06.01.2011
Ponovno nov odhod v našem trenutnem življenju. Ponovno zapuščamo ljudi, nova poznanstva, katera smo v kratkem času sprejeli za prijatelje, novi koščki za naš mozail življenja.
Okoli 12te ure smo pripravljenji, celotna bojna oprema v prtljažniku in na sedežih, mi pa nekje med vso to navlako iščemo kos prostora za naše riti.
Preden nas odloži na izvozu, nam še pokaže svoj SWINGER BAR, s čemer se preživlja in kjer je sam svoj šef. Zanimiva kombinacija starega pohištva, slik, se meša z pripomočki vseh sort in oblik.
Predvsem me navdušujejo erotične fotogratije iz 20ih in 30ih let prejšnega stoletja. Sicer pa, sem se že vedno navduševal nad črnobelo fotografijo in modo iz začetka prejšnega stoletja...
Najin današnji cilj je LAKE TAUPO, še bolje pa bi bilo če nama uspe priti v Turangi, kjer naju čaka novi KAUČ :).
Ob 13.10 pričneva najino odisejado, katera naju po 15min vožnje pripelje na novo križišče, kjer šele po ob 14.25 dobiva novo vožnjo a tokrat v enem kosu do Lake Taupo. Pobereta naju 2 mlada pubeca, katera zaključujeta počitnice in gresta domov v WELLINGTON (tam je tudi najin cilj, enkrat, kasneje) z vmesnim postankom pri Lake Taupo. Kombi rdeče barve (ista serija kot nasa Mitzi), elektronska glasba in kot pozdrav in spoznavanje med različnimi narodi, dobiva v roke pivo s čemer se ponovno razvije zanimiv pogovor.
Ob 16tih sva v Taupu, vmes naju dobi dež, zavlečeva se pod streho in grickava arašide, orehe in pijeva vodo, ter neprijazno gledava v nebo in upava na izboljšanje.
Jasno je, da je vreme neugodno za kampiranje, zatorej spremeniva plan in se odločiva, da v enem kosu prideva do Turange in toplega doma.
Preteče kar nekaj časa in še nekaj malo vode, preden dobiva novi prevoz. Pobereta naju, kaj pa drugega, 2 Izraelki na hitrem dopustu po NZ. 3 tedne, najet avto in vsaki dan kje drugje, naju brez problema zapeljeta v center, do hostla, od koder pošljeva sms Johanni in v roku pol ure že sediva pri njej doma, pijeva črni čaj z mlekom in jeva mesne zavitke (lepo sva nasedla, so namrec vegi zavitki, ampak tako dobro pripravljeni, da niti nisem občutil da ni mesa...kosmici,orehi,korencek,drobtine). Hvaliva in hvaliva, kot že tolikokrat na najini poti. Pogovarjamo se, pove nama svojo zgodbo in presenečeno ugotoviva, da za 66letno gospo, tako skače okoli in tako energično deluje, da se lahko marsikatera dečva pri 20 skrije. Koliko znanja o kuhi, o deželah, glasbi ter vrtnariji. Noč bi bila prekratka, če bi hoteli vse predelat.
07.01.2011
Dobro jutro in vonj po sveže naloženem lesu v kaminu, me spravi iz postelje okoli 7mih. Sicer je oblačno, kar ni optimisitčno in ugodno za najin načrtovan 4 dnevni pohod po hribih, ampak je še en dan časa preden odrineva. Morbit bo jutri bolje.
Zbašemo se v avto, pse v prtljažnik in že drvimo proti termalnim vrelcem, kjer kot pravi turist fotkam in snemam. Fajn je videt te zadeve, katere so zastojn, zanimive in o katerih ti domačini lahko kaj povejo. Sicer Johanna originalno prihaja iz Nizozemske, ampak že od leta 1970 živi na Novi Zelandiji, zatorej se že dolgo šteje med domačine oz. KIWIJE. Mimogrede, za te izvire in vrelce bi par deset kilometrov višje plačal kakšnih 20$ brez da bi mi kdo kaj razložil. Tolko o tem.
Nazaj grede skočimo do reke, psa se okopata in razgibata in že proti domu.
Učima se delat mesne zavitke, lomim na kilo orehov (nekaj jih konča v mojih ustih), pijemo domači sok, poslušamo Miles Davisa, kasneje berem knjigo THE HOBBIT pijem črni čaj in jem domače kekse.
Nekaj malega še postorim okoli hiše, da telo in duša ne zasmrdita, rad pomagam in delam, tolko da se premikam in da je na koncu viden nekakšen rezultat. Počistim plevel ob robovih betonirane poti za avto in od hiše do garaže. Poslušam glasbo na mp3 in mislim na prijatelje,dom zraven pa pijem WOODSTOCK.
Še malo in odrineva na velik pohod...
Sonce pripeka, nebo za mano je modro, pred mano, v hribih, pa črnina in zvok grmenja iz daljav. Prav magično. Poletne nevihte in vsa ta energija v zraku, pričakovanje bliskov, pihanje in tisti vonj v zraku, intenzivne barve in ljudje, kateri bežijo domov so eni najlepših poletnih trenutkov.
08.01.2011
D Day--> TONGARINO NORTHEN CIRCUIT.
3.dnevi pohajkovanja, 3 dnevi hoje po 8 in več ur z 13kg nahrbtniki (na srečo so vsaki dan lažji, saj hrana kopni), 3 dnevi za dušo in telo, 3 dnevi razgledov, ravnic do koder oko seže, 3 dnevi gor in dol po poti. 1 dan srečava 6 ljudi in hodiva 9 ur, naslednji dan pa srečava na prvih 2 urah pohoda več kot 100 ljudi. Drugi dan začneva namreč na najbolj popularnem pohodu NZ. TONGARINO ALPINE CROSSING. Traja sicer en dan, vsebuje pa pohod pod in možnost vzpona na MT DOOM (gora kamor sta potovala Frodo in Sam v trilogiji GOSPODAR PRSTANOV). Za vse tiste bolj komot in turiste, je to idealno, nama pa to ni odgovarjalo in sva ravno zato izbrala pohod okoli gore ter ga začinila z vzponom na MT. Ruapeho (najvišja gora S. otoka), da pokaževa iz kakšnega testa smo slo. gorski kozli. Kljub načrtovanim 4-5 dnevom, sva vse izpeljala v 3 dneh, a žal nisva dosegla vrha Ruapeha, saj je zjutraj slabo kazalo z vremenom in sva tako začela z vzponom šele okoli 10te ure. Seveda bi tudi to šlo, a mi2 morava še priti do izhodišča, nato prehoditi celotno pot, nato pa ponovno štopat in priti v dolino. Z prevozom gor in dol ni problema. Gor grede naju pobere poštar, nazaj grede pa zaposleni v športnem centru.
Dalje kot do grebena ne prideva, a sva vseeno zadovoljna, saj so razgledi enkratni, ponovno vidivca MT DOOM in tudi celotno pot od parkirišča do sem sva opravila peš, brez uporabe sedežnice. Turisteki plačajo, mi študentje pa raje pešačimo, grizemo kolena in preklinjamo, ker smo tako škrti, da si ne olajšamo garanja.
Kaj češ, taki smo. Pa tudi to ni slabo, vsaj za kondicijo in ego ne.
Nekaj mi sicer nagaja kita na stopalu, prvič v življenju, a glede na to, da je zadnji dan in da stisnem zobe ter da imam sila lahek nahrbtnik (ostalo kramo, sva skrila pod sno staro postajo sedežnice) se da tudi to preživet. Nazaj grede pa tako tečeva, saj je sipkega vulkanskega peska povsod dovolj in je sestop do prvih skal pravi užitek.
Še to, prvo noč sva prespala pod vznožjem MT. Doom-a in je bilo prav epsko, moram priznat. Spati pod goro, katera je bila uproabljena v filmu Gospodar prstanov in katera je bila tako pomembna za uničenje prstana ni kar tako in se ne zgodi vsaki dan. O tem kako je pihalo in kako svinjsko mrzlo je bilo, pa raje ne bi pisal. Izpostavljena planota, višina 1500m in nenehni vetrovi. Lahko si samo narišete sliko.
Drugi dan sva spala nekje med visoko travo, par metrov od sprehajalne poti in par 100 metrov od konca narodnega parka. To se edine možne lokacije kjer lahko kampiras in ne rabis nič plačat. Oficialno velja 500m od označene poti, ne v bližini koče in kamping prostora, kajti to se plača. In prekleto dragi so, tukaj na NZ.
To da sva šotor postavila na grmičevje in tako imela naravno žimnico je bilo sicer zanimivo a ker je bilo dno dvignjeno, se je prostor zmanjšal, s tem ko pa sva dodala še nahrbtnike v šotor, pa sva spala kot kakšna alpinista, pred vzponom na MT. Everest. Tesno in neudobno. No, vsaj prekletno mrzlo ni bilo, bilo je samo...mrzlo!
Zadnji dan pa sva spala nekje na poti med gorami in Turango ter imela v mislih mehko posteljo, topel obrok, čaj z keksi ter dobro knjigo...
11.01.2011
Vse kar si sedaj želim je pivo. Pivo po uspešni turi pa vedno prav pride. Pa še dejstvo, da nisva kupila nič piva za na vrh gore je najhujše alp. zlo. Ko se privlečeš na vrh, ko si izžet in skozi tebe teče tista pozitivna energija in mladostna moč ob pogledu po okolici, takrat sva 2 stvari ZAKON. 1. Stisk roke prijatelja s katerim si prišel na vrh
2. Odpreš pivo in ga deliš s prijateljem!
Najin prostor med jabolkami in limonami zamenjava za asfalt in kilometre proti Johanni. Današnji dan je posvečen uspešnemu zaključku ture in lenarjenju.
Johanno doseževa okoli 11te ure, vmes zalutava a splet okoliščin privede do tega, da se pelje mimo naju dveh, ravno ko se vrača domov, ter naju tako reši nadaljnih muk.
Pri njej sta zadnjih par dni bili tudi 2 sestri Kanadčanki, s katerima sva se kasneje še srečala. Oni2 sta za razliko od naju opravili, turistično prečenje in se že odpravljata po ovinkih proti New Plymouthu, kamor tudi mi2 hitiva...jutri.
Za kosilo skuhava kuskus, za prilogo prepraživa čebulo, dodava grah, paradižnik, 4 jajca. Solata pa je paradižnikova z koruzo. Jema kot volka, Johanna pa se smeji in hvali najino kuhanje. Ni slabo, ni slabo, ce to rece taka profesionalka. Johanna se obvlada moska hisna opravila. Delavnico ima bolje založeno kot marsikateri pravi dec. Tudi različna darila za vnukinje in vnuke dela sama iz lesa. Na odpadih pobere nove stvari, katere ljudje s preveč denarja pomečejo stran, jih očisti in naredi kakšno novo zadevo iz njih. Recimo kolesarske sedeže iz lesa v nizo. stilu za vnukinjo, ali pa otroško mizo. Sila sila pozitivna gospa, pametna, čila. Od takih se je trebsa učiti.
Ostala nama bo v sila lepem spominu.
12.01.2011
Norca kot sva, se na pot, proti 375km oddaljenemu New Plymothu odpraviva okoli 13te ure. Kaj češ, ko pa sva na dopusto. Saj se nikamor ne mudi, si misliva in optimistično drživa prst v zrak.
No, saj, optimističen sem bil še natančno 24 ur, preden sva svoje noge postavila na pločnik New Plymotha. Bi šlo tudi z manj kilometri, samo to bi pomenilo, štopanje na cesti imenovani LOST HIGHWAY, kamor sva sicer štopala prvo uro, a nama je domačin kar iz avta povedal, da naj raje štopava po glavni cesti proti jugu in nato nazaj proti zahodu. Veliki ovinek pač, a na POZABLJENI AVTOCESTI pelje 5 avtov na dan. Tolko o tem.
Prenočišče si najdeva v nekem malem mestecu ob obali, od koder po 2 urah štopanja ne dobiva nadaljnega prevoza in zatorej raje postaviva šotor se v svetlem kot pa v temi. Najin kotiček pod nebom, oz. rajši rečem pod streho od ovčje štale, dobiva na travniku ob hiši premožnejše gospe, katera naju takoj sprejme, kljub temu da ima na obisku celotno družino, a kakor hitro porečeva, da ne moreva iz mesta, da kaže na dež in da bi samo zasedla košček trave za čez noč. Tako dobiva štalco, namesto kravce 5 starejših ovčjih dam, namesto vode in nekaj arašidov, pa polno vrečko dobrot (keksi navadni, keksni čokoladni, velika tuna, sardine, zagozda sira, krekerji, 2 jabolki). Spim kot dojenček in zjutraj po svojem zajtkru odrineva, upajoč da prideva še danes. proti New Plymothu.
13.01.2011
Lep sončen in vroč dan. Za prevoz čakava pol ure in še to imava srečo saj naju odloži 40km pred najino končno destinacijo.
Po uri in pol, Lukotovih mega 3kepicah sladoleda za 3$ (to pa sem res bil presenečen in skoraj na riti, tak poceni je bilo) ter nadaljnih prehodenih metrih ponovno držim prst v zrak.
Vreme in počutje je super zatorej se dosti smejiva, pogovarjava in planirava nove akcije.
2x še prestopiva in že sva na koncu te etape.
V prvi vožnji sta naju pobrala 2 pubeca. Eden je mehanik za ladijske motorje in traktorje, drugi pa, začuda, brijem z ušesi, gorski ranger. No, pripravniško dobo na MT. Taranakiu dela in tako izveza iz prve roke kako pa kaj glede najinega načrtovanega vzpona...
Drugi, kateri pa naju pobere in zapelje do končne destinacije, pa je res prav čudna in smešna kreatura.
Gospod, morda okoli 40 let, kmetovalec, deskar na vodi, učitelj deskanja na vodi (no, vsaj ponudil je uro deskanja za 50$. Bolj na črno, ampak čisto možno) nama razlaga svoje velike načrte o snemanju filma, o tem da bo film režiral Peter Jackson in za glavno vlogo bi najel Tom Crusa. Že že gospod, hvala za prevoz, ampak o vašem filmu, pa raje ne bi. Saj je rekel, ne rabi on Petra in Toma da sta v filmu, on rabi samo njuni imeni na postru za film in da dodata kakšno idejo in to je že pogoj da bo film BLOCKBUSTER.
Nekaj še flanca o drogah in alkoholu, ampak sam sem že odklopil in poslušam glasbo na mp3ju ter se veselim prihajajočih dnevov.
Ko naju odloži v centru, hitro najdeva hišo, navdušeno pregledava vse sobe in ugotoviva, da je stanovanje čisto po najinem okusu. Spominja na vsa tista študentska stanovanja doma, z usnjenimi zgaranimi kavči, starim pohištvom, barvnimi stenami, art fotografijami, filozofskimi, znanstvenimi in biografskimi knjigami in različnimi glasbili. Vesel sem da sva izbrala ta kavč in da bova tu preživela par dni.
Ključ pod predpražnikom, kot dogovorjeno, nama vlije še več zaupanja do ljudi pri katerih bova, saj če oni zaupajo nama, mi2 vsekakor zaupava njim + do sedaj še nisva imela slabih izkušenj.
Večer zaključimo ob hrani, pijači ter jazz koncertu v parku.
14.01.2011
Rana ura slovenskih fantov grob. 5.40 me budilka vrže iz sanj in že hitim pripravljat zajtrk, Luka pa vstraja v poziciji gosenice.
Kljub temu, da smo večer raztegnili do 1nih zjutraj in kar nekaj popitih pivih, sem zahvaljujoč moji alpinistični karieri, zjutraj pripravljen na kakršen koli izziv. Luka, nevajen takšnega tempa, ima probleme in se lovi, išče to in ono, a na koncu le uspe, da zapustimo hišo ob 6.20. Piete naju zapelje do izhodišča (hvala lepa. Super človek. Takoj mu krijem hrbet, če bi prišlo do česarkoli) in po 5.50h sva nazaj, za nama pa 1600m visinske razlike in nekaj kilogramov vulkanskega peska v čevljih, hlačah, nosu in ušesih. Na vseh tablah je pisalo 8-10 ur za vrh in nazaj, a nekak se mi zdi, da smo mi, gorski kozli bolj vajeni hribov in vsekakor nam je to več kot rekreacija, zatorej nam tudi te turistične ure pohodov nekak ne gredo v račun. Mislila sva, kaki AV in BAV vzpon bo to, na koncu pa je bil čisto lep pohod. Fajn.
Nazaj do hiše štopava. Imava srečo in dobiva prevoz, nekje sredi poti od planinske koče proti vznožju, saj na poti iz gore še ni dosti ljudi, ura je komaj 2 popoldne in jih večina še hodi proti vrhu.
Zaposlena v koči gre v dolino in naju zapelje do vznožja, tam pa v roku 5min dobiva nov prevoz. Dan zaključimo na plaži z veselo družbo od včeraj, pivom in smehom.
Večer pa nadaljujemo pri Michelle in Pietu doma, kjer dobre hrane ne manjka, pa tudi različne pijače ne. Probam novo pijačo. NZ RUSKA zadeva--> limonin koncetrat, vodka, ingverjevo pivo in led. Kako že pravijo...mislim da nekakšen Rusko Zelandski morilec al nekako tako.
15.01.2011
Današnji dan namenjen vožnji z tradicionalnim havajskim/maorskim jadralnim čolnom WAKA. Cel dan na plaži, učim se jadranja, premikam svojo težo iz enega konca jadrnice na drugi konec. Sila zabavno in tesno. Ponovno nekaj novega za mojo nadaljno pot. Na plaži se zavlečem v senco in zaspim za urco ali dve. Nato imamo malco in ponovno vožnja z jadrnico. Veter končno konkretno zapiha zatorej uživam, ko reževa valove in se pogovarjava z Pietom o vsakdanjih zadevah.
Zvečer naredim nekaj posebnega za najine gostitelje. In sicer, ŠMOREN! Kaj takega. Niso še probali in prvč vidijo. Človek se vpraša. Šmoren izboljšamo z različnimi dodatki, od sladke sojine omake, do javorjevega sirupa, marmelade,lešnikov in kokosa. Vsak si da na krožnik kar želi, se vsede kjerkoli je pač prostor in pridno molči. To pove vse, kako dobro je bilo :))
16.01.2011
Jutro ponovno začnem kot prvi in se zatorej posvetim zajtrku, meditaciji in jogi, ter čakajoč na Pieta berem Freuda. Danes mu grem pomagat zaključit namestitev gips plošč v stanovanje njegove prve hčerke. Prejšno noč sva se menla o renovaciji in ugotovila, da sem si jaz podobno uredil sobo, kot jo je on njegovemu sinu. Rdeča bela kombinacija in gips plošče. Ne more verjet, da mladiči znamo kaj takega in zatorej sva se hitro zmenila, da mu bom pomagal.
Delava približno 2 uri, nato hčerka pripravi super malco (kruh,sunka,sir,namazi,solata) spijeva pivo in že hitiva po Luko in Michell ter na plažo lovit ribe. Izkupiček je žalosten, ribe pa ulovimo malo kasneje v supermarketu. Ponovno super večer z pečenimi ribami, kuskusom in zelenjavno prilogo...
ponedeljek, 17. januar 2011
petek, 7. januar 2011
02.01.2010
Jutro posvetimo pripravi nahrbtnikov, nabavi hrane, sam pa poskrbim za skladiscenje odvecnih stvari in 30knjig.. Da bi se to nosla, bi pa bilo spasno ja. Skladisce urejeno in prevoz do avtoceste urejen.
Izkaze se, da Darren ne bo samo hranil stvari, ampak nas namesto do izvoza na avtocesto zapelje kar v Hamilton (100km v eno smer).
Seveda ga povabim na pijaco. Je pa to najmanj kar lahko storim, glede na to, kolikor je do sedaj storil za naju. Ostajam brez besed, sploh ko dobim racun. Hvala lepa in nasvidenje, kajti sem ne pridem vec.
Zvecer pri Lou izvrstna vecerja z svezim sadjem (vrzema se na sadje, kot opici), pecenimi klobasami, razlicnimi omakami in kruhom.
Pogovor pozno v noc in spoznavanje novih kavc gostiteljev.
Danes malo pogledat plezalisca. Namen je stopanje, ko pa dobimo ponudbo, da nas Amanda zapelje, sprejmemo. Pametno, da smo vzeli to opcijo, saj smo iskali skale vec kot uro. Na zemljevido, so oddaljene kaksnih 30km. Tolko o tem. Se lokalci ne vedo, kje je plezalisce, kaj sele da bi stopali in podobno.
Tam se zadrzimo 2 uri, slikamo, raziskujemo in ugotovimo, da bi bilo fajn kaj poplezat, samo da sem edini z opremo.
Nic ne de, gremo domov. Igramo biljard (ja, to imajo v dnevni sobi :)) nato pa Amanda predlaga kopanje v oceanu. Hop v avto in ze se vozimo proti 50km oddaljeni obali SAND BEACH. Dolga kot creva, je ta plaza, siroka pa tudi. Valovi visoki do 2 metra, nas premetavajo, mi kljubujemo, se mecemo v njih, se deremo in uzivamo. Sonce, guzva in veselje. Prvic da vidim taksno guzvo na plazi. Pocutim se kot, da sem na dopustu na Hrvaski. Le obala in lokacija je drugacna.
Dan se nagiba proti koncu, Amanda predlaga, da nam pokaze 55m visok slap in ze hitimo. Seveda, to je najlepse, ko ti domacini pokazejo zanimive zadeve, katere drugace ne vidis oz. niso omenjene v vodnikih. No, ta verjetno je, samo kje bi se clovek odlocil, ko je tolko vsega.
Zvecer pijaca in film...
Planirani izlet v Hobbiton pade v vodo, kot kamen. Saj namen je lep, samo v izvedbi skripa. Ali nimamo dovolj prtljage, ali smo prepozni ali pa samo cudno izgledamo, da ne dobimo prevoza in samo hodimo ob cesti proti Cambridgu. Ne vem, nekaj bo. Hobbiton izlet, zakljucimo po prehojenih 23km, doma pri Lou, kjer hladimo stopala s steklenico od piva, vsebino pa vlivamo v usta. No ok, vmes smo celo nasli malo vasico z eno cisto cisto malo trgovinico. Privoscil sem si prvi sladoled tega potovanja. NORO. Tako smo bili na poti od 1nih do 8mih.
Popadamo v posteljo in ze smo v dezeli sanj....
Izgleda, da smo res delovali pomilovanja vredni, saj se Lou ponudi, da nas pelje v Cambridg na turisticki ogled z vsem kar spada zraven. Planiramo se voznjo z zracnicami po reki skozi celoten Hamilton, zvecer pa veliki piknik, saj je danes nas zadnji dan v Hamiltonu.
Lou nam se priskrbi zracnice od enega znanca, ta pa kar direktno predlaga spust po reki od Cambridga do Hamiltona. Pa na pivo naj ne pozabimo. Samo spogledamo se, ostalo je preteklost. Nekje 30km je po reki do Hamiltona, racunamo na 4urni spust, ampak kot vedno, casovno ne pridemo ugodno skozi. V Cambridg gremo sele ob 1nih, ogled in zafrkavanje po trgovinah pa zakljucimo ob 4ih. Vmes se napolnimo zracnice, eno pa kar po domace, zaflikamo z Gafa trakom. Svasta.
Po 2,5h in nekje 20km, slisim samo se svoje zobe, cutim skoraj nic, ampak eno pivo se vedno drzim. Stran pa ne bom metal.
Koncno najdem primerno mesto za izstop. Usmerim se tja, migam z nogami kolko gre in za las mi uspe. Tok je sila mocen v tem delu. Hitro na sonce in pocakam se Dennis(iz Singapurja, z nama potuje od Aucklanda dalje, pol pa gre sama dalje. Nama niti ni vec z njo biti, samo nekaj gnjavi. Jao) in Luko.
Grejemo se na soncu, preskakujemo ograje. Tile NZ so cisto nori na ograje in el. tok v njih. Mislim da jih preskocimo 6 in na vsaki el. pastir, preden pridemo do ceste. Krave pa konji se mi zdi, pa se nic kaj ne strinjajo z nami. Teleta samo nekaj pihajo in skacejo proti nam. Samo gas, pa stran od tu.
Kmet se nam smeji, ko ga zaprosimo za tel. in si misli svoje, ko imamo v rokah zracnice, za pasom pa majce.
Lou nas pobere, smrdeci in mokri opravimo se nakupe po razlicnih trgovinah (supermarket, trgovina z zelenjavo, trgovina z alkoholom) in koncno ze zabava lahko pricne.
Vsakdo nekaj pripravi zatorej lacni ne bomo.
Paradiznikova solata z mozzarelo, skoljke v kokosovi omaki z morskimi sadezi, zrezki, fasirano meso, zelena solata z razlicnimi paprikami, sadje ter krekerji za predjed, pijemo pa spricer,pivo in margarito.
Za konec se en dober horror film in to je to...
Jutro posvetimo pripravi nahrbtnikov, nabavi hrane, sam pa poskrbim za skladiscenje odvecnih stvari in 30knjig.. Da bi se to nosla, bi pa bilo spasno ja. Skladisce urejeno in prevoz do avtoceste urejen.
Izkaze se, da Darren ne bo samo hranil stvari, ampak nas namesto do izvoza na avtocesto zapelje kar v Hamilton (100km v eno smer).
Seveda ga povabim na pijaco. Je pa to najmanj kar lahko storim, glede na to, kolikor je do sedaj storil za naju. Ostajam brez besed, sploh ko dobim racun. Hvala lepa in nasvidenje, kajti sem ne pridem vec.
Zvecer pri Lou izvrstna vecerja z svezim sadjem (vrzema se na sadje, kot opici), pecenimi klobasami, razlicnimi omakami in kruhom.
Pogovor pozno v noc in spoznavanje novih kavc gostiteljev.
03.01.2010
Danes malo pogledat plezalisca. Namen je stopanje, ko pa dobimo ponudbo, da nas Amanda zapelje, sprejmemo. Pametno, da smo vzeli to opcijo, saj smo iskali skale vec kot uro. Na zemljevido, so oddaljene kaksnih 30km. Tolko o tem. Se lokalci ne vedo, kje je plezalisce, kaj sele da bi stopali in podobno.
Tam se zadrzimo 2 uri, slikamo, raziskujemo in ugotovimo, da bi bilo fajn kaj poplezat, samo da sem edini z opremo.
Nic ne de, gremo domov. Igramo biljard (ja, to imajo v dnevni sobi :)) nato pa Amanda predlaga kopanje v oceanu. Hop v avto in ze se vozimo proti 50km oddaljeni obali SAND BEACH. Dolga kot creva, je ta plaza, siroka pa tudi. Valovi visoki do 2 metra, nas premetavajo, mi kljubujemo, se mecemo v njih, se deremo in uzivamo. Sonce, guzva in veselje. Prvic da vidim taksno guzvo na plazi. Pocutim se kot, da sem na dopustu na Hrvaski. Le obala in lokacija je drugacna.
Dan se nagiba proti koncu, Amanda predlaga, da nam pokaze 55m visok slap in ze hitimo. Seveda, to je najlepse, ko ti domacini pokazejo zanimive zadeve, katere drugace ne vidis oz. niso omenjene v vodnikih. No, ta verjetno je, samo kje bi se clovek odlocil, ko je tolko vsega.
Zvecer pijaca in film...
04.01.2010
Planirani izlet v Hobbiton pade v vodo, kot kamen. Saj namen je lep, samo v izvedbi skripa. Ali nimamo dovolj prtljage, ali smo prepozni ali pa samo cudno izgledamo, da ne dobimo prevoza in samo hodimo ob cesti proti Cambridgu. Ne vem, nekaj bo. Hobbiton izlet, zakljucimo po prehojenih 23km, doma pri Lou, kjer hladimo stopala s steklenico od piva, vsebino pa vlivamo v usta. No ok, vmes smo celo nasli malo vasico z eno cisto cisto malo trgovinico. Privoscil sem si prvi sladoled tega potovanja. NORO. Tako smo bili na poti od 1nih do 8mih.
Popadamo v posteljo in ze smo v dezeli sanj....
05.01.2010
Izgleda, da smo res delovali pomilovanja vredni, saj se Lou ponudi, da nas pelje v Cambridg na turisticki ogled z vsem kar spada zraven. Planiramo se voznjo z zracnicami po reki skozi celoten Hamilton, zvecer pa veliki piknik, saj je danes nas zadnji dan v Hamiltonu.
Lou nam se priskrbi zracnice od enega znanca, ta pa kar direktno predlaga spust po reki od Cambridga do Hamiltona. Pa na pivo naj ne pozabimo. Samo spogledamo se, ostalo je preteklost. Nekje 30km je po reki do Hamiltona, racunamo na 4urni spust, ampak kot vedno, casovno ne pridemo ugodno skozi. V Cambridg gremo sele ob 1nih, ogled in zafrkavanje po trgovinah pa zakljucimo ob 4ih. Vmes se napolnimo zracnice, eno pa kar po domace, zaflikamo z Gafa trakom. Svasta.
Po 2,5h in nekje 20km, slisim samo se svoje zobe, cutim skoraj nic, ampak eno pivo se vedno drzim. Stran pa ne bom metal.
Koncno najdem primerno mesto za izstop. Usmerim se tja, migam z nogami kolko gre in za las mi uspe. Tok je sila mocen v tem delu. Hitro na sonce in pocakam se Dennis(iz Singapurja, z nama potuje od Aucklanda dalje, pol pa gre sama dalje. Nama niti ni vec z njo biti, samo nekaj gnjavi. Jao) in Luko.
Grejemo se na soncu, preskakujemo ograje. Tile NZ so cisto nori na ograje in el. tok v njih. Mislim da jih preskocimo 6 in na vsaki el. pastir, preden pridemo do ceste. Krave pa konji se mi zdi, pa se nic kaj ne strinjajo z nami. Teleta samo nekaj pihajo in skacejo proti nam. Samo gas, pa stran od tu.
Kmet se nam smeji, ko ga zaprosimo za tel. in si misli svoje, ko imamo v rokah zracnice, za pasom pa majce.
Lou nas pobere, smrdeci in mokri opravimo se nakupe po razlicnih trgovinah (supermarket, trgovina z zelenjavo, trgovina z alkoholom) in koncno ze zabava lahko pricne.
Vsakdo nekaj pripravi zatorej lacni ne bomo.
Paradiznikova solata z mozzarelo, skoljke v kokosovi omaki z morskimi sadezi, zrezki, fasirano meso, zelena solata z razlicnimi paprikami, sadje ter krekerji za predjed, pijemo pa spricer,pivo in margarito.
Za konec se en dober horror film in to je to...
sobota, 1. januar 2011
Torek 21.12.2010
Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.
Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...
Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.
Sreda 22.12.2010
Zjutraj že pred sedmo zjutraj, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.
Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...
Četrtek, 23.12.2010
Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.
Petek, 24.12.2010
Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.
Sobota 25.12.2010
Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...
Nedelja 26.12.2010
No, pa je prišlo jutro vseh juter. Usoda preživetja v naših rokah. Delo za mišice in delo za glavo. Dan D, bi temu nekoč rekli. Ok, pri nas je bil obseg operacij, nekaj takega, kot priprava bojne opreme za enega vojaka, a še tu smo smo se komaj skozi prebili. Občutek imam, da smo dostikrat kot kaka kure, Luka pa je "itak" kaotika na 2 nogah. No, kljub svetim obljubam in priseganju na vse kar nam je sveto, ne odrinemo ob 7mih,ampak smo do 7.30 le pripravljeni. Naslednjih 40min. vlačimo presnete kajake, po najbolj NEprimernem terenu, ter terenu, kateri je narejen, da odvrača ljudje s tovorom za sabo (beri:kajak). Svašta. Ampak, 2 Štajerca, glava trda kot kamen kost, se še nikoli nista predala.Trma pa tudi vedno zmaga. V večina primerov vsaj.
Ozka pot med grmičevjem, ozke stopnice, ter prestop iz stopnic na strmo travo s kajakom dolžine 4metre, hoja po skalah, potno čelo in razmišljanje o mojem gležnju in končno smo na obali. Sledijo še zadnji napotki od Roba, navlečemo cunje in že veslamo. Naslednji 1,5ure je užitek. Mi2 v kajaku za 2 osebi, Quentin v kajaku za eno osebo. Ko se pa navadiva na enakomerno premikanje vesel pa sva na konju. Čeprav, še vedno ne obvladava tega, ampak vsaj kot 2 Čeha, prvič na kajaku ne izgledava...menim. Veslanje do manjšega otoka, nato pa nazaj. Odločitev, da izlet do večjega otoka preložimo na drugič je bila sila smiselna, saj že proti koncu te veslaške ture, vedno manj veslamo in vedno več govorimo. Uživamo v valovanju morja, razgledom, zvokih narave. Ja, v resnici pa bi najraje zalučali vesla nekam v kot, kajak pa na drevo. Sami izgovori. Nič ne de, do kopnega je treba priti. Zadava si cilj, do te točke veslava, pol pa počitek. Trmasta kot sva, priveslava do konca, roke so pri kolenih, jezik za zobmi, rame pa kot
beton. Bo treba ponovit, ali pa se navadit, da vsak dan veslaš po eno uro. Gotska telesa po naročili, bi lahko rekel. O dostavi kajakov na prvotno mesto, ne bom izgubljal besed.
Nekaj vržemo vase, saj smo le naporno delali in mišice zahtevajo papico, nato pa se prepustimo nedeljskemu relaksiranju. V nedeljo se ne dela, pa še prazniki so, zatorej izkoristim čas za knjigo, pisanje in uživanje na soncu. Nanašanje sončne kreme tudi tokrat ne izostane. Mojsterski izpit, ter nanašanje v slojih pa bom počasi opravil z bravuro. Česa se človek vse ne nauči.
Popoldan Quentin poreče, da se gre kopat na Little Oneroa beach (V Maorščini pomeni One-Beach Roa-Long) in če sva za akcijo? Seveda sva. Sledi še en sloj sončne kreme; počutim pa se kot medeno pecivo. Toliko slojev premorem.
Pacifi te dni ni nič kaj topel, ampak obljuba, da bom probal vsaj 1x na dan v vodo, ko bo priložnost, dela dolg in tako se z koncetracijo in mantro v mislih, odpravim v vodo in hodim dokler nisem do brade v njej. Tako je to ja!Moč misli...
Plavam kar konkretno, zamenjujoč kravel in žabico, ter čudovit občutek, da telo dela, da so mišice v gibanju in da me obdaja Pacifik. Vse to sprosti misli, odpravi vse težave in me spomni, da živim za sedaj, za tale trenutek. Kar bo pa jutri, no, to pa bom videl jutri.
Prvič odkar sem na NZ, si privoščim poležavanje/sončenje na plaži, ter periodično obračanje telesa, saj bi rad končno dosegel, neevropsko barvo. Črnogorsko, zaradi mene. Nekaj še debatiramo, se pogovarjamo o plavanju, maratonih, triatlonih, Belgiji, pivu in (kaj pa drugega) pivu, nato pa še sprehod do druge plaže, kjer desno od nas, gledamo hiše bogatašev, apartmaje razsežnosti večjih hiš, na levi strani pa vleče poglede na odprto morje, in otoke v daljavi. Tako smo si spet naredili en lep dan, preživeli sproščeno nedeljo in uživali.
Večer ponovno preživim ob knjigi, moji mali rdeči beležnici in črnem čaju z mlekom.
Ponedeljek 27.12.2010
Zgodnje vstajanje (beri: 6.40) ter Luka, kateri se kobaca iz spalne vleče in ga ne razganja od sreče, me dokončno prepričajo, da drži tisti pregovor; Rana ura, slo. fantov grob. Hitro sva vstala zato, da še pred največjo vročino prideva nazaj iz mesta. Danes imava ponovno v planu, gibanje, trening za najine prihodnje avanture. Treba je noge držati v pripravljenosti, da bodo voljne, ko bo treba grizti kolena, v strmino. Planiran odhod ob 7mih, nama uspe glede na uro, na minute pa ponovno ne in tako odrineva 40min. čez 7emo. Kaj čmo, saj smo na dopusto, ali kak že?!?! Praktično in prijetno zapolniva dopoldan, popoldan pa, ponovno, Quntin ponudi kopanje v še enem izmed mnogih zalivov. Dobro se je vživel v vlogo vodiča in če bo šlo tako potekalo celotno potovanje, bo moj načrt popolnoma izpolnjen. Od domačinov in ljudi z nasmehom dobiš veliko več, izveš veliko več ter spoznaš veliko več, kot pa da bi moral za to plačati, biti del male ovčje čredice na avtobusu, ter obračati glavo po ukazu. Tokrat gremo v Roacky Bay, kjer sicer ne vidim nič skal, kaj šele pravih sten, zato pa vidim primešane kamenčke med pesek in predvidevam, da so nežne nožice, navajene peska med prsteki ter nevajene take grobe podlage, bile povod, da je zaliv dobil takšno ime. Morda. Ne vem. Hec pa bi bil...
Ponovno razgibavanje telesa, plavanje pod katamarani, Quentin ponovno pove par zanimivh prigod iz svojega življenja, da par novih idej za zanimivo delo in odpira nova obzorja. Super.
Po kopanju, obiščemo še en zaliv, malo posedemo, smo tiho in gledamo proti odprtemu morju. Nato pa v trgovino, dopolnimo zaloge piva, paradižnika, ananasa ter banan. Bodi dovolj, vržemo se na travo pred trgovino, spijemo vsak svoj zaslužen pir in pojem svojo prvo power bar čokoladno ploščico, odkar sem na NZ. Včasih pa si je treba privoščit, jebeštriga da res. Vedno pa ne moreš biti asket. Pivo in čokolada tudi mora biti!
Danes si skuhava riž, dodava pa zmrznjeno zelenjavo, katero dopolniva z umešanimi jajci, ter popečeno čebulo, zraven imava paradižnikovo soalto, za posladek pa sveži ananas! Super.
Dan zaključimo v garaži, kjer požiram DALAILAMOVO knjigo z naslovom: Mala knjiga modrosti. Ker ni moja, je moj izziv, da jo preberem do srede.
Torek 28.12.2010
DEŽ,DEŽ,DEŽ. Tako kot pa danes dežuje, pa pravijo vsi tukaj, že dolgo ni. Ne da dežuje, pravzaprav LIJE, it's raining cats and dogs, kot bi rekli Angleži, vse zapornice neba so se odprle, kot bi porekli mi, na sončni strani Alp. Kljub temu, nam je zjutraj, preden se je dejansko "VHCALO", uspelo urediti nov kompost, porezati travo okoli malih drevesnih sadik, ter odpeljati goro smeti na smetišče. Ostale delavne aktivnosti odpadejo, vodne cisterne se pridno polnijo, na posestvu pa zaradi vetera in naliva ostanemo brez internetne povezave. Perfekten dan, da se posvetim prebiranju Dalailamove knjige, katerih 400 strani danes preberem, vmes pa si označujem stvari, ki so vredne da si jih prepišem in tako na koncu končam z kakšnimi 50 strani, katere bom prepisal v mojo malo rdečo knjigo. Res fascinantna oseba, tale Dalailama in vse kar piše v tej knjigi, je pisano na mojo dušo. Bom nabavil, ko bom ponovno v Sloveniji, za sedaj pa si izpišem,dele, kateri bodo mojo vodilo v prihodnjih dnevih, mesecih, letih...
Pogledamo še eno azijsko grozljivko, vmes imava z Lukom kosilo, katero nama je ostalo od včeraj, nato se zvečer dobimo pri Robu in Eleizy, kjer imamo manjšo zabavo, ob najini zadnji noči na otoku. Pivo, coca cola, glasba ter kockanje. Tale igra s kockami je super in jo moram prinesti v Slovenijo. Pravila si pa moram zapisati. Drugače bom pozabil. Tako kot si moram zapisati, vse kar sem se naučil glede rastlin, kompostiranja, kmetovanja...
Sreda 29.12.2010
Zadnji dan na kmetiji in zatorej je vse namenjenu pakiranju, pospravljanju, lovljenju sončnih žarkov, sušenju stvari po vodni apokalipsi prejšnega dne, ter os. higieni, da bova za med ljudi. Popoldne posvetim še, prepisovanju Dalailamovih misli in zahvalnim vrsticam v Couchsurfing knjigo. Res posvetim kar nekaj časa temu opravilo,saj moram najti pravilne besede in jih pravilno zapisati, da bodo imele smisel. Res sva se imela fajn, tale zadnji teden, kar nekaj sva doživela in tudi dosti sem se naučil. Učimo se večino življenja, zato jemljem kar mi je ponujeno z veliko žlico. Vsaka stvar, pa naj je še tako majhna, ti lahko samo koristi in izpolni...
Naredim še sklece in vajo za trebušnjake, narediva si kosilo (pire, špinačo ter pečena jajca) in se najeva da komaj stojiva. Špinače sva zmazala pol kilce, krompira malo manj, zraven pa 5 jajc. Jaoo..
Po kosilu še v mestece na ogled blues koncerta, vstopnina je 5$, gospod igra v kotu na terasi, za njim pa pogled na odprto morje....BLues, razgled in pivo je perfektna mešanica doživetja. Kot začimbe, katere naredijo hrano perfektno in brez katerih, bi hrana, hmm, bila samo hrana. Pusta, nezanimiva, pač nekaj, da vržeš v sebe.
Ob 17.45 sva na ladji in ponovno novim dogodivščinam naproti.
Pred nama še par kilometrov poti, polno natovorjena, vendar z nasmehom na ustih in radostjo v očeh.
Pri Darrenu, pa presenečenje, nad vsemi klasičnimi filmi, knjigami in LONELY PLANET vodiči. Od vseh teh vodičev, pa je prepotoval že 2/3 držav.Ampak, kako tipično, Slovenije še ni videl, čeprav je bil v Italiji, je pa pozitivno da ima LONELY PLANET Slovenija. Dobrodošel v Mariboru Darren, kadarkol, ko boš tako daleč!!
Povabi naju na večerjo, prvič jem v Indijski restavraciji in že sem odvisen. Indijska hrana je perfektna za mene. Vse te začimbe, super pekoče, okusi, kateri se kar topijo in mešajo v ustih. Indija, katera bom tudi obiskal, me že sedaj navdušuje. Kaj šele bo...
Po večerji pa v trgovino, nato pa kavč in BREAKFAST AT TIFFANY's in spat.
Četrtek 30.12.2010
Novo jutro, nove dogodivščine in novi filn na sporedu. Tokrat nepogrešljivi Alfred Hitchock ter TUJEC NA VLAKU . Ko se privlečemo izpod spalk in ko pojemo, naju Darren odpelje na turističen ogled Aucklanda. Kar sem mislil, da bo potem peš v mesto, se sprevrže v ogled najbolj oddaljenih in zanimivh kotičkov mesta, z avtom. Mislim si, da bo ogled trajal kako uro ali max. dve, a želel bi več, saj je tolkiko za videt, da imam za več dni dela. Izkaže se da sem se motil in po 5 urah, se privlečemo domov z spomini vrednimi vsaj 200 strani. Je pa težko, ko bi vam rad tako opisal, kot jaz to vidim, a nisem slikar da bi vam narisal, nisem fotograf, da bi znal zajet vso lepoto in tudi pisatelj nisem, da bi znal opisat videno, kot si zasluži.
Samo nekaj stvari. BEACH street, katera leži vzporedno z...avtocesto! In je taka mala lokalna zanimivost, katera ni zapisana niti v LONELY PLANETu, niti v turističnih agencijah. Odkriješ jo po naključkju, ali pa ti domačin pokaže. In to je to, kar ponavaljam že od začetka. Da bo potepanje po NZ, spoznavanje domačinov in vseh malih skritih kotičkov te zanimive, zelene in ovčje deželce. Beach street je nekoč sicer imela obalo in morje, ampak sedaj so zraven potegnili avtocesto in plažo ter morje predstavili za 30m. Zanimivo za ljudi, ko so si kupili hišice ob plaži in uživali pokoj, nato pa čez par let, dobili pred okno glavno vpadnico v center Aucklanda.
Tudi plaže proti jugu in spomenik NZ ladji, katera je zaslužena da nemška ladja GRAF SPEE ni prišla več domov, je bilo nekaj, kar ne bi videl, če ne bi spoznala Darrena. Sledi ogled nacionalnega parka, kjer poteka HILLARY track (Edmun Hillary, znani alp. kateri je kot prvi z Tenzig Norgayem prišel na vrh Mt. Everesta) nato pa proti plaži, katera je obvezno mesto za vse kateri radi jahajo valove. Neverjetni občutki, ko vidiš in čutiš, kako moč ima narava in kako mali in nepomembno smo, v primerjavi z njo. Valovi do 3m, veter, lomljenje valov, zaganjanje vetra ob pečine, zvoki kateri zadušijo pogovore a omogočajo trenutek za pogled v daljavo, za razmišljanje in trenutek, ko veš da si živiš, da čutiš vso to energijo in da je še toliko kar bi rad videl in doživel, da kar boli, ker nimaš 200 let na razpolago, ampak teh kratkih 70+ let...
Po celodnevni akciji pa film FROM HERE TO ETERNETY (z super zasedbo kot so Frank Sinatra, Montgomery Clift, Burt Lancester...)nato nacho cips z omako, ter bananin shake, zraven pa gledamo filma Midnight express in Lover come back. Za lahko noč pa, ko sta obadva že vodoravno, preberem še magazin SPIEGEL nato pa spanje.
Petek 31.12.2010
Zadnji dan leta 2010 nameniva lahkotnemu premiku od Darrena do Chrisa. Vmesna razdalja pa nekje 20km. Zjutraj se, kot že vedno, zbudim prvi, hitro naredim svoj super sadni zajtrk in v dvd player vstavim klasiko vseh klasik, CASABLANCA. Uživam kot vedno, ugotovim koliko sem zamudil, ko nisem dal že veliko prej priložnost starim filmom, sedaj pa jih požiram, dobesedno. Po filmu pakiranje stvari, pomijem posodo, Luka vmes opravi svoj ritual, Darren je že zapustil stanovanje, zatorej sva sedaj šefa v njegovem stanovanju, videli pa se bomo šele, ko se z Luko vrneva v Auckland. Nikamor se nama ne mudi, saj so skrbi za nakup daril in hrane, odpadle kakor hitro sem stopil na NZ tla. Lepo si pripravia stvari, pogledava Cruel Intentions ter Before Sunrise, nato pa na pot. Natovorjena kot muli, se prebijava proti glavni železniški postaji, vmes še Luka priporoča second hand book store in v pričakovanju, ničesa, pač sledim fantu. Po 2 urah v knjigarnici, kjer so cene knjig od 0.50$ (torej nekje 0.30€)
imam jaz 2 novi knjigi za na pot (enih 5 danih na stran,kupim ob ponovnem obisku Aucklanda in odhodu domov) Luka pa enih 30 knjig (8€), katerih SEVEDA, nima za na pot, ampak jih bo pustil pri Chrisu, tako kot jaz par odvečnih stvari; na pot bo vzel le kakšni 2 ali 3, tako kot jaz, za vse ostalo ni ne prostora ne volje, ko nama je že vsak gram pomemben.
Če sva prej bila natovorjena kot muli, sva sedaj kaj? Natovorjena čez nosilnost, bi jaz rekel. Seveda pa je najlepše, da zaradi obnovitve železniških prog, vlaki ne vozijo in je vse preusmerjeno na avtobuse. Sedaj pa si predstavljajte 2 fanta, nahrbtnika čez glavo, nahrbtnik na mojem trebuhu, v rokah škatla z hrano, Luka pa nosi škatlo z 30 knjigami, kako se kobacata na mali, ozki avtobus. Vredno vsake fotografije. A tokratk ne slikam, ampak se prebijam proti sredini avtobusa, nato 1urna vožnja do Chrisa (avtobus ustavlja na vsakem vogalu) in še 20min. hoja, preden srečna odvrževa tovor in kjer naju nepričakovano, pričakujejo in naju sprejmejo za naslednja 2 dneva. Prijateljski in iskreni objemi z Chrisom in Brandonom, govorjenje drug čez drugega nato pa spoznava še novo kavč surferko Denis iz Singapura in priprave za prehod v leto 2011 se lahko pričnejo. Skočiva v trgovino, prav lahkotno je, ko nimaš na sebi dodatnih 20kg, nabavi škatlo piva, nekaj coca-cole, šampanjec in arašide. Na poti nazaj, se vsedeva na kamnito ograjo in lepo nazdraviva med sabo, pojeva nekaj arašidov, se meniva o prihodnosti, preteklosti. Skratka, počasi postajava prava prijatelja, povezana na tej edinstveni avanturi in tem edinstvenem otoku. Pri Chrisu pa prava norišnica, posoda, vonjave in gneča teles. Sicer nas je samo 5, a hitro nastane gneča v mali kuhinji. Jedilnik: curryjeva enolončnica s kokosom, dolgi riž, mešana solata (VELIKA KOLIČINA), grški jogurt, hruške za posladek pa topla jabolčna pita z vanilijevem sladoledom. Pijače pa se ne da uničit, toliko je imamo. Pivo in whisky.
Menimo se do 4ih, vmes nazdravimo za prehod v leto 2011, jemo, pijemo, se smejimo in spoznavamo kako je drugod po svetu. Ko človek ne gre z agencijo, ampak sam, takrat se največ nauči in tudi največ doživi.
Zaspim nekje ob 5ih, ne vem točno. Spomnim se le, da sem imel težko glavo, čuden občutek v želodcu in da sem se poigraval z mislijo, da bi vsebino želodca zamenjal za kakšno bolj zdravo vsebino. Koliko whiskya in piva sem spil? Ne vem, fajn je bilo, alkoholne meje pa tudi nisem presegel. Rečem lahko le, da sem prišel do meje, dalje pa ne. Kozarec vode pred spanjem in že sanjam sanje pravičnega, želodec pa se tudi umiri. Le okus v ustih, ko se prebudim, mi ponovno draži vsebino želodca. Hitro topel kruhek z maslom in vroč kakav in že sem pripravljen na film in pranje perila.
01.01.2011
..film,topel kruhek, kakav, pranje perila, obešanje perila, meditacija, joga, trening za moč, pisanje Bloga, sprehod do tržnice, sadje, zelenjava, skupna priprava kosila, Singapurska specialiteta (curry, dolgi rezanci, rakci, tofu, riba, stročji fižol mmmmmmmmm), pomivanje posode, poslušanje muzike, branje o Tolkinu in Gospodarju prstanov na Wikipediji, smejanje da solze tečejo in dneva je skoraj konec. Danes imamo Lord of the Rings večer (rezultat: polovica prvega filma za nami in vsi smo že spali) . Danes je zadnji dan, jutri potujeva dalje proti jugu.
Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.
Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...
Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.
Sreda 22.12.2010
Zjutraj že pred sedmo zjutraj, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.
Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...
Četrtek, 23.12.2010
Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.
Petek, 24.12.2010
Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.
Sobota 25.12.2010
Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...
Nedelja 26.12.2010
No, pa je prišlo jutro vseh juter. Usoda preživetja v naših rokah. Delo za mišice in delo za glavo. Dan D, bi temu nekoč rekli. Ok, pri nas je bil obseg operacij, nekaj takega, kot priprava bojne opreme za enega vojaka, a še tu smo smo se komaj skozi prebili. Občutek imam, da smo dostikrat kot kaka kure, Luka pa je "itak" kaotika na 2 nogah. No, kljub svetim obljubam in priseganju na vse kar nam je sveto, ne odrinemo ob 7mih,ampak smo do 7.30 le pripravljeni. Naslednjih 40min. vlačimo presnete kajake, po najbolj NEprimernem terenu, ter terenu, kateri je narejen, da odvrača ljudje s tovorom za sabo (beri:kajak). Svašta. Ampak, 2 Štajerca, glava trda kot kamen kost, se še nikoli nista predala.Trma pa tudi vedno zmaga. V večina primerov vsaj.
Ozka pot med grmičevjem, ozke stopnice, ter prestop iz stopnic na strmo travo s kajakom dolžine 4metre, hoja po skalah, potno čelo in razmišljanje o mojem gležnju in končno smo na obali. Sledijo še zadnji napotki od Roba, navlečemo cunje in že veslamo. Naslednji 1,5ure je užitek. Mi2 v kajaku za 2 osebi, Quentin v kajaku za eno osebo. Ko se pa navadiva na enakomerno premikanje vesel pa sva na konju. Čeprav, še vedno ne obvladava tega, ampak vsaj kot 2 Čeha, prvič na kajaku ne izgledava...menim. Veslanje do manjšega otoka, nato pa nazaj. Odločitev, da izlet do večjega otoka preložimo na drugič je bila sila smiselna, saj že proti koncu te veslaške ture, vedno manj veslamo in vedno več govorimo. Uživamo v valovanju morja, razgledom, zvokih narave. Ja, v resnici pa bi najraje zalučali vesla nekam v kot, kajak pa na drevo. Sami izgovori. Nič ne de, do kopnega je treba priti. Zadava si cilj, do te točke veslava, pol pa počitek. Trmasta kot sva, priveslava do konca, roke so pri kolenih, jezik za zobmi, rame pa kot
beton. Bo treba ponovit, ali pa se navadit, da vsak dan veslaš po eno uro. Gotska telesa po naročili, bi lahko rekel. O dostavi kajakov na prvotno mesto, ne bom izgubljal besed.
Nekaj vržemo vase, saj smo le naporno delali in mišice zahtevajo papico, nato pa se prepustimo nedeljskemu relaksiranju. V nedeljo se ne dela, pa še prazniki so, zatorej izkoristim čas za knjigo, pisanje in uživanje na soncu. Nanašanje sončne kreme tudi tokrat ne izostane. Mojsterski izpit, ter nanašanje v slojih pa bom počasi opravil z bravuro. Česa se človek vse ne nauči.
Popoldan Quentin poreče, da se gre kopat na Little Oneroa beach (V Maorščini pomeni One-Beach Roa-Long) in če sva za akcijo? Seveda sva. Sledi še en sloj sončne kreme; počutim pa se kot medeno pecivo. Toliko slojev premorem.
Pacifi te dni ni nič kaj topel, ampak obljuba, da bom probal vsaj 1x na dan v vodo, ko bo priložnost, dela dolg in tako se z koncetracijo in mantro v mislih, odpravim v vodo in hodim dokler nisem do brade v njej. Tako je to ja!Moč misli...
Plavam kar konkretno, zamenjujoč kravel in žabico, ter čudovit občutek, da telo dela, da so mišice v gibanju in da me obdaja Pacifik. Vse to sprosti misli, odpravi vse težave in me spomni, da živim za sedaj, za tale trenutek. Kar bo pa jutri, no, to pa bom videl jutri.
Prvič odkar sem na NZ, si privoščim poležavanje/sončenje na plaži, ter periodično obračanje telesa, saj bi rad končno dosegel, neevropsko barvo. Črnogorsko, zaradi mene. Nekaj še debatiramo, se pogovarjamo o plavanju, maratonih, triatlonih, Belgiji, pivu in (kaj pa drugega) pivu, nato pa še sprehod do druge plaže, kjer desno od nas, gledamo hiše bogatašev, apartmaje razsežnosti večjih hiš, na levi strani pa vleče poglede na odprto morje, in otoke v daljavi. Tako smo si spet naredili en lep dan, preživeli sproščeno nedeljo in uživali.
Večer ponovno preživim ob knjigi, moji mali rdeči beležnici in črnem čaju z mlekom.
Ponedeljek 27.12.2010
Zgodnje vstajanje (beri: 6.40) ter Luka, kateri se kobaca iz spalne vleče in ga ne razganja od sreče, me dokončno prepričajo, da drži tisti pregovor; Rana ura, slo. fantov grob. Hitro sva vstala zato, da še pred največjo vročino prideva nazaj iz mesta. Danes imava ponovno v planu, gibanje, trening za najine prihodnje avanture. Treba je noge držati v pripravljenosti, da bodo voljne, ko bo treba grizti kolena, v strmino. Planiran odhod ob 7mih, nama uspe glede na uro, na minute pa ponovno ne in tako odrineva 40min. čez 7emo. Kaj čmo, saj smo na dopusto, ali kak že?!?! Praktično in prijetno zapolniva dopoldan, popoldan pa, ponovno, Quntin ponudi kopanje v še enem izmed mnogih zalivov. Dobro se je vživel v vlogo vodiča in če bo šlo tako potekalo celotno potovanje, bo moj načrt popolnoma izpolnjen. Od domačinov in ljudi z nasmehom dobiš veliko več, izveš veliko več ter spoznaš veliko več, kot pa da bi moral za to plačati, biti del male ovčje čredice na avtobusu, ter obračati glavo po ukazu. Tokrat gremo v Roacky Bay, kjer sicer ne vidim nič skal, kaj šele pravih sten, zato pa vidim primešane kamenčke med pesek in predvidevam, da so nežne nožice, navajene peska med prsteki ter nevajene take grobe podlage, bile povod, da je zaliv dobil takšno ime. Morda. Ne vem. Hec pa bi bil...
Ponovno razgibavanje telesa, plavanje pod katamarani, Quentin ponovno pove par zanimivh prigod iz svojega življenja, da par novih idej za zanimivo delo in odpira nova obzorja. Super.
Po kopanju, obiščemo še en zaliv, malo posedemo, smo tiho in gledamo proti odprtemu morju. Nato pa v trgovino, dopolnimo zaloge piva, paradižnika, ananasa ter banan. Bodi dovolj, vržemo se na travo pred trgovino, spijemo vsak svoj zaslužen pir in pojem svojo prvo power bar čokoladno ploščico, odkar sem na NZ. Včasih pa si je treba privoščit, jebeštriga da res. Vedno pa ne moreš biti asket. Pivo in čokolada tudi mora biti!
Danes si skuhava riž, dodava pa zmrznjeno zelenjavo, katero dopolniva z umešanimi jajci, ter popečeno čebulo, zraven imava paradižnikovo soalto, za posladek pa sveži ananas! Super.
Dan zaključimo v garaži, kjer požiram DALAILAMOVO knjigo z naslovom: Mala knjiga modrosti. Ker ni moja, je moj izziv, da jo preberem do srede.
Torek 28.12.2010
DEŽ,DEŽ,DEŽ. Tako kot pa danes dežuje, pa pravijo vsi tukaj, že dolgo ni. Ne da dežuje, pravzaprav LIJE, it's raining cats and dogs, kot bi rekli Angleži, vse zapornice neba so se odprle, kot bi porekli mi, na sončni strani Alp. Kljub temu, nam je zjutraj, preden se je dejansko "VHCALO", uspelo urediti nov kompost, porezati travo okoli malih drevesnih sadik, ter odpeljati goro smeti na smetišče. Ostale delavne aktivnosti odpadejo, vodne cisterne se pridno polnijo, na posestvu pa zaradi vetera in naliva ostanemo brez internetne povezave. Perfekten dan, da se posvetim prebiranju Dalailamove knjige, katerih 400 strani danes preberem, vmes pa si označujem stvari, ki so vredne da si jih prepišem in tako na koncu končam z kakšnimi 50 strani, katere bom prepisal v mojo malo rdečo knjigo. Res fascinantna oseba, tale Dalailama in vse kar piše v tej knjigi, je pisano na mojo dušo. Bom nabavil, ko bom ponovno v Sloveniji, za sedaj pa si izpišem,dele, kateri bodo mojo vodilo v prihodnjih dnevih, mesecih, letih...
Pogledamo še eno azijsko grozljivko, vmes imava z Lukom kosilo, katero nama je ostalo od včeraj, nato se zvečer dobimo pri Robu in Eleizy, kjer imamo manjšo zabavo, ob najini zadnji noči na otoku. Pivo, coca cola, glasba ter kockanje. Tale igra s kockami je super in jo moram prinesti v Slovenijo. Pravila si pa moram zapisati. Drugače bom pozabil. Tako kot si moram zapisati, vse kar sem se naučil glede rastlin, kompostiranja, kmetovanja...
Sreda 29.12.2010
Zadnji dan na kmetiji in zatorej je vse namenjenu pakiranju, pospravljanju, lovljenju sončnih žarkov, sušenju stvari po vodni apokalipsi prejšnega dne, ter os. higieni, da bova za med ljudi. Popoldne posvetim še, prepisovanju Dalailamovih misli in zahvalnim vrsticam v Couchsurfing knjigo. Res posvetim kar nekaj časa temu opravilo,saj moram najti pravilne besede in jih pravilno zapisati, da bodo imele smisel. Res sva se imela fajn, tale zadnji teden, kar nekaj sva doživela in tudi dosti sem se naučil. Učimo se večino življenja, zato jemljem kar mi je ponujeno z veliko žlico. Vsaka stvar, pa naj je še tako majhna, ti lahko samo koristi in izpolni...
Naredim še sklece in vajo za trebušnjake, narediva si kosilo (pire, špinačo ter pečena jajca) in se najeva da komaj stojiva. Špinače sva zmazala pol kilce, krompira malo manj, zraven pa 5 jajc. Jaoo..
Po kosilu še v mestece na ogled blues koncerta, vstopnina je 5$, gospod igra v kotu na terasi, za njim pa pogled na odprto morje....BLues, razgled in pivo je perfektna mešanica doživetja. Kot začimbe, katere naredijo hrano perfektno in brez katerih, bi hrana, hmm, bila samo hrana. Pusta, nezanimiva, pač nekaj, da vržeš v sebe.
Ob 17.45 sva na ladji in ponovno novim dogodivščinam naproti.
Pred nama še par kilometrov poti, polno natovorjena, vendar z nasmehom na ustih in radostjo v očeh.
Pri Darrenu, pa presenečenje, nad vsemi klasičnimi filmi, knjigami in LONELY PLANET vodiči. Od vseh teh vodičev, pa je prepotoval že 2/3 držav.Ampak, kako tipično, Slovenije še ni videl, čeprav je bil v Italiji, je pa pozitivno da ima LONELY PLANET Slovenija. Dobrodošel v Mariboru Darren, kadarkol, ko boš tako daleč!!
Povabi naju na večerjo, prvič jem v Indijski restavraciji in že sem odvisen. Indijska hrana je perfektna za mene. Vse te začimbe, super pekoče, okusi, kateri se kar topijo in mešajo v ustih. Indija, katera bom tudi obiskal, me že sedaj navdušuje. Kaj šele bo...
Po večerji pa v trgovino, nato pa kavč in BREAKFAST AT TIFFANY's in spat.
Četrtek 30.12.2010
Novo jutro, nove dogodivščine in novi filn na sporedu. Tokrat nepogrešljivi Alfred Hitchock ter TUJEC NA VLAKU . Ko se privlečemo izpod spalk in ko pojemo, naju Darren odpelje na turističen ogled Aucklanda. Kar sem mislil, da bo potem peš v mesto, se sprevrže v ogled najbolj oddaljenih in zanimivh kotičkov mesta, z avtom. Mislim si, da bo ogled trajal kako uro ali max. dve, a želel bi več, saj je tolkiko za videt, da imam za več dni dela. Izkaže se da sem se motil in po 5 urah, se privlečemo domov z spomini vrednimi vsaj 200 strani. Je pa težko, ko bi vam rad tako opisal, kot jaz to vidim, a nisem slikar da bi vam narisal, nisem fotograf, da bi znal zajet vso lepoto in tudi pisatelj nisem, da bi znal opisat videno, kot si zasluži.
Samo nekaj stvari. BEACH street, katera leži vzporedno z...avtocesto! In je taka mala lokalna zanimivost, katera ni zapisana niti v LONELY PLANETu, niti v turističnih agencijah. Odkriješ jo po naključkju, ali pa ti domačin pokaže. In to je to, kar ponavaljam že od začetka. Da bo potepanje po NZ, spoznavanje domačinov in vseh malih skritih kotičkov te zanimive, zelene in ovčje deželce. Beach street je nekoč sicer imela obalo in morje, ampak sedaj so zraven potegnili avtocesto in plažo ter morje predstavili za 30m. Zanimivo za ljudi, ko so si kupili hišice ob plaži in uživali pokoj, nato pa čez par let, dobili pred okno glavno vpadnico v center Aucklanda.
Tudi plaže proti jugu in spomenik NZ ladji, katera je zaslužena da nemška ladja GRAF SPEE ni prišla več domov, je bilo nekaj, kar ne bi videl, če ne bi spoznala Darrena. Sledi ogled nacionalnega parka, kjer poteka HILLARY track (Edmun Hillary, znani alp. kateri je kot prvi z Tenzig Norgayem prišel na vrh Mt. Everesta) nato pa proti plaži, katera je obvezno mesto za vse kateri radi jahajo valove. Neverjetni občutki, ko vidiš in čutiš, kako moč ima narava in kako mali in nepomembno smo, v primerjavi z njo. Valovi do 3m, veter, lomljenje valov, zaganjanje vetra ob pečine, zvoki kateri zadušijo pogovore a omogočajo trenutek za pogled v daljavo, za razmišljanje in trenutek, ko veš da si živiš, da čutiš vso to energijo in da je še toliko kar bi rad videl in doživel, da kar boli, ker nimaš 200 let na razpolago, ampak teh kratkih 70+ let...
Po celodnevni akciji pa film FROM HERE TO ETERNETY (z super zasedbo kot so Frank Sinatra, Montgomery Clift, Burt Lancester...)nato nacho cips z omako, ter bananin shake, zraven pa gledamo filma Midnight express in Lover come back. Za lahko noč pa, ko sta obadva že vodoravno, preberem še magazin SPIEGEL nato pa spanje.
Petek 31.12.2010
Zadnji dan leta 2010 nameniva lahkotnemu premiku od Darrena do Chrisa. Vmesna razdalja pa nekje 20km. Zjutraj se, kot že vedno, zbudim prvi, hitro naredim svoj super sadni zajtrk in v dvd player vstavim klasiko vseh klasik, CASABLANCA. Uživam kot vedno, ugotovim koliko sem zamudil, ko nisem dal že veliko prej priložnost starim filmom, sedaj pa jih požiram, dobesedno. Po filmu pakiranje stvari, pomijem posodo, Luka vmes opravi svoj ritual, Darren je že zapustil stanovanje, zatorej sva sedaj šefa v njegovem stanovanju, videli pa se bomo šele, ko se z Luko vrneva v Auckland. Nikamor se nama ne mudi, saj so skrbi za nakup daril in hrane, odpadle kakor hitro sem stopil na NZ tla. Lepo si pripravia stvari, pogledava Cruel Intentions ter Before Sunrise, nato pa na pot. Natovorjena kot muli, se prebijava proti glavni železniški postaji, vmes še Luka priporoča second hand book store in v pričakovanju, ničesa, pač sledim fantu. Po 2 urah v knjigarnici, kjer so cene knjig od 0.50$ (torej nekje 0.30€)
imam jaz 2 novi knjigi za na pot (enih 5 danih na stran,kupim ob ponovnem obisku Aucklanda in odhodu domov) Luka pa enih 30 knjig (8€), katerih SEVEDA, nima za na pot, ampak jih bo pustil pri Chrisu, tako kot jaz par odvečnih stvari; na pot bo vzel le kakšni 2 ali 3, tako kot jaz, za vse ostalo ni ne prostora ne volje, ko nama je že vsak gram pomemben.
Če sva prej bila natovorjena kot muli, sva sedaj kaj? Natovorjena čez nosilnost, bi jaz rekel. Seveda pa je najlepše, da zaradi obnovitve železniških prog, vlaki ne vozijo in je vse preusmerjeno na avtobuse. Sedaj pa si predstavljajte 2 fanta, nahrbtnika čez glavo, nahrbtnik na mojem trebuhu, v rokah škatla z hrano, Luka pa nosi škatlo z 30 knjigami, kako se kobacata na mali, ozki avtobus. Vredno vsake fotografije. A tokratk ne slikam, ampak se prebijam proti sredini avtobusa, nato 1urna vožnja do Chrisa (avtobus ustavlja na vsakem vogalu) in še 20min. hoja, preden srečna odvrževa tovor in kjer naju nepričakovano, pričakujejo in naju sprejmejo za naslednja 2 dneva. Prijateljski in iskreni objemi z Chrisom in Brandonom, govorjenje drug čez drugega nato pa spoznava še novo kavč surferko Denis iz Singapura in priprave za prehod v leto 2011 se lahko pričnejo. Skočiva v trgovino, prav lahkotno je, ko nimaš na sebi dodatnih 20kg, nabavi škatlo piva, nekaj coca-cole, šampanjec in arašide. Na poti nazaj, se vsedeva na kamnito ograjo in lepo nazdraviva med sabo, pojeva nekaj arašidov, se meniva o prihodnosti, preteklosti. Skratka, počasi postajava prava prijatelja, povezana na tej edinstveni avanturi in tem edinstvenem otoku. Pri Chrisu pa prava norišnica, posoda, vonjave in gneča teles. Sicer nas je samo 5, a hitro nastane gneča v mali kuhinji. Jedilnik: curryjeva enolončnica s kokosom, dolgi riž, mešana solata (VELIKA KOLIČINA), grški jogurt, hruške za posladek pa topla jabolčna pita z vanilijevem sladoledom. Pijače pa se ne da uničit, toliko je imamo. Pivo in whisky.
Menimo se do 4ih, vmes nazdravimo za prehod v leto 2011, jemo, pijemo, se smejimo in spoznavamo kako je drugod po svetu. Ko človek ne gre z agencijo, ampak sam, takrat se največ nauči in tudi največ doživi.
Zaspim nekje ob 5ih, ne vem točno. Spomnim se le, da sem imel težko glavo, čuden občutek v želodcu in da sem se poigraval z mislijo, da bi vsebino želodca zamenjal za kakšno bolj zdravo vsebino. Koliko whiskya in piva sem spil? Ne vem, fajn je bilo, alkoholne meje pa tudi nisem presegel. Rečem lahko le, da sem prišel do meje, dalje pa ne. Kozarec vode pred spanjem in že sanjam sanje pravičnega, želodec pa se tudi umiri. Le okus v ustih, ko se prebudim, mi ponovno draži vsebino želodca. Hitro topel kruhek z maslom in vroč kakav in že sem pripravljen na film in pranje perila.
01.01.2011
..film,topel kruhek, kakav, pranje perila, obešanje perila, meditacija, joga, trening za moč, pisanje Bloga, sprehod do tržnice, sadje, zelenjava, skupna priprava kosila, Singapurska specialiteta (curry, dolgi rezanci, rakci, tofu, riba, stročji fižol mmmmmmmmm), pomivanje posode, poslušanje muzike, branje o Tolkinu in Gospodarju prstanov na Wikipediji, smejanje da solze tečejo in dneva je skoraj konec. Danes imamo Lord of the Rings večer (rezultat: polovica prvega filma za nami in vsi smo že spali) . Danes je zadnji dan, jutri potujeva dalje proti jugu.
sobota, 25. december 2010
Torek 21.12.2010
Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.
Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...
Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.
Sreda 22.12.2010
Zjutraj že pred sedmo, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.
Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...
Četrtek, 23.12.2010
Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.
Petek, 24.12.2010
Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.
Prebujanje kot vsaki dan, a vendar z razliko, saj tokrat zadnjič opravimo naš jutranji obred prehranjevanja, zadnjič pospravimo mizo, zadnjič zložimo stole, zadnjič pospravim posodo v našo Mitzu in še zadnjič pogledamo na avtokarto, ter še zadnjič odrinemo skupaj proti jugu.
Od jutri naprej sva z Luko sama, vsaj do konca leta, takrat pa se morda damo ponovno v navezo in še za par dni združimo moči, za kakšno novo dogodivščino.
Monotona vožnja v tišini, z svojimi mislimi, ter lastno muziko v ušesih me naredi rahlo otožnega, me spomni na pretekle dni in zadnja 2 tedna, a obenem se veselim vsakega novega dneva in še bolj pristnih dogodkov/dogodivščin. Prst v zrak, prah na nahrbtniku, spanje po izbiri, novi ljudje, novi pogledi in nove sanje. Vse je točno tako kot hočeva in nikakor drugače. Je že tako, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in tako se zadnje tedne vse odvija. Ena pot vodi do druge, če izbereva tretjo, zapustiva drugo, a morda tako dobiva nekaj več, kar bi morda na prejšni. Težko je, nato pa še moraš izbirat med kraji, enem lepšem od drugega. A potovanje, peš, na štop in spanje kjerkoli, te šele tolko upočasnil, da zajemaš okolico v celoti in katero vsrkavaš bolj polno in dalj časa, kot pa za samo tistih par sekund, katere so ti na razpolago v avtu.
Brandon pritiska na plin, Mitzi stoka in poskakuje, Luka spi na postelji za nama (kot že mnogokrat), jaz se posvečam okolici in nemirnim mislim, a enakomerno bernenje motorja me uspava. Zbudim se le, ko je Mitzi žejna in ko Brandon reče, da naj mu poveva kje naju odloži. Kjerkoli bo dovolj dobro, najbolje pa kar na glavni železniški, saj je tam ladijski terminal in lahko hitro presedlava na ladjo za Waiheke island. Rečeno storjeno, a šele ko 2x prevozimo isti most, pademo v rush hour, pojemo čokoladne kekse, zaskrbljeno opazujeva kako Brandonu narašča tlak in kako bova letela iz avta.
Konec dober vse dobro, 30kg opreme preseliva na klopco v parku, si privoščiva kraljevo kosilo, spoznava Avstralca (kuhara po fohu. ravno je nakupil meso in feferone. Nama pa sline tečejo kot reka Drava po dežju) nato pa natovorjena odrineva do trajekta. Nakup karte me olajša za 32,50$in za nekaj živcev. Ne pravijo mi zastojn skopuh.
Ladja je točna na minuto, vožnja tak isto in že naju pobere Rob, kateri je tudi točen. Pa kam se to prešel? Majo tukaj vsi švicarske ure? Če bom to vrlino prinesel domov, pol bo sila zanimivo.
Rob, sila fejst dečko iz USA, nama pove osnovne podatke, nekaj o sebi, farmi, punci in drugih, kateri delajo za streho in hrano.
Eko kmetija pa kot iz pravljice. Vrtna lopa kot hobbit hiška, vikendica od lastnikov pa vila da dol padeš. Ni dobila zastojn naziva NAJ HIŠA NZ. Mi rezidiramo v vrtni lopi. No Rob in njegova punca na enem delu, kjer je studentska soba in kuhinja, mi2 v prostoru kjer je orodje (žimnica in šotor vključno), ostali pa po šotorih namenjenim wwooferjem (pomagaš na kmetiji v zameno pa dobiš, streho in hrano). Prava komuna. Hippy land bi rekel. Sama zelenjava okoli, Wc iz lesa in barvnim okroglim okencem, veliki travnik za nami, pred nami pogled, kateri seže vse do Aucklanda, okoli naws sami otoki in otočki, pod nami par peščenih plaž, veter, burja, paviljon iz lesa, kjer preživljamo skupne obede, kjer se porajajo ideje, berem knjigo, zapisujem ideje, pijem čaj in gledam v daljavo...
Glede na to, da sva samo gosta in da nisva primarno prišla delat, ampak na kavč, sva bila presenečena ko smo imeli skupno večerjo. Seveda bi lahko to sedaj že pričakovala, ampak še vedno je vsa ta naklonbjenost in prijaznost nekaj posebnega (neverjetnega, morda?), zatorej hvaležno sprejmeva kar dobiva in hvaliva kolikor gre. Moja zahvala, kod že vedno, pomivanje posode. Tokrat zahvala meni, ker niso pričakovali niti zahtevali da to naredim.
Očitno se lahko še marsikaj naučimo drug od drugega.
Sreda 22.12.2010
Zjutraj že pred sedmo, kljub temu da sva tukaj kot gosta in ne wwooferja, pridna kot mravljici pomagava, saj nama štajerska delovna duša ne da miru. Da bi bila tukaj in gledala kako drugi delajo?!? Ne, to pa ne. Tolko so pa naju le vzgojili, da veva kaj je kultura, kaj je "roka roko umije", balkanca pa tudi nisva, zatorej poprimeva kjer se le da. Pa tudi delo je takšne narave, da se ne pretegneva preveč. Zalivanje zelenjave, južna, nato pa navodila kako se naredi poštena porcija komposta in že pridno nanašava sloje trave, konjskih fig, slame,morske trave in povno tako dalje, dokler ne prideva do 1,5m višine. And that's it. Sedaj je že prevroče da bi se delalo, zatorej vsekamo fiesto in se zavlečemo po senčnih kotih. Pisanje, branje,ležanje, dremanje ali pa samo filozofiranje, so sedaj dogodki numero uno. V vsem tem trpljenju se zafrkavamo in pravimo da smo na otoku, kot priviligirani zaporniki Nove Zelandije. Ali Goli otok, ali Fran. Gvineja, al pa Waiheke island, povsod pripeka, da še koža išče senco, povsod se potiska samokolnice in povsod se vihti lopato in kramp. Le da v tem primeru kaže sila lepo in bolj kot ne prostovoljno vihtimo orodje.
V brezdelju in lenarjenju naju Quitin (40 let iz Belgije, 10let že živi na NZ. Preštopal celo Evropo, Kanado, delal v Avstraliji...)vpraša, če imava željo po kopanju? Ker nama po glavi roji, kje bi se našla kakšna poceni trgovina (utopija, saj smo na otoku!) zavrneva, a ker sva zelenca, nama pove, da je na poti do plaže super trgovina, katera je dejansko ena cenejših na NZ. Nič ne čakava, stvari v nahrbtnik, sončna krema na gotska telesa in v udobnih sedežih opazovanje otoškega življenja in okolice.
Po nakupu pa na plažo, katera je ena lepših na otoku (je v Lonely Planet vodiču), dolga kot črevo in prva kjer vidima nekakšno življenje in ljudi (celo!?!?). Ljudje grilajo na roštiljih, kateri so strateško razporejeni ob plažah in so zastojn, pijejo svojo pivo, koktajle in uživajo popoldanski prijeten dan. Tudi poroka na plaži ne manjka a jo opazujemo od daleč, da ne bi motili, pijemo hladno pivo, jemo čips in debatiramo o PRO/KONTRA življenju na Novi Zelandiji.
Ker je še kar nekaj dneva pred nama, se odločiva za ribarjenje, določiva kvoto današnjega dne ( 5 rib ob kar vredu za prvič) Rob naju založi z opremo in vabami, mi2 pa se založiva z vodo, sončno kremo in fotoaparatom. Da ne bom celotnega fiaska razlagal; skratka, Luka je odtrgal trnek, v zrak sva pognala 3 vabe (sardele), ujela eno (1!!) ribo, jo skesana izpustila, šla po bližnjici, ker nama je voda zaprla možnost vrnitve (butec in butec? se kdo spomni? zveni znano?), prišla domov in si naredila solato, od prijateljev pa dobila spageti bolognese. Noro in NEPRIČAKOVANO.Ponovno sem presenečen nad tem kar doživljam tukaj. Bo treba to domov prinesti. Super je bilo, pa še najine denarnice so hvaležne.
Sledi hiter krožni izlet ćez par zalivov, z namenom opazovanja polne lune. Ostane le pri namenu in instant izletu v tišini in gledanju pod noge, saj kljub čelkam bolj slabo vidomo vse pasti te sprehajalne poti.Pot za nami, telo zadovoljno, glava prazna, sledi še nakaj malenkosti,in že smo v svetusanj...
Četrtek, 23.12.2010
Zjutraj sledi presenečenje in dogodek dneva; skupinski zajtrk. O človek, to je prava hrana za garanje na soncu. Rob je pripravil vmešana jajca z čebulo in gobicami kot prilogo pa restan krompir! In to kalorijsko bombico za dobor jutro ter uspešen začetek dneva. Ampak, če povem po resnici. Z veseljem sem tokrat, za spremebo, prešprical svoj sadni, zdrav obrok in se prepustil razvajanju! Ker takšne stvari sedejo na boke, ter prekrijejo trebušnjake, poprimeva za delo kot se šika in pomagava pri prevezovanju vršičkov paradižnika (ko zrastejo čez vrvico, katera drži zgornji del paradižnika, je treba zadevo prevezat, ker drugače raste proti tlom). Super delo pa še hitro mine, saj se nonstop pogovarjava in smejeva. Po tem delu ima Luka dovolj,saj je vročina ob 9tih že huda, vrže vse od sebe, poišče vso opremo, vzame kolo (izbiraš lahko med tremi), me povpraša če pridem in odrine.
Tokrat ostanem kjer sem in pomagam Quintinu pri ureditvni nove posteljce/podlage za posaditev paradižnikov oz. jagod.
Z vilami naluknjava zemljo velikosti 5x2m,prekrijeva z kartonom,naloživa zemljo,konjske fige, ter dodava seno. Roke vrževa v zrak kot A JE TO, zadovoljno vrževa riti v senco in uživava ob sadovih najinega dela. Nekaj malega še postoriva okoli paradižnikov in že je tukaj siesta.
Skočim do morja, uživam v Pacifiku in opazujem dogajanje na vodi, otoke ter Auckland v daljavi. Več kot to pa ne, ker je sonce neusmiljeno, koža pa je samo ena.
Danes ponovno poskušava srečo, a razen stroškov s temi prokletimi ribami, nimava nič od njih. Tokrat jaz ostanem brez trneka, niti ena riba ne prime, nahraniva pa jih z tremi celimi sardelami. Odločiva se, da ne bova brodolomca na samotnem otoku, ampak samo brodolomca z VISO v žepu na kakšnem poseljenem Indonezijskem otoku. Če že, pol ŽE!
Zmečeva stvari v posodo, oprtava nahrbtnike in praznih želodcov, jezna in poparjena prideva domov. Tokrat si narediva, že dolgo v planu in tako opevano, rižoto z mešano zelenjavo, ter solato s krompirjem. Je treba kaj več povedati, kot da je bilo, super? Ko si lačen, je vsaka pojedina, paradiž zase.
Petek, 24.12.2010
Ponoči zahladi do kosti, hoja na Wc, pa kljub gibanju, bistveno ne pripomore k otoplitvi telesa. Proti domačim temp. seveda to ni nič, a če si tu navajen vročine, ti padec temp. za par stopinj, že skoraj pomeni omrzline. Zaprem se v šotor, zabubim v svojo malo Gosenico (spalna vreča), zavzamem položaj fetusa in kljub ohladitvi, lepo prespim preostanek noči. Zjutraj sledi izvršitev najinega plana, s tem da ga modoficirava le toliko, da naju v eno smer zapelje Rob, pri njemu pustiva nakup iz trgovine, nazaj pa greva peš. Ker ima sam tudi opravke v mestu in ker nam primanjkuje sena,konjskih fig ter peska, nama ni problem iti z njim, da mu pomogava naložit pesek in tako delno povrniti prijaznost, da sva lahko tukaj kako dolgo hočeva.
Obilen zajtk, da kar pokava od vitaminov, pograbiva stvari in že gremo v 15km oddaljen supermarket. Porihtava nakup, pomagava naložit zemljo, nato pa pot pod noge in lepo, lahkotno, z smehom in debatiranjem nazaj proti domu. Ne mudi se nama, opazujeva okolico, ljudi, debatirava o kevlarju, o jeklu oajačanem z nanocevkami in nasploh o tehnologiji in napredku. Luka me prav preseneča, koliko ve za mulca od 21let. Zanima ga kemija,znanost,prehrana in filozofija. Sam se vidi, da bo dosegel največ kar se da, ko mu bo uspelo združit tehnološko znanost in osebnostno rast/filozofijo. Od vsakega bi rad vzel najbolje in živel po tem načelu. Sam še nisem prišel do zaključka kako in kaj, ampak definitivno je nekaj pozitivnega na tem fantu, zato bodo prihajajoči tedni sila zanimivi. Če si samo predstavljam koliko stvari mi lahko še pove, me nauči o katerih nimam pojma in koliko lahko jaz njemu povem o tem kar sem že doživel in videl...
Kakorkoli, lagodono hodiva, testirava kako bo, ko bova ponovno na poti in že kujeva plane za prihodna potovanja in doživetja. Okoli 12.30 sva doma, z luknjo v želodcu in 4 kg paradižnikov v vrečki. Sledi hitra malca z pečenimi jajci, kruhom z semeni maslom, ter paradžnik za vitamine. Več kot to ne pojeva, saj bo zvečer skupna večerja, ko pridejo lastniki tega posestva. Preostali del dneva preživim ob branju, podčrtovanju in prepisovanju zanimivh delov knjige v mojo malo rdečo knjižico. Trenutno prebiram biografijo STEVE McQEUEEN, katera je res super napisana, berljiva in izziv saj ima kar nekaj težje razumljivih ang. izrazov. SUPER. Kak je fajn ko je fajn. Ko je dan tvoja ura, dnevi tvoja misija in meseci tvoji načrti. Ko veš. da si svoboden, da je to kar boš videl in doživel odvisno od tebe samega, da boš jedel, ko boš hotel, spal,ko boš čutil potrebo ter hodil kolikor boš sam hotel...SVOBODEN.
Naša mala vasica nenadoma zaživi, zvoki orodja utinhnejo, pred tušom nastane gužva in napetost je v zraku. Čas večerje se bliža, vsak pa še mora nekaj pripravit, da bomo imeli POJEDINO in ne samo "malico".
Tudi mi2 se odločiva, da je čas da odvrževa nomadska oblačila, se urediva, prijatelsko razdeliva pivo in narediva DIZL, ter se odpraviva do glavne hiše. Tam pa kot mravljišče, vsi nagneteni v kuhinji, pridno delajo, iščejo pribor, začimbe, lonce in recepte, kateri se valjajo nekje po žepih vsakega od njih. Gostitelja, Tana in Charles iz Philadephie, sta res neverjetna in vse bolj se podirajo moji temelji, na katerih so grajeni predsodki o Američanih in njihovem nepoznavanju sveta in razmer. Sicer pa je moje načelo, da prvo dam priložnost, poslušam in šele nato obsojam. Tukaj sem imel srečo,da sem spoznal dosti popotnikov od katerih je bila večina Američanov in vsi od prvega do zadnjega, so resnično super razgledani ljudje. Nekaj malenkosti je še treba popravit, ampak mislim da do konca mojega potovanja, bodo vedeli kar je treba vedeti o Sloveniji.
Mi2 pripraviva solato, Rob jabolka polnjena z rozinami v testu, Charles in Tana pečeno jagnjetino, Quintin riž z polivko iz različne zelenjave, Christina pa nekaj podobnega tibetanskemu kruhu, zraven pa 2 različni omaki za namakat kruh (noro dobro in dobra ideja za domača druženja/zabave). Zraven smo poslušali klasično klavirsko glasbo, se pogovarjali o političnih zadevah v Evropi in Ameriki,o nekdanjih predsednikih ter zdajšnem predsedniku, govorili o splošnih zadevah in življenju na NZ, o glasbi, o hiši, mi2 z Luko pa sva odkrila zakladnico in same dobrote. Čez celotno steno je bila postavljena omara, v višini 4metrov in doline 6m, naložena z knjigami in na njo je bila prislonjena lestev, da lahko prideš do najvišje police. Knjige pa za prste oblizat. Prvotne izdaje Hemingwejovih klasik KOMU ZVONI, NA ZAHODI NIČ NOVEGA, DOstojevskega IDIOTA ter IGRALCA, mnogo knjig o Amundsenu, Scottu in Antartiki nasploh, biografije, knjige o dizajnu, glasbene knjige... Preveč za naštet in definitivno nekaj za mojo dušo.
Lahko bi do odhoda ostal tukaj, pil pivo in samo požiral vse te knjige. Večerja, nato voden sprehod po posestvu in nekaj osnovnih podatkov. Odkrijem tudi ježeka (jejža) in mu namenim pravo malo foto seanso, nato pa nazaj v hišo in za posladek polnjene jabolje s 3 vrstami sladoleda. Moram še kaj povedati.
Sledi pospravljanje, pomagam pomiti posodo, poslovimo se, dopolnim Blog, preverim par zadev na internetu in se prijetno utrujen zabubim v spalno vrečo.
Sobota 25.12.2010
Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...
Hladno in oblačno jutro me ne prepriča, ko Rob ob 7mih sprašuje, če gremo veslat. Trudim se preslišat, delam se pametnega a nekako le izustim, da malo kasneje, ker je sedaj še vreme neprimerno. Po zajtrku, se naši motorji zaženejo in kljub vetrvonemu in hladnemu vremenu, polni optimizma, vlačimo nase nepremočljive dolge rokave in rešilne jopiče. A nekako, vseeno še ni tiste prave energije, pametno modrujemo in dorečemo, da gremo po kosilu, ker takrat ne bo pihalo. Lenarjenje na planu, saj je praznični dan in zatorej ravno pravršnji dan za knjigo brati in Blog pisati. Po kosilu ugotovimo, da še vedno ni tisto pravo vreme in še dalje modrujemo za mizo z knjigo in računalnikom. Končno se skobacamo vsaj na sprehod, saj s kajakom ne kaže dobro in tako naredimo veliki 2,5 urni krog po okoliških vinogradih, zalivih, pašnikih in hribčkih, ter polni optimizma računamo na veslanje ob vrnitvi. Tudi ta račun smo delali brez krčmarja in ponovno, polni optimizma dorečemo, da jutri, ob 7mih zjutraj, pa RES RES gremo.
No, bomo videli, kako se bo to izteklo...
ponedeljek, 20. december 2010
Ponedeljek 20.12.2010
Prebudim se v nov spran dan in ponovno zrem v sivino neskončnega neba in težkih črnih oblakov. Le kaj nam bo tale dan prinesel? Ponovno dež in mokroto, ali pa bo končno nastopilo poletje kot se šika in katerega imamo tako radi.
Kakorkoli že, prvo opravilo dneva (razen standardnih opravil) je, da pomagamo Cameronu prenesti 2 kurnika, čez večji potok. To opravilo smo prelagali 3 dni, saj zaradi obilice dežja ni bilo mogoče prečiti potoka, brez posledice mokrih hlač ali pa celo las. Sedaj je višina potoka končno toliko upadla, da nam seže malo nad gležnje, a je še vedno hinavki in hiter, tale potok, ja, ja.
Vsak zagrabi svoj kot, 2 putki v prvi hiški se ne dasta in vstrajata, da prenesemo celotno zadevo z njima vret čez potok ali pa sploh ne. Kaj čmo, ženske so trmaste, zatorej opravimo kar smo si zadali in v 20min. opravimo zadano delo.
Sledi še malo klepeta, sladoled, fotografiranje, vpis v kavč knjigo in že se poslovimo.
Pohitimo še zhadnjič v mesto, da obnovimo zaloge, preverimo pošto, obnovimo Blogge ter natočimo gorivo.
Tokrat se zgodba obrne, saj gremo namesto proti severu, sedaj proti jugu. Naš cilj ej Auckland, kjer se bomo za 1 teden ločili, pri čemer gre Brando k družinskim kolegom, mi2 z Lukejem pa na Waikhate island, malo delat in uživat na otoku od otoka (smešno, isn't it?).
Na poti nas spremlja dež, v ušesih se prelivajo znane melodije Domicelja in Šifrera, glava pa se naslanja na šipo in rezultat vsega tega je, da počasi zadremam. Prebudim se na trajektu, kateri nas za 2$ po osebi, ter 15$ za avto, prepelje na drugo stran in tako skrajšamo pot za kakšnih 60km. Vožnja traja 10min. na vrhu hriba pa nas čaka največje KAURI drevo kar jih je. Starost drevesa; okoli 2000 let...
Igramo turista, fotografiramo, vzdihujemo, govorimo drug čez drugega, pred in za nami pa 50 nem. turistov, na svoji 3 tedenski vožnji po NZ. Čebljanju in fotografiranju ne vidimo konca, zatorej hitro opravimo kar smo nameravali in že hitimo dalje.
Vmes postanek ob morju, študentsko kosilo (arašidovo maslo, paradižnik, rama, paprika), naredimo plan za naprej, skočimo na cliffe kjer je razgledna točka, fotografiramo in za 1 uro smo na končni destinaciji tega dneva. Prijeten mali camp, kjer pa se nas kar nekaj nabere in kjer tudi CELO, Brandon naše rojake. Eden iz Californie, drugi iz Washingtona. Uživamo, jemo, se menimo, pijemo whisky colo in grickamo brazilske oreščke.
Okoli 10te zvečer. sledi preobuvanje, topla oblačila zamenjajo kratke majce in podamo se iskat kiwija (mala lepa živalca) po sila lepi in zanimivi poti, speljani med starimi drevesi in KAURI mogotci. Kiwija ne vidimo (smo preglasni) zato pa vidmo SANDWORMS in še kaj drugega, kar človek rad vidi, ko je ponoči v gozdu. Pogovor o grozljivkah naredi pohajkovanje še bolj zanimivo...
Prebudim se v nov spran dan in ponovno zrem v sivino neskončnega neba in težkih črnih oblakov. Le kaj nam bo tale dan prinesel? Ponovno dež in mokroto, ali pa bo končno nastopilo poletje kot se šika in katerega imamo tako radi.
Kakorkoli že, prvo opravilo dneva (razen standardnih opravil) je, da pomagamo Cameronu prenesti 2 kurnika, čez večji potok. To opravilo smo prelagali 3 dni, saj zaradi obilice dežja ni bilo mogoče prečiti potoka, brez posledice mokrih hlač ali pa celo las. Sedaj je višina potoka končno toliko upadla, da nam seže malo nad gležnje, a je še vedno hinavki in hiter, tale potok, ja, ja.
Vsak zagrabi svoj kot, 2 putki v prvi hiški se ne dasta in vstrajata, da prenesemo celotno zadevo z njima vret čez potok ali pa sploh ne. Kaj čmo, ženske so trmaste, zatorej opravimo kar smo si zadali in v 20min. opravimo zadano delo.
Sledi še malo klepeta, sladoled, fotografiranje, vpis v kavč knjigo in že se poslovimo.
Pohitimo še zhadnjič v mesto, da obnovimo zaloge, preverimo pošto, obnovimo Blogge ter natočimo gorivo.
Tokrat se zgodba obrne, saj gremo namesto proti severu, sedaj proti jugu. Naš cilj ej Auckland, kjer se bomo za 1 teden ločili, pri čemer gre Brando k družinskim kolegom, mi2 z Lukejem pa na Waikhate island, malo delat in uživat na otoku od otoka (smešno, isn't it?).
Na poti nas spremlja dež, v ušesih se prelivajo znane melodije Domicelja in Šifrera, glava pa se naslanja na šipo in rezultat vsega tega je, da počasi zadremam. Prebudim se na trajektu, kateri nas za 2$ po osebi, ter 15$ za avto, prepelje na drugo stran in tako skrajšamo pot za kakšnih 60km. Vožnja traja 10min. na vrhu hriba pa nas čaka največje KAURI drevo kar jih je. Starost drevesa; okoli 2000 let...
Igramo turista, fotografiramo, vzdihujemo, govorimo drug čez drugega, pred in za nami pa 50 nem. turistov, na svoji 3 tedenski vožnji po NZ. Čebljanju in fotografiranju ne vidimo konca, zatorej hitro opravimo kar smo nameravali in že hitimo dalje.
Vmes postanek ob morju, študentsko kosilo (arašidovo maslo, paradižnik, rama, paprika), naredimo plan za naprej, skočimo na cliffe kjer je razgledna točka, fotografiramo in za 1 uro smo na končni destinaciji tega dneva. Prijeten mali camp, kjer pa se nas kar nekaj nabere in kjer tudi CELO, Brandon naše rojake. Eden iz Californie, drugi iz Washingtona. Uživamo, jemo, se menimo, pijemo whisky colo in grickamo brazilske oreščke.
Okoli 10te zvečer. sledi preobuvanje, topla oblačila zamenjajo kratke majce in podamo se iskat kiwija (mala lepa živalca) po sila lepi in zanimivi poti, speljani med starimi drevesi in KAURI mogotci. Kiwija ne vidimo (smo preglasni) zato pa vidmo SANDWORMS in še kaj drugega, kar človek rad vidi, ko je ponoči v gozdu. Pogovor o grozljivkah naredi pohajkovanje še bolj zanimivo...
nedelja, 19. december 2010
Sreda 14.12.2010
...plani so eno, realnost pa drugo, a ker smo vsi sila "na easy" posamezniki in dejansko na VELIKI avanturi, nas nič ne vrže s tira. Verjetno sedaj vsi, kateri berete moj Blog, veste kaj oz. kdo nas je zadnje dni zabaval. Naša MITSI (naš suber spendan chill out kombi z sila simpatičnim vzdevkom) nas je tokrat dokončno pustila na cedilu in trmasta kot je (ima definitivno svoj temperament) ni rekla čiso nič več. Hitro do INFORMATION POST da povprašamo po mehaniku, nazaj do Mitzi, kjer ji bom delal družbo dokler Brandon in Luka ne prideta od mehanika. Hiša na 4ih kolesih, mi omogoča marsikaj in tako si pripravim dober saden zajterk dodam mleko in lepo sproščen sedim na sedežu ter opazujem življenje od zunaj. Opazovanje ljudi mi je že vedno bilo v veselje in okoli posameznikov sem vedno pletel zgodbe in si poskušal predstavljati kako živijo, kam grejo kaj si njihove sanje in želje....
Tako lahko v tem malem kraju vidim različne kulture, turiste, ljudi na poti v službo, mlade stare, vse podobno kot drugod po manjših krajih a vendar tako drugače, novo. Samo pogled na bližnje hribčke in naravo, mi razkrije novi svet in me opomni, da že kar nekaj časa nisem več v Sloveniji.
Ko se fanta vrneta, počakamo na mehanika in po 2 udarcih po zaganjaču že vozimo k njemu domov v njegovo privatno delavnico.
Točno na to kar smo ciljali da je narobe, je dejansko bilo narobe. Zaganjač. Avtomehanik John nam razloži naše opcije, a ker nam niti kamen, niti potiskanje in stresanje jeze nad Mitzi ne odgovarjajo, sledi trezn odločitev, da zaganjača sicer ne zamenjano, ga le obnovimo, stroške za popravilo pa se odštejejo od končne in še ne plačane cene kombija. Namreč, da na hitro razjasnim, kljub temu, da smo v 21.stol., še vedno potrebuje nakazilo denarja, preko PAY PAL-a, svojih par dni. Zaradi varnosti, pač. Predvidevam. Ker pa sta Jahutka in Galdi, takrat še imela do odhoda 2 dni in je marsikaj temeljilo na zaupanju, je pač bilo sklenjeno da se plača, ko bodo stvari z Pay Pal-om porihtane.
Tako, bo pač sedaj, nakazilo malo manjše pa tudi duša ne bo krvavela, saj bosta dobila samo 100€ manj. Glede na to kje smo in da bi nas lahko obrnili v sekundi, je to super cena, plus na malco v Johnov dom smo bili povabljeni, kjer smo spoznali njegovega cukra od psa in super ženo. Pogostitev, kot da smo sorodniki, nam je skrajšalo čakanje, preostanek časa pa smo zapravili za sprehod, študiranja LONELY PLANET (lokacije snemanja filmov Gospodar prstanov) in dremanje v travi.
Na koncu smo, kljub hitrem odhodu z Snells beacha, mesto zapustili šele ob 3eh popoldne in končno zapeljali proti WHANGEREI-u, kjer je bil nameravan naš današnji postanek. Optimistično, a nikakor nemogoče! Glede na čas, mnogo stvari za pogledat in občudovat, smo nekako prišli do zaključka, da bi vseeno bilo bolj pametno prebivakirat noč nekje pred mestom, saj v mesto nikakor ne najdeš prostega in zastojn dovoljenega prostora za nastanitev naše Mitzi.
Neobremenjeni s časom in potjo, smo uživali na poti, se prepustili glasbi in svojim mislim, našli super plažo dolgo nekaj kilometrov, vzeli pivo, frizbi in fotoaparat, ter noge prepustili masaži morja in mehkega peska med prsti. Luka in Brandon sta poskušala osvojiti bližnji otok, saj do njega vodijo ostre in razbite skale in sta se odpravila na pot. Sam se odločim, da končno preživim nekaj časa sam zase, prisluškujem morju, odprem pločevinko hladnega NZ LAGER piva in vsrkavam celotno pozitivno energijo okolice. Opazujem ribiče v daljavi levo od mene, opazujem peščico plavalcev desno od mene, plavajo med zastavicami, katere označujejo področje, ki je pod nadzorom reševalcev (MIČ BJUKENEN); kaj se zgodi, če neprostovoljno vodo piješ izven teh zastavic, ostaja misterij…; opazujem 2 piki, kako se premikata proti otoku, opazujem morje,nebo in sem vesel da živim, da lahko to doživim in da vem, da kakorkoli se bo obrnilo, me doma čakajo ljudje, kateri me imajo radi in jim ni vseeno.
Na koncu nista osvojila otoka, za kopanje je prestalo prehladno, želodec pa je začel svojo stavko. Hitro do tušev, da si umijemo noge in že mokrih nog hitimo proti kombiju, kjer si privoščimo kraljevsko; ampak res, kraljevsko pojedino. Polnozrnat toast, margarino light, paradižnike, gorčico in šunko. Vse zaokrožimo z vodo in planom za naslednjih par ur. Ura teče in nič ne reče, digitalne številke kažejo da je ura 6 popoldne, a ker pesimisti prevladajo (imamo 2 v skupini) ostajam sam optimist in napovem da nam lahko še z lahkoto uspe priti to PRICE N' PACK trgovine (NZ Lidl), da si naredimo hrčkaste zaloge za naslednjih par dni. Kar nekaj obratov koles nas čaka preden smo tam, a trgovina še ni zaprta, gužva velika in razjasnitev da so odprti do 9te ure, tako da kar mirne krvi in lepo po spisku…uredimo nakup.
Lepo smo si nabrali hrčkastih zalog, a ponovno, za hrbtom že grozi ura, zatorej nič ne bo z mojim preciznim zlaganjem in skrbjo, da je vse na dosegu na rok, kar se rabi takoj in na dosegu nog, kar se rabi kasneje. Sledi le še vožnja do obronkov mesta in dalje, saj bi radi čimhitreje našli prostor, kjer se lahko zasidramo in uredimo gnezdo za prihajajočo noč. Dobili smo jo, noč namreč, za las in tako v trdi temi prestavljamo kombi, z Lukejem postavljava šotor, sestavljamo mizo in stole, štedilnik na novo opremimo z plinsko pločevinko, skoraj zažgemo mizo, komarjem privoščimo pojedino tedna, a na koncu, nasmejani in polni čaja zaključimo dan…
Četrtek 16.12.2010
To kar smo slutili prejšni dan, se sedaj potrdi. Kampirali smo direktno pred lokalno šolo, te male obmorske vasi. A nismo edini, še en kombi pred nami in en avto za nami, potrdijo dejstvo, da nismo edini lovili dneva za rep. A kot izvemo, je par, ki je prišel prvi sem, povprašal pri prvi hiši kak pa kaj in dobil dovoljenje da lahko brez problema izkoristimo parkirni prostor pred šolo.
Sidro dvignemo prehitro kot smo želeli, a še vedno smo zgodnji. Dež je tokrat skrajšal našo uživanje ob čaju in posedanju. Otroci se sploh ne zmenijo za nas, so navajeni, nas, norih turistov in tako dolgih nosov, ker nas nobeden nima za prvake dneva, odrinemo.
Ogled slapov damo na 2x hitrost in kljub opisu v LONELY PLANET, da so tole PARIS HILTON vseh slapov na NZ, ostanemo ravnodušni. Slapov je tu tolko, da bi jih lahko uvozil in na tržnici prodajal; tisto o Paris Hilton pa ne vem no, saj razumem le zakaj so najbolj fotografirani. To je zaradi tega, ker so točno 1min., oddaljeni od parkirišča in zatorej dosegljivi tudi »lenuhom«.
Sledi pot proti severu, vmes si hočemo še ogledati jame z svetlečim črvom, a nas hočejo olajšat za 15$, zatorej raje pojužnamo par paradižnikov, se navdušujemo nad skalame, katera so kopija BUNCOVIH SKAL. Razlika je le v barvi, tele tukaj so čisto črne. Plezalsko srce kar hlipa od želje in hrepenenja po plezanju. Občutek dotika skale, prvi poteg in natančen pritisk plezalnika na majhno izboklino stene, mi napolni glavo pošlje el. Impulze v prste na rokah in nogah. Telo prav drgeti, saj je pomanjkanje plezanja že občutno.
Znova nas nebo zasipa in poskrbi da je tako preostanek vožnje, zatorej tudi pogovor ne gre lahko z jezika in raje ostajamo pri glasbi in zatopljeni vsak v svoje misli. Cesta nas, po neštetih ovinkih, vzponih in spustih, dokončno pripelje na konec ceste, kjer ne moreš nikamor več. Smo na polotoku, tik pred našim ciljem, kjer opazujemo dolgo belo polkrožno plažo, ter se prepuščamo toplemu vremenu. Zakaj smo prišli sem? Plaže in pesek vsekakor ne morem biti razlog, saj je tega v presežkih na NZ.
Razlog tiči na vrhu hriba, kjer, obdan z lepoto bližnjih malih otočkov, zalivčkov in klifov, stoji spomenik v spomin na potopitev RAINBOW WARRIORA (Greenpecova prva ladja, katera je od tukaj odhajala na protestne plovbe na različne atole, kateri so podlegli atomskim poskusom. To je šlo v nos Francozom, zatorej so jo,kar tako, podminirali. Celo specialno enoto so uporabili za to akcijo…). Sledi sprehod do vrha, sledi fotografiranje, misli letijo sem in tja, pogovr z Lukejem in že hitiva proti kombiju.
Vožnja v sredino tega polotoka, je samo še formalnost, občutki pa kot da si nekje sredi IRSKE. Megla, dež, kmetije kilometre narazen, makadamska cesta, krave. Vozimo med 5 in 10km/h da nam slučajno MITZI ne razpade ali pa zameri in tako po 30min, pridemo do našega novega kavča.
Pol ure čakanja in uživanja ob pogledih po okolici, hranjenje kobile, začudenje da ne mara korenja, a hitra ugotovitev in zaključek da ima vsega v izobilju, saj je edina na domačiji in je sila razvajena. Menim…menimo.
In tako se počasi še en dan poslavlja, mi uživamo v raziskovanju hiše, pogovorih ob črnem čaju v katerega namakamo temno čokolado, poslušanju THE DOORS, listanju in prebiranju odlomkov v biografiji THE DOORS, pripravljamo preprosto slov. študentsko kosilo (paradižnikova solata in pečen krompir), pijemo CRUISER (po enem hitro presedlam na pivo, mi je ljubše), pridruži se sosed, seveda s psom, razlaga nam katere školjke so dobre in se lahko jejo surove in kje jih lahko naberemo. Fant je star nekje pod 30 let, ima dreadlockse, in je tipičen predstavnik mlade generacije NZ. Po kosilu se sam spravim prelistavat A Photographic History of The Doors. Torej ste ugotovili, da je naša gostiteljica oboževalka The Doors, oz. da se popravim, Jim Morrisona. V najini sobi visi platno z Morrisonom, na knjižni polici par knjig, na omaricah slike Morrisonovega groba, v DVD zbirki pa koncerti in filmi. Za konec še navržem, da sem bil na grobu od Jima in že si lahko postrežemo s čemerkoli si želimo. Fajn je tak, ko spoznaš ljudi na drugi strani sveta in ugotoviš, da te povezujejo podobni ali pa isti interesi. Nekje bogu za hrbtom, sredi Northlanda, daleč od civilizacije in mestnega vrveža, sedimo na preprogi, pijemo pivo, gledamo film THE DOORS in samo uživamo trenutek, ki je lahko večen, če ga le znaš zadržati, če se mu znaš prepustiti in ga živeti. Ne rabimo govoriti, trenutek govori sam zase, skupni interesi in iskrice v očeh naše gostiteljice ob njenem naljubšem filmu pa zaključi večer in naredi doživetje enkratno.
Petek 17.12.2010
Spet ne bo nič s poležavanjem, saj morajo nekateri v službe, a našima dvema polhoma to ni nič kaj v veselje. Sam se vstanem uro prej, saj veste, sprana tiha jutra, mir v hiši, uživanje ob pripravi hrane, meditacija in joga, so zadeve zaradi katerih se rad vstanem zjutraj. Skrivnost je v malih stvareh in času, katerega si ljudje vzamemo zase.
Preden vsi prilezejo v kuhinjo, sem jaz že opravil, kar je bilo za opravit in tudi par fotografij sem uspel posnet. Good to go!
Pot nadaljujemo kjer smo jo včeraj končali in tako še enkrat obrnemo proti Rainbow warrior spomeniku, ter nadaljujemo krožno pot proti severu. Ogledamo si še en super zaliv, peščena plaža, otočki v daljavi, jame in netopirji, težki črni oblaki nad nami, a vseeno prav posebni občutki, tukaj, na koncu sveta…
Gorivo je, kot že mnogokrat ponovno pri koncu in tako spet držimo fige in upamo da pridemo do črpalke, ob enem pa vsak pri sebi išče izgovor, da mu ne bi bilo treba peš po gorivo. A sreča nas ne zapusti in hitro najdemo črpalko, čeprav so te res redke na tem koncu NZ in odvisno od oddaljenosti do mest, narašča oz. pada tudi cena goriva. Kraji, vasi, mesteca, mesta so le črne pike na zemljevidu, čez katere pa teče rumena črta, katera predstavlja našo hitro cesto oz. cesto proti koncu severnega otoka. Počasi ampak sigurno se približujemo zadnjemu kavču, kjer bomo preživeli 2 noči, saj je od tukaj do Cap Ranga 120km v eno smer. Torej bomo obnovili zaloge, dotočili gorivo (ponovno), se najedli, naspali nato pa jutri akcija, zaradi katere smo prišli sem gor. Tokrat spimo pri paru (Cameron in Lisa), katerega hiša se nahaja malo izven mesta. Mala kmetija, z pujsekom, kurami, goskami ter 3 njunimi mačkami in 5 posvojenimi. Prav zanimivo je, koliko ljudi spoznaš, ko tako preživljaš noči po kavčih, njihova razmišljanja, želje, pričakovanja. Vse to naredi celotno potovanje sila zanimivo, še bolj, kot bi bilo, če ne bi izkoriščali te opcije in bi spali samo v šotoru in kombiju.
Obadva ljubitelja filmov, konzolnih iger (PS2 in PS3), glasbe ter avdiofila in tehnološkega privrženca. Torej imamo LCD televizijo, Peavey zvočnike iz 70tih, Peavey ojačevalec, glasbene DVDje (Black Sabbath, Bob Marley, Pink Floyd Billy Joel…) ter hard disk ob televiziji, kateri vsebuje diskografijo, katere se ne bi sramoval noben pravi ljubitelj glasbe, ter tono filmov razporejenih po filmskih kategorijah; vse od komedije do horrora. Torej sem ponovno na pravem kraju ob pravem času. Ko pa ugotovimo, da Cameron prideluje še svoj lastni whisky, kateri je 3x zaporedoma bil izbran za whisky lete na NZ, pa smo v 7 nebesih in če ne bi imeli planov za prihodnost, bi se kar tukaj naselili.
Hiter skok v mesto, da obnovimo zaloge, dokupimo coca-colo ter nachose, preverimo pošto in prošnje za naslednje kavče in že smo ponovno doma, kjer se ob pogovoru spravimo pripravljat kosilo. Jaz ponovno solato,Lisa pa vse ostalo. Tako, kot pa se danes najemo, pa se že nismo kar dolgo časa. Super je spet napolnit želodec in ne gledat na vsak cent in kalorijo. Včasih enostavno paše, da se prepustiš, kraljevo uživaš in na koncu preklinjaš, ker si bil tako požrešen in te ponovno boli želodec. Testenine s tuno, omlete, mesni žepki, maslo, toast, mešana solata, za konec pa različni domači whiskyji mešani s coca-colo, ter čipsi in načosi. Kaj sploh še ostane velikim??
Sobota 18.12.2010
Bujenje pred drugimi in odločitev,da si ob hranjenju pogledam še kakšen film oz. serijo, se izkaže za napačno in me hitro popolnoma prebudi. Ker se prejšno noč nisem pozanimal, kako in kaj glede diska in TVja, me to sedaj krepko stane. Glasnost in snežinke me presenetita, vročina in znoj pa zmedeta, saj ne naenkrat ne delajo ne daljinci in ne zdrava presoja, kje ugasniti televizijo. Končno utišam aparature in se prepustim tihemu jutru in hranjenju ob mizi ob lastnem razmišljanju. Ob 8mih postane živahno in ob 8.30 odrinemo na današnjo akcijo, pred tem pa se ustavimo v knjižnici (internet), bukvarni, ter pekarni.
Vožnja do konca rta nam vzeme malo več kot uro in že uživamo v redkem sončnem dnevu, v najbolj vročem delu dneva ter ob mešanici turistov iz različnih koncev sveta. Fotografiranje, navdušenje, zgodbe in ideje kar vrejo iz nas in odločitev da bomo noč preživeli nekje ob obali ni daleč. Zaloge imamo, kuhalnik in vodo tudi, tako da res ni ovir, da ne bi izpeljali tega. Nikakor pa nočemo mimo peščenih sipin, saj to ne vidiš vsaki dan, edino če živiš kje blizu kakšne puščave. Visoke so in strme, z desko pod ritjo oz. telesom na njej, pa je podobno kot bi sankal, le da je manj boleče, veliko bolj toplo in sila neugodno, ker pesek ne izgine kot sneg. Tuširanje je priporočljivo, za nas tipične turiste, kateri se mečemo po peščenih nasipih in se deremo kot otroci, pa je čisto super tudi ko tuša ni. Domačini pa si mislijo svoje.
Nadaljujemo po glavni cesti, nato pa zapeljemo na stransko cesto in po dobrih 30min. vožnje pridemo do kampa, sredi ničesar, kateri pa ima lepše sanitarije, kot kakšen turistično sila popularen kamp na kakšnem hrvaškem otoku.
Tu bo kar prav porečemo, sestavimo mizo in stola, postavimo šotor, Brandon pa nam že cel dan dela lušte in govori kaj bomo jedli, tako da bo danes on pripravil kosilo. Fant je očitno vešč kuhanja, hiter v pripravi sestavin in serviranju. Kosilo je 1,2,3 na mizi, zadovoljno momljanje in cmokanje pa je kuharju pohvala dovolj, nama v užitek, mleko in nasmeh do ušes pa nam da energijo za preostanek dneva. (Kosilo: sendvič iz polnozrnatega kruha z arašidovim maslom, banano in medom. American way!)
Tokrat se kopanju v Pacifiku ne odpovemo, saj so valovi veliki in obljubljajo vsaj polovično BAYWATCH zabavo, voda je relativno topla (če jaz to rečem…) nebo črno in nabito z oblaki, okoli za nami pa daje vtis Irske. Res zanimiva, tale narava tukaj.
Valovi z nami delajo kot divja reka z papirnato ladjico. Mečejo nas proti obali, da delamo prevale, zaganjamo se v njih z skoki na glavo in tako se izognem močnim udarcem, ko pa nam to ne uspe, pa se prepustimo da nas vrže na obalo polno peska in majhnih školjčnih lupin.
Super doživetje, enkratno in koliko jih šele bo.
Preostane samo še tuširanje, spiranje peska iz najbolj nemogočih mest, čaj z medom ter dolga oblačila, da se rešim komarjev. Še par popravkov glede obrambe in kmalu niti 1 komar več ne bo uspešno izvedel napada. Dolge hlače in rokavi z kapuco, malo zaščite proti komarjem po odprtih delih in to je vsa skrivnost.
Po čaju pa glasba z Iphona, debata o vesolju in tehnologiji, keksi ter sadje.
Nedelja 19.12.2010
Dež ponoči me nič kaj ne razveseli, saj to pomeni moker šotor in brisača ter kopalke, katere se sušijo od kopanja. Pa tudi zlaganje mokrega šotora mi ni v vselje. In ker vsega tega ne mores posušit, kajti vreme je nestanovito že zadnje 4 dni, se hitro naredi plesen in stvari zasmrdijo. Z kopalkami in brisačami še nekako gre, saj se vržeš v morje in sol opravi svoje, al pa daš v pralni stroj in posušiš v kopalnici. Z šotorom pa je drugače, saj ga težje postaviš pri komu doma, v pralni stroj ne gre, posušit zunaj pa ga tudi ne gre, ker enostavno ni sonca.
Zjutraj mi vreme tudi ne da miru, saj je vso sivo in zabasano z oblaki, zatorej se hitro spravim ven, prebudim Brandona, nato Lukeja in kar hitro pospravimo celotni prostor, saj še preden začnem z pobiranjem klinov za šotor, začne deževati. Tolko o tem, da mogoče pa šotor le ne bo moker, ko se prebudim. Jutranjo rutino prestavimo na kasneje in tako se že proti Kaitai. Tik pred koncem rta zavijemo še na 90 miles beach in ob pogledu na peščeno obalo, kateri ne vidimo konca (dolga je okoli 100km in je nekoč služila kot glavna cesta do CAP RANGA) hitro odločimo da bomo pozajtrkovali kar tukaj. Res neverjetne razsežnosti. Peščena obala, valovi Pacifika, veter in črno nebo, med tem vsem pa mi z našimi kosmiči, bananami in jagodami…
Nekje ob 11tih smo spet na kmetiji, kjer preostanek dneva, tako smo se odločili, posvetimo lenarjenju, saj dežuje, oz. lije kot iz škafa in rabimo malo počitka pred jutršno drugo etapo našega potovanja. Od Kaitaie do Aucklanda po zahodni obali.
Sledi lep ležeren dan, po planih, s tem da ga Luka in Brandon na pol prespita, jaz pa z Liso ina Cameronom gledam filme. A Bridge to Far, kjer na polovici pričnemo z kosilom, saj film traja kar nekaj časa, želodci pa so tudi kar trdi pogajalci, če jih ne nahraniš. Kosilo pa ponovno tako, da lahko samo še ležat greš ko se naješ. Pravo nedeljsko, bi rekel.
Dimljena kura, testenine z različnimi zelišči, rjavi riž z grahom in korenčkom, krompirjeva solata, rdeča pesa za posladek pa krofki polnjeni z smetano ter preliti z čokolado in posipani z kokosom. Nato pa ponovno na kavč in sledijo filmi GONE IN 60 SECONDS (original iz leta 1974, z pol urnim preganjanjem Mustanga po Californiji), MAGNIFICENT 7, PERMENITION, ter MacGyver the movie....
Spijemo še nekaj domačega whiskya z colo, uživamo, relaxiramo pred Tv-jem in po sila finem dnevu zaključimo z, lahko noč in see ya in the morning...
Naročite se na:
Objave (Atom)