Torek 14.12.2010

Zadnje ure posedanja in priprav za dokoncen dvig sidra. 

Smer odhoda: SEVER.
Vmesni stopi: Kjerkoli se nam zahoče.

Prvi vecji stop: Snells Beach, kjer živi od Brandonovega prijatelja stric PETER.

Zadnje prebujanje v premehki postelji, zadnji vsakodnevni opravki po ustaljenem ritmu, zadnji zajterk v fotelju z naslonjalom za noge ter National Geographicom na nogah. Super je bilo, a roko na srce, mi je to vso mestno življenje že presedalo, saj nisem prišel gledat betona,nebotičnikov, nakupovalnih centrov in materializma. Končno se začne tisto pravo, v čemer je bistvo mojega potovanja. Spoznavanje vseh teh divjih,zelenih krajev, novih ljudi, popotnikov in različnih jedi.

Sledi to, kar mi kot kulturni ljudje nosimo v sebi in ob taki postrežbi in vsakodnevem prenašanju nas, kot tujcev, Chris ne ostanemo dolgo dolžni; torej cleaning the house. Vsak zagrabi za svoj konec, vmes na hitro dokončam še BLOG in že sila učinkovito pospravim nahrbtnik, spravim še nekaj podarjenih stvari zraven (pončo in dodatna frutka) in zadegam stvari v kombi. Sedaj dež in hladnota ne bosta več problem (hvala Českoslovaška) in oprosti hrbet, na dodatnem kilogramu.

Za nami ostajata dve nemški punci, kateri zaenkrat še ostajata pri Chrisu,nato pa via jug. Ne vem od kod tem ljudem taka utrujenost, ampak jaz bi rekel ŠTUDENTI PO SRCU. Razen mene in posledično Lukeja, se tukaj za nama zbudi Brandon (prednost spanja v kombiju), punci pa prideta ven okoli 11te ure!!! Mogoče pa dejansko jemljeta to potovanje kot dopust in na dopustu se, kakokap,spi do dreka (kot se rad strokovno izrazim).

Kakorkoli, stvari v avtu,fotografiranje nas 3eh pred kombijem in že lahko sledi odhod Dionizov proti severu. Tako se sedaj oficialno imenujemo; grški bogovi. Vsak predstavlja enega, jaz pa kar ostajam pri svojem, katerega ime nosim že od nekdaj; DIONIZ. Več o tem, pa kdaj drugič.

Ugotovitev da avto ponovno ne da od sebe glasa, nas ne vrže iz tira saj po treznem premisleku ugotovimo, kje tiči zajec. Tokrat ga ne najdemo v grmovju, ampak v obliki hladilnika, katerega smo pozabili izklopit in je gorel celo noč. Akumulator prazen, sledi zabavno delo in končno nekaj fizičnega dela. Potiskanje kombija po trati sem in tja, preden Brandon najde pravo pozicijo volana,je prav zabavno,šele nato spravimo kombi na sosedov drive in, ostalo gre samo od sebe. Dolgih nosov ugotovimo, da tudi to ni pomagalo in zabava se lahko prične. Ulica prazna, ljudje po službah, kje bomo dobili kable in dodaten avto. A tudi to se hitro uredi in že avto veselo brenči. Lonely Planet in zemljevid sta stvari, kateri sem skoraj pozabil, a hvalabogu pravi čas ugotovil, zatorej sedaj ne bo strahu da se izgubimo, čeprav imamo v kombiju toliko map in vodničkov, da bi lahko na toplem presedel običajno alpsko zimo v Sloveniji.

Sledi vožnja…vožnja…nič posebnega. Razgledi, oči kot angora zajci, vzdihi in navdušenje. Pogledi so res veličastni. Hiter postanek na črpalki, -2dcl,+ 1 Snickers in gledanje zemljevida.
Vmes ustavimo dvema backpackerjema, a ker današnja tura ni dolga, se raje odločita da počakata na drugi avto, mi pa tako poznamo 2 francoza več. It's getting interesting minute by minute.
Čez 20min se vlije, da bi še psi odprli dežnike če bi jih imeli in že so naše misli pri francozu in francozinji, katera pa v danem trenutku are not SINGING IN THE RAIN.

Nam je že žal da smo zavili sem. Zakaj? Avto se spet kuja in ne da od sebe glasa, kaj šele rjovenja. Servisna knjiga priporoča da počakamo in smo čakali. Aleluje vsem tam gori in še par okolim, nekaj je res na teh MITSUBISIJIH. Ko se kujajo, jih moraš kot otroka pustiti pri miru in že se ohladijo in svet je spet na pravem tiru. Sedaj se odločimo da do Chrisovega sorodnika ne ugasnemo več avta, tako da nakup, informacije in podobne zadeve opraviva z Lukejem, Brandon pa ostane v avtu in ga trmasto drži »na kratko«.

Prihod v Snells beach, novo poznanstvo, smeh in zanimivo poslušanje. Malo posedimo, a ker to ni naš namen, se hitro odločimo za brezciljno pohajkovanje, katero s planirane 1 ure nanese na 3+ ur. Lepo je, ko je čas tvoj prijatelj in neskončna narava tvoj zaveznik.

Večerja s pečenim mladim krompirčkom in kumrasom je zaokrožena z mojo solato (še malo pa bom šef solatnega bara. Doma se pripravite, da bomo delni vegiči. Ni boljšega kot solata, pa še vso vodo in vitamine dobiš), rdečim vinom, za posladek pa 2 skodelici črnega NZ čaja z mlekom. MMMM kraljevo. Moja nova potovalna skodelica se je super obnesla in še dobro zadržuje toplooto oz. hladnoto, tako da sem užival ob vinu kot ob čaju.

Sledi debatiranje, porazgubitev ljudi po sobah, le mi2 z Luko sva izbrala kuhinjo in tako razgrneva spalke po tleh in debatirava pozno v noč. Fajn bo, s takim "modrim" fantom potovat, saj ima dobro pospravljene stvari na podstrešju in super filozofijo. Vsak je del JING JANGA in skupaj se dopolnjujeva...perfektno. Mislim da noben počitek ne bo brezploden, saj imava neskončno tem, katere bova obdelala, razčlenla in dodelala. Obadva rada govoriva in obadva rada razmišljava oz. filozofirava...it's gonna be interesting.

Dolga noč, dosti vstajanja in sprehodov do wcja, boleč hrbet in nedoločene pozicije spanja. Nekako se ne najdem na teh tleh. Ampak bo, počasi se privajam.

Jutro kot vsa jutra, le da je to sprano in da imam pogled na Pacifik (priceless).
Sledi pisanje bloga, pospravljanje posode, opreme in spalne podloge v kombi.
Sedaj dokončujem zadeve v knjižnici, nato pa zajterk in dalje proti severu...

Sobota; 12.12.
Christmas in the park ni pustil posledic in tako vstanemo v novo,sončno jutro polni planov in energije. Tokrat iz jame namesto dveh opic, prilezemo 3, saj se nam je pridružila opica iz Ptuja; ime: Luka.
Rutina za mano, tokrat jo začinim z treningom in celotnim programom meditacije, nato pa sklenemo uro odhoda, katero kot vedno prekoračimo, saj poležavanje na foteljih ni slabo, pa še zadremaš z lahkoto. Pred prihodom na grill oz barbikju party, kot temu tu porečejo, še nakup dobrin (hot perutničke pri Indijcu so mega dobre, zelenjava pri sosedu Kitajcu poceni, razen rdece paprike, katerih cena sovpada z njeno barvo;ferrari, gajba pira ter nekaj kotletov) nato pa spoznavanje ljudi, pogovori o Parizu, politiki, potovanjih in vsem kar pač pade človeku na pamet. Hrana, pijača, razne dip omake, zelenjava narezana na lističe in pomočena v sirno omako pa je mega zadeva in vredna da se prinese domov. Pa še pol bolj zdravo kot da bi nachose zraven omake jedel.
Tako kot pa sem se ta dan najedel, pa se nisem že od zadnjega grillanja poleti in upam da se še dolgo ne bom. Saj namesto da bo telo izklesano in brez maščob, kot je plan, bom prišel domov kot pravi pivski kolega. Trebuh in podbradek vključena.
Ob 8mih zvečer, naveličani zlaganega prijateljstva in  ker si nimamo več kaj povedati, dvignemo sidra, sledi ogled filma in lahko noč.

Nedelja; 13.12.
Ta dan izkoristimo za odhod v trgovino. Nič posebnega, ker vemo kje je trgovina, le da Brandon reče če naju z Lukejem pelje in iz tega se izcimi, da gremo vsi v kar eno trgovino nekam daleč in pristanemo ob morju. Kopanje v Pacifiku, prvič v mojem življenju je radostno, kot da bi prvič bil na morju, je zanimivo in zabavno, voda pa topla kot se šika. Vriski in kriki, slikanje, napenjaje mišic pred fotoaparatom in ugotovitev da je Brandon izgubil ključe v morju, a ker imamo rezervne tudi to hitro pozabimo.
Kombi ne da zvoka od sebe, Brandon zamišljen če sta mu Jana in Honza podturila kako starino in če je to konec njegovega potovanja, mi sproščeni saj smo na avanturi/dopustu in nam je čisto vseeno. Kar bo bo. Tudi spanje na plaži in čakanje na rezervne dele bi imelo svoj čar. A napaka je hitro najdena, varovalka očiščena in cesta pred nami. Hlače suhe, telo namazano z sončno kremo, mleko, kruh, sadje in čips na sedežu. Sledi samo še tuširanje in počivanje, zvečer pa Chris preseneti z mega poslovilno pojedino (Tajsko kokosov curry z rižem, kot priloga pa vložene hruške, kot preliv pa grški jogurt; ufff), kar resno ogrozi moje plane o grškem Dioniz telesu in postavi prihodnost maščobnih zalog pod vprašaj...

11.12.
...prihod iz cerkve, vsak eno pivo, zraven pa grickamo bučna semena in gledamo NZ poročila. Nič kaj pozitivna niso, pač, kot vsaka poročila. Raje pograbim stari izvod NATIONAL GEOGRAPHICA in se prepustim sanjam med vrsticami.( Pri Chrisu sem namreč odkril zakladnico in kar lepo zalogo NG in zato se rad prepustim trenutku in sanjam medtem ko prebiram. Duši se smeji in hrepeni, srce pa vleče v tiste divje in daljne kraje. Tako je to, potovalna mrzlica te čisto zagrabi, kakorhitro si v tuji državi za dalj časa.).
Brando za razliko od mene, tokrat ne počiva, ampak se spravi na kombi in prelaga svoje stvari iz sobe pri Chrisu pod posteljo v kombiju.Stvar počasi dobiva obliko, načrti se kristalizirajo in kakor trenutno kaže, bova preživela definitivno en mesec skupaj. Pol pa bova vidla dalje, kajti jaz imam svoje plane on pa svoje; predvsem službene narave. Dokončno se odseli iz sobe in tako prepusti posteljo novemu gostu; tokrat punci iz Nemčije, katera po mesecu in pol odhaja sladkemu domu naproti.
Moja malenkost zaenkrat še ostaja v sobi, saj je to predzadnji večer in je treba poskrbet za malo razvajanja preden odrineva proti severu.
Končno pridem k sebi, z odprtim NG ob sebi in polovico članka za mano, ter hitrih nog odločim da lenarjenje ne krepi človeka, zatorej kar sam poprimem za stvari katere morajo v kombi ali pa iz kombija v smeti. Malo se namreč prerasporejajo stvari, da se vzpostavi ravnotežje kombija in in da se prihrani na gramih :D
To za nama, povprašam Brandona ali greva na CHRISTMAS IN PARK, kajti ura je že 7em. Prireditev pa se začne ob.....7mih. Lukejevih 5 neodgovorjenih klicev (slo. vztrajnost) potrdi domnevo, da je treba premakniti lene riti in tako sva odločena in pripravljena v 5min. Sedaj preostane samo še pot do železnice in čakanje na vlak. Chris se ponudi za prevoz, da tujca boga ne bova pešačila in tako že čez 5min čakava na vlak, med množico mladih, kateri takisto čakajo, vlak.
Vožnja do Aucklanda kot vedno, za razliko da je sedaj vlak pokal po šivih. Zanimiva zmes kultur, razen tega pa sva bila edina "belca" na vlaku. Če bi to bilo nekje v J. Ameriki, mi ne bi bilo lahko pri srcu, tako pa...
Na železnici že čaka Luka in tako končno, po celem dnevu klicanja, dogovarjanja, prestavljanja kraja srečanja, sežemo si v roke in se pozdravimo.
Nato s pokom odpremo pivo in že uživamo poletni sprehod do kraja prireditve, vmes nas gospodje policaji pozdravijo, povejo kako pa kaj na NZ in dajo 5s, da izpraznim svojo malo pločevinko LAGER NZ piva s 5% alkohola. Kaj bo to za pravega štajerca a ne? Še preden konča, končam jaz, z nasmehom na ustih in pozitivno nastrojenostjo so tile policisti vzor, kakšni bi morali biti pri nas. Nič grdega gledanja, nič osornosti, nič ostrega v besedah, samo normalen pogovor in nasvet za zeleno NZ in že pločevinka najde novi dom v košu za smeti.
Sledi samo še hoja do parka, medtem pa z Lukejom predebatirava kaj se da, saj je fajt tukaj že mesec in pol, nekaj je že videl, spozna se na nekatere zadeve in tukaj bo ostal še najmanj 2 leti. Tolko o tej, novi mladini.
Prireditev kot prireditev, Brandon vmes pošlje par sms-ov in tako se dobimo z drugimi backpackeri (celo) s katerimi smo se v sredo spoznali. Celo pri veliki jelki in sredi množice se brez problema pleše in sedi, saj tukaj ni nekulture in komolcev med rebra. Raznolikost obiskovalcev je občudovanja vredna, saj sredi množice vidiš dedeke,babice, mlade mamice/očete z vozički ob sebi in koco pod ritjo, na kateri je košara s hrano,pijačo in sadjem. Noro,drugače in posebno. Občutek WOODSTOCKA 69 nas ne zapusti do konca, saj so tudi okoliške vzpetine posejane z ljudmi na kocah, camping stolih, ogrnjenih z dekami ali pa drug z drugim. Tako  kot se je začela, se po ognjemetu (ni bil konkurenca ognjemetu na FESTIVAL LENT) in skupinski pesmi BURN BABY BURN vseh nastopajočih, prireditev točno ob 22ti uri tudi zaključi. Mater pa njihova točnost. Če samo pomislim na naše avtobuse in vlake. A za štajersko kri je to sila nerazumljivo in z zmedenimi mislimi ter začudenjem v očeh lutam proti železniški postaji ter ugotavljam, da bolj kot ne se sedaj nadaljuje čaga v fancy Aucklandskih gostilnah, kjer samo pogled na plesišče stane par dolarjev (predvidevam). Naši žepi ostanejo takšni kot so, duša hvaležna, bančni račun pa nezlorabljen (kar bi v primeru nadaljevanja zabave bilo nemogoče).
Sledi samo še vožnja domov in zadekanje v prijetno posteljo.
Spet en super zanimiv dan za mano. Obisk Maorske cerkve, pogovor z duhovnikom, razlaga zgodovine in rezbarij, kosilo z njimi, petje Maorskih krščanskih pesmi celotnega zbora samo za naju, fotografiranje, novi prijatelji med domačini in povabilo naj še prideva, razgrnitev zemljevida in lonely planet knjige, ter priporočila kam naj greva, kaj si naj ogledava, je ta dan naredilo POSEBEN in vreden vsake minute. In na koncu dneva, ko se z nasmehom na ustih in utrujenega telesa uležeš v posteljo, ko imaš za sabo čudovit dan, ko veš da si živel vsako minuto dneva, takrat ugotoviš da je vsak kamen na tej poti, vsak evro, vsako čakanje in vsak prestop na letališčih bil vreden tega in da je tvoja odločitev bila pravilna....

09.12.
...s prihodom Jahu in Honze se konča tudi to čakanje in končno dopovemo Brandonu, da nimata danes letala, temveč jutri in tako lahko mirnih živcev poskrbi za glavno jed, jaz pa, mirnih živcev in vseved, za super "narežimo vso zelenjavo kar jo imamo" solato. Pred tem še hiter skok do trgovine z novim kombijem, da se updajta hladilnik z stvarmi kot so pivo (seveda), zelenjava, sadje, sladkarije in podobno kar se rabi za danšnjo večerjo ter za naslednje dni. Y in H dokupita nekaj za na letalo, ter nekaj sladkega, da tako zaokrožimo večerjo.
Nič ne de, večerja se ne bo sama skuhala, prostora pa tudi ni, da bi se vsi sukali v njej, zatorej hitro v kombi in že se kuha in reže, smeji in pije, glasba in mrmranje pesmi .
V zadnjem času, odkar živim sam na obroke, sem kar osvojil znanje delanja solat. Tukaj, na NZ pa razturam, saj vedno vse poide, pohvale pa se ne končajo. Ali sem res tako dober, al pa ljudje tako potrebni vitaminon in zelenjave, da bi jim tudi radič bil kot nebesa. Verjetno bo kar drugo, ampak dokler so meni najboljše....

Torej, mi2 kuhava, ona2 pospravljata, drgneta. nosita, sortirata vse kar je v zvezi s kombijem in pocasi pripravljata zadeve za odhod. Chrisu pa se samo smeji in uživa v super družinski idili, brezdelju in verjetno ne obžaluje niti minute da gosti backpackerje. Ni slaba taka zadeva, če samo sediš drugi pa so tvoji "podložniki" :). Mogoče kaj takega doma?
Fotoaparati klikajo, ideje,želje se izmenjujejo, kraji na zemljevidu dobivajo žive podobe, od prahu in zemlje umazani narbtniki postajajo naši najboljši priajtelji saj se že vidimo na novih dogodivščinah in novih poteh v neznanih deželah. Tako je vedno, komaj po nečem sežeš, že dobiš krila in bi rad več in več. Takšni smo, nomadi,vedno nas razganja, pravi hudiči kateri hočemo porušiti stene konfortizma in določene varnosti.

Prijeten večer ob polni mizi, svečah, prijetni atmosferi in pogovoru mine kot bi trenil in prijetno utrujeni posedemo po dnevni sobi, ter ob filmu THE REPLECMENT KILLERS eden za drugim, ter težkih vek, počasi prehajamo v svet sanj.

10.12.
Zgodnje jutro, za ene, nas najde begajoče po poti jutranje toalete in zajterkovanja, torej, natančno tam, kjer po ustaljenem ritmu teče cesta že od vekomaj. Pravilo desnega tokrat ne velja, velja pa pravilo letala, zatorej meditiranje in streching skrajšamo, pojemo kar imamo za pojest in že drvimo po polni cesti proti letališču, oddaljenem dobrih 20km od Chrisove hiše. In temu fakini pravijo predmestje.
Fotkanje,govorjenje drug čez drugega, objemanje, poslavljanje kot da smo bili na skupni poti par mesecev in zrli smrti v oči, samo potrdi našo odprtost, razumevanje in isto čutenje do potovanja,narave in lepot, ter nas zvari za vse večne čase. Se vidimo kmalu!!

Prvič sva sama v HIPPY kombiju, prvič prepuščena zmaju LEVE SMERI in vsega drugega kar tukaj obratno stoji. Ampak kot pravijo, v sili hudič muhe žre in tako pogumno zagrizeva v topel asfalt Aucklanda. Brandon kot voznik, jaz kot navigator, v rokah mapa, v očeh ogenj, iz zvočnikov elektronska muzika in nekaj bencina. Pot proti MANUKAU je odprta in tudi mi2 nimava problema da se znajdeva, saj nama zemljevid pomaga, za vse ostalo pa so tukaj table in napisi. So simple, isn't it :)
Popoldan prevzamem iniciativo in spravim Brandona v Botančni vrt, ker je vreme prelepo, temp. super, hiša pospravljena in posesana,  dremanje na kavču pa lahko prestavi na večer al pa Seattle. Nekako pa bi bilo škoda prestavit vse na konec, ko ne veva kako bova z časom in če nama ne bo šlo za nohte. Zatorej, danes vrtvovi, slikanje, vonjave in lepote. Ponovno sem tukaj in ponovno gledam isto in voham isto, a meni se zdi, kod da sem tukaj prvič.
Vsi umetni parfumi in reklame za le-te, se lahko skrijejo pred temi naravnimi dišavami, katere imajo lastno reklamo. In ta reklama je pogled na vse te barve in oblike.
Kar samo se nama smeji še kakšno uro po prihodu domov in dokončni odločitvi kaj bova skuhala. Zanimivo, da je tukaj podobno kot poleti na hrv. morju. Kakor hitro pojemo zajterk,že se menimo kaj bo za kosilo; kosilo pa je dejansko večerja, saj se dogaja preveč da bi dodali še en obrok. Long live asket in študentsko življenje. Pa še zašpehali se ne bomo, super super!
Pred kosilo pa še ena poslastica, tokrat  Kubrickova A CLOCKWORK ORANGE. Ne vem kdaj sem gledal ta film, a bilo je kot bi ga gledal prvič. Odpičeno, divje, bizarno. Super film, res klasika. Zraven pivo in tu pa tam kakšno vprašanje, začudenje, rahel nasmeh in definitivno dobra odločitev da sva pogledala to. Kubrick is really the man. Zanimivo pa je dejstvo, kako mi ne manjkajo več podnapisi, niti popolna koncetracija za film, da bi vse slišal in razumel. Vse je postalo, normalno, kot da sem že dalj časa del te države,jezika. Jezik, naglasi, filmi, ulica, domačini, Maori, tujci, vse to je postalo del mene in del mojega življenja. Edina vez z maternim jezikom je internet in misli na dom tam nekje.

11.12.
Sobota in CHRISTMAS IN THE PARK. Samo še 2 dni in odrineva proti severu. Danes bolj kot ne, jutro zapravim za pisanje, meditiranje in jogo, pa tudi tuširanje in posoda ne izostaneta. Počasi bo poklical Luka iz Ptuja, kateri prav tako pohajkuje po NZ in s katerim se dobimo v mestu, nato pa sledi ogled Maorske cerkve, rezbarij in kosilo z Maori. Računam na zanimiv popoldan, vključujoč uro zgodovine in razjasnitev stvari iz strani Maorovo. Dan bomo zaključili na festivali v parku....

Četrtek 9.12.2010

Je pa res minilo nekaj časa odkar sem osvežil moj Blog. Vendar, koncno, sedaj ko je prišel moj nahrbtnik, v stanju kot sem ga oddal v Turčiji, ko je trebuh lepo napolnjen, ko iz zvočnikov prihaja sweet sound of SWEET 16 Billy Idola, so stvari še bolj sončne kot so bile prej, torej, lahko zacnem pisati roman (in pika).

Plani so zato da se spreminjajo, je star pregovor, katerega sem slišal dolgo nazaj in niti ne vem natačno od koga in kje. Je pa nekak postalo moje vodilo v življenju in sploh v zadnjih letih odkar sem aktivno v plezanju in planinah. Saj veste kako je, če preveč planiraš in pol stvari ne gredo kot bi morale, hitro postanes negativen, oči kot angora zajec pa še žolč te zafrkava. Res je, da planiranje ni slaba zadeva. Vsaj delno planiranje, kot v mojem primeru, je čisto ok. Moj plan je vseboval karto V in IZ NZ, ter vsaj nekakšen okviren načrt kar bi rad videl. Vse ostalo pa je nasploh, go with the flow, prepusti se, samo živi in uživaj.
Moji plani so se od sobote do danes spremenili že okoli 6x. Pa saj mi tako odgovarja, to je bistvo potovanja, življenja in raziskovanja. Živa pa pravi, da bi se ji zmesalo, če tako dolgo ne bi imela prtljage in če ne bi vedla plana day by day. Pa zakaj, saj se ne da nič storiti. Čiči pa čakaj or go and make the best out of it, in my case anyway :)

06.12.
Nov dan, novi lepi dan, nove priložnosti in ponovno sonce, da si kar oči zastrež in vdihneš sveži morski zrak, da pljuča kar pokajo od svežine. Ljubim ta morski zrak.
Tokrat prvič sam v down under to the righ državi, v predmestju Aucklanda, v eni hiši izmed mnogih ter malo dezorientiran, malo čuden občutek, tako daleč od doma.
Kukanje skozi okno razkrije super dan in že je počutje na vrhucnu, odločitev hitra in tudi nepotrebne zadeve iz potovalnega nahrbtnika hitro pristanejo v kotu.
Pojem (standart), stuširam, pretegnem, zmeditiram, nabašem in že hitim po Aucklandskem toplem asfaltu. Še sam ne vem kam točno, vem le, da so cilj BOTANIČNI VRTOVI AUCKLANDA. Kot ljubitelj narave in parkov, takšne priložnosti ne smem izpustiti, še sploh če nimam prtljage imam pa dosti časa da ka poženem v nič al pa naredim kaj koristnega. Zapravit ga v naravi, pa je najbolj pozitivno zapravljanje kar ga je, če temu sploh lahko rečemo zapravljanje.
Prvo grem v eno smer, vidim Auc. os. šolo, vidim avte in se praskam po glavi, delam vse tiste kalkulacije, in kalibriram možgane na novo, jim poskušam dopovedat da je tu doli vse obratno, da tudi voda v WCju teče drugače, ter da moram glavo obračat drugače, če nočem da me povozi avto.

Nekako uspevam, ugotovim da dejansko ne vem kje se, razen da je nekje na koncu ulice megamarket,trgovina z alkoholnimi pijačami itd. Ok, obrni se za 180 in hojtila domov. V tem primeru ljubiš googla in google maps, for sure!
Najdem vrtove, najdem še vse drugo, a ker sem namenjen v vrtove, drugo pustim tako kot je, zaklenem hišo in gasa proti vrtovom. Hoje je za 30min min. z mojim turističnim obnašanjem in fotkanjem mi jih vzame 40. Upoštevajte hrib gor, hrib dol. Zakaj niso postavili mesta na ravnini?!?.
Baterija v fotoaparatu se bliža koncu, tako kot se je bližala koncu že v letalu od Sydneya do Aucklanda.
Nič ne de, oči so moj fotoaparat, srce pa baterija katera dela dolgo in dolgoooo.
Vrtovi neverjetno lepi. Rastlinje od vsepovsod. Magnolije, vrtnice, kamilice, palme take in onake, smreke, borovci, vonjave in pogledi, tišina in lepota. Vse to se meša v nekakšno posebno energijo, občutki so neverjetni, ekstaza neopisljiva. Vse to samo z naravo in njenimi lepotami.
Med tem najdem pot,ki vodi med palmami. Tu pa novi udarci za duso in oči. Občutek kot da si sredi Vietnama, v času vojne.  Izgubljen lutaš. pot je sila ozka, palmovi listi silijo v oči, ptice čivkajo, tišina od mestnega vrveža. Čutila napeta in pripravljena, saj se vživiš in samo gledaš od kod bo kakšen rdeči skočil. Nato pa že slina teče po ogledu filma FULL METAL JACKET a ker imaš to doma, 10.000km stran samo uničiš idejo in greš dalje. (Seveda pol najdeš pri Chrisu, kateri ima kar lepo zbirko ravno pravih filmov, točno tako močno željenega FMJ.)
Nato pa surprise, ko vidis prvič v svojem življenju, prosto živečo papigo, katera ravno poleti iz visoke zelene trave. NEPRECENLJIVO. Tiste njene barve med zelenjem. Ufff.
Mislim da tistih par ur vsekakor ni bilo dovolj, za te vrtove in da ponovim vajo, ko pridem nazaj februarja. Moj vrat pa se ni sramoval sonca in je tako od sedaj naprej, oficialno preimenovan v RDEČKOTA (ala Vučko).

 FULL METAL JACKET pogledan. Dalje pisati (09.12.2010)

Skratka, res nekaj lepega za pogledat.
Hitim domov, home alone, yet again, vržem 2 polnozrnata toasta z rozinami v toaster, pripravim maslo in skuto in že sem preskrbljen. Ni kaj, življenej na cesti (ali pa življenje asketa) ni slabo.
Ravno ko mlatim zadnji kos zadnejega kosa toasta prideta, Sahra in Keith in da hous;
Flashback: Chris is the couch houst
Update: Keith and Sahra are a couple of mixed origin. Keith je iz Irske, Sahra pa Švedska (se mi zdi)--> couch surfera
;veselo se pozdravimo, izmenjamo življensko pomembne informacije, pokažem kje na zemljevidu je Slovenija in že prijetno kremljajoči odrinemo proti supermarketu.
Noč zaključimo ob pivu in mega dobri vegeterjanski večerji.

07.12.
Se pred sedmo uro zjutraj, pritok novega/svežega mesa. Tokrat Brandon iz Seattla ( Živa/Anja?). Ponovno vsi oficialni deli, moj zajterk, prihod drugih dveh voluharjev iz spalnice, tuširanje, zobje itd.
Brandon ne kaže znakov jet lega zatorej, ko se Keith in Sara odpravita proti frizerju, midva debatirava ter navrževa film na dvd-ju upajoča da bo komedija izkaze pa se za malo bolj soft "brutalko"!
Najino prijatelstvo vžge kot firecracker in že so plani hitro nareti , iskanje rabljenega kombija pred njim, čakanje na prtljago pred mano.
Metro,20min, 1,5milijonski Auckland center pred nama. Na cesti pa že AUCKLANDSKA POMOC za turiste v obliki gospe in gospoda., čeprav zaradi dobro nastudiranega LONELY PLANET-a ne potrebujeva pomoči, vseeno navržemo par pikrih, dobiva lepi barvni zemljevid in opa na ogled. Planov ni, gledava vse po vrsti in izved vrste. Pogledava tudi WINTERGARDEN, pa od dalec Aucklandski stolp, ter Aucklandski muzej, kateri spominja na kakšni tipičen USA monument 4kotne oblike, na vrhu hriba in par državljanskih zastav, a nama za slednja ni plačevat zato ostane zaenkrat pri opazovanju od daleč.
Zarekla sva si; pogledati čimveč kar je zastojn, plačati za res pomembne oglede oz. adrenalinske zadeve!
Wintergarden dišeč da se lahko najboljši in najdražji umetni parfumir skrijejo. Če ne bi bil v steklenem rastlinjaku, bi komot podvomil v razsodnost mojih čutov in da se nahajam na zemljici.
To za nama, hitro brskanje po LP pokaže da bo treba še ART GALLERY pogledat, pol pa hop domov da se večerja skuha. Žal, tudi tukaj se ne naredi sama. Treba bo pohitet, saj je ura 16.13, galerija pa odprta do 17.00.
A ko sva že tukaj, in ker je gospodična rekla (poklicalo se je par oglasov za kombi), da bo mela ogled kombija na področju muzeja, na blef pokličeva in gelj ga zlomka. Sta tukaj in lahko prideva pogledat. Ostalo je eno samo veselje, pogovori ob čaju, spet raznese sod zaprtosti in novi prijatelji so pred nama. Neverjetno koliko pozitivnosti in super super ljudi. Aja, seveda, sta pa Češki par in sta prevozla NZ v 6 mesecih sem in tja, gor in dol, zatorej jo poznata bolje kot domačini. Počečkava moj LP in njegovo beležko s koristnimi informacijami in zastojn kampi ter plažami in jamami...
Trenutno tako poznam več tujcev, kateri govorijo prav simpatično mešanico svojega jezika in ang. Sami zanimivi naglasi. NORO. Če spoznam še toliko domačinov, predvsem Maorov, pa je to več kot sem želel.
Dan zaključimo z kremno juho iz buč ter stepenim ter zapečenim beljakom,premazanim z sladko smetano in prekritim z (seveda, kaj pa drugega) kiwijem. Pivo in debate pozno v noč pa so standart.

08.12.
Prebujanje, nov dan, tokrat ponovno pol optimizma pričakujem nahrbtnik in se med treningom moči sprašujem, če bo danes ta dan....ko sem bom končno obril in menjal spodnje gate?!?!? Nič ne de, zaprosim za majco in Brandon mi jo z veseljem posodi, saj sva do sedaj že postala bloody Friends in zatorej tisto sredo nosim RUMENO majco, tako da slabe volje ziher ne bo. Gre kaj bolj pozitivno kot rumena barva?
Spodnje gate in neobritost pustim na sebi, vodo privoščim telesu in grem pod tuš. Že tišim pol jabolje v svoja usta, se obuvam, poslavljamo objemamo, Keith in Sahra hitita na letališče, nato pa v Bangkog za 10 dni. Ne, ne gresta na punce temveč kupovat nova oblačila, ker sta druga oblačila po enem letu okoli NZ in wwoofingu prenosla do konca. Z makeoverom in kartami v njunih rokah se poslovimo, obljubimo snidenje tako na Irski kot Švedski.
Skoraj pozabiva pivo in že hitiva na železnico. Snidenje z češkim parom pred glavno žel. postajo in fura do WINTERAGARDNA kjer je lep park, lepa zelena travica in dosti prostora za rit. Tam bi se naj dobili z švicarjema, katera bosta tudi z kombijem prevozla NZ, s tem da je eden od njiju že potoval 3 mesece po NZ s kolesom in jo prevozil od AUCKLANDA do AUCKLANDA (bravo za 4000 in nekaj km). Eni iščejo wifi točko, sklepajo posel in poskusajo plačat tistih 3 jurčkov, drugi pa polni navdušenja in velikih oči odkrivamo plezalna področja južnega otoka in delamo velike plane, katere zabetoniramo s pivom. Nekaj planov pa že mora biti temeljnih, tako da se potovanje ne poruši.
Kombi nabavljen, plačilo z zamikom, saj čezocenaska nakazila trajajo, ter zaupanje in prijatelstvo med nami omogočita da se plača kasneje,kombi pa se lahko prevzame jutri, ko ju odpeljeva na letališče. Galerija pred nama, park za nama, super ljudje tudi, vmes pa par knjigarn, katerim ne moreva pokazati hrbta. Knjižnica pa tudi ni slaba. Nasprotno, pravi paradiž . Kdo bi lahko brez knjigarn in knjižnic v takem mestu, saj jih je res dosti. Roke kar grabijo, denarnica in kartica pa se upirata. Ok, pa drugič, ko zaključimo zgodbo.
Hitenje na železnico, ponovno 6$ za karto, 20min furanja, hitro v trgovino, osnovne dobrine in z rahlo zamudo prideva domov, a še vedno prehitro da bi vplivalo na karkoli.
Malo posedimo, popijem mleko in ponovno v center, tokrat z avtom, na backpackers druženje. Pifce za žifce in nova četica poznanstev nam zapolnijo plane za vikend, saj nas caka CHRISTMAS Festival na Domainu (park kjer je Wintergarden) in piknik za vse backpacker. Ljudje tukaj so prava loterija, očitno, saj je spoznati par domačinov pravi loto.
Hladnota iz morja, Chrisovo delo zjutraj, ter zaspanost nas preženeta domov.
Sledijo zadeve po spisku. Kot vedno.

09.12.
Dan namenjen lenarjenju, nabiranju energije, klicanju vseh pri katerih se bova ustavila, dogovor z Lukejom iz Ptuja kje in kdaj se dobimo, ter ob ponovnem pozitivnem cakanju na nahrbtnik.
Tokrat pride, točno ob napovedani uri, ter z vsem kar je vredno. Ležalna podloga, raztrgana in umazana, katera je ostala v islamski državi za molitev (predvidevam) pa mi ni toliko pri srcu, da bi jokal.
Moj klasičen zajterk, joga,meditacija,stretching nato pa BOŽIČ JE LETOS PRIŠEL PREJ del.
Tuš, britje,zamenjava oblačil, umivanje majce,spodnjih hlač in nogavic v umivalniku so dan naredile super. Nato pa pisanje bloga, umivanje posode, pisanje bloga, fotografiranje, pogovor z starejšo Maorko pri vhodnih vratih, grickanje pistacij, kozarec mleka in pisanje bloga.
Sledi priprava special Brandon večerje z pistacijami in pistachio tortelini, obisk češkega para ter prevzetje kombija, za konec pa ogled filma. Počasi se poslavljamo, saj ne bova več dolgo tukaj....

Ponedeljek 06.12.2010

Končno čas da dodam kakšno vrstico ali dve.
Nazadnje sem pisal in popravljal besedilo na letališču Abu Dabi, kjer sem brez problema dobil novo karto za let do Sydneya, ter zagovotilo da prtljaga avtomatsko preide na novo letalo, na keterega grem tudi jaz. Ultra moderno in ultra fino fajn. MY ASS.
Ko po 13tih urah stopiš z letala in imas manj kot 2 uri da porihtas nove zadeve, ti preostane bore malo časa za romanco novega letališča, blišča in duty free con. Zadnji kosi romantike pa grejo v maloro, kakor hitro nabavis novo karto in gospa povprašajo po odrezku za ptrljago. Sledi pogled kot iz stripa, če pa bi me kdo od vas gledal, pa bi verjetno videl nad glavo 3 vprašaje in še kaj.
Saj pa so rekli, da gre avtomatsko, porečem in v isti sapi dodam, da v Združenih Arabskih Emiratih gospod v fancy cunjah, ultra modernem letaliscu, blišču all around, zagotavlja avtomatski transfer moje prtljage.
No, saj, na koncu dobimo vezo z skladiščem, tam porečejo da prtljaga je, gospa napiše številko na karto in VOILA že šibam dalje.
Dobro, ok, ni blema, saj bo, dobis karto, pičiš na novi terminal, k novim vratom k že 10x spremenjeni številki leta, tako da pretečeš vsa letališča po dolgem in počez. Škoda da niso ta letališča dimenzij našega Jožeta Pučnika, ker pol bi prišel do Aucklanda bolj spočit kot pa zlaman.

04.12. sem torej prispel na končni cilj in prvič zadihal Novo Zelandski morski zrak. Deželica pa čisti izgled Slovenije. Že ko sem iz letala gledal, je bila podobnost res velika. Hribčki, zelenice, polja, vse podobno, zeleno, domače pač. You need to see it to belive it.
Letališče končno dobi normalne dimenzije in v nul koma nichts sem pri traku ki bljuva prtljago in pridno čakam. Bolj kot čakam, bolj ugotavljam da prtljage seveda ni, ker mi WEINGERLI smo rojeni pod neko tako čudno zvezdo, da gre vedno nekaj narobe. Kaj bom čakal, če pa itak ni kaj čakat. Hajde opa, do izgubljene prtljage okenca in razlozit zadeve.
Spet vsi nasmejani, jaz verjetno ker mi je vseeno, gospe Maorke pa, ker sem prvi gost, kateri se po 2 dneh potovanja in brez prtljage še vedno smeji in mu je...vseeno!
Ker imam čas porečem in lahko komot na easy delamo, si gospa vzamejo čas in lepo počasi novinko uvedemo v svet formularjev za izgubljeno prtljago. Smejemo se, smejejo se zanimivemu priimku, ugotavljajo da je to nemško, smejejo se ko ugotovijo kako se imenuje naše letališče, smejemo se ker smo se že 4x smejali nečemu, kar niti ne vemo več kar je bilo :S

Prtljaga gor al dol, na sebi imam neke cunje, v nahrbtniku najbolj pomembne zadeve, vključujoč CORNY energijsko tablico, zatorej se lahko AVANTURA prične. Rukzak pa bo že prišel, eventually, maybe, someday. Drugače pa 3 mesece v istih cunjah al kaj?!? Roker style. Črno gorsko in še katero ljudstvo bi se našlo zraven.
Je pa fajn, ko se valjaš v istih zadevah, pa imaš dejansko izgovor za svojo lenobo, da se ti ne da preoblačit :D. Ja damn, cunje so pac nekje na vročem pesku in jahajo kamelo. Tudi nahrbtnik si zasluži dopust, da si ne bi kdo mislil, da sem sužnjelastniški :P

Nato je sledilo lutanje po letališču, iskanje omrežja,internet cornera ali česa podobnega. Je pa zanimivo, da v tem moderni dobi na letališču ne naletiš na wifi, oziroma naletiš a je vse plačljivo. Zanimivo, kot da ne more ta malenkost biti v karto vsteta. (Edino na Abu Dabiju so imeli stvari porihtane kot se šika. 10 računalnikov za internet, ter free wifi all around the place...)

No, saj, ajde, če ne drugo pa peš do mesta pa v prvi internet cafe na kakav in wifi for free. Nekak bi že.
Sem pa v zadnji minuti videl da ima SAMSUNG svojo stojnico, z najnovešo "robo" in med drugim 2 računala for internet browsing, jupiii. Pa se to sem ugotovil po naključju, ko se je penzijoniska mantrala s tipkovnico in ji zadeve nekako niso sle od rok in je okupirala zadevco, a se je hitro sprostil drugi comp and the world was fine again.
Hitro kontaktiram folk around, dobim Chrisa, ki je doma in lahko pride po mene. Au revoir letališče porečem, skočim do McDonaldsa na shake, v usta zbašem Corny in že sedim v avtu na poti k Chrisu v district Manukau.
Ostalega se bolj malo spomnim, saj je JET LEG zacel delovat in sem sredi pogovora zacel nekaj po slovensko govorit, pa nekaj nepovezano, da me je že bilo strah da me ne bo kje ven zabrisal. Češ, psihopat pa take fore :D

05.12. 
Prebujanje,vstajanje,stretching,joga,meditacija, zajterk, tipična jutranja opravila. Pol pa TURISTAS TIME. Chris ve kaj pokazat, da dejansko vidiš stvari s pomenom, ne pa kar nekaj. Čeprav so me sila navdušile KFC restavracije, ki pa so res za vsakim vogalom. In prav je tako! :P
Kaj češ, otrok socializma, pa te take stvari pritegnejo, ala BURGER KING. Kar nimaš pogrešaš, kar pa maš pa ni interesantno.
Bla sva na famous ONE TREE HILL vulkančku (U2 fans že veste o čem govorim), pa na Wellington vulkančku, pa v CHINA grocery store (nore zadeve pa vse poceni. Sadje predvsem, kar mi je najbolj pomembno). V bistvi so cene podobne al pa nižje kot pri nas, tako da se bo dalo komot te 3 mesece preživet.
Saj ne vem, bolj se privajam na zadeve zaenkrat, prava akcija nastopi kakor hitro dobim nahrbtrnik in stegnem roko na cesto. Štopanje all over the place. To bo pol tisto, tapravo....

Čet. 02.12.2010/prvi gospodov dan, ali kako je študent na rajžo šel.

And so it begins! The great eastern adventure, as i shall call it from now on.

Prebujanje v novo jutro,rezanje banane,jabolke,mandarine, dodatek sojinega mleka in za povrhu se meditacijska glasba, je naredila pričetek AVANTURE kot se šika in dala tisti zadnji sunek v rit, da sedaj pa AKCIJA, povratka ni, prijatelji pa tudi čakajo na darilca oz. koale oz. kivije. Vsakomur svoje. Čeprav dvomim da mi bo uspelo koalo prešvercat v nahrbtrniku.
Rana ura zlata ura, zatorej z očetom ob 4.30 odrinema iz Zbilj via letališče Jožeta Pučnika, saj kljub poletu ob 6.50, nočeva tvegati. Razmere so zimske, cesta spolzka in slabo splužena (kaj češ, se razume, da jih je presenetilo), pa še moja zajetna mapa mailov in elektronskih letalskih kart, doprinese k dejstvu, da se lahko marsikaj, marsikje zaplete. Nesreča ne počiva, pa še to ima običajno mlade. When they come, they come in numbers!

No, malo ledena cesta in od nekoga avta v drevesu ob cesti ,naju ni odvrnilo od najinega plana,da nama uspe v pravem času prispeti do letališča, da se v miru naredi check in, ter da lahko z očetom spijeva čaj in porečeva kakšno, preden PRODIGAL SON/PROBLEM CHILD/VEČNI ŠTUDENT odrine v svet.
Na letališču pa šok, totalna nezainteresiranost in "NE VERJAMEM KAR VIDIM" attitude. Ne, kart nisem pozabil doma, pa tudi nahrbtrnika ne, sem pa očitno pozabil moje 4 sorodne duše doma, saj so, kljub 4x mencanju oči, stali tam in se prijetno smejali. ŽIVA,LUKA,ANJA,GRGA so poskrbeli da je božič letos prišel prej, saj so mi dali najlepše darilo.Kamorkoli grem, karkoli se že skuha v moji zmešani glavi, in the end me bodo vedno sprejeli širokega nasmeha, razširjenih rok ter odprtega srca. Tako kot me spustijo, tako tudi pričakujejo in ZAHTEVAJO da se vrnem, and that's a promise i can't and won't brake.

Letališče J.P; check in; 6.35. Teta za "šalterom" nervozno ponavlja moje ime v zvočnike in iz mene naredi zločinca največjega kova, zato ker mlad gospod zamuja in ne ve, da to ni avtobus ampak letalo. 50 ljudi čaka na mene, letalo ne vzleti. Pa vseeno lahko človeku greben zraste, če zaradi njega vse čaka, ampak ni nikakršna VIP oseba!Da pa sem predtem moral pas s hlač dat in jih držati, da slučajno pred vsem letališčem ne pokažem riti,ter vse elek. naprave posebej razporediti,pa gospo ni zanimalo. No, sedaj je to že rutina, ampak v tem primeru pa je bilo to prvič, zatorej se globoko opravičujem, gospa, kdorkoli že ste.

Munchen; letališče da dol padeš, a zahvaljujoč istemu prevozniku, samo letim od enega izhoda do drugega vhoda (covering apro. 800m) da ja ne bi zamudil leta, ker je šlo na knap, ter ugotovim da boardinga še odprli niso.
Za nahrbtrnik pa drugi poskrbijo. Je prav fajn, ko ne rabiš tega cementa na hrbtu nositi. Kaj šele bo?!?!

Istanbul….Đamija za uslužbence letališča, iz zvočnikov molitev, ljudje hitijo in upajo da ne zamudijo svojo 16.45 molitev, jaz pa na travi med vsem tem vrvežem in mestom katerega đamije bohotijo svoje stolpe proti oblakom.

Vsaka ima po dva stolpa, razen tale levo od mene, katera ima enega,čemur verjetno botruje da majo delavci tole bolj za zwischendurch kot pa kaj resnejšega. Saj ura tudi pove vse; 15min prej. Kaj češ, potniki ne čakajo, še manj pa jih to zanima.

Ura je sedaj v Sloveniji 15.58, tukaj, na travici, pri prijetnih 18C, pa smo urco naprej, tako da mi samo še svetlost ekrana razsvetljuje prijeten prostorček. Neverjetno, kako kulturni in prijazni so tile Turki. AtaTurk je že bil JACK ko je poskrbel da je Turčija postala to kar je. Niti malo se ne počutim neugodno ali pa me je strah, ko sedim sredi jase in pišem dogodke tega dne. Pa naj še kdo kaj reče, da so nekulturni. Jebeš tako mišljenje, katero se večino dobi iz večerni poročil in rumenega tiska. Vsake oči imajo svojega malara, pa tudi verjeti ni treba vse kar preberete in slišite…

Grozeči črni oblaki so me pregnali iz jasice v avlo Istanbulskega glavnega letališča,( v katerega bi mimogrede spravili 20 Jože Pučnik letališč pa še kakega zagrebškega, kjer sem moral samo za dostop do prijetne klopce ponovno skozi rentgen in kjer sem ponovno vlekel pas iz hlač ter jih držal da se ne razgalim v turški prestolnici. Bog ne dej. Komu pa bo Pahor potem roko podal?) kjer sem ponovno presenečen ugotovil, da smeh le nekaj velja, ponekod več kot denar, čeprav v dobi kapitalizma to kdo težko razume, ampak tak je. Sprva sva z gospodom policajem izmenjala pozdrav in nasmeh, kljub strahu da sem pečen, ker mi je prišel iza leđa z prižganimi modro-rdečimi luČkami, nato pa sem še gospodu, kateri vozičke pospravlja, pomagal in ponovno požel veliki širok nasmeh, sicer brezzobega starca, ampak zato toliko bolj simpatičnega. Pozitivnost na vsakem vogalu, nasmeh za vsakem 3tjim, đamija pa za vsakim 5tim. Verjamem da če pozitivo daješ, jo tudi dobivaš.

Morda me edino gospodične in gospe na CHECK IN-inih nimajo danes preveč rade, saj se pojavljam s kar obilno mapo E-kart in mailov, njim pa se mudi na solatike itd. No, tolko sem že skapiral, da je gospodična na okencu check-in v Istanbulu želela na solato, jaz pa sem ji vzel krepkih 20min. Mi pol ni hotela šotora posebej čekirat niti karto za nadaljno pot proti Sydneyu zrihtat , čeprav letim z istim prevoznikom in bi s tem imel manj dela v Abu Dabiju, da o nošenjo NAHRBTNIKA po teh mega letališčih niti ne govorim. Ampak avanture se rodijo, ko ne gre vse po planih a ne? Drugače je to pač še en splaniran izlet.

Tak je to, ko študent na rajžo gre ja, in mu ne preostane drugega, kot da vzame laptop iz nahrbtnika in piše stvari, katere nobenega ne zanimajo, razen njega samega.
Ampak če pomislim, je to edino prav, saj za sebe pišem, spomine prelivam v el. obliko, da mi na stara leta ne bo »dugcajt«, ko ne bo šlo več gor niti dol.
Vi, my friends, pa lahko berete al pa tudi ne, it's up to you. Potovanje je relativno dolgo, baterija vzdrži tudi nekaj, tu pa tam pa me čakajo hiške z vtičnico, zatorej flancanje in stokanje še dolgo, dolgo ne bo v pomanjkanju.

Terminal dobiva zaspano podobo, saj je glavna gneča mimo, mikavne turške damice uslužbenke pa tudi ne kažejo zanimanja, razen za svojo kavo. Vse te podobe v kombinaciji z pesmijo LUKA na mp3 predvajalniku, dajajo prav melanholično podobo celotnega počutja…

Glasba, ki je krajšala dan: Suzan Vega- Luka, Dire Straits-Telegraph Road, Cafe del Mar 7, Mika- Relax, take it easy (čisto na začetku potovanja. Najboljše za štart potovanja) ter Happy Ending (bolj bi pasal na koncu, yet i don't complain)

Just perfect to listen and observe the world around you.