09.12.
...s prihodom Jahu in Honze se konča tudi to čakanje in končno dopovemo Brandonu, da nimata danes letala, temveč jutri in tako lahko mirnih živcev poskrbi za glavno jed, jaz pa, mirnih živcev in vseved, za super "narežimo vso zelenjavo kar jo imamo" solato. Pred tem še hiter skok do trgovine z novim kombijem, da se updajta hladilnik z stvarmi kot so pivo (seveda), zelenjava, sadje, sladkarije in podobno kar se rabi za danšnjo večerjo ter za naslednje dni. Y in H dokupita nekaj za na letalo, ter nekaj sladkega, da tako zaokrožimo večerjo.
Nič ne de, večerja se ne bo sama skuhala, prostora pa tudi ni, da bi se vsi sukali v njej, zatorej hitro v kombi in že se kuha in reže, smeji in pije, glasba in mrmranje pesmi .
V zadnjem času, odkar živim sam na obroke, sem kar osvojil znanje delanja solat. Tukaj, na NZ pa razturam, saj vedno vse poide, pohvale pa se ne končajo. Ali sem res tako dober, al pa ljudje tako potrebni vitaminon in zelenjave, da bi jim tudi radič bil kot nebesa. Verjetno bo kar drugo, ampak dokler so meni najboljše....

Torej, mi2 kuhava, ona2 pospravljata, drgneta. nosita, sortirata vse kar je v zvezi s kombijem in pocasi pripravljata zadeve za odhod. Chrisu pa se samo smeji in uživa v super družinski idili, brezdelju in verjetno ne obžaluje niti minute da gosti backpackerje. Ni slaba taka zadeva, če samo sediš drugi pa so tvoji "podložniki" :). Mogoče kaj takega doma?
Fotoaparati klikajo, ideje,želje se izmenjujejo, kraji na zemljevidu dobivajo žive podobe, od prahu in zemlje umazani narbtniki postajajo naši najboljši priajtelji saj se že vidimo na novih dogodivščinah in novih poteh v neznanih deželah. Tako je vedno, komaj po nečem sežeš, že dobiš krila in bi rad več in več. Takšni smo, nomadi,vedno nas razganja, pravi hudiči kateri hočemo porušiti stene konfortizma in določene varnosti.

Prijeten večer ob polni mizi, svečah, prijetni atmosferi in pogovoru mine kot bi trenil in prijetno utrujeni posedemo po dnevni sobi, ter ob filmu THE REPLECMENT KILLERS eden za drugim, ter težkih vek, počasi prehajamo v svet sanj.

10.12.
Zgodnje jutro, za ene, nas najde begajoče po poti jutranje toalete in zajterkovanja, torej, natančno tam, kjer po ustaljenem ritmu teče cesta že od vekomaj. Pravilo desnega tokrat ne velja, velja pa pravilo letala, zatorej meditiranje in streching skrajšamo, pojemo kar imamo za pojest in že drvimo po polni cesti proti letališču, oddaljenem dobrih 20km od Chrisove hiše. In temu fakini pravijo predmestje.
Fotkanje,govorjenje drug čez drugega, objemanje, poslavljanje kot da smo bili na skupni poti par mesecev in zrli smrti v oči, samo potrdi našo odprtost, razumevanje in isto čutenje do potovanja,narave in lepot, ter nas zvari za vse večne čase. Se vidimo kmalu!!

Prvič sva sama v HIPPY kombiju, prvič prepuščena zmaju LEVE SMERI in vsega drugega kar tukaj obratno stoji. Ampak kot pravijo, v sili hudič muhe žre in tako pogumno zagrizeva v topel asfalt Aucklanda. Brandon kot voznik, jaz kot navigator, v rokah mapa, v očeh ogenj, iz zvočnikov elektronska muzika in nekaj bencina. Pot proti MANUKAU je odprta in tudi mi2 nimava problema da se znajdeva, saj nama zemljevid pomaga, za vse ostalo pa so tukaj table in napisi. So simple, isn't it :)
Popoldan prevzamem iniciativo in spravim Brandona v Botančni vrt, ker je vreme prelepo, temp. super, hiša pospravljena in posesana,  dremanje na kavču pa lahko prestavi na večer al pa Seattle. Nekako pa bi bilo škoda prestavit vse na konec, ko ne veva kako bova z časom in če nama ne bo šlo za nohte. Zatorej, danes vrtvovi, slikanje, vonjave in lepote. Ponovno sem tukaj in ponovno gledam isto in voham isto, a meni se zdi, kod da sem tukaj prvič.
Vsi umetni parfumi in reklame za le-te, se lahko skrijejo pred temi naravnimi dišavami, katere imajo lastno reklamo. In ta reklama je pogled na vse te barve in oblike.
Kar samo se nama smeji še kakšno uro po prihodu domov in dokončni odločitvi kaj bova skuhala. Zanimivo, da je tukaj podobno kot poleti na hrv. morju. Kakor hitro pojemo zajterk,že se menimo kaj bo za kosilo; kosilo pa je dejansko večerja, saj se dogaja preveč da bi dodali še en obrok. Long live asket in študentsko življenje. Pa še zašpehali se ne bomo, super super!
Pred kosilo pa še ena poslastica, tokrat  Kubrickova A CLOCKWORK ORANGE. Ne vem kdaj sem gledal ta film, a bilo je kot bi ga gledal prvič. Odpičeno, divje, bizarno. Super film, res klasika. Zraven pivo in tu pa tam kakšno vprašanje, začudenje, rahel nasmeh in definitivno dobra odločitev da sva pogledala to. Kubrick is really the man. Zanimivo pa je dejstvo, kako mi ne manjkajo več podnapisi, niti popolna koncetracija za film, da bi vse slišal in razumel. Vse je postalo, normalno, kot da sem že dalj časa del te države,jezika. Jezik, naglasi, filmi, ulica, domačini, Maori, tujci, vse to je postalo del mene in del mojega življenja. Edina vez z maternim jezikom je internet in misli na dom tam nekje.

11.12.
Sobota in CHRISTMAS IN THE PARK. Samo še 2 dni in odrineva proti severu. Danes bolj kot ne, jutro zapravim za pisanje, meditiranje in jogo, pa tudi tuširanje in posoda ne izostaneta. Počasi bo poklical Luka iz Ptuja, kateri prav tako pohajkuje po NZ in s katerim se dobimo v mestu, nato pa sledi ogled Maorske cerkve, rezbarij in kosilo z Maori. Računam na zanimiv popoldan, vključujoč uro zgodovine in razjasnitev stvari iz strani Maorovo. Dan bomo zaključili na festivali v parku....