujemo pri Michelle in Pietu doma, kjer dobre hrane ne manjka, pa tudi različne pijače ne. Probam novo pijačo. NZ RUSKA zadeva--> limonin koncetrat, vodka, ingverjevo pivo in led. Kako že pravijo...mislim da nekakšen Rusko Zelandski morilec al nekako tako.



15.01.2011


Današnji dan namenjen vožnji z tradicionalnim havajskim/maorskim jadralnim čolnom WAKA. Cel dan na plaži, učim se jadranja, premikam svojo težo iz enega konca jadrnice na drugi konec. Sila zabavno in tesno. Ponovno nekaj novega za mojo nadaljno pot. Na plaži se zavlečem v senco in zaspim za urco ali dve. Nato imamo malco in ponovno vožnja z jadrnico. Veter končno konkretno zapiha zatorej uživam, ko reževa valove in se pogovarjava z Pietom o vsakdanjih zadevah.
Zvečer naredim nekaj posebnega za najine gostitelje. In sicer, ŠMOREN! Kaj takega. Niso še probali in prvč vidijo. Človek se vpraša. Šmoren izboljšamo z različnimi dodatki, od sladke sojine omake, do javorjevega sirupa, marmelade,lešnikov in kokosa. Vsak si da na krožnik kar želi, se vsede kjerkoli je pač prostor in pridno molči. To pove vse, kako dobro je bilo :))




16.01.2011

Jutro ponovno začnem kot prvi in se zatorej posvetim zajtrku, meditaciji in jogi, ter čakajoč na Pieta berem Freuda. Danes mu grem pomagat zaključit namestitev gips plošč v stanovanje njegove prve hčerke. Prejšno noč sva se menla o renovaciji in ugotovila, da sem si jaz podobno uredil sobo, kot jo je on njegovemu sinu. Rdeča bela kombinacija in gips plošče. Ne more verjet, da mladiči znamo kaj takega in zatorej sva se hitro zmenila, da mu bom pomagal.
Delava približno 2 uri, nato hčerka pripravi super malco (kruh,sunka,sir,namazi,solata) spijeva pivo in že hitiva po Luko in Michell ter na plažo lovit ribe. Izkupiček je žalosten, ribe pa ulovimo malo kasneje v supermarketu. Ponovno super večer z pečenimi ribami, kuskusom in zelenjavno prilogo...

02.01.2010

Jutro posvetimo pripravi nahrbtnikov, nabavi hrane, sam pa poskrbim za skladiscenje odvecnih stvari in 30knjig.. Da bi se to nosla, bi pa bilo spasno ja. Skladisce urejeno in prevoz do avtoceste urejen.
Izkaze se, da Darren ne bo samo hranil stvari, ampak nas namesto do izvoza na avtocesto zapelje kar v Hamilton (100km v eno smer).
Seveda ga povabim na pijaco. Je pa to najmanj kar lahko storim, glede na to, kolikor je do sedaj storil za naju. Ostajam brez besed, sploh ko dobim racun. Hvala lepa in nasvidenje, kajti sem ne pridem vec.
Zvecer pri Lou izvrstna vecerja z svezim sadjem (vrzema se na sadje, kot opici), pecenimi klobasami, razlicnimi omakami in kruhom.
Pogovor pozno v noc in spoznavanje novih kavc gostiteljev.

03.01.2010

 
Danes malo pogledat plezalisca. Namen je stopanje, ko pa dobimo ponudbo, da nas Amanda zapelje, sprejmemo. Pametno, da smo vzeli to opcijo, saj smo iskali skale vec kot uro. Na zemljevido, so oddaljene kaksnih 30km. Tolko o tem. Se lokalci ne vedo, kje je plezalisce, kaj sele da bi stopali in podobno.
Tam se zadrzimo 2 uri, slikamo, raziskujemo in ugotovimo, da bi bilo fajn kaj poplezat, samo da sem edini z opremo.
Nic ne de, gremo domov. Igramo biljard (ja, to imajo v dnevni sobi :)) nato pa Amanda predlaga kopanje v oceanu. Hop v avto in ze se vozimo proti 50km oddaljeni obali SAND BEACH. Dolga kot creva, je ta plaza, siroka pa tudi. Valovi visoki do 2 metra, nas premetavajo, mi kljubujemo, se mecemo v njih, se deremo in uzivamo. Sonce, guzva in veselje. Prvic da vidim taksno guzvo na plazi. Pocutim se kot, da sem na dopustu na Hrvaski. Le obala in lokacija je drugacna.
Dan se nagiba proti koncu, Amanda predlaga, da nam pokaze 55m visok slap in ze hitimo. Seveda, to je najlepse, ko ti domacini pokazejo zanimive zadeve, katere drugace ne vidis oz. niso omenjene v vodnikih. No, ta verjetno je, samo kje bi se clovek odlocil, ko je tolko vsega.
Zvecer pijaca in film...

04.01.2010

Planirani izlet v Hobbiton pade v vodo, kot kamen. Saj namen je lep, samo v izvedbi skripa. Ali nimamo dovolj prtljage, ali smo prepozni ali pa samo cudno izgledamo, da ne dobimo prevoza in samo hodimo ob cesti proti Cambridgu. Ne vem, nekaj bo. Hobbiton izlet, zakljucimo po prehojenih 23km, doma pri Lou, kjer hladimo stopala s steklenico od piva, vsebino pa vlivamo v usta. No ok, vmes smo celo nasli malo vasico z eno cisto cisto malo trgovinico. Privoscil sem si prvi sladoled tega potovanja. NORO. Tako smo bili na poti od 1nih do 8mih.
Popadamo v posteljo in ze smo v dezeli sanj....

05.01.2010

Izgleda, da smo res delovali pomilovanja vredni, saj se Lou ponudi, da nas pelje v Cambridg na turisticki ogled z vsem kar spada zraven. Planiramo se voznjo z zracnicami po reki skozi celoten Hamilton, zvecer pa veliki piknik, saj je danes nas zadnji dan v Hamiltonu.
Lou nam se priskrbi zracnice od enega znanca, ta pa kar direktno predlaga spust po reki od Cambridga do Hamiltona. Pa na pivo naj ne pozabimo. Samo spogledamo se, ostalo je preteklost. Nekje 30km je po reki do Hamiltona, racunamo na 4urni spust, ampak kot vedno, casovno ne pridemo ugodno skozi. V Cambridg gremo sele ob 1nih, ogled in zafrkavanje po trgovinah pa zakljucimo ob 4ih. Vmes se napolnimo zracnice, eno pa kar po domace, zaflikamo z Gafa trakom. Svasta.
Po 2,5h in nekje 20km, slisim samo se svoje zobe, cutim skoraj nic, ampak eno pivo se vedno drzim. Stran pa ne bom metal.
Koncno najdem primerno mesto za izstop. Usmerim se tja, migam z nogami kolko gre in za las mi uspe. Tok je sila mocen v tem delu. Hitro na sonce in pocakam se Dennis(iz Singapurja, z nama potuje od Aucklanda dalje, pol pa gre sama dalje. Nama niti ni vec z njo biti, samo nekaj gnjavi. Jao) in Luko.
Grejemo se na soncu, preskakujemo ograje. Tile NZ so cisto nori na ograje in el. tok v njih. Mislim da jih preskocimo 6 in na vsaki el. pastir, preden pridemo do ceste. Krave pa konji se mi zdi, pa se nic kaj ne strinjajo z nami. Teleta samo nekaj pihajo in skacejo proti nam. Samo gas, pa stran od tu.
Kmet se nam smeji, ko ga zaprosimo za tel. in si misli svoje, ko imamo v rokah zracnice, za pasom pa majce.
Lou nas pobere, smrdeci in mokri opravimo se nakupe po razlicnih trgovinah (supermarket, trgovina z zelenjavo, trgovina z alkoholom) in koncno ze zabava lahko pricne.
Vsakdo nekaj pripravi zatorej lacni ne bomo.
Paradiznikova solata z mozzarelo, skoljke v kokosovi omaki z morskimi sadezi, zrezki, fasirano meso, zelena solata z razlicnimi paprikami, sadje ter krekerji za predjed, pijemo pa spricer,pivo in margarito.
Za konec se en dober horror film in to je to...

Torek 21.12.2010

Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg  opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.

Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...

Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.


Sreda 22.12.2010

Zjutraj že pred sedmo zjutraj, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.

Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...


Četrtek, 23.12.2010

Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.


Petek, 24.12.2010

Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.


Sobota 25.12.2010

Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...


Nedelja 26.12.2010

No, pa je prišlo jutro vseh juter. Usoda preživetja v naših rokah. Delo za mišice in delo za glavo. Dan D, bi temu nekoč rekli. Ok, pri nas je bil obseg operacij, nekaj takega, kot priprava bojne opreme za enega vojaka, a še tu smo smo se komaj skozi prebili. Občutek imam, da smo dostikrat kot kaka kure, Luka pa je "itak" kaotika na 2 nogah. No, kljub svetim obljubam in priseganju na vse kar nam je sveto, ne odrinemo ob 7mih,ampak smo do 7.30 le pripravljeni. Naslednjih 40min. vlačimo presnete kajake, po najbolj NEprimernem terenu, ter terenu, kateri je narejen, da odvrača ljudje s tovorom za sabo (beri:kajak). Svašta. Ampak, 2 Štajerca, glava trda kot kamen kost, se še nikoli nista predala.Trma pa tudi vedno zmaga. V večina primerov vsaj.
Ozka pot med grmičevjem, ozke stopnice, ter prestop iz stopnic na strmo travo s kajakom dolžine 4metre, hoja po skalah, potno čelo in razmišljanje o mojem gležnju in končno smo na obali. Sledijo še zadnji napotki od Roba, navlečemo cunje in že veslamo. Naslednji 1,5ure je užitek. Mi2 v kajaku za 2 osebi, Quentin v kajaku za eno osebo. Ko se pa navadiva na enakomerno premikanje vesel pa sva na konju. Čeprav, še vedno ne obvladava tega, ampak vsaj kot 2 Čeha, prvič na kajaku ne izgledava...menim. Veslanje do manjšega otoka, nato pa nazaj. Odločitev, da izlet do večjega otoka preložimo na drugič je bila sila smiselna, saj že proti koncu te veslaške ture, vedno manj veslamo in vedno več govorimo. Uživamo v valovanju morja, razgledom, zvokih narave. Ja, v resnici pa bi najraje zalučali vesla nekam v kot, kajak pa na drevo. Sami izgovori. Nič ne de, do kopnega je treba priti. Zadava si cilj, do te točke veslava, pol pa počitek. Trmasta kot sva, priveslava do konca, roke so pri kolenih, jezik za zobmi, rame pa kot
beton. Bo treba ponovit, ali pa se navadit, da vsak dan veslaš po eno uro. Gotska telesa po naročili, bi lahko rekel. O dostavi kajakov na prvotno mesto, ne bom izgubljal besed.
Nekaj vržemo vase, saj smo le naporno delali in mišice zahtevajo papico, nato pa se prepustimo nedeljskemu relaksiranju. V nedeljo se ne dela, pa še prazniki so, zatorej izkoristim čas za knjigo, pisanje in uživanje na soncu. Nanašanje sončne kreme tudi tokrat ne izostane. Mojsterski izpit, ter nanašanje v slojih pa bom počasi opravil z bravuro. Česa se človek vse ne nauči.
Popoldan Quentin poreče, da se gre kopat na Little Oneroa beach (V Maorščini pomeni One-Beach Roa-Long) in če sva za akcijo? Seveda sva. Sledi še en sloj sončne kreme; počutim pa se kot medeno pecivo. Toliko slojev premorem.
Pacifi te dni ni nič kaj topel, ampak obljuba, da bom probal vsaj 1x na dan v vodo, ko bo priložnost, dela dolg in tako se z koncetracijo in mantro v mislih, odpravim v vodo in hodim dokler nisem do brade v njej. Tako je to ja!Moč misli...
Plavam kar konkretno, zamenjujoč kravel in žabico, ter čudovit občutek, da telo dela, da so mišice v gibanju in da me obdaja Pacifik. Vse to sprosti misli, odpravi vse težave in me spomni, da živim za sedaj, za tale trenutek. Kar bo pa jutri, no, to pa bom videl jutri.
Prvič odkar sem na NZ, si privoščim poležavanje/sončenje na plaži, ter periodično obračanje telesa, saj bi rad končno dosegel, neevropsko barvo. Črnogorsko, zaradi mene. Nekaj še debatiramo, se pogovarjamo o plavanju, maratonih, triatlonih, Belgiji, pivu in (kaj pa drugega) pivu, nato pa še sprehod do druge plaže, kjer desno od nas, gledamo hiše bogatašev, apartmaje razsežnosti večjih hiš, na levi strani pa vleče poglede na odprto morje, in otoke v daljavi. Tako smo si spet naredili en lep dan, preživeli sproščeno nedeljo in uživali.
Večer ponovno preživim ob knjigi, moji mali rdeči beležnici in črnem čaju z mlekom.


Ponedeljek 27.12.2010

Zgodnje vstajanje (beri: 6.40) ter Luka, kateri se kobaca iz spalne vleče in ga ne razganja od sreče, me dokončno prepričajo, da drži tisti pregovor; Rana ura, slo. fantov grob. Hitro sva vstala zato, da še pred največjo vročino prideva nazaj iz mesta. Danes imava ponovno v planu, gibanje, trening za najine prihodnje avanture. Treba je noge držati v pripravljenosti, da bodo voljne, ko bo treba grizti kolena, v strmino. Planiran odhod ob 7mih, nama uspe glede na uro, na minute pa ponovno ne in tako odrineva 40min. čez 7emo. Kaj čmo, saj smo na dopusto, ali kak že?!?! Praktično in prijetno zapolniva dopoldan, popoldan pa, ponovno, Quntin ponudi kopanje v še enem izmed mnogih zalivov. Dobro se je vživel v vlogo vodiča in če bo šlo tako potekalo celotno potovanje, bo moj načrt popolnoma izpolnjen. Od domačinov in ljudi z nasmehom dobiš veliko več, izveš veliko več ter spoznaš veliko več, kot pa da bi moral za to plačati, biti del male ovčje čredice na avtobusu, ter obračati glavo po ukazu. Tokrat gremo v Roacky Bay, kjer sicer ne vidim nič skal, kaj šele pravih sten, zato pa vidim primešane kamenčke med pesek in predvidevam, da so nežne nožice, navajene peska med prsteki ter nevajene take grobe podlage, bile povod, da je zaliv dobil takšno ime. Morda. Ne vem. Hec pa bi bil...
Ponovno razgibavanje telesa, plavanje pod katamarani, Quentin ponovno pove par zanimivh prigod iz svojega življenja, da par novih idej za zanimivo delo in odpira nova obzorja. Super.
Po kopanju, obiščemo še en zaliv, malo posedemo, smo tiho in gledamo proti odprtemu morju. Nato pa v trgovino, dopolnimo zaloge piva, paradižnika, ananasa ter banan. Bodi dovolj, vržemo se na travo pred trgovino, spijemo vsak svoj zaslužen pir in pojem svojo prvo power bar čokoladno ploščico, odkar sem na NZ. Včasih pa si je treba privoščit, jebeštriga da res. Vedno pa ne moreš biti asket. Pivo in čokolada tudi mora biti!
Danes si skuhava riž, dodava pa zmrznjeno zelenjavo, katero dopolniva z umešanimi jajci, ter popečeno čebulo, zraven imava paradižnikovo soalto, za posladek pa sveži ananas! Super.
Dan zaključimo v garaži, kjer požiram DALAILAMOVO knjigo z naslovom: Mala knjiga modrosti. Ker ni moja, je moj izziv, da jo preberem do srede.


Torek 28.12.2010

DEŽ,DEŽ,DEŽ. Tako kot pa danes dežuje, pa pravijo vsi tukaj, že dolgo ni. Ne da dežuje, pravzaprav LIJE, it's raining cats and dogs, kot bi rekli Angleži, vse zapornice neba so se odprle, kot bi porekli mi, na sončni strani Alp. Kljub temu, nam je zjutraj, preden se je dejansko "VHCALO", uspelo urediti nov kompost, porezati travo okoli malih drevesnih sadik, ter odpeljati goro smeti na smetišče. Ostale delavne aktivnosti odpadejo, vodne cisterne se pridno polnijo, na posestvu pa zaradi vetera in naliva ostanemo brez internetne povezave. Perfekten dan, da se posvetim prebiranju Dalailamove knjige, katerih 400 strani danes preberem, vmes pa si označujem stvari, ki so vredne da si jih prepišem in tako na koncu končam z kakšnimi 50 strani, katere bom prepisal v mojo malo rdečo knjigo. Res fascinantna oseba, tale Dalailama in vse kar piše v tej knjigi, je pisano na mojo dušo. Bom nabavil, ko bom ponovno v Sloveniji, za sedaj pa si izpišem,dele, kateri bodo mojo vodilo v prihodnjih dnevih, mesecih, letih...
Pogledamo še eno azijsko grozljivko, vmes imava z Lukom kosilo, katero nama je ostalo od včeraj, nato se zvečer dobimo pri Robu in Eleizy, kjer imamo manjšo zabavo, ob najini zadnji noči na otoku. Pivo, coca cola, glasba ter kockanje. Tale igra s kockami je super in jo moram prinesti v Slovenijo. Pravila si pa moram zapisati. Drugače bom pozabil. Tako kot si moram zapisati, vse kar sem se naučil glede rastlin, kompostiranja, kmetovanja...


Sreda 29.12.2010

Zadnji dan na kmetiji in zatorej je vse namenjenu pakiranju, pospravljanju, lovljenju sončnih žarkov, sušenju stvari po vodni apokalipsi prejšnega dne, ter os. higieni, da bova za med ljudi. Popoldne posvetim še, prepisovanju Dalailamovih misli in zahvalnim vrsticam v Couchsurfing knjigo. Res posvetim kar nekaj časa temu opravilo,saj moram najti pravilne besede in jih pravilno zapisati, da bodo imele smisel. Res sva se imela fajn, tale zadnji teden, kar nekaj sva doživela in tudi dosti sem se naučil. Učimo se večino življenja, zato jemljem kar mi je ponujeno z veliko žlico. Vsaka stvar, pa naj je še tako majhna, ti lahko samo koristi in izpolni...
Naredim še sklece in vajo za trebušnjake, narediva si kosilo (pire, špinačo ter pečena jajca) in se najeva da komaj stojiva. Špinače sva zmazala pol kilce, krompira malo manj, zraven pa 5 jajc. Jaoo..
Po kosilu še v mestece na ogled blues koncerta, vstopnina je 5$, gospod igra v kotu na terasi, za njim pa pogled na odprto morje....BLues, razgled in pivo je perfektna mešanica doživetja. Kot začimbe, katere naredijo hrano perfektno in brez katerih, bi hrana, hmm, bila samo hrana. Pusta, nezanimiva, pač nekaj, da vržeš v sebe.
Ob 17.45 sva na ladji in ponovno novim dogodivščinam naproti.
Pred nama še par kilometrov poti, polno natovorjena, vendar z nasmehom na ustih in radostjo v očeh.
Pri Darrenu, pa presenečenje, nad vsemi klasičnimi filmi, knjigami in LONELY PLANET vodiči. Od vseh teh vodičev, pa je prepotoval že 2/3 držav.Ampak, kako tipično, Slovenije še ni videl, čeprav je bil v Italiji, je pa pozitivno da ima LONELY PLANET Slovenija. Dobrodošel v Mariboru Darren, kadarkol, ko boš tako daleč!!
Povabi naju na večerjo, prvič jem v Indijski restavraciji in že sem odvisen. Indijska hrana je perfektna za mene. Vse te začimbe, super pekoče, okusi, kateri se kar topijo in mešajo v ustih. Indija, katera bom tudi obiskal, me že sedaj navdušuje. Kaj šele bo...
Po večerji pa v trgovino, nato pa kavč in BREAKFAST AT TIFFANY's in spat.


Četrtek 30.12.2010

Novo jutro, nove dogodivščine in novi filn na sporedu. Tokrat nepogrešljivi Alfred Hitchock ter TUJEC NA VLAKU . Ko se privlečemo izpod spalk in ko pojemo, naju Darren odpelje na turističen ogled Aucklanda. Kar sem mislil, da bo potem peš v mesto, se sprevrže v ogled najbolj oddaljenih in zanimivh kotičkov mesta, z avtom. Mislim si, da bo ogled trajal kako uro ali max. dve, a želel bi več, saj je tolkiko za videt, da imam za več dni dela. Izkaže se da sem se motil in po 5 urah, se privlečemo domov z spomini vrednimi vsaj 200 strani. Je pa težko, ko bi vam rad tako opisal, kot jaz to vidim, a nisem slikar da bi vam narisal, nisem fotograf, da bi znal zajet vso lepoto in tudi pisatelj nisem, da bi znal opisat videno, kot si zasluži.
Samo nekaj stvari. BEACH street, katera leži vzporedno z...avtocesto! In je taka mala lokalna zanimivost, katera ni zapisana niti v LONELY PLANETu, niti v turističnih agencijah. Odkriješ jo po naključkju, ali pa ti domačin pokaže. In to je to, kar ponavaljam že od začetka. Da bo potepanje po NZ, spoznavanje domačinov in vseh malih skritih kotičkov te zanimive, zelene in ovčje deželce. Beach street je nekoč sicer imela obalo in morje, ampak sedaj so zraven potegnili avtocesto in plažo ter morje predstavili za 30m. Zanimivo za ljudi, ko so si kupili hišice ob plaži in uživali pokoj, nato pa čez par let, dobili pred okno glavno vpadnico v center Aucklanda.
Tudi plaže proti jugu in spomenik NZ ladji, katera je zaslužena da nemška ladja GRAF SPEE ni prišla več domov, je bilo nekaj, kar ne bi videl, če ne bi spoznala Darrena. Sledi ogled nacionalnega parka, kjer poteka HILLARY track (Edmun Hillary, znani alp. kateri je kot prvi z Tenzig Norgayem prišel na vrh Mt. Everesta) nato pa proti plaži, katera je obvezno mesto za vse kateri radi jahajo valove. Neverjetni občutki, ko vidiš in čutiš, kako moč ima narava in kako mali in nepomembno smo, v primerjavi z njo. Valovi do 3m, veter, lomljenje valov, zaganjanje vetra ob pečine, zvoki kateri zadušijo pogovore a omogočajo trenutek za pogled v daljavo, za razmišljanje in trenutek, ko veš da si živiš, da čutiš vso to energijo in da je še toliko kar bi rad videl in doživel, da kar boli, ker nimaš 200 let na razpolago, ampak teh kratkih 70+ let...
Po celodnevni akciji pa film FROM HERE TO ETERNETY (z super zasedbo kot so Frank Sinatra, Montgomery Clift, Burt Lancester...)nato nacho cips z omako, ter bananin shake, zraven pa gledamo filma Midnight express in Lover come back. Za lahko noč pa, ko sta obadva že vodoravno, preberem še magazin SPIEGEL nato pa spanje.


Petek 31.12.2010
Zadnji dan leta 2010 nameniva lahkotnemu premiku od Darrena do Chrisa. Vmesna razdalja pa nekje 20km. Zjutraj se, kot že vedno, zbudim prvi, hitro naredim svoj super sadni zajtrk in v dvd player vstavim klasiko vseh klasik, CASABLANCA. Uživam kot vedno, ugotovim koliko sem zamudil, ko nisem dal že veliko prej priložnost starim filmom, sedaj pa jih požiram, dobesedno. Po filmu pakiranje stvari, pomijem posodo, Luka vmes opravi svoj ritual, Darren je že zapustil stanovanje, zatorej sva sedaj šefa v njegovem stanovanju, videli pa se bomo šele, ko se z Luko vrneva v Auckland. Nikamor se nama ne mudi, saj so skrbi za nakup daril in hrane, odpadle kakor hitro sem stopil na NZ tla. Lepo si pripravia stvari, pogledava Cruel Intentions ter Before Sunrise, nato pa na pot. Natovorjena kot muli, se prebijava proti glavni železniški postaji, vmes še Luka priporoča second hand book store in v pričakovanju, ničesa, pač sledim fantu. Po 2 urah v knjigarnici, kjer so cene knjig od 0.50$ (torej nekje 0.30€)
imam jaz 2 novi knjigi za na pot (enih 5 danih na stran,kupim ob ponovnem obisku Aucklanda in odhodu domov) Luka pa enih 30 knjig (8€), katerih SEVEDA, nima za na pot, ampak jih bo pustil pri Chrisu, tako kot jaz par odvečnih stvari; na pot bo vzel le kakšni 2 ali 3, tako kot jaz, za vse ostalo ni ne prostora ne volje, ko nama je že vsak gram pomemben.
Če sva prej bila natovorjena kot muli, sva sedaj kaj? Natovorjena čez nosilnost, bi jaz rekel. Seveda pa je najlepše, da zaradi obnovitve železniških prog, vlaki ne vozijo in je vse preusmerjeno na avtobuse. Sedaj pa si predstavljajte 2 fanta, nahrbtnika čez glavo, nahrbtnik na mojem trebuhu, v rokah škatla z hrano, Luka pa nosi škatlo z 30 knjigami, kako se kobacata na mali, ozki avtobus. Vredno vsake fotografije. A tokratk ne slikam, ampak se prebijam proti sredini avtobusa, nato 1urna vožnja do Chrisa (avtobus ustavlja na vsakem vogalu) in še 20min. hoja, preden srečna odvrževa tovor in kjer naju nepričakovano, pričakujejo in naju sprejmejo za naslednja 2 dneva. Prijateljski in iskreni objemi z Chrisom in Brandonom, govorjenje drug čez drugega nato pa spoznava še novo kavč surferko Denis iz Singapura in priprave za prehod v leto 2011 se lahko pričnejo. Skočiva v trgovino, prav lahkotno je, ko nimaš na sebi dodatnih 20kg, nabavi škatlo piva, nekaj coca-cole, šampanjec in arašide. Na poti nazaj, se vsedeva na kamnito ograjo in lepo nazdraviva med sabo, pojeva nekaj arašidov, se meniva o prihodnosti, preteklosti. Skratka, počasi postajava prava prijatelja, povezana na tej edinstveni avanturi in tem edinstvenem otoku. Pri Chrisu pa prava norišnica, posoda, vonjave in gneča teles. Sicer nas je samo 5, a hitro nastane gneča v mali kuhinji. Jedilnik: curryjeva enolončnica s kokosom, dolgi riž, mešana solata (VELIKA KOLIČINA), grški jogurt, hruške za posladek pa topla jabolčna pita z vanilijevem sladoledom. Pijače pa se ne da uničit, toliko je imamo. Pivo in whisky.
Menimo se do 4ih, vmes nazdravimo za prehod v leto 2011, jemo, pijemo, se smejimo in spoznavamo kako je drugod po svetu. Ko človek ne gre z agencijo, ampak sam, takrat se največ nauči in tudi največ doživi.
Zaspim nekje ob 5ih, ne vem točno. Spomnim se le, da sem imel težko glavo, čuden občutek v želodcu in da sem se poigraval z mislijo, da bi vsebino želodca zamenjal za kakšno bolj zdravo vsebino. Koliko whiskya in piva sem spil? Ne vem, fajn je bilo, alkoholne meje pa tudi nisem presegel. Rečem lahko le, da sem prišel do meje, dalje pa ne. Kozarec vode pred spanjem in že sanjam sanje pravičnega, želodec pa se tudi umiri. Le okus v ustih, ko se prebudim, mi ponovno draži vsebino želodca. Hitro topel kruhek z maslom in vroč kakav in že sem pripravljen na film in pranje perila.


01.01.2011

..film,topel kruhek, kakav, pranje perila, obešanje perila, meditacija, joga, trening za moč, pisanje Bloga, sprehod do tržnice, sadje, zelenjava, skupna priprava kosila, Singapurska specialiteta (curry, dolgi rezanci, rakci, tofu, riba, stročji fižol mmmmmmmmm), pomivanje posode, poslušanje muzike, branje o Tolkinu in Gospodarju prstanov na Wikipediji, smejanje da solze tečejo in dneva je skoraj konec. Danes imamo Lord of the Rings večer (rezultat: polovica prvega filma za nami in vsi smo že spali) .  Danes je zadnji dan, jutri potujeva dalje proti jugu.

Torek 21.12.2010

Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg  opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.

Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...

Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.

Sreda 22.12.2010

Zjutraj že pred sedmo, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.

Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...


Četrtek, 23.12.2010

Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.


Petek, 24.12.2010

Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.

Sobota 25.12.2010

Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...