Sreda 14.12.2010
...plani so eno, realnost pa drugo, a ker smo vsi sila "na easy" posamezniki in dejansko na VELIKI avanturi, nas nič ne vrže s tira. Verjetno sedaj vsi, kateri berete moj Blog, veste kaj oz. kdo nas je zadnje dni zabaval. Naša MITSI (naš suber spendan chill out kombi z sila simpatičnim vzdevkom) nas je tokrat dokončno pustila na cedilu in trmasta kot je (ima definitivno svoj temperament) ni rekla čiso nič več. Hitro do INFORMATION POST da povprašamo po mehaniku, nazaj do Mitzi, kjer ji bom delal družbo dokler Brandon in Luka ne prideta od mehanika. Hiša na 4ih kolesih, mi omogoča marsikaj in tako si pripravim dober saden zajterk dodam mleko in lepo sproščen sedim na sedežu ter opazujem življenje od zunaj. Opazovanje ljudi mi je že vedno bilo v veselje in okoli posameznikov sem vedno pletel zgodbe in si poskušal predstavljati kako živijo, kam grejo kaj si njihove sanje in želje....
Tako lahko v tem malem kraju vidim različne kulture, turiste, ljudi na poti v službo, mlade stare, vse podobno kot drugod po manjših krajih a vendar tako drugače, novo. Samo pogled na bližnje hribčke in naravo, mi razkrije novi svet in me opomni, da že kar nekaj časa nisem več v Sloveniji.

Ko se fanta vrneta, počakamo na mehanika in po 2 udarcih po zaganjaču že vozimo k njemu domov v njegovo privatno delavnico.
Točno na to kar smo ciljali da je narobe, je dejansko bilo narobe. Zaganjač. Avtomehanik John nam razloži naše opcije, a ker nam niti kamen, niti potiskanje in stresanje jeze nad Mitzi ne odgovarjajo, sledi trezn odločitev, da zaganjača sicer ne zamenjano, ga le obnovimo, stroške za popravilo pa se odštejejo od končne in še ne plačane cene kombija. Namreč, da na hitro razjasnim, kljub temu, da smo v 21.stol., še vedno potrebuje nakazilo denarja, preko PAY PAL-a, svojih par dni. Zaradi varnosti, pač. Predvidevam. Ker pa sta Jahutka in Galdi,  takrat še imela do odhoda 2 dni in je marsikaj temeljilo na zaupanju, je pač bilo sklenjeno da se plača, ko bodo stvari z Pay Pal-om porihtane.

Tako, bo pač sedaj, nakazilo malo manjše pa tudi duša ne bo krvavela, saj bosta dobila samo 100€ manj. Glede na to kje smo in da bi nas lahko obrnili v sekundi, je to super cena, plus na malco v Johnov dom smo bili povabljeni, kjer smo spoznali njegovega cukra od psa in super ženo. Pogostitev, kot da smo sorodniki, nam je skrajšalo čakanje, preostanek časa pa smo zapravili za sprehod, študiranja LONELY PLANET (lokacije snemanja filmov Gospodar prstanov) in dremanje v travi.

Na koncu smo, kljub hitrem odhodu z Snells beacha, mesto zapustili šele ob 3eh popoldne in končno zapeljali proti WHANGEREI-u, kjer je bil nameravan naš današnji postanek. Optimistično, a nikakor nemogoče! Glede na čas, mnogo stvari za pogledat in občudovat, smo nekako prišli do zaključka, da bi vseeno bilo bolj pametno prebivakirat noč nekje pred mestom, saj v mesto nikakor ne najdeš prostega in zastojn dovoljenega prostora za nastanitev naše Mitzi.  

Neobremenjeni  s časom in potjo, smo uživali na poti, se prepustili glasbi in svojim mislim, našli super plažo dolgo nekaj kilometrov, vzeli pivo, frizbi in fotoaparat, ter noge prepustili masaži morja in mehkega peska med prsti. Luka in Brandon sta poskušala osvojiti bližnji otok, saj do njega vodijo ostre in razbite skale in sta se odpravila na pot. Sam se odločim, da končno preživim nekaj časa sam zase, prisluškujem morju, odprem pločevinko hladnega NZ LAGER piva in vsrkavam celotno  pozitivno energijo okolice. Opazujem ribiče v daljavi levo od mene, opazujem peščico plavalcev desno od mene, plavajo med zastavicami, katere označujejo področje, ki je pod nadzorom reševalcev (MIČ BJUKENEN); kaj se zgodi, če neprostovoljno vodo piješ izven teh zastavic, ostaja misterij…; opazujem 2 piki, kako se premikata proti otoku, opazujem morje,nebo in sem vesel da živim, da lahko to doživim in da vem, da kakorkoli se bo obrnilo, me doma čakajo ljudje, kateri me imajo radi in jim ni vseeno.

Na koncu nista osvojila otoka, za kopanje je prestalo prehladno, želodec pa je začel svojo stavko. Hitro do tušev, da si umijemo noge in že mokrih nog hitimo proti kombiju, kjer si privoščimo kraljevsko; ampak res, kraljevsko pojedino. Polnozrnat toast, margarino light, paradižnike, gorčico in šunko. Vse zaokrožimo z vodo in planom za naslednjih par ur. Ura teče in nič ne reče, digitalne številke kažejo da je ura 6 popoldne, a ker pesimisti prevladajo (imamo 2 v skupini) ostajam sam optimist in napovem da nam lahko še z lahkoto uspe priti to PRICE N' PACK trgovine (NZ Lidl), da si naredimo hrčkaste zaloge za naslednjih par dni. Kar nekaj obratov koles nas čaka preden smo tam, a trgovina še ni zaprta, gužva velika in razjasnitev da so odprti do 9te ure, tako da kar mirne krvi in lepo po spisku…uredimo nakup.

Lepo smo si nabrali hrčkastih zalog, a ponovno, za hrbtom že grozi ura, zatorej nič ne bo z mojim preciznim zlaganjem in skrbjo, da je vse na dosegu na rok, kar se rabi takoj in na dosegu nog, kar se rabi kasneje. Sledi le še vožnja do obronkov mesta in dalje, saj bi radi čimhitreje našli prostor, kjer se lahko zasidramo in uredimo gnezdo za prihajajočo noč. Dobili smo jo, noč namreč, za las in tako v trdi temi prestavljamo kombi, z Lukejem postavljava šotor, sestavljamo mizo in stole, štedilnik  na novo opremimo z plinsko pločevinko, skoraj zažgemo mizo, komarjem privoščimo pojedino tedna, a na koncu, nasmejani in polni čaja zaključimo dan…
 
Četrtek 16.12.2010
To kar smo slutili prejšni dan, se sedaj potrdi. Kampirali smo direktno pred lokalno šolo, te male obmorske vasi. A nismo edini, še en kombi pred nami in en avto za nami, potrdijo dejstvo, da nismo edini lovili dneva za rep. A kot izvemo, je par, ki je prišel prvi sem, povprašal pri prvi hiši kak pa kaj in dobil dovoljenje da lahko brez problema izkoristimo parkirni prostor pred šolo. 

Sidro dvignemo prehitro kot smo želeli, a še vedno smo zgodnji. Dež je tokrat skrajšal našo uživanje ob čaju in posedanju. Otroci se sploh ne zmenijo za nas, so navajeni, nas, norih turistov in tako dolgih nosov, ker nas nobeden nima za prvake dneva, odrinemo.
Ogled slapov damo na 2x hitrost in kljub opisu v LONELY PLANET, da so tole PARIS HILTON vseh slapov na NZ, ostanemo ravnodušni. Slapov je tu tolko, da bi jih lahko uvozil in na tržnici prodajal; tisto o Paris Hilton pa ne vem no, saj razumem le zakaj so najbolj fotografirani. To je zaradi tega, ker so točno 1min., oddaljeni od parkirišča in zatorej dosegljivi tudi »lenuhom«.

Sledi pot proti severu, vmes si hočemo še ogledati jame z svetlečim črvom, a nas hočejo olajšat za 15$, zatorej raje pojužnamo par paradižnikov, se navdušujemo nad skalame, katera so kopija BUNCOVIH SKAL. Razlika je le v barvi, tele tukaj so čisto črne. Plezalsko srce kar hlipa od želje in hrepenenja po plezanju. Občutek dotika skale, prvi poteg in natančen pritisk plezalnika na majhno izboklino stene, mi napolni glavo pošlje el. Impulze v prste na rokah in nogah. Telo prav drgeti, saj je pomanjkanje plezanja že občutno. 

Znova nas nebo zasipa in poskrbi da je tako preostanek vožnje, zatorej tudi pogovor ne gre lahko z jezika in raje ostajamo pri glasbi in zatopljeni vsak v svoje misli. Cesta nas, po neštetih ovinkih, vzponih in spustih, dokončno pripelje na konec ceste, kjer ne moreš nikamor več. Smo na polotoku, tik pred našim ciljem, kjer opazujemo dolgo belo polkrožno plažo, ter se prepuščamo toplemu vremenu. Zakaj smo prišli sem? Plaže in pesek vsekakor ne morem biti razlog, saj je tega v presežkih na NZ.
Razlog tiči na vrhu hriba, kjer, obdan z lepoto bližnjih malih otočkov, zalivčkov in klifov, stoji spomenik v spomin na potopitev RAINBOW WARRIORA (Greenpecova prva ladja, katera je od tukaj odhajala na protestne plovbe na različne atole, kateri so podlegli atomskim poskusom. To je šlo v nos Francozom, zatorej so jo,kar tako, podminirali. Celo specialno enoto so uporabili za to akcijo…). Sledi sprehod do vrha, sledi fotografiranje, misli letijo sem in tja, pogovr z Lukejem in že hitiva proti kombiju.
Vožnja v sredino tega polotoka, je samo še formalnost, občutki pa kot da si nekje sredi IRSKE. Megla, dež, kmetije kilometre narazen, makadamska cesta, krave. Vozimo med 5 in 10km/h da nam slučajno MITZI ne razpade ali pa zameri in tako po 30min, pridemo do našega novega kavča.
Pol ure čakanja in uživanja ob pogledih po okolici, hranjenje kobile, začudenje da ne mara korenja, a hitra ugotovitev in zaključek da ima vsega v izobilju, saj je edina na domačiji in je sila razvajena. Menim…menimo.

In tako se počasi še en dan poslavlja, mi uživamo v raziskovanju hiše, pogovorih ob črnem čaju v katerega namakamo temno čokolado, poslušanju THE DOORS, listanju in prebiranju odlomkov v biografiji THE DOORS, pripravljamo preprosto slov. študentsko kosilo (paradižnikova solata in pečen krompir), pijemo CRUISER (po enem hitro presedlam na pivo, mi je ljubše), pridruži se sosed, seveda s psom, razlaga nam katere školjke so dobre in se lahko jejo surove in kje jih lahko naberemo. Fant je star nekje pod 30 let, ima dreadlockse, in je tipičen predstavnik mlade generacije NZ. Po kosilu se sam spravim prelistavat A Photographic History of The Doors. Torej ste ugotovili, da je naša gostiteljica oboževalka The Doors, oz. da se popravim, Jim Morrisona. V najini sobi visi platno z Morrisonom, na knjižni polici par knjig, na omaricah slike Morrisonovega groba, v DVD zbirki pa koncerti in filmi. Za konec še navržem, da sem bil na grobu od Jima in že si lahko postrežemo s čemerkoli si želimo. Fajn je tak, ko spoznaš ljudi na drugi strani sveta in ugotoviš, da te povezujejo podobni ali pa isti interesi. Nekje bogu za hrbtom, sredi Northlanda, daleč od civilizacije in mestnega vrveža, sedimo na preprogi, pijemo pivo, gledamo film THE DOORS in samo uživamo trenutek, ki je lahko večen, če ga le znaš zadržati, če se mu znaš prepustiti in ga živeti. Ne rabimo govoriti, trenutek govori sam zase, skupni interesi in iskrice v očeh naše gostiteljice ob njenem naljubšem filmu pa zaključi večer in naredi doživetje enkratno.

Petek 17.12.2010
Spet ne bo nič s poležavanjem, saj morajo nekateri v službe, a našima dvema polhoma to ni nič kaj v veselje. Sam se vstanem uro prej, saj veste, sprana tiha jutra, mir v hiši, uživanje ob pripravi hrane, meditacija in joga, so zadeve zaradi katerih se rad vstanem zjutraj. Skrivnost je v malih stvareh in času, katerega si ljudje vzamemo zase.
Preden vsi prilezejo v kuhinjo, sem jaz že opravil, kar je bilo za opravit in tudi par fotografij sem uspel posnet. Good to go!
Pot nadaljujemo kjer smo jo včeraj končali in tako še enkrat obrnemo proti Rainbow warrior spomeniku, ter nadaljujemo krožno pot proti severu. Ogledamo si še en super zaliv, peščena plaža, otočki v daljavi, jame in netopirji, težki črni oblaki nad nami, a vseeno prav posebni občutki, tukaj, na koncu sveta…
Gorivo je, kot že mnogokrat ponovno pri koncu in tako spet držimo fige in upamo da pridemo do črpalke, ob enem pa vsak pri sebi išče izgovor, da mu ne bi bilo treba peš po gorivo. A sreča nas ne zapusti in hitro najdemo črpalko, čeprav so te res redke na tem koncu NZ in odvisno od oddaljenosti do mest, narašča oz. pada tudi cena goriva. Kraji, vasi, mesteca, mesta so le črne pike na zemljevidu, čez katere pa teče rumena črta, katera predstavlja našo hitro cesto oz. cesto proti koncu severnega otoka. Počasi ampak sigurno se približujemo zadnjemu kavču, kjer bomo preživeli 2 noči, saj je od tukaj do Cap Ranga 120km v eno smer. Torej bomo obnovili zaloge, dotočili gorivo (ponovno), se najedli, naspali nato pa jutri akcija, zaradi katere smo prišli sem gor. Tokrat spimo pri paru (Cameron in Lisa), katerega hiša se nahaja malo izven mesta. Mala kmetija, z pujsekom, kurami, goskami ter 3 njunimi mačkami in 5 posvojenimi. Prav zanimivo je, koliko ljudi spoznaš, ko tako preživljaš noči po kavčih, njihova razmišljanja, želje, pričakovanja. Vse to naredi celotno potovanje sila zanimivo, še bolj, kot bi bilo, če ne bi izkoriščali te opcije in bi spali samo v šotoru in kombiju.
Obadva ljubitelja filmov, konzolnih iger (PS2 in PS3), glasbe ter avdiofila in tehnološkega privrženca. Torej imamo LCD televizijo, Peavey zvočnike iz 70tih, Peavey ojačevalec, glasbene DVDje (Black Sabbath, Bob Marley, Pink Floyd Billy Joel…) ter hard disk ob televiziji, kateri vsebuje diskografijo, katere se ne bi sramoval noben pravi ljubitelj glasbe, ter tono filmov razporejenih po filmskih kategorijah; vse od komedije do horrora. Torej sem ponovno na pravem kraju ob pravem času. Ko pa ugotovimo, da Cameron prideluje še svoj lastni whisky, kateri je 3x zaporedoma bil izbran za whisky lete na NZ, pa smo v 7 nebesih in če ne bi imeli planov za prihodnost, bi se kar tukaj naselili.
Hiter skok v mesto, da obnovimo zaloge, dokupimo coca-colo ter nachose, preverimo pošto in prošnje za naslednje kavče in že smo ponovno doma, kjer se ob pogovoru spravimo pripravljat kosilo. Jaz ponovno solato,Lisa pa vse ostalo. Tako, kot pa se danes najemo, pa se že nismo kar dolgo časa. Super je spet napolnit želodec in ne gledat na vsak cent in kalorijo. Včasih enostavno paše, da se prepustiš, kraljevo uživaš in na koncu preklinjaš, ker si bil tako požrešen in te ponovno boli želodec. Testenine s tuno, omlete, mesni žepki, maslo, toast, mešana solata, za konec pa različni domači whiskyji mešani s coca-colo, ter čipsi in načosi. Kaj sploh še ostane velikim??


Sobota 18.12.2010
Bujenje pred drugimi in odločitev,da si ob hranjenju pogledam še kakšen film oz. serijo, se izkaže za napačno in me hitro popolnoma prebudi. Ker se prejšno noč nisem pozanimal, kako in kaj glede diska in TVja, me to sedaj krepko stane. Glasnost in snežinke me presenetita, vročina in znoj pa zmedeta, saj ne naenkrat ne delajo ne daljinci in ne zdrava presoja, kje ugasniti televizijo. Končno utišam aparature in se prepustim tihemu jutru in hranjenju ob mizi ob lastnem razmišljanju. Ob 8mih postane živahno in ob 8.30 odrinemo na današnjo akcijo, pred tem pa se ustavimo v knjižnici (internet),  bukvarni, ter pekarni.
Vožnja do konca rta nam vzeme malo več kot uro in že uživamo v redkem sončnem dnevu, v najbolj vročem delu dneva ter ob mešanici turistov iz različnih koncev sveta. Fotografiranje, navdušenje, zgodbe in ideje kar vrejo iz nas in odločitev da bomo noč preživeli nekje ob obali ni daleč. Zaloge imamo, kuhalnik in vodo tudi, tako da res ni ovir, da ne bi izpeljali tega. Nikakor pa nočemo mimo peščenih sipin, saj to ne vidiš vsaki dan, edino če živiš kje blizu kakšne puščave. Visoke so in strme, z desko pod ritjo oz. telesom na njej, pa je podobno kot bi sankal, le da je manj boleče, veliko bolj toplo in sila neugodno, ker pesek ne izgine kot sneg. Tuširanje je priporočljivo, za nas tipične turiste, kateri se mečemo po peščenih nasipih in se deremo kot otroci, pa je čisto super tudi ko tuša ni. Domačini pa si mislijo svoje.
Nadaljujemo po glavni cesti, nato pa zapeljemo na stransko cesto in po dobrih 30min. vožnje pridemo do kampa, sredi ničesar, kateri pa ima lepše sanitarije, kot kakšen turistično sila popularen kamp na kakšnem hrvaškem otoku.
Tu bo kar prav porečemo, sestavimo mizo in stola, postavimo šotor, Brandon pa nam že cel dan dela lušte in govori kaj bomo jedli, tako da bo danes on pripravil kosilo. Fant je očitno vešč kuhanja, hiter v pripravi sestavin in serviranju. Kosilo je 1,2,3 na mizi, zadovoljno momljanje in cmokanje pa je kuharju pohvala dovolj, nama v užitek, mleko in nasmeh do ušes pa nam da energijo za preostanek dneva. (Kosilo: sendvič iz polnozrnatega kruha z arašidovim maslom, banano in medom. American way!)
Tokrat se kopanju v Pacifiku ne odpovemo, saj so valovi veliki in obljubljajo vsaj polovično BAYWATCH zabavo, voda je relativno topla (če jaz to rečem…) nebo črno in nabito z oblaki, okoli za nami pa daje vtis Irske. Res zanimiva, tale narava tukaj.
Valovi z nami delajo kot divja reka z papirnato ladjico. Mečejo nas proti obali, da delamo prevale, zaganjamo se v njih z skoki na glavo in tako se izognem močnim udarcem, ko pa nam to ne uspe, pa se prepustimo da nas vrže na obalo polno peska in majhnih školjčnih lupin.
Super doživetje, enkratno in koliko jih šele bo.
Preostane samo še tuširanje, spiranje peska iz najbolj nemogočih mest, čaj z medom ter dolga oblačila, da se rešim komarjev. Še par popravkov glede obrambe in kmalu niti 1 komar več ne bo  uspešno izvedel napada. Dolge hlače in rokavi z kapuco, malo zaščite proti komarjem po odprtih delih in to je vsa skrivnost.
Po čaju pa glasba z Iphona, debata o vesolju in tehnologiji, keksi ter sadje.


Nedelja 19.12.2010
Dež ponoči me nič kaj ne razveseli, saj to pomeni moker šotor in brisača ter kopalke, katere se sušijo od kopanja. Pa tudi zlaganje mokrega šotora mi ni v vselje. In ker vsega tega ne mores posušit, kajti vreme je nestanovito že zadnje 4 dni, se hitro naredi plesen in stvari zasmrdijo. Z kopalkami in brisačami še nekako gre, saj se vržeš v morje in sol opravi svoje, al pa daš v pralni stroj in posušiš v kopalnici. Z šotorom pa je drugače, saj ga težje postaviš pri komu doma, v pralni stroj ne gre, posušit zunaj pa ga tudi ne gre, ker enostavno ni sonca.
Zjutraj mi vreme tudi ne da miru, saj je vso sivo in zabasano z oblaki, zatorej se hitro spravim ven, prebudim Brandona, nato Lukeja in kar hitro pospravimo celotni prostor, saj še preden začnem z pobiranjem klinov za šotor, začne deževati. Tolko o tem, da mogoče pa šotor le ne bo moker, ko se prebudim. Jutranjo rutino prestavimo na kasneje in tako se že proti Kaitai. Tik pred koncem rta zavijemo še na 90 miles beach in ob pogledu na peščeno obalo, kateri ne vidimo konca (dolga je okoli 100km in je nekoč služila kot glavna cesta do CAP RANGA) hitro odločimo da bomo pozajtrkovali kar tukaj. Res neverjetne razsežnosti. Peščena obala, valovi Pacifika, veter in črno nebo, med tem vsem pa mi z našimi kosmiči, bananami in jagodami…
Nekje ob 11tih smo spet na kmetiji, kjer preostanek dneva, tako smo se odločili, posvetimo lenarjenju, saj dežuje, oz. lije kot iz škafa in rabimo malo počitka pred jutršno drugo etapo našega potovanja. Od Kaitaie do Aucklanda po zahodni obali.
Sledi lep ležeren dan, po planih, s tem da ga Luka in Brandon na pol prespita, jaz pa z Liso ina Cameronom gledam filme. A Bridge to Far, kjer na polovici pričnemo z kosilom, saj film traja kar nekaj časa, želodci pa so tudi kar trdi pogajalci, če jih ne nahraniš. Kosilo pa ponovno tako, da lahko samo še ležat greš ko se naješ. Pravo nedeljsko, bi rekel.
Dimljena kura, testenine z različnimi zelišči, rjavi riž z grahom in korenčkom, krompirjeva solata, rdeča pesa za posladek pa krofki polnjeni z smetano ter preliti z čokolado in posipani z kokosom. Nato pa ponovno na kavč in sledijo filmi GONE IN 60 SECONDS (original iz leta 1974, z pol urnim preganjanjem Mustanga po Californiji), MAGNIFICENT 7, PERMENITION, ter MacGyver the movie....
Spijemo še nekaj domačega whiskya z colo, uživamo, relaxiramo pred Tv-jem in po sila finem dnevu zaključimo z, lahko noč in see ya in the morning...