11.12.
...prihod iz cerkve, vsak eno pivo, zraven pa grickamo bučna semena in gledamo NZ poročila. Nič kaj pozitivna niso, pač, kot vsaka poročila. Raje pograbim stari izvod NATIONAL GEOGRAPHICA in se prepustim sanjam med vrsticami.( Pri Chrisu sem namreč odkril zakladnico in kar lepo zalogo NG in zato se rad prepustim trenutku in sanjam medtem ko prebiram. Duši se smeji in hrepeni, srce pa vleče v tiste divje in daljne kraje. Tako je to, potovalna mrzlica te čisto zagrabi, kakorhitro si v tuji državi za dalj časa.).
Brando za razliko od mene, tokrat ne počiva, ampak se spravi na kombi in prelaga svoje stvari iz sobe pri Chrisu pod posteljo v kombiju.Stvar počasi dobiva obliko, načrti se kristalizirajo in kakor trenutno kaže, bova preživela definitivno en mesec skupaj. Pol pa bova vidla dalje, kajti jaz imam svoje plane on pa svoje; predvsem službene narave. Dokončno se odseli iz sobe in tako prepusti posteljo novemu gostu; tokrat punci iz Nemčije, katera po mesecu in pol odhaja sladkemu domu naproti.
Moja malenkost zaenkrat še ostaja v sobi, saj je to predzadnji večer in je treba poskrbet za malo razvajanja preden odrineva proti severu.
Končno pridem k sebi, z odprtim NG ob sebi in polovico članka za mano, ter hitrih nog odločim da lenarjenje ne krepi človeka, zatorej kar sam poprimem za stvari katere morajo v kombi ali pa iz kombija v smeti. Malo se namreč prerasporejajo stvari, da se vzpostavi ravnotežje kombija in in da se prihrani na gramih :D
To za nama, povprašam Brandona ali greva na CHRISTMAS IN PARK, kajti ura je že 7em. Prireditev pa se začne ob.....7mih. Lukejevih 5 neodgovorjenih klicev (slo. vztrajnost) potrdi domnevo, da je treba premakniti lene riti in tako sva odločena in pripravljena v 5min. Sedaj preostane samo še pot do železnice in čakanje na vlak. Chris se ponudi za prevoz, da tujca boga ne bova pešačila in tako že čez 5min čakava na vlak, med množico mladih, kateri takisto čakajo, vlak.
Vožnja do Aucklanda kot vedno, za razliko da je sedaj vlak pokal po šivih. Zanimiva zmes kultur, razen tega pa sva bila edina "belca" na vlaku. Če bi to bilo nekje v J. Ameriki, mi ne bi bilo lahko pri srcu, tako pa...
Na železnici že čaka Luka in tako končno, po celem dnevu klicanja, dogovarjanja, prestavljanja kraja srečanja, sežemo si v roke in se pozdravimo.
Nato s pokom odpremo pivo in že uživamo poletni sprehod do kraja prireditve, vmes nas gospodje policaji pozdravijo, povejo kako pa kaj na NZ in dajo 5s, da izpraznim svojo malo pločevinko LAGER NZ piva s 5% alkohola. Kaj bo to za pravega štajerca a ne? Še preden konča, končam jaz, z nasmehom na ustih in pozitivno nastrojenostjo so tile policisti vzor, kakšni bi morali biti pri nas. Nič grdega gledanja, nič osornosti, nič ostrega v besedah, samo normalen pogovor in nasvet za zeleno NZ in že pločevinka najde novi dom v košu za smeti.
Sledi samo še hoja do parka, medtem pa z Lukejom predebatirava kaj se da, saj je fajt tukaj že mesec in pol, nekaj je že videl, spozna se na nekatere zadeve in tukaj bo ostal še najmanj 2 leti. Tolko o tej, novi mladini.
Prireditev kot prireditev, Brandon vmes pošlje par sms-ov in tako se dobimo z drugimi backpackeri (celo) s katerimi smo se v sredo spoznali. Celo pri veliki jelki in sredi množice se brez problema pleše in sedi, saj tukaj ni nekulture in komolcev med rebra. Raznolikost obiskovalcev je občudovanja vredna, saj sredi množice vidiš dedeke,babice, mlade mamice/očete z vozički ob sebi in koco pod ritjo, na kateri je košara s hrano,pijačo in sadjem. Noro,drugače in posebno. Občutek WOODSTOCKA 69 nas ne zapusti do konca, saj so tudi okoliške vzpetine posejane z ljudmi na kocah, camping stolih, ogrnjenih z dekami ali pa drug z drugim. Tako  kot se je začela, se po ognjemetu (ni bil konkurenca ognjemetu na FESTIVAL LENT) in skupinski pesmi BURN BABY BURN vseh nastopajočih, prireditev točno ob 22ti uri tudi zaključi. Mater pa njihova točnost. Če samo pomislim na naše avtobuse in vlake. A za štajersko kri je to sila nerazumljivo in z zmedenimi mislimi ter začudenjem v očeh lutam proti železniški postaji ter ugotavljam, da bolj kot ne se sedaj nadaljuje čaga v fancy Aucklandskih gostilnah, kjer samo pogled na plesišče stane par dolarjev (predvidevam). Naši žepi ostanejo takšni kot so, duša hvaležna, bančni račun pa nezlorabljen (kar bi v primeru nadaljevanja zabave bilo nemogoče).
Sledi samo še vožnja domov in zadekanje v prijetno posteljo.
Spet en super zanimiv dan za mano. Obisk Maorske cerkve, pogovor z duhovnikom, razlaga zgodovine in rezbarij, kosilo z njimi, petje Maorskih krščanskih pesmi celotnega zbora samo za naju, fotografiranje, novi prijatelji med domačini in povabilo naj še prideva, razgrnitev zemljevida in lonely planet knjige, ter priporočila kam naj greva, kaj si naj ogledava, je ta dan naredilo POSEBEN in vreden vsake minute. In na koncu dneva, ko se z nasmehom na ustih in utrujenega telesa uležeš v posteljo, ko imaš za sabo čudovit dan, ko veš da si živel vsako minuto dneva, takrat ugotoviš da je vsak kamen na tej poti, vsak evro, vsako čakanje in vsak prestop na letališčih bil vreden tega in da je tvoja odločitev bila pravilna....