Četrtek 9.12.2010

Je pa res minilo nekaj časa odkar sem osvežil moj Blog. Vendar, koncno, sedaj ko je prišel moj nahrbtnik, v stanju kot sem ga oddal v Turčiji, ko je trebuh lepo napolnjen, ko iz zvočnikov prihaja sweet sound of SWEET 16 Billy Idola, so stvari še bolj sončne kot so bile prej, torej, lahko zacnem pisati roman (in pika).

Plani so zato da se spreminjajo, je star pregovor, katerega sem slišal dolgo nazaj in niti ne vem natačno od koga in kje. Je pa nekak postalo moje vodilo v življenju in sploh v zadnjih letih odkar sem aktivno v plezanju in planinah. Saj veste kako je, če preveč planiraš in pol stvari ne gredo kot bi morale, hitro postanes negativen, oči kot angora zajec pa še žolč te zafrkava. Res je, da planiranje ni slaba zadeva. Vsaj delno planiranje, kot v mojem primeru, je čisto ok. Moj plan je vseboval karto V in IZ NZ, ter vsaj nekakšen okviren načrt kar bi rad videl. Vse ostalo pa je nasploh, go with the flow, prepusti se, samo živi in uživaj.
Moji plani so se od sobote do danes spremenili že okoli 6x. Pa saj mi tako odgovarja, to je bistvo potovanja, življenja in raziskovanja. Živa pa pravi, da bi se ji zmesalo, če tako dolgo ne bi imela prtljage in če ne bi vedla plana day by day. Pa zakaj, saj se ne da nič storiti. Čiči pa čakaj or go and make the best out of it, in my case anyway :)

06.12.
Nov dan, novi lepi dan, nove priložnosti in ponovno sonce, da si kar oči zastrež in vdihneš sveži morski zrak, da pljuča kar pokajo od svežine. Ljubim ta morski zrak.
Tokrat prvič sam v down under to the righ državi, v predmestju Aucklanda, v eni hiši izmed mnogih ter malo dezorientiran, malo čuden občutek, tako daleč od doma.
Kukanje skozi okno razkrije super dan in že je počutje na vrhucnu, odločitev hitra in tudi nepotrebne zadeve iz potovalnega nahrbtnika hitro pristanejo v kotu.
Pojem (standart), stuširam, pretegnem, zmeditiram, nabašem in že hitim po Aucklandskem toplem asfaltu. Še sam ne vem kam točno, vem le, da so cilj BOTANIČNI VRTOVI AUCKLANDA. Kot ljubitelj narave in parkov, takšne priložnosti ne smem izpustiti, še sploh če nimam prtljage imam pa dosti časa da ka poženem v nič al pa naredim kaj koristnega. Zapravit ga v naravi, pa je najbolj pozitivno zapravljanje kar ga je, če temu sploh lahko rečemo zapravljanje.
Prvo grem v eno smer, vidim Auc. os. šolo, vidim avte in se praskam po glavi, delam vse tiste kalkulacije, in kalibriram možgane na novo, jim poskušam dopovedat da je tu doli vse obratno, da tudi voda v WCju teče drugače, ter da moram glavo obračat drugače, če nočem da me povozi avto.

Nekako uspevam, ugotovim da dejansko ne vem kje se, razen da je nekje na koncu ulice megamarket,trgovina z alkoholnimi pijačami itd. Ok, obrni se za 180 in hojtila domov. V tem primeru ljubiš googla in google maps, for sure!
Najdem vrtove, najdem še vse drugo, a ker sem namenjen v vrtove, drugo pustim tako kot je, zaklenem hišo in gasa proti vrtovom. Hoje je za 30min min. z mojim turističnim obnašanjem in fotkanjem mi jih vzame 40. Upoštevajte hrib gor, hrib dol. Zakaj niso postavili mesta na ravnini?!?.
Baterija v fotoaparatu se bliža koncu, tako kot se je bližala koncu že v letalu od Sydneya do Aucklanda.
Nič ne de, oči so moj fotoaparat, srce pa baterija katera dela dolgo in dolgoooo.
Vrtovi neverjetno lepi. Rastlinje od vsepovsod. Magnolije, vrtnice, kamilice, palme take in onake, smreke, borovci, vonjave in pogledi, tišina in lepota. Vse to se meša v nekakšno posebno energijo, občutki so neverjetni, ekstaza neopisljiva. Vse to samo z naravo in njenimi lepotami.
Med tem najdem pot,ki vodi med palmami. Tu pa novi udarci za duso in oči. Občutek kot da si sredi Vietnama, v času vojne.  Izgubljen lutaš. pot je sila ozka, palmovi listi silijo v oči, ptice čivkajo, tišina od mestnega vrveža. Čutila napeta in pripravljena, saj se vživiš in samo gledaš od kod bo kakšen rdeči skočil. Nato pa že slina teče po ogledu filma FULL METAL JACKET a ker imaš to doma, 10.000km stran samo uničiš idejo in greš dalje. (Seveda pol najdeš pri Chrisu, kateri ima kar lepo zbirko ravno pravih filmov, točno tako močno željenega FMJ.)
Nato pa surprise, ko vidis prvič v svojem življenju, prosto živečo papigo, katera ravno poleti iz visoke zelene trave. NEPRECENLJIVO. Tiste njene barve med zelenjem. Ufff.
Mislim da tistih par ur vsekakor ni bilo dovolj, za te vrtove in da ponovim vajo, ko pridem nazaj februarja. Moj vrat pa se ni sramoval sonca in je tako od sedaj naprej, oficialno preimenovan v RDEČKOTA (ala Vučko).

 FULL METAL JACKET pogledan. Dalje pisati (09.12.2010)

Skratka, res nekaj lepega za pogledat.
Hitim domov, home alone, yet again, vržem 2 polnozrnata toasta z rozinami v toaster, pripravim maslo in skuto in že sem preskrbljen. Ni kaj, življenej na cesti (ali pa življenje asketa) ni slabo.
Ravno ko mlatim zadnji kos zadnejega kosa toasta prideta, Sahra in Keith in da hous;
Flashback: Chris is the couch houst
Update: Keith and Sahra are a couple of mixed origin. Keith je iz Irske, Sahra pa Švedska (se mi zdi)--> couch surfera
;veselo se pozdravimo, izmenjamo življensko pomembne informacije, pokažem kje na zemljevidu je Slovenija in že prijetno kremljajoči odrinemo proti supermarketu.
Noč zaključimo ob pivu in mega dobri vegeterjanski večerji.

07.12.
Se pred sedmo uro zjutraj, pritok novega/svežega mesa. Tokrat Brandon iz Seattla ( Živa/Anja?). Ponovno vsi oficialni deli, moj zajterk, prihod drugih dveh voluharjev iz spalnice, tuširanje, zobje itd.
Brandon ne kaže znakov jet lega zatorej, ko se Keith in Sara odpravita proti frizerju, midva debatirava ter navrževa film na dvd-ju upajoča da bo komedija izkaze pa se za malo bolj soft "brutalko"!
Najino prijatelstvo vžge kot firecracker in že so plani hitro nareti , iskanje rabljenega kombija pred njim, čakanje na prtljago pred mano.
Metro,20min, 1,5milijonski Auckland center pred nama. Na cesti pa že AUCKLANDSKA POMOC za turiste v obliki gospe in gospoda., čeprav zaradi dobro nastudiranega LONELY PLANET-a ne potrebujeva pomoči, vseeno navržemo par pikrih, dobiva lepi barvni zemljevid in opa na ogled. Planov ni, gledava vse po vrsti in izved vrste. Pogledava tudi WINTERGARDEN, pa od dalec Aucklandski stolp, ter Aucklandski muzej, kateri spominja na kakšni tipičen USA monument 4kotne oblike, na vrhu hriba in par državljanskih zastav, a nama za slednja ni plačevat zato ostane zaenkrat pri opazovanju od daleč.
Zarekla sva si; pogledati čimveč kar je zastojn, plačati za res pomembne oglede oz. adrenalinske zadeve!
Wintergarden dišeč da se lahko najboljši in najdražji umetni parfumir skrijejo. Če ne bi bil v steklenem rastlinjaku, bi komot podvomil v razsodnost mojih čutov in da se nahajam na zemljici.
To za nama, hitro brskanje po LP pokaže da bo treba še ART GALLERY pogledat, pol pa hop domov da se večerja skuha. Žal, tudi tukaj se ne naredi sama. Treba bo pohitet, saj je ura 16.13, galerija pa odprta do 17.00.
A ko sva že tukaj, in ker je gospodična rekla (poklicalo se je par oglasov za kombi), da bo mela ogled kombija na področju muzeja, na blef pokličeva in gelj ga zlomka. Sta tukaj in lahko prideva pogledat. Ostalo je eno samo veselje, pogovori ob čaju, spet raznese sod zaprtosti in novi prijatelji so pred nama. Neverjetno koliko pozitivnosti in super super ljudi. Aja, seveda, sta pa Češki par in sta prevozla NZ v 6 mesecih sem in tja, gor in dol, zatorej jo poznata bolje kot domačini. Počečkava moj LP in njegovo beležko s koristnimi informacijami in zastojn kampi ter plažami in jamami...
Trenutno tako poznam več tujcev, kateri govorijo prav simpatično mešanico svojega jezika in ang. Sami zanimivi naglasi. NORO. Če spoznam še toliko domačinov, predvsem Maorov, pa je to več kot sem želel.
Dan zaključimo z kremno juho iz buč ter stepenim ter zapečenim beljakom,premazanim z sladko smetano in prekritim z (seveda, kaj pa drugega) kiwijem. Pivo in debate pozno v noč pa so standart.

08.12.
Prebujanje, nov dan, tokrat ponovno pol optimizma pričakujem nahrbtnik in se med treningom moči sprašujem, če bo danes ta dan....ko sem bom končno obril in menjal spodnje gate?!?!? Nič ne de, zaprosim za majco in Brandon mi jo z veseljem posodi, saj sva do sedaj že postala bloody Friends in zatorej tisto sredo nosim RUMENO majco, tako da slabe volje ziher ne bo. Gre kaj bolj pozitivno kot rumena barva?
Spodnje gate in neobritost pustim na sebi, vodo privoščim telesu in grem pod tuš. Že tišim pol jabolje v svoja usta, se obuvam, poslavljamo objemamo, Keith in Sahra hitita na letališče, nato pa v Bangkog za 10 dni. Ne, ne gresta na punce temveč kupovat nova oblačila, ker sta druga oblačila po enem letu okoli NZ in wwoofingu prenosla do konca. Z makeoverom in kartami v njunih rokah se poslovimo, obljubimo snidenje tako na Irski kot Švedski.
Skoraj pozabiva pivo in že hitiva na železnico. Snidenje z češkim parom pred glavno žel. postajo in fura do WINTERAGARDNA kjer je lep park, lepa zelena travica in dosti prostora za rit. Tam bi se naj dobili z švicarjema, katera bosta tudi z kombijem prevozla NZ, s tem da je eden od njiju že potoval 3 mesece po NZ s kolesom in jo prevozil od AUCKLANDA do AUCKLANDA (bravo za 4000 in nekaj km). Eni iščejo wifi točko, sklepajo posel in poskusajo plačat tistih 3 jurčkov, drugi pa polni navdušenja in velikih oči odkrivamo plezalna področja južnega otoka in delamo velike plane, katere zabetoniramo s pivom. Nekaj planov pa že mora biti temeljnih, tako da se potovanje ne poruši.
Kombi nabavljen, plačilo z zamikom, saj čezocenaska nakazila trajajo, ter zaupanje in prijatelstvo med nami omogočita da se plača kasneje,kombi pa se lahko prevzame jutri, ko ju odpeljeva na letališče. Galerija pred nama, park za nama, super ljudje tudi, vmes pa par knjigarn, katerim ne moreva pokazati hrbta. Knjižnica pa tudi ni slaba. Nasprotno, pravi paradiž . Kdo bi lahko brez knjigarn in knjižnic v takem mestu, saj jih je res dosti. Roke kar grabijo, denarnica in kartica pa se upirata. Ok, pa drugič, ko zaključimo zgodbo.
Hitenje na železnico, ponovno 6$ za karto, 20min furanja, hitro v trgovino, osnovne dobrine in z rahlo zamudo prideva domov, a še vedno prehitro da bi vplivalo na karkoli.
Malo posedimo, popijem mleko in ponovno v center, tokrat z avtom, na backpackers druženje. Pifce za žifce in nova četica poznanstev nam zapolnijo plane za vikend, saj nas caka CHRISTMAS Festival na Domainu (park kjer je Wintergarden) in piknik za vse backpacker. Ljudje tukaj so prava loterija, očitno, saj je spoznati par domačinov pravi loto.
Hladnota iz morja, Chrisovo delo zjutraj, ter zaspanost nas preženeta domov.
Sledijo zadeve po spisku. Kot vedno.

09.12.
Dan namenjen lenarjenju, nabiranju energije, klicanju vseh pri katerih se bova ustavila, dogovor z Lukejom iz Ptuja kje in kdaj se dobimo, ter ob ponovnem pozitivnem cakanju na nahrbtnik.
Tokrat pride, točno ob napovedani uri, ter z vsem kar je vredno. Ležalna podloga, raztrgana in umazana, katera je ostala v islamski državi za molitev (predvidevam) pa mi ni toliko pri srcu, da bi jokal.
Moj klasičen zajterk, joga,meditacija,stretching nato pa BOŽIČ JE LETOS PRIŠEL PREJ del.
Tuš, britje,zamenjava oblačil, umivanje majce,spodnjih hlač in nogavic v umivalniku so dan naredile super. Nato pa pisanje bloga, umivanje posode, pisanje bloga, fotografiranje, pogovor z starejšo Maorko pri vhodnih vratih, grickanje pistacij, kozarec mleka in pisanje bloga.
Sledi priprava special Brandon večerje z pistacijami in pistachio tortelini, obisk češkega para ter prevzetje kombija, za konec pa ogled filma. Počasi se poslavljamo, saj ne bova več dolgo tukaj....