Ponedeljek 20.12.2010
Prebudim se v nov spran dan in ponovno zrem v sivino neskončnega neba in težkih črnih oblakov. Le kaj nam bo tale dan prinesel? Ponovno dež in mokroto, ali pa bo končno nastopilo poletje kot se šika in katerega imamo tako radi.
Kakorkoli že, prvo opravilo dneva (razen standardnih opravil) je, da pomagamo Cameronu prenesti 2 kurnika, čez večji potok. To opravilo smo prelagali 3 dni, saj zaradi obilice dežja ni bilo mogoče prečiti potoka, brez posledice mokrih hlač ali pa celo las. Sedaj je višina potoka končno toliko upadla, da nam seže malo nad gležnje, a je še vedno hinavki in hiter, tale potok, ja, ja.
Vsak zagrabi svoj kot, 2 putki v prvi hiški se ne dasta in vstrajata, da prenesemo celotno zadevo z njima vret čez potok ali pa sploh ne. Kaj čmo, ženske so trmaste, zatorej opravimo kar smo si zadali in v 20min. opravimo zadano delo.
Sledi še malo klepeta, sladoled, fotografiranje, vpis v kavč knjigo in že se poslovimo.
Pohitimo še zhadnjič v mesto, da obnovimo zaloge, preverimo pošto, obnovimo Blogge ter natočimo gorivo.
Tokrat se zgodba obrne, saj gremo namesto proti severu, sedaj proti jugu. Naš cilj ej Auckland, kjer se bomo za 1 teden ločili, pri čemer gre Brando k družinskim kolegom, mi2 z Lukejem pa na Waikhate island, malo delat in uživat na otoku od otoka (smešno, isn't it?).
Na poti nas spremlja dež, v ušesih se prelivajo znane melodije Domicelja in Šifrera, glava pa se naslanja na šipo in rezultat vsega tega je, da počasi zadremam. Prebudim se na trajektu, kateri nas za 2$ po osebi, ter 15$ za avto, prepelje na drugo stran in tako skrajšamo pot za kakšnih 60km. Vožnja traja 10min. na vrhu hriba pa nas čaka največje KAURI drevo kar jih je. Starost drevesa; okoli 2000 let...
Igramo turista, fotografiramo, vzdihujemo, govorimo drug čez drugega, pred in za nami pa 50 nem. turistov, na svoji 3 tedenski vožnji po NZ. Čebljanju in fotografiranju ne vidimo konca, zatorej hitro opravimo kar smo nameravali in že hitimo dalje.
Vmes postanek ob morju, študentsko kosilo (arašidovo maslo, paradižnik, rama, paprika), naredimo plan za naprej, skočimo na cliffe kjer je razgledna točka, fotografiramo in za 1 uro smo na končni destinaciji tega dneva. Prijeten mali camp, kjer pa se nas kar nekaj nabere in kjer tudi CELO, Brandon naše rojake. Eden iz Californie, drugi iz Washingtona. Uživamo, jemo, se menimo, pijemo whisky colo in grickamo brazilske oreščke.
Okoli 10te zvečer. sledi preobuvanje, topla oblačila zamenjajo kratke majce in podamo se iskat kiwija (mala lepa živalca) po sila lepi in zanimivi poti, speljani med starimi drevesi in KAURI mogotci. Kiwija ne vidimo (smo preglasni) zato pa vidmo SANDWORMS in še kaj drugega, kar človek rad vidi, ko je ponoči v gozdu. Pogovor o grozljivkah naredi pohajkovanje še bolj zanimivo...